zakaj ne evtanazija????mama umira
Mojega dedka so poslali domov. Rak se je prevec razsiril. Zacelo se je s prostato junija oktobra so mu odstranili mehur. Novembra so mu povedali da zanj ni vec pomoci in odlocili smo se da je doma da se nebi matral. Dobival je protibolecinske tablete na koncu morfij- kapljice. Vecino casa je pocival premikat se ni mogel vec pa je bil eno leto nazaj se zelo vitalen z izjemo veckratnih bolecin v kolenu. Zadnjih par mesecev je veckrat glasno rekel da bi ce bi lahko to koncal. Tako da ne se vedno boli. zadnji dan in zadnji njegovi vzdihi preden se je koncno nehal matrat so bili najhujsi dan v mojem zivljenju. Moment ko se je koncno nehal matrat pa sem po Eni strani zacutila ogromno olajsanje ceprav je bila izguba za mene ogromna. Noben ne napihuje nekateri smo videli ljudi ki so zeleli nehati trpeti nekateri so bili s tistimi ki so se do zadnjega borili. Vse kar hocem povedati je to da bi se clovek moral ce je zavesten SAM odlociti kako ali kaj. Ce imamo komisije za vse mozne stvari bi lahko imeli tudi za to pa ce je treba se psihologa ce si res priseben.
Na vse te milijarde, ki gredo za vojsko! Namesto bi končno začeli milijarde vlagat v raziskovanje zdravil in ostalega za smrtnonosne in težko ozdravljive bolezni, kot so rak, aids, alzheimerjeva bolezen, itd.
Res si zelo želim, da se bo našel nek človek, ki bo po svetu imel glavno besedo in bo te kurceve milijarde namenil za raziskovanje težko ozdravljive in neozdravljive bolezni!
Drugače sem pa tudi jaz ZELO za to, da se omogoči evtanazija v Sloveniji! Kot praviš, avtorica, žival lahko uspavajo, če trpi hude muke … pozabla pa si še dodati … ko je kdo na aparatih in klinično mrtev, takrat pa dovolijo umreti človeku, ko ga odklopijo iz aparatov.
Če bi vi in tvoja mama rekli, da bi njene oragane darovala, bi ji takoj dovolili umreti! To je smrdljiva slovenija in medicina, ki komaj čakajo, da umreš, oz si tam blizu, samo da pridejo do tvojih organov! A vi veste, da nekateri organi stanejo kar krepkih nekaj 10k evrov, med tem, ko si na smrtni postelji, ti podpišeš samo par listov in lobiji pridejo zastonj do organa – ko pošljejo drugi bolnišnici organe pa zaračunajo nekaj 10k ali pa tudi 100k za organ – najdražje je srce, če se ne motim, stalo pa bi naj okoli 70.000 evrov. Edino če se motim.
Moja mama je tudi imela raka, na srečo ga je premagala, vem pa kako se počutite, ko morete to vse gledat in poslušat. Želim, da se vaša mama reši vsega hudega na način, kakršnega bi rada.
No, kot sem napisala že zgoraj sta mi umrla za rakom tata in brat, trije strici po mamini strani in sestrična, stara komaj 47 let. Ona pa je do konca hodila v službo in pila protibolečinske tablete, na petek se je zgrudila, padla v komo in v torek umrla – rak na trebušni slinavki in razširjen po celem telesu! Kaj si predstavljate, da je do zadnjega dneva hodila v službi, zdravniki so jo pošiljali sem in tja, nič ji niso ugotovili, ona pa je bila tako strašno suha, da ni mogla nič več obleči.
Ko daš v sorodstvu vse te bolezni skupaj – nikoli več ne moreš bit tak kot nekoč, zavedaš se bridkosti in bolečin v življenju.
Ne, ne morem razumeti tega, pri vsej tej razviti tehniki, da ne moremo obvladati te hude bolezni, da ga ni zdravila, ki bi vsaj omililo te strašne bolečine.
Vedno bolj ugotavljam, kako je srečen tisti, ki pade dol in umre na hitro, nobenih muk, nobenih bolečin.
Vem, kako je svojcem pri duši, ko doživljajo umiranje in trpljenje svojih najdražjih. Za rakom sta mi umrla tata in edini brat, trije strici, sestrična, umrla mi je tudi mama.
Zadnji je umrl mamin najmlajši brat, imel je raka, metastaze povsod. V bolnišnici so ga silili s tabletami, ki jih je izbruhal, jesti ni mogel več.
Po posredovanju so mu dali protibolečinske obliže (morfij), bolečine so se umirile, stric je večino časa prespal, v nekaj dneh je spokojno umrl.
Ja, nepredstavljivo je, da ljudje v 21. stoletju neznosno trpijo. Da se pomagati! Svojci morajo odločno ukrepati in govoriti z zdravniki in zahtevati, da bolnikom olajšajo trpljenje.
Pomaga tudi molitev, prosite za božjo pomoč, da se svojci v miru poslovijo s tega sveta. Vse dobro vsem, ki ste bolni in ki trpite s trpečimi, umirajočimi bolniki.
Resnično je težko, ko gre nekdo h koncu in veš da mu ni več pomoči. Lani je umrla moja ljuba stara mama in je bila še pri sebi in je vedela, da bo umrla in je trpela in me je nekajkrat prosila, naj ji dam nekaj , da zaspi. Joj, kako je to grozen občutek, ko ne moreš pomagat. Vedno sem šla vem iz sobe in jokala do onemoglosti…
Ja, tudi mene je mama prosila, naj ji nekaj dam. Večkrat. Prav zaradi tem mislim, da bi vsak človek moral imeti pri sebi eno tableto, ki bi jo lahko vzel, ko bi hotel končati neznosno trpljenje.
[/quote]
Baje to ni humano.
Človek, ki umira, baje mora trpeti, ker se baje to zelo povezujoča in dobra izkušnja za umirajočega in bližnje.
Vsaj tako je pred nekaj tedni v podobni diskusiji bilo izraženo mnenje nasprotnikov evtanazije in mirnega umiranja človeka.
Seveda, po stari krščančarski zabitosti je itak vsako bitje ki je žival kr neki – brez čustev, brez pravic, za na ketno, za zapret v mini prostore, za pohabit, za razvažat stotine km, za zaklat, za požret …
Neokusno je tvoje žlubodranje kako si ti oh in sploh. NISI!!! Me prav zanima kaj pa porečeš na izživljanje nad živalmi, na njihovo mučenje, na njihovo bedo v življenju, ki se konča v klavnicah na ne vem kakšne načine (ki morda koneckoncev je “odrešujoča” glede na bedno in trpeče življenje). Seveda nič, saj si oh in sploh krščančar.
In vsi nehajte z bednimi forami kako imajo živali več pravic in ne vem kaj še. V prvo štalo poglejte, v klavnico, v laboratorije. In zdaj je njih evtanazija taka grozna pravica? A bi jim jo bilo treba vzet in jih pustit hirat in trpet, kar se itak tudi dogaja? A bi jim bilo treba to pravico vzet zgolj zato, da se boste v svoji bedni “moči” počutili še bolj “močne” in “pomembne” in kako ste oh in sploh?
Pa Bogu ni mar in če se mu zdi, da je še prezgodaj, se boš pač ponovno rodil. Mislite, da bi v peklu ne zmanjkalo prostora za vse duše? Dajte no, če duša je jo morajo ponovno uporabiti.
Problem pa je, da je duš zdaj premalo in tako je posledično veliko ljudi brez duše. Recimo zdravstveni delavci,ki zvežejo umirajoče osebe.
Si iz lastne sebičnosti želeti, da bi nekdo še dalj trpel? Sama gledam na to čisto drugače in moj mož ima jasna navodila kam želim, da me premesti, če bi se kaj takega zgodilo. Iskreno upam, da bo dal svoje občutke takrat na stran in upošteval moje želje. Ker takih bolečin ne bi smel doživljati nihče. Sigurno so to izredno težke odločitve ampak del ljubezni je tudi to.
Kar je pa še najbolj pomembno. Če sama nekaj ne zmoreš ali razmišljaš drugače, ne dovoli si obsojati drugih.
[/quote]
Eni so pa skoraj skočili iz kože, ker je njihova mama z rakom v zadnjem stadiju – legla na tračnice in na kose šla.