Začni me ……
Dobro jutro, dragi Tjavendanovci,
vrste so zredkane kot po pokolu na Kosovu, bela
cesta, vsi v glavnem že nekaj počno sami s seboj,
jaz pa imam opravka zgolj s tistim, kar se zariva v
zemjo. In potem iščemo po luknjah in razmišljamo,
koliko tega, kar bode pustila tale golazen, bomo lahko
samo še dvignili, kot obrabljen tepih! Pa kaj čmo, pravi
Jani, da ima vsak svoje mesto in da je vsakem nekaj
namenjeno, le za koliko časa, tega se žal ne ve!
Vemo pa, da mi smo tukaj in zdaj in zavedati se moramo,
da nam je dano malo časa in da je treba tega potegniti in
nategniti in izkoristiti tako maksimalno, kot je sploh mogoče.
Kdaj pa kdaj, poredko seveda, da ne pride v navado celo tako,
kot:
Mož pride po hudem nočnem popivanju dmov, odpre vrata stanovanja in vzklikne ženi: “Žena, prosim te, začni me zmerjati in vpiti nad menoj, da bom našel do postelje!”
……. žgečkati, da se bom smejala, heh, heh, heh!
Še eno sem se spomnila na račun pijančevanja:
Mož pride močno nalit ob treh zjutraj domov. Ura s
kukavico je takrat ene trikrat zakukala. D abi žena
tega ne opazila, je mož zakukal še naprej do deset.
Zjutraj pa mu žena reče:
“Ti, veš kaj, ura je pokvarjena. Treba jo bo nesti k
urarju. Kukavica je sredi noči desetkrat zakukala,
potem pa še dvakrat prdnila!”
Pri nas pa ne kuka in ne prda, kar na miru stoji, je pa le,
in lahko rečemo, da imamo sto let staro uro, nihče pa ne
gleda nanjo in se ne sprašuje, zakaj je vedno petnajst
čez eno!
Dobro jutro, Marija in ostali.
Pa mi je le ratalo priti k vam. po kolobocijah in pol! Dobila sem novo geslo in ni šlo. Pa sem si rekla a si zabita al kaj. Pa mi je Primož sporočil, da je ena stvar z veliko ena pa z malo začetnico. Tako, torej mi še vsa inteligenca ni izpuhtela.
Vas moram še enkrat pohvalit, kako ste zabavni in prijetni. Pa kako se mate radi, to je kar neverjetno, prava velika, topla družina. Jaz imam večno frko v službi, zato bom bolj malo tu. Je pa res…kako čas beži, tako neusmiljeno. Ko sem šla v službo, sem si rekla: ampak čisto zares si bom vsako jutro rekla kaj lepega in poskušala vsaj enemu človeku polepšati dan. Jaz sem malo bolj pesimistične sorte, ampak globoko v sebi verjamem, da so na svetu večinoma dobri ljudje. Danes mi je ena druga Marija napravila takoooooo veselje!!!!! Na forum sem pred dnevi sporočila, da če ima kdo kakšno knjigo, ki je ne mara ali potrebuje več, jo rada vzamem. Se je oglasila ena, da naj pustim svoj mejl. Potem pa par dni nič in sem si rekla no, ja, sem pač padla na finto, kdo pa še danes šenkuje knjige. Zjutraj pa najdem na mejlu, da ima po babici milijon knjig in jih pridem 20. iskat. Noro, kaj! Veselim se kot otrok, koliko branja se mi obeta! Z veseljem berem tudi tvoje spise. Ni nič za kritizirat. Moram nehat. Kdaj si bom omislila internet doma, pa ve samo bog. Če pa nočem in nočem zadeti na lotu, presneto. Ne da se mi napisat tapravih številk, lenobi leni.
En topel čao vsem, pa naklepetajte se, kolikor vam duša da, pa radi se imejte še naprej, pa veselite se, ker bo en tak lep petek 🙂
Lilagem, ooooooojjjjjjlllllllaaaaaaaaaa, duuuuuušiiiiiiiicaaaaa,
si le prišla spet sem nazaj, fino, superca.
Lilagem, verjela ti to ali pa tudi ne, nocoj sem te imela v sanjah.
Ne ti kot ti, ampak tvoje ime je od polnoči dalje hodilo po moji
glavi: Lilagem, Lilagem, Lilagem, potempa nisem bila prepričana,
ali je res Lilagem ali je Leli, ali Lali ali kaj vem kaj, v glavnem, bilo
je pravilno: Lilagem in o tvojem imenu sem sanjala. In tudi to
bo zvenelo najbrž smešno in čudno: kot asociacijo na tvoje ime mi
je v glavo prihajala: Lilapause čokoladica. Ne da sem jaz ljubiteljica
sladkega in sladkarij, niti najmanj, največkrat še poskusim ne, kar
naredim. Ampak, resnično, Lilapause vijoličasta čokoladica mi je prišla
v sanje v zvezi s tvojim imenom.
Tkole, Lilagem, prijetno je brati nekoga, ki ga branje tako zadovoljuje
in veseli. Tudi meni branje dela posebno veselje, sprošča me, bogati
me, skratka, hiša je polna prepolna knjig, par od teh knjig ima tako
veličastno starost (čez osemdeset let), da so že zato vredne, kaj šele
njihova vsebina v nam “smešnem in težje razumljivem” jeziku. In ko
prebiram take zadeve, se počutim tako zelo bogato, tako zelo polno,
tako “pametno” …..
Če boš imela željo, tudi meni lahko sporočiš na e-mail, kaj prebiraš, kaj
rada bereš (jaz se npr. spominjam tistih blazno neumenih let, ko me
je samo branje zbirke Čarovnica z griča Marije Jurić Zagorke, prve
ženske novinarke, držalo nad vodo in deset knjig sem prebrala v pičlem
tednu dni …, pa norega časa moje prve nesrečne zaljubljenosti, ko sem
prebirala Ciganko, Skrivača …… eh, časi, zlati zlati časi.
Lilagem, če si želiš prebirati Dr. Fu Mančuja ali kaj podobnega, javi se!
Tole si preberte :))))
SLAB DAN ZA SMRT
V nebesih je precejąnja gneča, zato se je Bog odločil, da bo malce
spremenil kriterije za sprejemanje novih duą.
Od jutri opoldne, je ukazal, smejo v nebesa spustiti samo ljudi, ki
so
tistega dne, ko so umrli imeli zares slab dan.
Ob 12.01 naslednjega dne je priąel pred nebeąka vrata prvi umrli.
Angel, ki je stal pred vrati, se je spomnil novih navodil in mu
rekel:”Preden te spustim notri, mi moraą povedati vse o dnevu, ko
si umrl.”
Prav, je rekel moľakar in začel:” Že nekaj časa sem sumil, da ima
moja ľena ljubimca – da ga vsak dan med odmorom za kosilo pripelje v najino
stanovanje v 25. nadstropju in tam z njim spi. Zato sem ąel danes tja, da bi
ju ujel. Planil sem v stanovanje in ga začel preiskovati. Toda moľakarja nisem in
nisem mogel najti. Polgola ľena je kričala name in skoraj sem ľe
odnehal, ko sem se ozrl proti balkonskom vratom in zagledal tipa, ki je
samo ąe na konicah prstov bingljal z naąega balkona. Kako si drzne misliti,
da se lahko skrije pred mano! Stekel sem na balkon in mu skakal po
prstih, dokler ni padel. Žal pa je pristal v grmovju, ki je ublaľilo njegov
padec, in zato ni umrl. To me je ąe bolj razbesnelo, zato sem stekel noter, da
bi zagrabil prvo, kar bi mi priąlo pod roko, in to vrgel nanj. Po čudnem
naključju je bilo prvo kar sem zagrabil naą hladilnik. Iztaknil sem vtikač iz
vtičnice, hladilnik porinil na balkon in ga potisnil čez ograjo. Padel je
25 nadstropij globoko in tipa zmečkal! Bil sem tako razburjen, da me
je zadela kap in sem umrl.”
Angel je mrzlično razmiąljal. Pravzaprav je moľakar res imel slab
dan in ąlo je za zaločin iz strasti. Tako je slednjič rekel, dobrodoąel v
nebeąkem kraljestvu, in ga spustil noter.
Nekaj hipov kasneje je priąel pred vrata drug moąki in tudi ta je
moral opisati svoj dan. “Ne boste verjeli,” je začel “na balkonu
svojega stanovanja v 26. nadstropju sem telovadil, ko me je zaneslo in
sem padel čez ograjo. Na strečo sem se s prsti ravno ujel za balkon pod mojim.
Tedaj pa je iz stanovanja pridrvel neki norec, začel preklinjati in mi
skakati po prstih. Pade l sem, a sem pristal v grmovju, zato nisem takoj
umrl. Leľal sem tam v hudih bolečinah in gledal, kako je tisti norec na balkon
pririnil hladilnik in ga vrgel name. Zmečkal me je in tako sem umrl.”
Angel se je ob koncu zgodbe potihem zabaval, naglas pa je rekel, dobrodoąel v
nebeąkem kraljestvu, in moľakarja pustil noter.Čez nekaj trenutkov pride k
vratom tretji moľakar in začne pripovedovati svojo zgodbo.
“Predstavljajte si tole: popolnoma gol sem sedel v hladilniku….”
Nikitka se že smeji ….
… znova prebirati , he , he …. vpije s knjižne police moja zbirka Karla Maya :))))
Namreč , ko sem ga začela prebirat , sem bila stara tam okoli 11 let , pa mi mami ni dovolila brat te “šund” literature , he , he mi smo bili zmeraj full kulturni , ne , Dostojevski pa tako …no , pa sem ga brala z baterijo pod odejo :)))
mogoče je pa Nikitka zato zdej bolj vojaško nastrojena 🙂