no, to je res, moja beba je po 1 uri takega premetavanja glasno oznanila, da ima vsega poln kufer in pol sem jo lahko imela na rokah samo še jaz. pa se je umirila v sekundi dvajset, ko sem jo jaz prijela v roke.

nikoli pa ni bilo težav, če je bila pri tašči recimo celo dopoldne, ko sem šla kam v šoping ali nabavo in jo je tašča pač celo dopoldne cartala in ji je spala v naročju dve uri in sta bili obe blaženi ko bubici.
[/quote]

Tudi tvoj zapis potrjuje temu, da pestovanje dojenčka kot tako sploh ni problematično, ampak drugo (pretirano) dogajanje. V naročju osebe, pri kateri se dojenček dobro počuti, mu daje občutek varnega zavetja, kar je zelo pomembno zanj.

Pri cartanju bi, če bi zavrtela čas nazaj, otroke več cartala in vzpodbujala vso okolici k temu. Ene od hčerkic nisem imela veliko po rokah, ker je bila zelo zadovoljen in tih otroček in še vedno ni cartljivka. Čeprav potrebuje nežnost in objem, tega nekako ni navajena in je pri telesnih stikih malo bolj nerodna .. Upam, da se še da nadoknaditi, da bo v telesnih stikih bolj sproščena v odraslosti.. Mislim, da cartanja ni nikoli dovolj.
Sicer pa sem vse delala po svoje in si na začetku nakopala veliko zamer tašče, kasneje pa so se odnosi zelo otoplili. Nikoli ne držim stvari v sebi.. imejte se lepo, radi se imejte in ne komplicirajte tam, kjer ni treba:))

Od ljubečega odnosa ni še nihče zbolel.
Je pa moja sestrična imela dojenčka stalno v posteljici ali v gugalniku. Celo pohvalila se je, da njen otroček še nikoli ni zaspal v naročju. Tudi, ko se je dete zjutraj zbudilo, ga 30 do 60 min sploh ni vzela iz posteljice, ker se tako zabava z opazovanjem vrtiljaka… Šele, ko je začel jokat, ga je prišla iskat v sobico.
Rezultat? Tiki otroka že pri 4ih letih in trajajo že 10 let:((

Pri nas je smo se prvi mesec na smrt skregali. Na smrt. Jaz cela v sivih komaj hodla, pod vplivom hormonov, se trudila dojit, se učila kako otroka prijet itd… Mož enako cel zgubljen, se lovil z pranjem in kuhanjem, da sem lahko jaz bila več z otrokom. Pa nama je lepo šlo. Dokler se ni na vratih en dan narisala moja mama z milijardo nasvetov, pol drugi dan pa njegova se z novo milijardo nasvetov. In to kr izmenjaje. Ena bol pametna od druge. Od tega kaj lahko jaz jem do tega kaj naj dela mož do vseega. To so bili nasveti v smislu “ne cartaj ga bo razvajen, namoci mu dudo v vino bom prej zaspal, pusti ga da se joče, ti bo pol po glavi sral ko bo velik če mu boš vse ugodila, kaki aptimil alpsko mleku mu daj, kak ste pa vi gor zrasli….” I. Sem en dan popizdla in obe poslala v kurac, strgalo se mi je, od vseh vmešavanj. Sem rekla, da nobena ni več dobrodošla in če bom karkoli potrebovala bom poklicala. Smo se pol se s tastom skregal ker mu je tašča potožila kaka sem, sem se pol se z možem skregala. Živ obup. No zdaj imama že drugega in je vse ok. Smo bili na tihi maši skoraj eno leto. Je pa res da nikoli ampak res nikoli ne prosim za nobeno pomoč, ker jima to da krila. Torej, kak si boš naredla tak boš mela. S taščo se dobro razumem da nebo pomote, mi je pol po tistem enkrat rekla, da si ona ni nikoli upala tako govorit s starejšimi, sploh z mamo ali taščo. Da pa bi bilo vse drugače in zanjo bolje če bi kdaj kaj povedala nazaj.

do zdaj mi nista sla….je pa res, da mi zdaj ni ok ker imam jaz zvecer problem. Ker mi tamali ne spi, hoce bit po rokah zato ker je pol dneva pri tasci po rokah. Ali pa moji mami, saj je isti smorn.
[/quote]
Kaj pa ti med tem delaš? Pol dneva pri tašči, pol dneva pri mami? Vmes….???? Ti imaš s seboj problem, ne z otrokom in starimi starši. S seboj! Začni se z otrokom ukvarjat Marjančka. Pri teh letih kot si, si navadna Marjana zaspana!

no sej..tisti prvi del zgodbe je zelo podoben moji, samo jaz nisem se po mizi udarila, imam pa pocasi dovolj vsega. Najbolj za zivce mi gre to, da sem v sestih mesecih uvedla nek sistem z tamalim, ki mi ga vztrajno sesuvajo. In na koncu sem jaz tista, ki ne spi ponoci zato ker pride otrok ves zbezljan k nama. Saj nihce ni rekel, da ga jaz ne certam. Seveda ga. Vendar ne sitega pa previtega, ko ze drema in spi. No skratka, bom zbrala pogum in se postavila za nas tri. Hvala vsem 🙂

Imam 2 otroka pod 2 leti. Nikol nisem dovolila

no sej..tisti prvi del zgodbe je zelo podoben moji, samo jaz nisem se po mizi udarila, imam pa pocasi dovolj vsega. Najbolj za zivce mi gre to, da sem v sestih mesecih uvedla nek sistem z tamalim, ki mi ga vztrajno sesuvajo. In na koncu sem jaz tista, ki ne spi ponoci zato ker pride otrok ves zbezljan k nama. Saj nihce ni rekel, da ga jaz ne certam. Seveda ga. Vendar ne sitega pa previtega, ko ze drema in spi. No skratka, bom zbrala pogum in se postavila za nas tri. Hvala vsem 🙂
[/quote]
Zakaj pa dremajočega dojenčka ne crtljaš?

Tudi jaz delim tvoje mnenje in najbrž še kdo tistih, ki imajo radi bližino tudi kot odrasli. Zakaj bi jo odrekali najmlajšim?

Evo, meni je tašča, s katero sva se svoj čas identično skregali, na smrtni postelji tudi rekla, da mogoče še ne bi umirala, če bi se, tako kot jaz, svoj čas postavila zase.

Ne razumem, kako ga lahko starsi ali tast / tašča imajo cel dan po rokah. Ali živite v istem stanovanju ali kako? Na obisku pa tudi ni nihče ves dan. Če ste pa slučajno vi pri njih, pa pojdite vendar domov in živite svoje odraslo življenje.

Imam obraten problem, mama mi tezi, da sem otroka razvadila, ker jo vzamem v narocje vsakic ko prosi. Tudi spi z nama v postelji, zaspi z dojenjem, kar je po njeno sploh smrtni greh. Mene je parkrat pri 3m pustila da se zjokam in zaspim od izcrpanosti in potem sem spala celo noc. Res da imam danes odpor do telesne blizine, nikakor nisem sproscena pri objemih, rokovanjih, tudi z mamo nimam ravno ljubecega odnosa, ceprav je cisto korekten. Ampak spala pa sem celo noc ze pri 3 mesecih. Bravo jaz.

Za razliko nekaterih se vprašam, kako lahko poslušaš jok lastnega otroka “iz principa”. Nimaš težav z bližino zgolj zaradi tega, zgodnjega obdobja. Prepričana sem, da je mama tudi kasneje v izkazovanju nežnosti z dotiki videla slabost, nepotrebno razvajanje.

Moja mi je v odrasli dobi rekla, da se nekoč otrok pač ni crkljalo. A sem vztrajala, da če bi bilo temu res tako, potem preprosto ne bi bilo ljudi, ki se znajo približati, ki so jim dotiki domači. Moževa družina je bila že ena takih.

Danes znam sprejeti in lahko delim objem tudi ljudem, ki jih morda vidim prvič in zadnjič. Odkrito in toplo, kar me osrečuje.

Bolj jih imas po rokah, ko so dojencki, lahko tudi spijo pri tebi itd, prej so samostojni. Tako ugotavljam iz svojih izkusenj.. imam vec otrok. Dojencka ne mores razvadit z blizino.. kaksna neumnost.

Za avtorico: ali se lahko distanciras od starsev? Ne razumem, ali zivite skupaj? Zberi pogum in postavi meje! Ce imas problem zvecer s spanjem dojencka, razlozi. Jaz sem isto vedno obrazlozila zakaj ne pustim sladkarij zvecer, zakaj nocem da zaspijo ob 5h popoldne itd. In so upostevali.

no, to je res, moja beba je po 1 uri takega premetavanja glasno oznanila, da ima vsega poln kufer in pol sem jo lahko imela na rokah samo še jaz. pa se je umirila v sekundi dvajset, ko sem jo jaz prijela v roke.

nikoli pa ni bilo težav, če je bila pri tašči recimo celo dopoldne, ko sem šla kam v šoping ali nabavo in jo je tašča pač celo dopoldne cartala in ji je spala v naročju dve uri in sta bili obe blaženi ko bubici.
[/quote]

Otrok potrebuje telesni kontakt z najbližnjimi, torej mamo in očetom, umirjeno pestovanje, kar je nekaj čisto drugega kot valjanje po rokah “tujcev”, ravno ko otrok zadremlje, se ga premetava v drugo naročje, zraven seveda cirkus glasnega pogovora, pa drezanje da bo odprl očke in tako dalje. Tudi tebe najbrš bolj utrudi in znervira celo popoldne v polnem prostoru ljudi, ki govorijo en čez drugega, kot če bi celo popoldne sedela na kavču z možem in se pogovarjala. Daj ga tašči za celo popoldne v roke, da bo sama z njim in v mirnem prostoru, pa poglej, če bo otrok tudi zvečer nemiren in ne bo hotel spati. Garantiram, da bo druga zgodba, kot premetavanje iz enega naročja v drugo v hrupni družbi. Otrok se tudi drugače počuti v naročju mame, kot v naročju zanj tuje tete. Zato telesni stik s tujci ne doseže istega učinka kot telesni stik z mamo in zato tega ne morete primerjati. Pomanjkanje telesnega stika z mamo (in očetom), ki ga dojenček dojema kot ljubezen in občutek varnosti, pa dokazano pusti negativne posledice v razvoju.

Evo, podobna izkušnja. Nikoli nisem pustila, da jočejo, ampak jih vzela v naročje, ko so za to prosili. Sicer se mi je prva dva meseca zdelo, da bom znorela in si zlomila hrbet, ker so bili non stop v rokah, a ko so začeli opazovati svet okrog sebe, igračke, ki so visele nad posteljico, so se zamotili drugače in redkeje prosili za naročje. Ko so začeli prijemati stvari, sedeti in se igrati pa sploh. Ko niso več tako potrebovali, so sami občutno zmanjšali zahteve po crkljanju. Spali so najprej z nama, počasi pa je bilo dovolj, da sva bila v bližini, ker so vedeli, da sva tam, če kaj potrebujejo in se jim ni bilo treba bati zavrnitve in brezveznih vzgojnih ukrepov. Tudi ko so zrasli, so normalno postajali samostojni in sproščeni, spet vedoč, da če potrebujejo objem ali si kak večer zaželijo, da sem ob njih, dokler ne zaspijo, imajo vse to na voljo. Ko je potreba zadovoljena ali če vejo, da je na voljo, tudi ni več tako velika, kot če se morajo stalno truditi in velikokrat zaman prositi zanjo. Bolj se jim odvzema, bolj si tisto želijo in tudi večkrat ‘sitnarijo za tisto’, kot bi rekli nekateri starši.

Po mojih izkušnjah je takim ljudem treba jasno postaviti meje oziroma povedati, kako vidimo njihovo vedenje. Jaz bi ji povedala, da če jo še enkrat slišim, da govori kaj takega, bom prekinila vse stike z njo (in to tudi resno mislila). Verjetno boš doživela, da bo dokaj hitro razumela, da svojih “nebuloz” ne more nekontrolirano trositi po svetu. Dokler pa resno ne postaviš meje, ti taki ljudje “hodijo po glavi” in nikakor ne morejo razumeti, zakaj vendar nočeš njihovih zblojenih nasvetov. Če pa bo slučajno izbrala prekinitev stikov (ponavadi motene osebe), boš vsaj imela mir pred njo.
S tabo dela tako, kot je počela vse tvoje življenje – ne upošteva tvojih občutkov oziroma jih ignorira, kakor je ignorirala tvoj jok. Moje mnenje je, da ni prav, da komurkoli pustimo, da z nami tako grdo ravna.
In verjamem, da imaš posledice, ker je nemogoče, da jih ne bi imela.

Sem malo starejša generacija in nekako nisem zagovornik crkljanja do bolečin kadar otrok enkrat prdne in dvakrat zahlipa. Ne zato, ker bi bilo s crkljanjem kaj narobe, kje pa, temveč ker je pomembno, da se prične malčkom postavljati meje takoj oziroma čimprej. Starš ima nalogo, da otroka izgradi, z vzgojo, ne pa da prepusti otroku, da le ta gradi svoje okolje po svoje. Zato ni toliko pomembno, ali bo malček na rokah pri babicah in dedkih pol ure ali dve uri, temveč da se čim hitreje začne zavedati, da je njegov dan sestavljen iz dogodkov v nekem časovnem zaporedju, ki ga odrasli imenujemo urnik. Nikoli ne uspe čez noč in ja, nekajkrat sem tudi jaz sedela pred vrati in v solzah poslušala hlipanje. Ampak to je samo proces učenja. Prvi urniki se staršem ne zdijo pomembni, dejansko so pa to že prve zelo resne ure učenja, da obstajajo določene meje. Za začetek za spanje, za obroke, za preoblačenje, za umivanje, in kar je zelo pomembno, tudi za crkljanje. Babice in dedki so v otrokovem življenju lahko še kako pomembni. Ne zapri jim vrat, določi jim pa rutino. Recimo, obiski za malčka so od te do te ure, izven tega časa pa samo v primeru nuje. Pri tem bodi striktna. Če bodo prišli zadnjih pet minut, naj pač po petih minutah odidejo. Postavi realen čas, ne ko so še v službah, recimo, po možnosti pa ob taki uri, da se bosta takoj za tem dojila, tako otrok bo otrok spoznal rutino obiski, hranjenje. Ne bodi niti prestroga v smislu tega, da stari starši ne delajo nič prav, lahko pa jasno izraziš, česar ti ne počneš z otrokom in da pričakuješ, da te pri tem podprejo. Otrok se hitro začne zavedati razlik, kaj je dovoljeno pri babici in kaj doma. Ne odvrni starih staršev iz otrokovega življenja, raje pokoristi dodatne roke, da boš kaj postorila zase, pa najsi bo to frizer, nohti, telovadba, trgovina ali pa samo ležanje in počivanje. Stari starši bodo naredili bistveno manj škode kot pa držanje otrok za vsako ceno pokonci v BTC v času, ko bi že zdavnaj morali biti v posteljici za spanje.

To kar opisuješ je Toretov sindrom. Nima čisto nič opraviti s pestovanjem.

Na srečo nisem imela s tem težav.
Sem pa imela eno sosedo (Zdenka glupača) , ki se je nalimala na vrata…. kadarkoli.
Bila sem mlada, vljudna, potrpežljiva …… NAPAKA!

TAKOJ PRVIČ POVEDAT: nimam časa za te!! 100x najdi sto izgovorov, da ne prestopijo praga!
______________________________________________

Boljša prva zamera kot………….. potem, k bi že ubijal! In na koncu sam izpadeš, da nisi normalen, v depri, naživciran. In nikoli ne imej slabe vesti. Ker budalam ne prebije, da je nezaželjen.

Kar postavi se zase in svoje <3 !

Tocno tako. Bravo. Enake izkusnje, samo nisem znala tako dobro napisat.

Ljudje, ki so vzgajani po urniku in se navajajo na red, ki ga določajo drugi – že kot dojenčki, v bližajoči starosti ne morejo spat. Potlej sredi noči razmišljajo, kaj vse bi lahko diktirali drugim.

Izkoristi noč za molitev.
Zase.

Citirala sem prvi post na tej strani. Ocitno mi ni uspelo citirat.

Evo, podobna izkušnja. Nikoli nisem pustila, da jočejo, ampak jih vzela v naročje, ko so za to prosili. Sicer se mi je prva dva meseca zdelo, da bom znorela in si zlomila hrbet, ker so bili non stop v rokah, a ko so začeli opazovati svet okrog sebe, igračke, ki so visele nad posteljico, so se zamotili drugače in redkeje prosili za naročje. Ko so začeli prijemati stvari, sedeti in se igrati pa sploh. Ko niso več tako potrebovali, so sami občutno zmanjšali zahteve po crkljanju. Spali so najprej z nama, počasi pa je bilo dovolj, da sva bila v bližini, ker so vedeli, da sva tam, če kaj potrebujejo in se jim ni bilo treba bati zavrnitve in brezveznih vzgojnih ukrepov. Tudi ko so zrasli, so normalno postajali samostojni in sproščeni, spet vedoč, da če potrebujejo objem ali si kak večer zaželijo, da sem ob njih, dokler ne zaspijo, imajo vse to na voljo. Ko je potreba zadovoljena ali če vejo, da je na voljo, tudi ni več tako velika, kot če se morajo stalno truditi in velikokrat zaman prositi zanjo. Bolj se jim odvzema, bolj si tisto želijo in tudi večkrat ‘sitnarijo za tisto’, kot bi rekli nekateri starši.
[/quote]

evo, isto mislim in isto delam

jaz sem moje dete vedno cartala, ko se je zajokalo, sem jo dvignila, na bes in jezo mojega moža. kaj jo non stop dviguješ. rezultat je bil tak, da v času cele porodniške sploh ne vem, da bi kaj dosti jokala. še za zobke smo ugotovili, da jih je dobila, ko so ji že ven pokukali. kvečjemu malo bolj zaspana je bila, ko so ji izraščali.

spala je pri naju do 4 let in pol in je krasen otrok, samostojna, samozavestna, odprta do drugih, korajžna v družbi, nikogar se ne boji, z vsakim se vse zmeni, enkrat ni jokala, ko sem jo v vrtcu pustila… super punca

svak pa ima teorijo, da je treba otroka vzgajat špartansko, takoj po rojstvu svoja soba, svoja postelja, stroga vzgoja, njegova otroka pa sta taka, da se še svoje žlahte bojita. držita se mame in babice za kiklo in konec.

Lepo napisano.
Me pa moti odebeljen zapis;
pri ‘običajnem’, zdravem malčku ni v nobeni fazi učenja in navajanja na urnik potrebe po joku staršev, praviloma zadostuje že kakšna manjša prilagoditev pristopa, pa se da določeno zadevo vsaj enako kvalitetno osvojiti veliko prijazneje za oboje!
In bo potem tudi otroškega joka manj.