In zakaj monogamija ne zdrži.. in je potrebna intervalna, zaporedna “monogamija”:

[attachment=0]W.S. Maugham – Change.png[/attachment]

ljudje nismo živali. no, v osnovi smo in smo se razvili iz njih, ampak med nami so tako velike razlike, da je popolni nesmisel enačiti karkoli.

ali živali znajo voziti avto? uporabljat računalnik? izdelat računalnik? sploh ustvarit material za izdelavo računalnikov? zmorejo ustvarjati umetnost? enačit žival in človeka je približno kot da bi enačil kamenček in pištolo. po neki logki je oboje lahko enako, po drugi pa različno.

zanimivo, da kritiziraš katoliško vero, ponosno pa omenjaš hipije in druge poligamne kulte?

v življenju imamo več partnerjev – a ne HKRATI. zveze nastajajo in propadejo, cilj je pa en – preživeti življenje s pravim partnerjem. zakaj pa tega ni več in ljudje menjavajo partnerja kot za šalo, je pa treba problem iskati drugje – predvsem v tem, kako so danes ljudje nezmožni ustvariti in se truditi za odnos – kar je vzrok za vedno več depresije, anksioznosti, samomorov itd.

gene od koliko ljudi ima lahko nek otrok? gene DVEH ljudi. ne moreš v eni generaciji spravit v enega otroka gene celega sveta. in če ima ženska otroke več različnih moških in pride do raznih epidemj itd? en otrok bo preživel, drugi pa ne. konec. koliko otrok naj ženska potem ima? 5? 10? in potem vsak od teh otrok še 10, da se imunost ohrani?? in kje bodo očetje, ali jih bojo otroci sploh poznali? kdo jih bo vzgajal?
so izumili bolj praktične stvari – cepiva. ustvarijo protitelesa. niso čudež, ampak sigurno bolj praktično kot pa plodenje za boljše gene (to so bile hitlerjeve ideje, da se arijci plodijo samo med sabo in z nikomer drugim).
kaj pa ženska, ki jo privlačijo samo beli moški iz evrope? bi bile one in njihovi otroci manjvredni, ker nimajo zadosti različnih genov?

tole o patriarhalnosti je popoln nesmisel. če ima moški več žensk, to ni monogamija. ne vem iz kje si to pobral, ima pa priokus feminističnega bullshita. če izključiš 20. in 21. stoletje, je bil glavni cilj človeštva preživetje – manjkalo je hrane in manjkalo je zdravja. ženske so bile doma in skrbele za otroke (ki jih je bilo po 10), moški pa zunaj iskali hrano, kasneje pa delali za hrano. bluzenje o pravicah, dolžnostih, patriarhalnosti in podobnih bedarijah ni obstajalo, ljudje so razmišljali o tem, kako naj zrihtajo hrano za naslednji teden/mesec in da ne bojo pomrli, in to je to. picajzlasti in pametni smo zdaj, ko imamo vsega polno rit, in vsi vidimo kam to gre – prišlo je že do tega da si ljudje izmišljujejo spole.

da vanilija ni monogamija, še vedno ne razumeš. razlike med verskimi pravili in čustveno navezanostjo na ENO pravo osebo prav tako ne razumeš. očitno še nisi nikoli čutil tako močne povezave z neko osebo, da so ti bile vse ostale “samice” popolnoma nepomembne. ali pa si in si bil prizadet in zanikaš obstoj takih čustev, glede na to da ne verjameš oziroma nočeš verjeti, da je monogamija v najboljšem interesu večine ljudi – gledaš izključno na seksualnost, ne pa posledic, ki pridejo s tem – otroci, prihodnost, vzgoja. če jih boš kdaj imel, boš pozabil na vse te fantazije.

zanimivo, praviš da je monogamnost rezultat pritiska družbe, hkrati pa praviš da je dejansko monogamnih ljudi zelo malo. veliko jih sanjari in tudi prakticira seks z nešteto partnerji, tudi istospolnimi (danes v bistvu težko najdeš nekoga, ki si želi enega resnega partnerja in ustvariti prihodnost z njim). ampak poglej, kam ta “spolna svoboda” vodi – v depresijo, spolne bolezni, osamljenost. zakaj pa misliš, da so ljudje, ki hočejo razgibano spolno življenje, večinoma nezaželjeni za odnose? ker si VSAK želi, da mu je nek človek poseben, nezamenljiv. tudi največji kurbir ne bo hladen, ko bo videl eno od njegovih partneric, ki se dol daje z drugim. odsotnost posebnih odnosov med izključno dvema človekoma pelje celotno družbo v propad.
kje končajo zvezdniki, ki si privoščijo čisto vse kar si lahko, seksajo z vsemi, ki si jih želijo – od lepotic, slavnih, manekenk, porno igralk? in se vdajajo še preostalemu hedonizmu, ko fizično užitki niso več dovolj – droge? zadepresirajo se in če jih ne ubije overdose, se ubijejo sami. človek RABI omejitev in določen cilj. človek, ki neprestano razmišlja o svobodi, pa ne bo nikoli srečen, ker ga nič več ne more zadovoljiti in hoče še več.

ko človek postane ZREL in pozabi na vse te pubertetniške fantazije o neomejenem svobodnem seksu in drugih bedarijah, postane monogamen. ker je ODGOVORNOST tista, ki prinaša prihodnost in jo zavaruje, NE svoboda in bluzenje o pravicah. če ne bi bilo odgovornosti in religije, ki bi v to prisilila tiste, nad komer ni imel nihče moči, poudarja pomen dela za prihodnost, truda, bi še danes živeli v džungli in se tolkli s kamni, vladal pa bi najmočnejši in najbolj egoističen samec.

ljudje nismo živali. no, v osnovi smo in smo se razvili iz njih, ampak med nami so tako velike razlike, da je popolni nesmisel enačiti karkoli.

ali živali znajo voziti avto? uporabljat računalnik? izdelat računalnik? sploh ustvarit material za izdelavo računalnikov? zmorejo ustvarjati umetnost? enačit žival in človeka je približno kot da bi enačil kamenček in pištolo. po neki logki je oboje lahko enako, po drugi pa različno.

zanimivo, da kritiziraš katoliško vero, ponosno pa omenjaš hipije in druge poligamne kulte?

v življenju imamo več partnerjev – a ne HKRATI. zveze nastajajo in propadejo, cilj je pa en – preživeti življenje s pravim partnerjem. zakaj pa tega ni več in ljudje menjavajo partnerja kot za šalo, je pa treba problem iskati drugje – predvsem v tem, kako so danes ljudje nezmožni ustvariti in se truditi za odnos – kar je vzrok za vedno več depresije, anksioznosti, samomorov itd.

gene od koliko ljudi ima lahko nek otrok? gene DVEH ljudi. ne moreš v eni generaciji spravit v enega otroka gene celega sveta. in če ima ženska otroke več različnih moških in pride do raznih epidemj itd? en otrok bo preživel, drugi pa ne. konec. koliko otrok naj ženska potem ima? 5? 10? in potem vsak od teh otrok še 10, da se imunost ohrani?? in kje bodo očetje, ali jih bojo otroci sploh poznali? kdo jih bo vzgajal?
so izumili bolj praktične stvari – cepiva. ustvarijo protitelesa. niso čudež, ampak sigurno bolj praktično kot pa plodenje za boljše gene (to so bile hitlerjeve ideje, da se arijci plodijo samo med sabo in z nikomer drugim).
kaj pa ženska, ki jo privlačijo samo beli moški iz evrope? bi bile one in njihovi otroci manjvredni, ker nimajo zadosti različnih genov?

tole o patriarhalnosti je popoln nesmisel. če ima moški več žensk, to ni monogamija. ne vem iz kje si to pobral, ima pa priokus feminističnega bullshita. če izključiš 20. in 21. stoletje, je bil glavni cilj človeštva preživetje – manjkalo je hrane in manjkalo je zdravja. ženske so bile doma in skrbele za otroke (ki jih je bilo po 10), moški pa zunaj iskali hrano, kasneje pa delali za hrano. bluzenje o pravicah, dolžnostih, patriarhalnosti in podobnih bedarijah ni obstajalo, ljudje so razmišljali o tem, kako naj zrihtajo hrano za naslednji teden/mesec in da ne bojo pomrli, in to je to. picajzlasti in pametni smo zdaj, ko imamo vsega polno rit, in vsi vidimo kam to gre – prišlo je že do tega da si ljudje izmišljujejo spole.

da vanilija ni monogamija, še vedno ne razumeš. razlike med verskimi pravili in čustveno navezanostjo na ENO pravo osebo prav tako ne razumeš. očitno še nisi nikoli čutil tako močne povezave z neko osebo, da so ti bile vse ostale “samice” popolnoma nepomembne. ali pa si in si bil prizadet in zanikaš obstoj takih čustev, glede na to da ne verjameš oziroma nočeš verjeti, da je monogamija v najboljšem interesu večine ljudi – gledaš izključno na seksualnost, ne pa posledic, ki pridejo s tem – otroci, prihodnost, vzgoja. če jih boš kdaj imel, boš pozabil na vse te fantazije.

zanimivo, praviš da je monogamnost rezultat pritiska družbe, hkrati pa praviš da je dejansko monogamnih ljudi zelo malo. veliko jih sanjari in tudi prakticira seks z nešteto partnerji, tudi istospolnimi (danes v bistvu težko najdeš nekoga, ki si želi enega resnega partnerja in ustvariti prihodnost z njim). ampak poglej, kam ta “spolna svoboda” vodi – v depresijo, spolne bolezni, osamljenost. zakaj pa misliš, da so ljudje, ki hočejo razgibano spolno življenje, večinoma nezaželjeni za odnose? ker si VSAK želi, da mu je nek človek poseben, nezamenljiv. tudi največji kurbir ne bo hladen, ko bo videl eno od njegovih partneric, ki se dol daje z drugim. odsotnost posebnih odnosov med izključno dvema človekoma pelje celotno družbo v propad.
kje končajo zvezdniki, ki si privoščijo čisto vse kar si lahko, seksajo z vsemi, ki si jih želijo – od lepotic, slavnih, manekenk, porno igralk? in se vdajajo še preostalemu hedonizmu, ko fizično užitki niso več dovolj – droge? zadepresirajo se in če jih ne ubije overdose, se ubijejo sami. človek RABI omejitev in določen cilj. človek, ki neprestano razmišlja o svobodi, pa ne bo nikoli srečen, ker ga nič več ne more zadovoljiti in hoče še več.

ko človek postane ZREL in pozabi na vse te pubertetniške fantazije o neomejenem svobodnem seksu in drugih bedarijah, postane monogamen. ker je ODGOVORNOST tista, ki prinaša prihodnost in jo zavaruje, NE svoboda in bluzenje o pravicah. če ne bi bilo odgovornosti in religije, ki bi v to prisilila tiste, nad komer ni imel nihče moči, poudarja pomen dela za prihodnost, truda, bi še danes živeli v džungli in se tolkli s kamni, vladal pa bi najmočnejši in najbolj egoističen samec.
[/quote]
Kot rečno: zadovoljen človek se zaveda različnosti ljudi. Vsak prstni odtis je drugačen. Vsak je unikatno različen. Posledično je tudi vsak par drugačen (skupina ljudi drugačna).
Če se tega zavedamo, vemo, da so možne tudi različne oblike sekualnega življenja in da smo ljudje zelo, zelo različni.. vendar tudi enakovredni. Moja izbira ni vredna več od sosedove.. ne glede na to, kakšna je.
Posledično potem nimaš problema s svojo trenutno izbiro. Zakaj bi recimo heteroseksualnega moškega motili geji, če je zadovljen s svojo seksualnstjo?
Ne zanima te s kom, kako in koliko ljudi seksa sosed. Če mu paše.. naj uživa.

Kdor zagovarja le svojo lastno izbiro, kot “odogovorno”, se seveda hudo izda, da tega ni sposoben. Mora prisiliti cel svet v svojo vizijo.. ostale ga ves čas ogrožajo.

Kot rečeno: Ko je monogamija enakovredna vsem ostalim (poliandrija, poligamija, poliamorija itd., kot tudi enakovrednost homo, bi, trans, hetero..), je potem to dejansko sebi lastna IZBIRA..

Sicer off-topic.. toda živali so tako kreativne, kot sposobne ustvarjanja umetnosti. Rišejo tako primati, opice, sloni.. celo pujsi.

Človek prednjači zgolj zaradi nasprotujočega palca (visoka preciznost in bolši oprijem) ter glasilk.. onih 1,5{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} razlike v genih.

res je, da smo si različni, ampak potrebe so enake. vsak rabi hrano, spanec, vsak ima spolne potrebe in tudi čustvene. če tega nima, pa trpi. so izjeme, ki enih stvari ne rabijo, ampak 99{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ljudi pa ima enake potrebe. mogoče se tega ne zavedajo, se izogibajo, ker jih je strah, ampak niso srečni (čeprav se delajo, da so).

odgovornost je objektivna stvar – delaš tisto, kar je PRAV na dolgi rok, ne tisto kar “paše”. odgovoren starš bo otroka učil zdravo jesti, hodi v šolo, ne pa pustil da se baše s sladkarijami in šprica šolo in raje doma igra igrice. posledice so čez leta zelo dobro vidne.
odgovornost je investicija v življenje z največ užitka in najmanj skrbi.

npr. koliko ženskarjev, ki bluzijo okoli z ženskami in se nočejo vezati, misliš da je dejansko srečnih? zelo, zelo malo. tak človek navadno trpi, vezati se boji ker je doživel bolečino in se ji skuša izognit, “svoboda užitka” je dober izgovor.
zakaj je v dobi, kjer so predvsem mladi spolno aktivni, podirajo tabuje, imajo vedno več spolnih partnerjev, hkrati toliko več depresije, osamljenosti, občutkov manjvrednosti? ker ni več čustvene bližine. ker ko imaš mnogo partnerjev in jih menjavaš, jih jemlješ kot potrošno robo. in prej ali slej pomisliš da si tudi sam potrošna roba, ki je drugim samo za seks, mogoče pijačko, drugega pa ne.

bistvo monogamije ni seks, ampak čustvena povezanost med dvema človekoma. zato je postala in vedno bo največ vreden medčloveški odnos (da ne govorim o tem da je tudi sam seks neprimerno boljši, če partnerju popolnoma zaupaš, ga strastno ljubiš in mu poveš stvari, ki jih nobenemu drugemu ne moreš).
zato se tudi večina ljudi odloči za monogamno zvezo, ker tudi večina tistih spolno zelo dejavnih da menjavanje partnerjev v nedogled z nekim čisto površinskim odnosom sčasoma ugotovi da vse skupaj nima smisla in je v življenju več kot samo seks.

res je, da smo si različni, ampak potrebe so enake. vsak rabi hrano, spanec, vsak ima spolne potrebe in tudi čustvene. če tega nima, pa trpi. so izjeme, ki enih stvari ne rabijo, ampak 99{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ljudi pa ima enake potrebe. mogoče se tega ne zavedajo, se izogibajo, ker jih je strah, ampak niso srečni (čeprav se delajo, da so).

odgovornost je objektivna stvar – delaš tisto, kar je PRAV na dolgi rok, ne tisto kar “paše”. odgovoren starš bo otroka učil zdravo jesti, hodi v šolo, ne pa pustil da se baše s sladkarijami in šprica šolo in raje doma igra igrice. posledice so čez leta zelo dobro vidne.
odgovornost je investicija v življenje z največ užitka in najmanj skrbi.

npr. koliko ženskarjev, ki bluzijo okoli z ženskami in se nočejo vezati, misliš da je dejansko srečnih? zelo, zelo malo. tak človek navadno trpi, vezati se boji ker je doživel bolečino in se ji skuša izognit, “svoboda užitka” je dober izgovor.
zakaj je v dobi, kjer so predvsem mladi spolno aktivni, podirajo tabuje, imajo vedno več spolnih partnerjev, hkrati toliko več depresije, osamljenosti, občutkov manjvrednosti? ker ni več čustvene bližine. ker ko imaš mnogo partnerjev in jih menjavaš, jih jemlješ kot potrošno robo. in prej ali slej pomisliš da si tudi sam potrošna roba, ki je drugim samo za seks, mogoče pijačko, drugega pa ne.

bistvo monogamije ni seks, ampak čustvena povezanost med dvema človekoma. zato je postala in vedno bo največ vreden medčloveški odnos (da ne govorim o tem da je tudi sam seks neprimerno boljši, če partnerju popolnoma zaupaš, ga strastno ljubiš in mu poveš stvari, ki jih nobenemu drugemu ne moreš).
zato se tudi večina ljudi odloči za monogamno zvezo, ker tudi večina tistih spolno zelo dejavnih da menjavanje partnerjev v nedogled z nekim čisto površinskim odnosom sčasoma ugotovi da vse skupaj nima smisla in je v življenju več kot samo seks.
[/quote]
Večina ljudi se ne odloči za monogamno vezo. Večina ljudi se zgolj pretvarja, da vzdržuje zaporedno zvestobo enemu partnerju (imajo dejansko hkratne spolne partnerje).

Monogamno bi bilo celo življenje živeti z enim samim parnterjem. Povprečje anglosaksonske – zahodne dominantne kulture pa je okoli 7 (ZDA, VB..) malo čez 5 v Italiji itd.
O monogamiji torej ne duha ne sluha.

“Monogamija” je zgolj socialni standard, za katerega se ljudje pretvarjajo, da ga živijo (brez, da bi vedeli, kaj monogamija je: celo življenje z ENIM samim seksualnim partnerjem: skupaj vstopila iz devištva v svet spolnosti in skupaj umrla)

V smislu seksualne zvestobe pa kot rečeno: imamo Potemkinovo vas, kjer se večina ljudi pretvarja, da je zvestih trenutnemu partnerju.
85{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} francozinj je prevaralo svojega partnerja.
80{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} švedinj in švedov, Britancev prav tako
Itd.

Seksualna zvestoba je resnična v zelo, zelo majhnem procentu primerov.

Gledano širše, kaj zvestoba v celoti je (ni zgolj seksualna – glej: Zvestoba (v digitalnem in siceršnjem svetu)? ) pa zvestobe praktično NI.

Tisti mili promil ljudi, ki dejansko vstopi v odraslo reproduktivno dobo s partnerjem in z njim potem živijo do konca ZVESTO.. je neverjetno majhen. Praktično zanemarljiv.

In še za ta mikroskopski del.. ali če ga razširimo še na zaporedno monogamijo (seksualno ZVESTOBO enemu trenutnemu partnerju).. in imamo morda 10{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} plus.. je potem vprašljivo ali so se ljudje to res ves čas sproti odločali za to življenje ali je bila to zunanja prisila “standarda”.

Ponavlja že v tretje: “Ko bodo vse seksualne prakse in povezave v družbi enakovredne, šele takrat bo možen jasen uvid v izbiro ‘v seksualno zvestobo’ med ljudmi.”

Glede na to, da je že sedaj, ko je “Monogamija” STANDARD, le ta izjemno redka… bo potem še redkejša.

Gledano nazaj, je bil Rimljan zvest svoji ženi, če je seksal sužnjo (ki mu je pripadala v vseh pogledih). Plus, vlekel mu ga je lahko tudi suženj (ne pa svobodni državljan – to je bilo prepovedano), pa je še vedno bil “zvest”.

Sodoben model svestobe je iz 19. Stoletja, ki sicer povzema malce po Trubadurjih (ti so svoje pesmi povzeli po islamskih konkubinah zajetih ob Španskem pregonu Mavrov iz Evrope).

Je pa sodobni standard izredno nemogoč.. šele sedaj smo si izmislili, da mora en sam človek izpolnjevati vse različne funkcije, ki so jih v zgodovini zapolnjevali različni ljudje.. tako mora biti sedaj partner tako najboljši prijatelj, duša dvojčica, neverjetni seksualni ekspert, najboljši starš itd.
Neverjetno idealistično.. in kot pri vseh idealih: nihče jih ne dosega.

Zakon je bil do nedavnega ekonomska zveza.. z leti pa dodajamo vedno bolj razširjen nabor pojmov in stvari (beri: nemogoče).. tako sta Masters in Johnsonova, v Human sexual Inadequacy, leta 1970 (torej v obdobju seksualne revolucije Hipijev) prva oblikovala neizprosno stališče, da ima vsaka poročena oseba neugasljivo pravico uživati v dobrem seksu z zakoncem od oltarja do groba.. in se sistematično lotila odkrivanju in zagotavljanju protisredstev za vse morebitne ovire, s katerimi bi se lahko srečal par pri prizadevanjih v tej neskončni dirki izpolnjujočega seksa: vaginizem, orgazemska disfunkcija, dyspareunia, nesposobnost ejakulacije in učinke staranja.

Veliko enih (vedno novih in novih) zahtev.. ni čudno, da ljudje potem pobegnejo.. ali pa so v depresiji in goltajo “zdravila”. Zahteva po absolutnosti popolnosti “duš dvojčic” je nemogoča

ja, se odločijo. vprašaj ljudi v zvezah, zakaj so v zvezah, namesto da bi seksali vsepovprek.

iz čigave riti si potegnil, da toliko ljudi vara, tudi nimam pojma. in tudi, kaj je sploh definicija varanja?? pogledati drugo osebo nasprotnega spola? se poljubiti? seksati? kaj pa čustveno varanje? to je tok za lase privlečeno da bolj ne bi moglo biti. 85{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ljudi niti v zvezah ni, kaj šele da bi varali.

in tudi če je varanje – ZAKAJ je varanje? a vsako varanje pomeni, da monogamija ni naravna in je človek hotel seksati z drugo osebo? kaj pa to, da so ljudje nezreli za zveze in so v zvezi z napačno osebo, pa zaradi ureditve in včasih otrok nočejo razdreti zveze ampak se odločijo za varanje? koliko ljubic imajo tisti, ki varajo?
in da to, da se razideš s partnerjem in potem spoznaš novega, ni monogamija? a če gumo na avtu zamenjaš enkrat, tudi ni več štirikolesnik ampak petkolesnik?

vidim da v zvestobi ti vidiš izključno neko prisilo in nič drugega. ali nikoli nisi ljubil nekoga ali nečesa in si si ŽELEL biti izključno tega oz. biti poseben samo eni osebi? glede na to da gledaš izključno na seksualnost in fizične potrebe, se sploh ne zdi da razumeš, kaj pomenijo čustva, ljubezen, odnosi.. hej, če ti ne zmoreš obvladati svojih nagonov in ti je seks edina vrednota, ki te v življenju motivira, si to ti. glede na nebuloze o tem da praktično vsi varajo in so seksualni manijaki, je očitno, da nimaš nobenega razumevanja o čustvenih potrebah, bližini.

zdi se mi da skušaš s tole tvojo filozofijo samo prepričat čim več žensk da bi ti dale, in se v ta bullshit tako izgubil da še sam verjameš vanj. ali pa si popolnoma brez čustev in ne moreš razumeti, kaj pomeni, da se z eno osebo ljubiš in ti je odnos bolj pomemben kot seksanje z drugimi ljudmi. ampak še bolj verjetno skušaš zatirat in zanikat čustva zaradi neke bolečine – večina ženskarjev je ravno takih.
tvoj pogled na monogamijo je podoben kot pogled na spole skrajnih levičarjev – da je to samo socialni konstrukt, ne pa biološka značilnost.

nihče ni nikoli rekel, da more bit človek popoln, da si v zvezi z njim. zreli ljudje razumejo, da nihče ni popoln in idealen, in tega tudi ne iščejo. seveda so pri izbiri zbirčni, družinskega življenja si pač ne moreš narediti z mimoidočim (je pa res, da se ljudje fokusirajo na vedno bolj nepomembne stvari in so vedno bolj zahtevni – ampak so zaradi tega bolj osamljeni, bolj depresivni, bolj pogrešajo kvaliteten odnos in znižajo pričakovanja – to so pač nihanja). ravno to je tisto, ki sem že v nekem postu prej razložil – človek potrebuje omejitev, da je zadovoljen. SAM si more dati neko omejitev. ker če je nima, bo popolnost iskal večno in nikoli ne bo zadovoljen. poglej kaj se dogaja z zvezdniki, ki se kopajo v denarju – poberejo jih ali droge ali depresija. in nezrel folk, ki zadane na loteriji in se zapufa.

zakaj bo monogamija več vredna kot druge oblike zvez, pa sem že povedal. na kratko in z drugimi besedami – dela na kvaliteti odnosa, ne na kvantiteti. to je podobno kot da bi rekel da je enakovredno ali imaš en pravi avtomobil ali pa 200 majhnih avtomobilčkov, s katerimi se lahko smao igraš, prideš pa nikamor.
vsak človek rabi kvaliteten odnos z neko osebo. tisti, ki pa se tega boji, pa skuša kompenzirati s kvantiteto, ampak neuspešno – ker če ne vidi kvalitete v drugih ljudeh in jih gleda samo kot na kvantiteto, je tudi pri sebi ne vidi.

Monogamijo so si izmislile že elite v antiki. Premoženje, da ostane v isti hiši. Ni pa to naravno.
Tako žal je, romantiki lahko sanjajo in si domišljajo.

Njo pa moti pornografija zato, ker si v dobesednem smislu moškega lasti, kontrolira.
Tu je še veliko dejavnikov, okoli katerih ni avtor teme nič napisal. Bom pa jaz, na prefinjen način, po žensko je napisala, da ji partner vedno bolj ne ugaja. Če je tako, ga zapusti ali poišči nekje še malo sex špotra, pa prste in kaj drugega se da tudi uporabiti.

Ja, samo s tem, da je monogamija bila podobno, kot zakon mišljena: EKONOMSKO.

Samo otroci znotraj zakona so tisti, ki dedujejo. S tem se je nadzorovalo in vzdrževalo premoženje.

To smo šele z 19 stoletjem, prihodom romantikov (ki pa se tega sami niti približno niso držali, Byron je npr. itak dol dal vse, kar je imelo kiklo in še kaj – posledično je moral pobegniti iz VB).

ja, se odločijo. vprašaj ljudi v zvezah, zakaj so v zvezah, namesto da bi seksali vsepovprek.

iz čigave riti si potegnil, da toliko ljudi vara, tudi nimam pojma. in tudi, kaj je sploh definicija varanja?? pogledati drugo osebo nasprotnega spola? se poljubiti? seksati? kaj pa čustveno varanje? to je tok za lase privlečeno da bolj ne bi moglo biti. 85{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ljudi niti v zvezah ni, kaj šele da bi varali.

in tudi če je varanje – ZAKAJ je varanje? a vsako varanje pomeni, da monogamija ni naravna in je človek hotel seksati z drugo osebo? kaj pa to, da so ljudje nezreli za zveze in so v zvezi z napačno osebo, pa zaradi ureditve in včasih otrok nočejo razdreti zveze ampak se odločijo za varanje? koliko ljubic imajo tisti, ki varajo?
in da to, da se razideš s partnerjem in potem spoznaš novega, ni monogamija? a če gumo na avtu zamenjaš enkrat, tudi ni več štirikolesnik ampak petkolesnik?

vidim da v zvestobi ti vidiš izključno neko prisilo in nič drugega. ali nikoli nisi ljubil nekoga ali nečesa in si si ŽELEL biti izključno tega oz. biti poseben samo eni osebi? glede na to da gledaš izključno na seksualnost in fizične potrebe, se sploh ne zdi da razumeš, kaj pomenijo čustva, ljubezen, odnosi.. hej, če ti ne zmoreš obvladati svojih nagonov in ti je seks edina vrednota, ki te v življenju motivira, si to ti. glede na nebuloze o tem da praktično vsi varajo in so seksualni manijaki, je očitno, da nimaš nobenega razumevanja o čustvenih potrebah, bližini.

zdi se mi da skušaš s tole tvojo filozofijo samo prepričat čim več žensk da bi ti dale, in se v ta bullshit tako izgubil da še sam verjameš vanj. ali pa si popolnoma brez čustev in ne moreš razumeti, kaj pomeni, da se z eno osebo ljubiš in ti je odnos bolj pomemben kot seksanje z drugimi ljudmi. ampak še bolj verjetno skušaš zatirat in zanikat čustva zaradi neke bolečine – večina ženskarjev je ravno takih.
tvoj pogled na monogamijo je podoben kot pogled na spole skrajnih levičarjev – da je to samo socialni konstrukt, ne pa biološka značilnost.

nihče ni nikoli rekel, da more bit človek popoln, da si v zvezi z njim. zreli ljudje razumejo, da nihče ni popoln in idealen, in tega tudi ne iščejo. seveda so pri izbiri zbirčni, družinskega življenja si pač ne moreš narediti z mimoidočim (je pa res, da se ljudje fokusirajo na vedno bolj nepomembne stvari in so vedno bolj zahtevni – ampak so zaradi tega bolj osamljeni, bolj depresivni, bolj pogrešajo kvaliteten odnos in znižajo pričakovanja – to so pač nihanja). ravno to je tisto, ki sem že v nekem postu prej razložil – človek potrebuje omejitev, da je zadovoljen. SAM si more dati neko omejitev. ker če je nima, bo popolnost iskal večno in nikoli ne bo zadovoljen. poglej kaj se dogaja z zvezdniki, ki se kopajo v denarju – poberejo jih ali droge ali depresija. in nezrel folk, ki zadane na loteriji in se zapufa.

zakaj bo monogamija več vredna kot druge oblike zvez, pa sem že povedal. na kratko in z drugimi besedami – dela na kvaliteti odnosa, ne na kvantiteti. to je podobno kot da bi rekel da je enakovredno ali imaš en pravi avtomobil ali pa 200 majhnih avtomobilčkov, s katerimi se lahko smao igraš, prideš pa nikamor.
vsak človek rabi kvaliteten odnos z neko osebo. tisti, ki pa se tega boji, pa skuša kompenzirati s kvantiteto, ampak neuspešno – ker če ne vidi kvalitete v drugih ljudeh in jih gleda samo kot na kvantiteto, je tudi pri sebi ne vidi.
[/quote]
Statistike so tako iz Kinseyevih anket, ki je šokirala svet, tako kot vas trenutno (očitno je podatek dolgo potoval do vas), kot sodobnejših.
Ena priročnejših in zabavnejših knjig s tega področja, kjer so tudi navedene statistike in višje omenjeni procenti so pa iz knjige Barbare in Alan Pease-a: Zakaj moški hočejo seks in ženske potrebujejo ljubezen

[img]https://www.bukla.si/pic/product/l/zakaj-moski-hocejo-seks-in-zenske-potrebujejo-ljubezen.jpg[/img]

Bila sta ne tem, da jima zakonska zveza razpade.. nato sta se začela poglabljati o vsem skupaj.. in prav s soočenjem glede tega, da monogamija ni niti približno naravna, še manj vzdržna.. ko sta si odprla vse možnosti, si jih priznala.. sta ugotovila, da bosta vseeno nadaljevala.. zavedajoč se kako težko je pravzaprav.
S tem, da to ne pomeni, da bo tako tudi ostalo.. kot je že na prejšnji strani W. Sommerset Maugham: “Nismo ista osebnost, kot smo bili pred letom; kot to niso tisti, ki jih ljubimo. Srečno naključje je, če se tako spreminjajoči in spremenjeni, še vedno ljubimo.”

Zgolj 17{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} človeških družb je monogamnih: https://www.nytimes.com/2013/08/02/science/monogamys-boost-to-human-evolution.html

Le 4-6{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} sesalcev (noben sesalec, ki živi v večjih skupinah).

Več sesksualnih partnerjev je tako statistično gledano: bolj običajno, naravnejše.

In šele, če bi vi osebno imeli odprt zakon, se torej oba strinjata, da imata lahko druge seksualne partnerje.. pa se vseeno, navkljub svobodi odločate vsak dan znova za drug drugega.. in to počneta do svoje smrti.. šele takrat, na smrtni postelji, lahko trdite, da ste bili monogamni.
Vaše življenje še ni končano in ne morete trditi nečesa vnaprej.. še bolj vašo “monogamijo” dokazuje dejstvo, da sta s partnerico v so-odvisnem stanju. Nimata odprtega zakona. Se pravi je umetna zunaja prisila.. vzorec, ki ga živita in ne svoboda. Svobode si niti ne upata dati, ker vaju je strah.. in iz strahu potem pride do vere: da je edino to prav.
Svobode, ki je nujni sestavni del resnične ljubezni, pa nikjer pri tem ni. Le neka zakonska obljuba, ki se jo potem vsiljuje vsak dan (ne pa zares zanjo odloči).

Ali kot je Simone de Beauvoire lepo zapisala: “Avtentična ljubezen je recipročno prepoznavanje dveh svobod.”

vsak lahko napiše knjigo o svojih razmišljanjih in potrebah, ampak to ne pomeni, da je to sveta resnica o vseh ljudeh. če so nekateri upaljeni na menjavanje partnerjev in ne znajo biti srečni z enim, je to njihov problem.

malo preberi, kaj sem že napisal, namesto da ponavljaš eno in isto. kaj mene brigajo tvoje iz riti potegnjene statistike, če vsak odrasel človek ve, da svoboda postane dolgočasna, ker nima nobenega konkretnega cilja in je samo neskončno bluzenje in iskanje samega sebe?

človek je srečnejši s ciljem, z načrtom in pogledom v prihodnost. vse kar se gradi, se gradi z nekim načrtom, vizijo, in ne polaganjem ceglov iz dolgčasa. in točno tako je tudi s človeškimi odnosi. cel kup partnerjev brez kakršnegakoli odnosa in odgovornosti je fantazija tistih, ki so ali preleni in egoistični, da bi bili zmožni nudit kaj več kot seksualne užitke, ali tistih ki se zaradi slabe izkušnje tega bojijo. v praktično nobenem primeru pa niso srečni in je njihovo življenje prazno.
ljudem, ki si želijo enega posebnega partnerja, poseben odnos z njim in zgraditi z njim prihodnost in vse te vrednote tudi cenijo, pa jih to osrečuje. narava gor ali dol, takšni pač smo. in večina ljudi tako živi.

tokrat je zadnjič, da ti vse to razlagam, ker očitno sploh ne bereš. če nočeš razumeti, pač nočeš. lahko teoretiziraš in filozofiraš v nedolged in citiraš razne seksualne obsedence ki jim nič ni dovolj, ampak edina resnica v tem je to, da so taki ljudje večinoma izgubljeni nesrečneži z resnih problemom, pred katerim bežijo in iščejo uteho v fizičnih užitkih.

vsak lahko napiše knjigo o svojih razmišljanjih in potrebah, ampak to ne pomeni, da je to sveta resnica o vseh ljudeh. če so nekateri upaljeni na menjavanje partnerjev in ne znajo biti srečni z enim, je to njihov problem.

malo preberi, kaj sem že napisal, namesto da ponavljaš eno in isto. kaj mene brigajo tvoje iz riti potegnjene statistike, če vsak odrasel človek ve, da svoboda postane dolgočasna, ker nima nobenega konkretnega cilja in je samo neskončno bluzenje in iskanje samega sebe?

človek je srečnejši s ciljem, z načrtom in pogledom v prihodnost. vse kar se gradi, se gradi z nekim načrtom, vizijo, in ne polaganjem ceglov iz dolgčasa. in točno tako je tudi s človeškimi odnosi. cel kup partnerjev brez kakršnegakoli odnosa in odgovornosti je fantazija tistih, ki so ali preleni in egoistični, da bi bili zmožni nudit kaj več kot seksualne užitke, ali tistih ki se zaradi slabe izkušnje tega bojijo. v praktično nobenem primeru pa niso srečni in je njihovo življenje prazno.
ljudem, ki si želijo enega posebnega partnerja, poseben odnos z njim in zgraditi z njim prihodnost in vse te vrednote tudi cenijo, pa jih to osrečuje. narava gor ali dol, takšni pač smo. in večina ljudi tako živi.

tokrat je zadnjič, da ti vse to razlagam, ker očitno sploh ne bereš. če nočeš razumeti, pač nočeš. lahko teoretiziraš in filozofiraš v nedolged in citiraš razne seksualne obsedence ki jim nič ni dovolj, ampak edina resnica v tem je to, da so taki ljudje večinoma izgubljeni nesrečneži z resnih problemom, pred katerim bežijo in iščejo uteho v fizičnih užitkih.
[/quote]

Kaj si ti naiven. Tvoja pravica, ampak malo bolj taktno bi lahko odgovoril Stepni_Volku. Si kot romantik, kateremu je v bodočnosti usojeno, da se mu iluzija razbije. Upam, da boš nekoč razumel napisano. Ni nič osebno, razmenjava mišljenj.

sem mu razložil vse na vse možne načine, ne verjamem da je karkoli sploh dejansko prebral.
sem eden manj romantičnih ljudi – čustva nimajo veliko veze z romantiko. ravno to je problem, ker ljudje enačijo čustva z neko zasanjano romantiko. in kdor je zasanjan, je seveda šokiran, ker realnost niso sanje.
dobro razumem napisano, ampak to je nekaj, s čimer se strinja samo nekdo, ki se ali na silo izogiba navezanosti na eno osebo, ker ga je strah, ali pa ne čuti nič in vidi ljudje kot potrošno robo. in v vsakem primeru bo osamljen in zagrenjen (in širil tako razmišljanje okoli, ker pač zavida ljudem, ki so zmožni ljubiti).

sem mu razložil vse na vse možne načine, ne verjamem da je karkoli sploh dejansko prebral.
sem eden manj romantičnih ljudi – čustva nimajo veliko veze z romantiko. ravno to je problem, ker ljudje enačijo čustva z neko zasanjano romantiko. in kdor je zasanjan, je seveda šokiran, ker realnost niso sanje.
dobro razumem napisano, ampak to je nekaj, s čimer se strinja samo nekdo, ki se ali na silo izogiba navezanosti na eno osebo, ker ga je strah, ali pa ne čuti nič in vidi ljudje kot potrošno robo. in v vsakem primeru bo osamljen in zagrenjen (in širil tako razmišljanje okoli, ker pač zavida ljudem, ki so zmožni ljubiti).
[/quote]

Te razumem. Se strinjam s teboj.

sem mu razložil vse na vse možne načine, ne verjamem da je karkoli sploh dejansko prebral.
sem eden manj romantičnih ljudi – čustva nimajo veliko veze z romantiko. ravno to je problem, ker ljudje enačijo čustva z neko zasanjano romantiko. in kdor je zasanjan, je seveda šokiran, ker realnost niso sanje.
dobro razumem napisano, ampak to je nekaj, s čimer se strinja samo nekdo, ki se ali na silo izogiba navezanosti na eno osebo, ker ga je strah, ali pa ne čuti nič in vidi ljudje kot potrošno robo. in v vsakem primeru bo osamljen in zagrenjen (in širil tako razmišljanje okoli, ker pač zavida ljudem, ki so zmožni ljubiti).
[/quote]

Berem tole vajino dopisovanje in pravzaprav razumem, kaj želiš povedat, vendar te je Volk dobil/ujel/razgalil na povsem drugi poanti, kot si vidva pišeta rahlo drug mimo drugega.

Tisti, ki je iskreno zadovoljen s svojo izbiro, ga izbira drugih, drugačnih ne ogroža.
Z žaljivkami dopisovalca (sklepanjem, kakšen je on) in pravtako “poznavanjem” življenja tistih, ki so se odločili drugače, v primeru same vajine teme, živijo ne-monogamno, daješ vedet, da te drugacčnost še kako ogroža.
Zakaj?
Strah, da ni povsem res to kar pišeš?
Strah da nisi povsem prepričan v lastno izbiro?

Meni pravtako ustreza monogamija.
In ja, se strinjam z Volkom, da so nam jo vzgoja in okolje, v katerem smo odrasli, privzgojili. Kajti v nasprotnem primeru, bi bila z enim samim partnerjem vse življenje.
Tudi če bi ga recimo pri 20tih slučajno izgubila, recimo kaksna nesreca s smrtnim izidom, po definiciji monogamije, ne bi bila nikoli vec v nobeni partnerski zvezi.
Ne bi imela ne otrok, ne družine.
Tudi nobenega zaupanja in odnosa z nikomer ne bi smela vzpostavit.
Torej večina (vsaj želimo in se trudimo bit, eni pa se slepijo) tukaj vzgojenih in živečih nas je serijsko monogamnih. Si z nekom, trudiš se maksimalno in tudi ŽELIŠ biti samo z njim, vendar se lahko iz različnih razlogov ne obnese. Lahko en zboli, lahko umre, lahko pa življenje samo prinese toliko sprememb, vmes tudi tragičnih, in ju v dvojini ne znaš predelat. In gresta vsak zase naprej.
Spoznaš sebe malo bolj, svoje slabostii, napake (ali pa tudi nic od tega) in spleteš nek drug odnos, partnerstvo (tisti, ki ni absolutno nikjer nic zafrknil, ponavadi pade v eno te isto vezo/odnos, pac ponavlja razred tolikokrat dokler mu ne kapne, ce mu sploh kdaj)..
In ja, NA ŽALOST, kot ti je tudi Srečko5, naivno je misliti, da monogamija vlada. Morda si malo mlajši in naivno verjameš v to, a če bi bilo to res, ne bi bilo toliko skokov čez plot, varanj, ločitev itn.
Kar pa ne pomeni, da TI sam ne bi mogel in tvoja partnerica živeti iskreno monogamno in zaupanja vredno partnerstvo.

Zato še enkrat, zakaj, če v to verjameš, te tako zelo ogrožajo ljudje, ki ne živijo monogamno?
In od kje veš, da so prazni, nesrečni in nesvobodni?
Jaz poznam kar nekaj monogamnih parov, ki niso nič kaj dosti srečni, izpolnjeni in svobodni.
Pa ni tretje osebe.

In to je tudi vsa poana, ki ti jo je pomoje želel Volk predstavit;
Razlika, ko se nekaj odločimo ISKRENO (ni potrebe po obsojanju drugačnih in ni ogroženosti pred drugačnimi in ni strahu pred tem, da se lahko motimo v lastni izbiri) med tistimi, ki se odločijo zaradi družbenega okolja, statusa, skratka drugih.
Take odločitve ponavadi nimajo daljši rok trajanja.

vsak lahko napiše knjigo o svojih razmišljanjih in potrebah, ampak to ne pomeni, da je to sveta resnica o vseh ljudeh. če so nekateri upaljeni na menjavanje partnerjev in ne znajo biti srečni z enim, je to njihov problem.

malo preberi, kaj sem že napisal, namesto da ponavljaš eno in isto. kaj mene brigajo tvoje iz riti potegnjene statistike, če vsak odrasel človek ve, da svoboda postane dolgočasna, ker nima nobenega konkretnega cilja in je samo neskončno bluzenje in iskanje samega sebe?

človek je srečnejši s ciljem, z načrtom in pogledom v prihodnost. vse kar se gradi, se gradi z nekim načrtom, vizijo, in ne polaganjem ceglov iz dolgčasa. in točno tako je tudi s človeškimi odnosi. cel kup partnerjev brez kakršnegakoli odnosa in odgovornosti je fantazija tistih, ki so ali preleni in egoistični, da bi bili zmožni nudit kaj več kot seksualne užitke, ali tistih ki se zaradi slabe izkušnje tega bojijo. v praktično nobenem primeru pa niso srečni in je njihovo življenje prazno.
ljudem, ki si želijo enega posebnega partnerja, poseben odnos z njim in zgraditi z njim prihodnost in vse te vrednote tudi cenijo, pa jih to osrečuje. narava gor ali dol, takšni pač smo. in večina ljudi tako živi.

tokrat je zadnjič, da ti vse to razlagam, ker očitno sploh ne bereš. če nočeš razumeti, pač nočeš. lahko teoretiziraš in filozofiraš v nedolged in citiraš razne seksualne obsedence ki jim nič ni dovolj, ampak edina resnica v tem je to, da so taki ljudje večinoma izgubljeni nesrečneži z resnih problemom, pred katerim bežijo in iščejo uteho v fizičnih užitkih.
[/quote]
Sami ste prosili iz kje te “statistike”. In če pogledate malce druge teme o Monogamiji v katerih pišem ali sem odgovarjal, jih lahko najdete še cel pok.

Dejstvo je, da statistike potrjujejo, da praktično MONOGAMIJE NI. Vendar to, da večina ljudi živi na takšen način (ali so poligamni, poliamorni ali kot večina v zahodnem svetu: VARAJOČI), ne vpliva nujno nate osebno.
V času revolucij je lahko 99{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ljudi dejansko navdušenih nad dogajanem.. ne pomeni, pa da so to vsi.

Gre za detajle, vi ste mnenja, da je Monogamija način življenja večine ljudi. Kot lepo kaže antropologija današnje, kot pretekle zgodovine človeštva, je le ta kot zunanji družbeni vzorec (Potemkinova vas) prisotna le v borih 17{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} družb.
In še v teh, kjer naj bi bila, vsaj navzven monogamija, je odstotek varajočih izredno visok. Francozinje prednačijo, potem so Švedinje in Švedi (skandinavska enakost), Britanci ter ostali.

Monogamija predstavlja tako izredno majhen odstotek. Tu ni dvoma.

Vendar nič od tega ne pomeni, da to pogojuje tudi vas.
Vendar, da lahko v svoji srčni nameri ostanete sami sebi zvesti, je dobro, da uvidite, da večina sveta vendarle živi popolnoma drugače.

Nič od tega zunjega ne določa vas. Pač Gausova krivulja.. velika večina ljudi ni monogamnih..

Vendar, če želimo od blizu pogledati tiste, ki to dejansko so.. so ponavadi na osnovi lastne vere (pač bergla, ki bolj ali manj pomaga) ali pa se soočijo z resnico sveta, pa se vseeno odločijo, da jim je več vredno živeti monogamno.

Osebno ne poznam niti enega para, ki bi živel monogamno. Gledano striktno, da sta se skupaj razdevičila in ostala skupaj do smrti.
Poznam zveste, ki pa so zaporedno, torej serijsko monogamni (so imeli že partnerje pred sedanjim).
Poznam tudi par, ki je šel dobesedn skozi Odisejado (pri čemer ne smemo pozabiti, da je Penelopa sicer 20 let ostajala zvesta Odiseju, Odiseja je pa “čarovnica” Kirka 10 let naskakovala)..
Pred 2 SV jima niso dovolili, da bi se poročila, ker je bil on iz revne družine.. nižja kasta. Med vojno so ga Nemci stlačili v svojo vojsko in je postal ujetnik na Ruski fronti.. vendar doma niso imeli nobenega glasu od njega.
Po 6 letih se je končno vrnil.. in ona ga je čakala.
Kot otrok in mladenič sem rad poslušal njuno zgodbo.. vendar sta oba povedala to, kar sem že zapisal: šele na smrtni postelji boš lahko rekel, da si bil zvest CELO življenje.

Če to napoveduješ pri 19h.. ali 29h… je pred teboj še celih 60 oz. 50 let življenja… VEČINA.

Nihče ne more napovedati prihodnosti. Potem je problem, da si že v osnovi odgovoren le za svojo stran.. moraš imeti neverjetno srečo, da se tudi tvoj partner odloča vsak dan sproti.
Torej, recimo nekje od 25 leta do 79tega.
54 let ali 19710 dni oz. 315360 ur budnega življenja.

Ena boljših poti je iskrenost in odkritost.. kar pa pomeni priznanje samemu sebi, da te privlačijo tudi drugi ljudje (razumeš zakaj večina ljudi ni monogamnih), a se ti ustvarjanje znotraj partnerstva zdi toliko bolj vredno.

Če vzamemo analogijo Paul Newmana; ki je sicer svojo prvo ženo Jackie Witte (in troje otrok, sin se je potem predoziral) zapustil, morda celo prevaral; in se poročil v drugo z Joanne Woodward.

Vseeno sta bila potem vzor zvestobe.. v okolju, kjer so prevare, ločitve.. nekaj vsakodnevnega. Vzemite časopis in vsaj en zvezdnik bo zapolnil ta del.

Paul Newman je tako rekel:
[img]https://i.pinimg.com/736x/3e/4d/04/3e4d04e44c2b70a4bebc4bb902075738–paul-newman-quotes-media-quotes.jpg[/img]

Se pravi, se zavedaš, da so zunaj tudi drugi ljudje.. a se odločaš za bolj kvaliteten odnos. Kar te potem uvršča med demi-seksualce (kjer je potrebna močnejša čustvena povezanost, da se ustvari tudi seksualna) oz. sapio-seksualce(da ti je vzpodbudna inteligenca)..

Oboje že omenjeno v tej temi.

A kot rečeno.. to lahko rečeš ob koncu življenja. Medtem pa si moraš priznati, da bo vstrajanje v monogamnem razmerju (zadnji verziji), težko.
Celo naporno.. ker zahteva še kako močno odkritost in iskrenost do partnerja. Neprespane noči, da se težke stvari pomeniš v nulo.. da se gradi zaupanje.. in že v osnovi spoštuje različnost..

“Avtentična ljubezen je recipročno prepoznavanje dveh svobod.” kot sem že citirel Simone de Beauvoire.
Znotraj svobode pa se je potrebno zavedati, da obstaja svet večji od monogamije. Šele, ko si to par lahko prizna, lahko doseže potrebno svobodo, da se lahko odloči drug za drugega.

Ponavljanje družbenih norm, kot naučena papiga, namreč ničesar ne prinese.. kar seveda pokaže statistika in realen svet parov.
Izredno malo ljudi je sposobno iskrenosti.. in še ti se potem ne odločijo nujno za monogamijo.. lahko odprejo svoj zakon delno (menage-a-trois.. ali stalne zunanje “sodelavce”) ali poliamorijo.

In tisti največji hec je, če vse tisto, kar velja za poliamorijo nekako predelaš, si sposoben… šele takrat si svoboden v monogamiji.
Ker ti človek avtomatično ne pripada (ker tako govori družba), temveč, ker se ti zanj vedno znova odločaš.. in če imaš srečo, tudi on zate.
Poleg sreče pa je potrebno ogromno napornega dela na sebi in medsebojnem odnosu.. ni avto-pilota (kot upajo verniki raznih religij). Tega pa večina ljudi, kot vidimo NE zmore.

Ampak, ker večina tega ne zmore.. to ne pomeni, da vi ne bi zmogli. Vendar, če slučajno potrebujete biti del večine.. potem to pomeni, da ne boste monogamni.
Če vas ne moti, da ste drugačni od večine.. da vas “normalnost” in povprečnost niti ne zanima.. pa obstaja verjetnost, da se boste do tja dejansko prebili.
Pod pogojem, da vse zapisano velja tudi za vašo partnerico.
Good luck (you’ll gonna need it)… plua tons of work!

največja grožnja je to, da se ljudi na tak način prepričuje, da izgubijo upanje v nek normalen odnos in se predajajo kratkoročnim užitkom brez obveznosti. to je približno tako, kot če bi nekdo širil okoli miselnost, da naj nič ne delajo in raje ostanejo doma in vlečejo socialno. nekaj, kar je lažje, ampak pomanjkljivo in uničujoče. in glede na to kakšna depresija je danes med mladimi in kako katastrofalni postajajo odnosi, je očitno da ta nihilistični pogled na življenje uničuje vse skupaj. za dobro v življenju se je treba truditi, upati, tvegati in tudi preboleti kakšno bolečino, ne pa se vdati, se zapreti vase in misliti, da občasen seks z nekom nadomesti vse skupaj. NI DOVOLJ. vsaj za veliko večino ne.

jaz nič ne žalim volka. a sklepanje po njegovih neskončnih postih, kakšen je, je žaljenje?? to je kot bi rekel, da jaz zdaj tebe žalim, ker po napisanem sklepam da si ženska. volku so čustva nekaj popolnoma tujega in gleda na ljudi kot primate, ki jim je glavni namen potreba po spolnosti, in to je z celim kupom zapisov tudi pokazal. kako hudiča naj po tem ne sklepam, kakšen je?

ne vem, kaj vsi bluzite o tem, kako bi morali imet v celem lajfu samo enega partnerja. to nima POPOLNOMA NIČ VEZE Z MONOGAMIJO. o tem sem že povedal svoje in se ne bom ponavljal – najdite v že obstoječih zapisih.

monogamija je ODLOČITEV – odločitev, da bo človek namesto v brezglav hedonizem investiral energijo v odnos z enim pravim človekom, ki ga bo spoznal, se čustveno povezal (in seveda tudi seksualno), in nekaj ustvaril, navadno potomce, ki najbolje funkcionirajo in se najbolje razvijejo ravno v monogamiji.

prav žalostno, da moram nekaj tako očitnega razlagati tukaj. a se že vsem zdi tako nemogoče imeti en lep odnos s človekom? saj je res vedno težje, ko se širijo take bedarije, da ljudje v odnosih vidijo bolj napor kot nekaj dobrega.

največja grožnja je to, da se ljudi na tak način prepričuje, da izgubijo upanje v nek normalen odnos in se predajajo kratkoročnim užitkom brez obveznosti. to je približno tako, kot če bi nekdo širil okoli miselnost, da naj nič ne delajo in raje ostanejo doma in vlečejo socialno. nekaj, kar je lažje, ampak pomanjkljivo in uničujoče. in glede na to kakšna depresija je danes med mladimi in kako katastrofalni postajajo odnosi, je očitno da ta nihilistični pogled na življenje uničuje vse skupaj. za dobro v življenju se je treba truditi, upati, tvegati in tudi preboleti kakšno bolečino, ne pa se vdati, se zapreti vase in misliti, da občasen seks z nekom nadomesti vse skupaj. NI DOVOLJ. vsaj za veliko večino ne.

jaz nič ne žalim volka. a sklepanje po njegovih neskončnih postih, kakšen je, je žaljenje?? to je kot bi rekel, da jaz zdaj tebe žalim, ker po napisanem sklepam da si ženska. volku so čustva nekaj popolnoma tujega in gleda na ljudi kot primate, ki jim je glavni namen potreba po spolnosti, in to je z celim kupom zapisov tudi pokazal. kako hudiča naj po tem ne sklepam, kakšen je?

ne vem, kaj vsi bluzite o tem, kako bi morali imet v celem lajfu samo enega partnerja. to nima POPOLNOMA NIČ VEZE Z MONOGAMIJO. o tem sem že povedal svoje in se ne bom ponavljal – najdite v že obstoječih zapisih.

monogamija je ODLOČITEV – odločitev, da bo človek namesto v brezglav hedonizem investiral energijo v odnos z enim pravim človekom, ki ga bo spoznal, se čustveno povezal (in seveda tudi seksualno), in nekaj ustvaril, navadno potomce, ki najbolje funkcionirajo in se najbolje razvijejo ravno v monogamiji.

prav žalostno, da moram nekaj tako očitnega razlagati tukaj. a se že vsem zdi tako nemogoče imeti en lep odnos s človekom? saj je res vedno težje, ko se širijo take bedarije, da ljudje v odnosih vidijo bolj napor kot nekaj dobrega.
[/quote]

Zgrešil si celotno poanto in odgovoril absolutno na nič.
Še enkrat;

Zakaj te ogroža drugačnost?

odgovoril sem na vse, kar si navedla, če nočeš razumeti, to pač ni moj problem. je pa res da moraš prebrati vse skupaj, ker ne dajem enostavčnih odgovorov.

drugačnost me ne ogroža. ampak tole tukaj ni drugačnost, samo obupanje glede odnosov in poveličevanje potreb. kdor se odloči ta tako “drugačnost”, trpi sam. in če bo širil take nebuloze med mladimi, ki se še učijo v življenju, bo uibil voljo do odnosov tudi njim.

podobno, kot da bi vprašala zakaj bi me ogrožali narkomani – me ne. ampak si uničujejo življenje in to ni dobro za njih. in tega se ne bi smelo spodbujati nikjer.

odgovoril sem na vse, kar si navedla, če nočeš razumeti, to pač ni moj problem. je pa res da moraš prebrati vse skupaj, ker ne dajem enostavčnih odgovorov.

drugačnost me ne ogroža. ampak tole tukaj ni drugačnost, samo obupanje glede odnosov in poveličevanje potreb. kdor se odloči ta tako “drugačnost”, trpi sam. in če bo širil take nebuloze med mladimi, ki se še učijo v življenju, bo uibil voljo do odnosov tudi njim.

podobno, kot da bi vprašala zakaj bi me ogrožali narkomani – me ne. ampak si uničujejo življenje in to ni dobro za njih. in tega se ne bi smelo spodbujati nikjer.
[/quote]

Ne gre za spodbujanje, ampak za SPREJEMANJE realnosti, ki je RAZNOLIKA.

Narkomanije ne boš ustavil ali preprečil s prezirom in jezo, ter predispoziciranjem teh ljudi v določene predalčke ter poveličevanjem sebe, ki nisi to in nikoli ne boš, ne bi bil ipd.
Enako ne-monogamnega življenja določenih ljudi.
Enako, ne moreš in nimaš pravice odločat, da se ljudje, ki se odločijo živeti drugače, od tebe, apriori trpijo, so manjvredni, slabši od tebe itd.
Sicer lahko tako verjameš, je pa to zmotno, daleč od resnice.
In določati, predalčkati ljudi, zaradi lastnih prepričanj v svoj lasten prav je daleč od sprejemanja, razumevanja in empatije do drugače mislečih ali pa živečih.
Je širjenje nestrpnosti in sovraštva.

Nihče te ne napada v tvojih lastnih odločitvah, kako bos živel in ali je tako absolutno najbolj prav.

Pišemo samo, da tvoj prav, tvoja resnica ni nujno absolutna.

In ker tega očitno nisi sposoben doumeti, te drugačnost še kako ogroža.

odgovoril sem na vse, kar si navedla, če nočeš razumeti, to pač ni moj problem. je pa res da moraš prebrati vse skupaj, ker ne dajem enostavčnih odgovorov.

drugačnost me ne ogroža. ampak tole tukaj ni drugačnost, samo obupanje glede odnosov in poveličevanje potreb. kdor se odloči ta tako “drugačnost”, trpi sam. in če bo širil take nebuloze med mladimi, ki se še učijo v življenju, bo uibil voljo do odnosov tudi njim.

podobno, kot da bi vprašala zakaj bi me ogrožali narkomani – me ne. ampak si uničujejo življenje in to ni dobro za njih. in tega se ne bi smelo spodbujati nikjer.
[/quote]

Zanimivo.. ko ste se delno le ozavestili, da vendarle niste v večini (ker monogamija nikoli ni bila).. ste se sedaj odločili “Reševati druge”?

Star hindujski pregovor pravi:
[img]http://4.bp.blogspot.com/-egOVLW8PGzY/UbdrE7lDPMI/AAAAAAAAEpQ/LGx0XtLj2WA/s320/Hindu+Proverb+-+3+Fingers.jpg[/img]

Že v osnovi pa velja, da smo odgovorni zgolj zase.. in le sebe smemo spreminjati. V nobenem primeru ne moreš prevzeti odgovornosti še za druge. Oni se odločajo zase.
In kot vidimo, se večina odloča ne-monogamno.

In kot rečeno, to ne pomeni, da se potrebujete tudi vi.

Že v osnovi monogamen človek, se ne bo nenadoma premisli zgolj zato, ker je videl nekaj misli v nasprotno smer.. niti ga ne bo preplašila večinska statistika.

Poanta monogamije, kot vsake individualnosti je prav vedno znova odločati se za to.

Če te že en reklamni plakat “Konvertira”, to nakazuje, da nikoli nisi niti bil to, za kar se razglašaš.. in torej preneseš tudi drugačnost, toleriraš, da večina živi drugače itd.

ja, sprejemanje in spodbujanje sta dve popolnoma različni stvari. realnost je itak treba sprejet. da pa bi spodbujal vse, s čimer se ne strinjam? NE. in ne vem, zakaj bi moral.

ne preziram nikogar (kje točno sem koga preziral???). samo povem, zakaj mislim da je nekaj narobe. oz. zakaj bi se bilo treba nekaterih poti izogibat – in izogibanje in omalovaževanje odnosov z izgovori o tem da monogamija ni naravna je ena teh poti.

v bistvu je volk tukaj tisti, ki prezira ljudi v monogamiji, češ da živijo v zablodi, in prepričuje o tem cel forum očitno. jaz pa se s tem ne strinjam in mislim da je človek srečen samo, če ima stvari v življenju porihtane (tako pri spolnosti kot pri odnosih in čustvih). in to je resnica, kamorkoli pogledaš – nisem si je izmislil jaz.

če bo nekdo tvojemu otroku prodajal ideje, ki so v nasprotju z vrednotami, ki prinašajo zadovoljno življenje, in ga usmerjajo v pot h kratkoročnim užitkom in brez truda, boš dojela, kako lahko “drugačnost” ogroža.

prosim, ne mi s tem zlajnanim “drugačnost te ogroža, sovražen si, buhuhu” – drugačnost je več vrst. kriminalci so drugačni. pedofili so drugačni. tisti, ki imajo raje rdečo kot modro barvo so drugačni. tisti ki jejo pico z ananasom in tisti, ki ne, so drugačni. ne mešaj vsega skupaj samo da lahko dramatiziraš.

kolega, ti si tisti, ki prodaja to idejo o neobstoju monogamije po celem forumu (to si še sam prej ponosno omenil). ne projiciraj tega zdaj name, jaz samo tukaj s tabo debatiram, ker menim, da to ni res. to je vse.

čemu je torej point tvojega raziskovanja? če je treba sprejemati drugačnost in je vse povsod prav, zakaj sploh debatiramo? 🙂

odgovoril sem na vse, kar si navedla, če nočeš razumeti, to pač ni moj problem. je pa res da moraš prebrati vse skupaj, ker ne dajem enostavčnih odgovorov.

drugačnost me ne ogroža. ampak tole tukaj ni drugačnost, samo obupanje glede odnosov in poveličevanje potreb. kdor se odloči ta tako “drugačnost”, trpi sam. in če bo širil take nebuloze med mladimi, ki se še učijo v življenju, bo uibil voljo do odnosov tudi njim.

podobno, kot da bi vprašala zakaj bi me ogrožali narkomani – me ne. ampak si uničujejo življenje in to ni dobro za njih. in tega se ne bi smelo spodbujati nikjer.
[/quote]

Droge zasvojijo le okoli 5 do maksimalno 15{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ljudi.. je bil izvrsten članek naše nevroznanstvenice na to temo pred leti v dnevnem časopisju.

Droga in ljubezen pa imata tudi povezavo, kot je že antropologinja Helen Fisher: https://www.ted.com/talks/helen_fisher_tells_us_why_we_love_cheat#t-32964

Ljubezen in možgani na kokainu so na CAT/MRI scanu neločljivi. Razlika je le v tem, da pri prvi sami ustvarimo hormone, ki to povzročijo, pri drugi pa vnesemo substanco, ki to povzroči.
In romantična ljubezen dejansko deluje monogamna.. vendar ni večna, plus velika večina ljudi je sposobno ljubiti več ljudi hkrati. O tem sem že: tukaj: Ljubiti več oseb hkrati