za vse ki imate dojencke od 0m do 24m
Evo, podobna izkušnja. Nikoli nisem pustila, da jočejo, ampak jih vzela v naročje, ko so za to prosili. Sicer se mi je prva dva meseca zdelo, da bom znorela in si zlomila hrbet, ker so bili non stop v rokah, a ko so začeli opazovati svet okrog sebe, igračke, ki so visele nad posteljico, so se zamotili drugače in redkeje prosili za naročje. Ko so začeli prijemati stvari, sedeti in se igrati pa sploh. Ko niso več tako potrebovali, so sami občutno zmanjšali zahteve po crkljanju. Spali so najprej z nama, počasi pa je bilo dovolj, da sva bila v bližini, ker so vedeli, da sva tam, če kaj potrebujejo in se jim ni bilo treba bati zavrnitve in brezveznih vzgojnih ukrepov. Tudi ko so zrasli, so normalno postajali samostojni in sproščeni, spet vedoč, da če potrebujejo objem ali si kak večer zaželijo, da sem ob njih, dokler ne zaspijo, imajo vse to na voljo. Ko je potreba zadovoljena ali če vejo, da je na voljo, tudi ni več tako velika, kot če se morajo stalno truditi in velikokrat zaman prositi zanjo. Bolj se jim odvzema, bolj si tisto želijo in tudi večkrat ‘sitnarijo za tisto’, kot bi rekli nekateri starši.
[/quote]
Potrdim tudi jaz.
Tudi zato, ker vidim, da so se začele oglašati “starejše osebe” z bogatimi izkušnjami.
Če so one ob togi in “da se koga ne scrklja” vzgoji zrasle v tako fejst (?) odrasle osebe, naj bo tako še naslednjih nekaj generacij.
Dobro, da obstajajo ljudje, ki znajo najmlajšim dati toplino, čeprav je morda sami niso prejemali. Oz. znajo biti hvaležni, ker so imeli okoli sebe take ljudi, ki so razumeli otroško dušo.
Zenska prosi za nasvet mamice otrok starih 0 – 24 mesecec potem pa se pojavi stara mama s špartansko vzgojo in urnikih, ki je jokala pred vratih.
Moja ima 5 mesecev. Če joka jo dvignem in stisnem. Ravno v ponedeljek je šel partner v službo sama pa sem jo 5 ur nosila na rokah ker je jokala. (In je prišel prvi zobek).
Danes je zopet malo jokala in je prišel drugi zobek.
Oboji stari starši jo vedno pestujejo ko pridejo. Če mi kaj ni všeč sproti rečem.
Moja se je prva 2 meseca kar nekaj prenosila na rokah in največkrat tako zaspala.
Avtorica , poznam te obcutke, meni je sla lastna mati skrajno na zivce s stalnim sprasevanjem “Zakaj otrok joka? A je lacen? Nimas dovolj mleka? Je zaspan? Sigurno je scrkljan! A ga dajejo krci, ja kaj si pa spet pojedla?” In pa to prekladanje po rokah, pa pametni nasveti pa ocitki, da kompliciram, itd.
Pri drugem otroku so me hormoni malo manj zmetali in tudi “materinska” samozavest se je okrepila, tako da sem koncno vsiljivcem lahko povedala svoje.
Po sestih mesecih se verjetno stanje tudi pri tebi izboljsuje. Ne pusti, da ti solijo pamet, temvec se obracaj izkljucno po svojih obcutkih. Sedaj se z malim ze dobro poznata, tudi sama si opazila, da je nosenja po rokah tudi enkrat prevec, zato lahko mirno poves svoje mnenje in naredis po svoje. Namrec, kot si ze opazila, cez dan so vsi pametni, ponoci, ko resujes stalo, pa si z otrokom sama. Torej, odje*i pametnjakovice:)
Moja tašča je fajn ženska…ampak te avtorica zastopim… Bila je sposobna imwt otroka po cele ire na rokah. Na meji bolanega že. Pa ne mi reči da otroku to ne škoduje. Otrok se mora na momente znat igrat sam. V kolikor mu tega ne pustimo je neiznajdljiv in napol invalid. Kasneje mi to ne pride ničkaj prav. Govorim o pretiranem pestovanju kot je bilo pri nas. Priznam. Nikoli mi ni uspelo prepričati tašče da bi nehala s tem. Le da smo manj hodili na obisk.
Mi smo živeli pri tašči ampak kakih meja ni bilo potrebno postavljati. Popazila je že otroke, ampak da bi jih pa kaj preveč pestvala ali se drugače ukvarjala z njimi pač ni bilo.
Ona ni bila nikoli kaj za otroke, tako da je vzgoja lepo padla na najina pleča. In prav je tako.
Se je bolj vmešavala ena ostarela soseda, ampak take kot jih je ona pribijala… mladi mamici na sprehodu je rekla, da bo ubila otroka – zato ker je voziček pokrila z tetra pleničko, da otroku ne bi sonce sijal direktno v obraz….Res ne vem, kakšen človek je to.
Na obisku druge babice pa itak… naj pestva, da si starša malce oddahneta.
to, kar ti opisuješ, je dresura otroka. seveda daje rezultate. pa posledice tudi ima.
da ga pustiš, da se zjoka do onemoglosti in počasi obupa, nad tem, da ga bo mati prišla potolažit. juhuuuu
[/quote]
Veš kaj, prav imaš. Očitno smo naša generacija povsem napačno vzgajali svoje otroke, ki so/ste zvečinoma uspešno končevali izobraževalne procese (smo med najbolj šolanim narodom v Evropi), danes se pa osnovnošolcem že prav nič ne da, ki si, vsaj večina dresiranih, zna ustvariti pogoje za varno in udobno življenje, vendar smo očitno povsem pogrnili na človeških odnosih, ker smo vas pustili, da kdaj tudi jočete in da niste prilepljeni na mamo 24/7. Dokazujete nam svoj pravilni način vzgoje svojih otrok, ki nam kažejo jezike, ki nam v obraz rečejo spelji kuzla, ki ne vstanejo na avtobusu, vam pa kričijo po nakupovalnih centrih kot da jih kdo iz kože daje. Ob tistem, pusti, saj so samo otroci, sem vesela, da so to otroci nekoga drugega. Moji so pač bili dresirani, moja krivda 🙂
In še nekaj, nekoč mi je ena zelo pametna tetka svetovala, ne hvali svojega dela preden ne vidiš končnega rezultata. In od plenice do samostojnosti mine presneto let dresiranja. Ali pa samo let, kakorkoli.
Imam otroka stara 1 leto in 9.
Otroka sta najina in nikoli nista bila cele dneve v varstvu pri nekomu. Vspostavila sva nek red kar se tiče spanja itd in se ga držala. Nikoli nisem omejevala cartanja z babicami itd, saj niso bile cele dneve pri nas.
določene stvari, ki so se mi zdele v škodo otroka nisem pustila pa babice gor ali dol. Npr. čokolada pred kosilom. Ena izmed banalnosti. Drugje sem pa pustila. Otroci niso neumni in hitro ugotovijo kdaj, pri komu in kaj lahko.
Starejši je bil, če je bil pri babici čisto drug otrok. Norel, vse čez en uhelj not čez drugega vn. Če sem posredovala sem dobila očitke… pusti ga, saj vidiš da je majhen. In sem. Babica je babica. Za razvajanje, cartanje. Skakanje po glavi, če njej tako paše. Vedno sem jim pustila proste roke da postavijo meje tam kjer jih želijo imeti. In predvidevala sem, glede na to da so odrasli jim vsega pač ne bodo pustili.
Doma so pa bila določena pravila. In otrok je hitro poštudiral kaj sme, kdaj sme in pri komu sme. Z babico sta navlekla iz trgovine celo vrečo igrač, še danes ne vem kdo je bil bolj navdušen. Mulc ker je stegnil igrače, ali babi, ki je lahko izpolnjevala želje. Doma je točno vedel, da samo zato, ker smo šli po kruh ne bomo vn privlekli še 2 igrač. In je bil mir. Vedno.