Zakaj se ljudje ogibajo tistih ki veljajo za posebne?
Ne se ne sprašujem, za kom se bolj kadi. Sprašujem se, v čem je smisel obsojanja.
Če se nekdo hvali da si upa živet, zakaj potem potreba, da obsoja tiste, ki si pač ne upajo iz cone udobja?
[/quote]
Smisel obsojanja je ogroženost, strah pred drugačnostjo. En od razlogov, da je temu tako, je zelo nizka samozavest.
Ne gre za to, da se nekdo hvali, da si upa živet in obsoja tiste, ki si tega ne upajo.
Tisti, ki si upa živet, mu je jasno, da smo vsi na neki stopnji, dometu, ki smo ga pač v tistem času, obdobju pač uspeli doseč.
Problem je, ker obsojajo ravno tisti, ki ne zmorejo ven iz cone udobja, in ker se počutijo ogrožene, ko vidijo, da pa so tudi ljudje, ki jim je to uspelo, ali so pač šli mal ven in si razširili svojo škatlico na mal večjo škatlo.
In ker čutijo strah, da oni tega pač ne zmorejo (mogoče nekoč bojo, atrenutno ne), morajo uničit tisto, kar jih ogroža, torej obsojat, žalit, grozit, lagat, skratka skreširat drugega na njihov nivo.
Le potem se lahko počutijo varne.
Predstavljaj si to bolj plastično: a se bo sardelca bala tune al se bo tuna sardelce?
Še ena taka, skoraj do pike.
V preživetvenem smislu, je “biti poseben” slabo. Mi imamo srečo, da nismo močno odvisni od skupnosti in da je naša družba dovolj razvita, da omogoča preživetje “čudnega” posameznika.
Ampak v bolj krutem okolju pa taki, kot sva lojzika in jaz ne bi zlahka preživeli, taka je narava.
V manj razviti družbi bi bili ožigosani in izločeni, kar pri nas sicer ne pomeni resnega problema, drugje pa lahko – take ponavadi proglasijo za “čarovnice”, jih obdolžijo raznih nesreč, ki pestijo skupnost ali posameznike in jih “odstranijo”.
Mene je streznilo poročilo enega Sarajevčana med vojno. Pripovedoval je, kako so se ljudje zabarakadirali v hiše in poskusili preživeti. In potem piše, da so “najprej pomrli tisti, ki so živeli sami”. V večji skupnosti je bil vedno nekdo na straži,prej so opazili nevarnost, več jih je iskalo hrano, gorivo, vodo…možnost za preživetje se je povečala.
Osameli “čudaki” so bili pa lahek plen.
Kar seveda ni resno vplivalo na moj način življenja, na srečo lahko živim “mimo skupnosti”, prispevam denar za gasilce, grem na vaško gledališko predstavo in je moje “udejstvovanje” opravljeno.
Čeprav me ne zanima, kaj skupnost misli o meni, se zavedam, da bi bila v drugačni situaciji lahko odvisna prav od tega mnenja….
V principu razmišljaš narobe.
Posebneži so ponavadi volkovi samotarji, kot jim tudi radi pravimo. Ni družba tista, ki njih izloči, temveč so oni tisti, ki ne sprejmejo vsakega v svojo družbo in življenje. :-))
Vaš link
[/quote]
Fajn članek, sem izvedela nekaj novega, glede dveh vrst samotarjev.. 🙂
Mislim pa, da je to pri “večini” samotarjev kasneje v življenju.
Ko si zelenc, recimo najstnik, poskušaš pripadat, tudi če veš, da ne boš nikoli (ker je butasto in trivialno, te čez pol ure razmišljanje večine in obnašanje, dolgočasi).
Šele kasneje v lajfu ugotoviš, da tega ni treba počet, in je čisto fajn in kul to kar si.. 🙂
Še ena taka, skoraj do pike.
V preživetvenem smislu, je “biti poseben” slabo. Mi imamo srečo, da nismo močno odvisni od skupnosti in da je naša družba dovolj razvita, da omogoča preživetje “čudnega” posameznika.
Ampak v bolj krutem okolju pa taki, kot sva lojzika in jaz ne bi zlahka preživeli, taka je narava.
V manj razviti družbi bi bili ožigosani in izločeni, kar pri nas sicer ne pomeni resnega problema, drugje pa lahko – take ponavadi proglasijo za “čarovnice”, jih obdolžijo raznih nesreč, ki pestijo skupnost ali posameznike in jih “odstranijo”.
Mene je streznilo poročilo enega Sarajevčana med vojno. Pripovedoval je, kako so se ljudje zabarakadirali v hiše in poskusili preživeti. In potem piše, da so “najprej pomrli tisti, ki so živeli sami”. V večji skupnosti je bil vedno nekdo na straži,prej so opazili nevarnost, več jih je iskalo hrano, gorivo, vodo…možnost za preživetje se je povečala.
Osameli “čudaki” so bili pa lahek plen.
Kar seveda ni resno vplivalo na moj način življenja, na srečo lahko živim “mimo skupnosti”, prispevam denar za gasilce, grem na vaško gledališko predstavo in je moje “udejstvovanje” opravljeno.
Čeprav me ne zanima, kaj skupnost misli o meni, se zavedam, da bi bila v drugačni situaciji lahko odvisna prav od tega mnenja….
[/quote]
Absolutno res!
Ampak povdarek je na srečo, zgoraj boldan, “V MANJ RAZVITI DRUŽBI”..
In to je to, ta mala škatlica..
Bolj si omejen, ali je omejena družba, prej te bojo linčali, če boš na kakršenkoli način iztopal.
Mnja, preveč tolažbe v strahu ne iskat. Včasih gredo določene stvari enostavno na živce, jetra in ostalo drobovino.
[/quote]
Niti ne iščem tolažbe. Mi je ravno do Tokya za družbo in njihovo mnenje. Sem, kar sem. Če je komu všeč to super, če pa ne je pa to njihov problem, ne moj. Zmeraj sem si pravil raje unikat, kot ovca.
Navsezadnje pa ne rabi noben nikomur polagati račune za njegov/njen način življenja?
Res je. Tisti iz Kamnika, ki je razbijal okna po hišah in s kladivom potolkel še psa, je najbrž tudi kamniški posebnež, kajne.
[/quote]
Da je posebnež nevaren za okolje? Ker, če bi se tako ocenjevalo ljudi, potem se temu reče “lov na čarovnice”, kar pomeni, da je vsak posebnež tudi potencialni kriminalec in psihopat, torej oseba, ki si prostega gibanja ne zasluži. To pa sploh ni res. Tisti iz Kamnika je bolj vandal in psihopat kot posebnež.
Fajn članek, sem izvedela nekaj novega, glede dveh vrst samotarjev.. 🙂
Mislim pa, da je to pri “večini” samotarjev kasneje v življenju.
Ko si zelenc, recimo najstnik, poskušaš pripadat, tudi če veš, da ne boš nikoli (ker je butasto in trivialno, te čez pol ure razmišljanje večine in obnašanje, dolgočasi).
Šele kasneje v lajfu ugotoviš, da tega ni treba počet, in je čisto fajn in kul to kar si.. 🙂
[/quote]
Da, ta prekleta sprejetost pri drugih. :-))
Želel pa bi samo opozoriti na nekaj drugega.
In točno to… sprejetost, ter odnos do sebe in pogled na življenje je tisto, kar volkove samotarje ločuje od neke druge vrste posebnežev, v tem primeru bi rekel kar čudakov. Seveda govorim o čudakih, ki so nevarni.
Veliko krat za koga slišimo, po storitvi kakšnega zavrženega ali kriminalnega dejanja, da je ravno tako živel bolj samotarsko. Vendar je njegov problem cel čas bil dejansko v tem, ker ga družba ni sprejemala in ne to, da se je sam odločil za bolj osamljeno pot v življenju. Ker tak čudak se ne more sprijazniti s tem, da ga družba ne sprejema osebno ali pa ne sprejema njegovih pogledov. Pravemu volku samotarju pa je povsem vseeno, ali ga družba sprejema in ali sprejema njegove poglede. On je s seboj in svojimi pogledi na življenje zadovoljen. :-))
In v tem je dejansko tudi problem, da veliko ljudi vsakega malce drugačnega takoj okarakterizira za posebneža. Iz nepoznavanja razlike med njimi pa izhaja celo strah pred njimi, ker ziher imajo kaj za bregom. :-)))
Tako da če ljudje ne razumejo ali ne znajo razbrati razlike med enimi in drugimi jih tudi ne obsojam, če vse vržejo (preventivno) v en koš. :-)))
Ravno v tem je hec.
Bolj nekdo živi v škatlici, bolj bosta njegova ogroženost in strah povečana, pred vsem kar je izven te male škatlice, in tega je ogroooomnooo..
In ravno ti ljudje bodi obsojali in to na veliko.
Ne samo obsojali, tudi napadali, verbalno, nekateri pa tudi fizično.
Tako, da ni problem drugačnih ali drugače mislečih, da obsojajo, ne dopuščajo, ampak ravno obratno.
Bolj si povprečen, ustaljen, omejen, bolj bo tvoj svet majhen, in bolj boš (namišljeno) ogrožen.
Kje misliš, da bi imela več svobode (predvsem mentalne), v eni ultra zplankani vasi ali v velemestu?
[/quote]
Poznam ljudi, ki živijo v svoji škatlici in tega ne počnejo. In one, ki.
In poznam ljudi, ki živijo izven škatlice(recimo da res), pa obsojajo. In one, ki ne.
Hja, kdo je zdaj res samozavesten?
Keč je v tem, da se dobro počutiš ob svoji izbiri oz. da jo sprejmeš, če še nisi pripravljen naprej.
Kar pomeni, da ne vsiljuješ svojega prav in svojega prepričanja drugim. Jih pustiš točno tam, kjer morajo biti. To je pristna samozavest.
Mentalna svoboda nima veze z mestom bivanja, ampak samo s človekom samim. :)).
Poznam ljudi, ki živijo v svoji škatlici in tega ne počnejo. In one, ki.
In poznam ljudi, ki živijo izven škatlice(recimo da res), pa obsojajo. In one, ki ne.
Hja, kdo je zdaj res samozavesten?
Keč je v tem, da se dobro počutiš ob svoji izbiri oz. da jo sprejmeš, če še nisi pripravljen naprej.
Kar pomeni, da ne vsiljuješ svojega prav in svojega prepričanja drugim. Jih pustiš točno tam, kjer morajo biti. To je pristna samozavest.
Mentalna svoboda nima veze z mestom bivanja, ampak samo s človekom samim. :)).
[/quote]
Pomoje mal drugače gledava na pojem “življenje v škatlici”…
Ne gre za problem, da nekdo živi recimo skromno, ali rutinsko, recimo vsakodnevno običajno, to ni nič narobe. Pač tako mu ustreza in je zadovoljen.
Pojem “življenje v škatlici” jaz vidim kot življenje, ki je daleč od tega, da je tak človek zadovoljen.
Sam se je omejil, no večinoma sam (dogme, strahovi, neznanje), a hkrati ne more zanikat da obstaja v življenju in je življenje samo veliko bolj pestro in raznoliko.
In ta raznolikost, pestrost, mu hočeš ničeš ruši in razbija njegov mali svet, njegovo škatlico.
Ker smo socialna bitja, več ali manj, odvisni od socialnih dosežkov (prevoz.sredstva, medicina itn.), in ker se dejansko VSE (tudi mi!) ves čas spreminjamo, mu škatlico okolje hote ali nehote ruši.
In zdaj, ali se je tak človek prisiljen spreminjati, ali pa varovati in ščititi svojo škatlico.
In to terja veliko energije.
Ker pa ponavadi ti ljudje nimajo nekih krepkih argumentov, zakaj je bolje živeti v škatlici, so napadalni in agresivni..
Seveda ne vsi, večina pa.
Se pa strinjam s tabo, da je samozavesten človek veliko bolj toleranten do drugih in do drugačnih, ne glede kje in kako živijo, kot nestrpnež in tisti, ki vsiljuje drugemu svoje življenje in mnenje.
A potem spet prideš na to, da ponavadi to počnejo ljudje, ki se počutijo veliko bolj ogroženi, prestrašeni, in žal, omejeni (ne nujno omejeni mentalno, ampak lahko tudi omejeni z neznanjem, za kar pa lahko krivijo zgolj samega sebe).
S tvojim zadnjim stavkom se pa delno strinjam.
Gledano individualno, to res drži. Dejansko si lahko mentalno svoboden tudi v zaporniški celici in tudi na vasi.
A tu ne pišemo o posameznikih, ampak o večini, o družbi nasplošno.
Tudi avtorica teme ne izpostavlja določenega človeka ali dva, ki čudno gledata in ne sprejemata enega posebneža, ampak piše kar ugotavlja nasplošno.
Da, ta prekleta sprejetost pri drugih. :-))
Želel pa bi samo opozoriti na nekaj drugega.
In točno to… sprejetost, ter odnos do sebe in pogled na življenje je tisto, kar volkove samotarje ločuje od neke druge vrste posebnežev, v tem primeru bi rekel kar čudakov. Seveda govorim o čudakih, ki so nevarni.
Veliko krat za koga slišimo, po storitvi kakšnega zavrženega ali kriminalnega dejanja, da je ravno tako živel bolj samotarsko. Vendar je njegov problem cel čas bil dejansko v tem, ker ga družba ni sprejemala in ne to, da se je sam odločil za bolj osamljeno pot v življenju. Ker tak čudak se ne more sprijazniti s tem, da ga družba ne sprejema osebno ali pa ne sprejema njegovih pogledov. Pravemu volku samotarju pa je povsem vseeno, ali ga družba sprejema in ali sprejema njegove poglede. On je s seboj in svojimi pogledi na življenje zadovoljen. :-))
In v tem je dejansko tudi problem, da veliko ljudi vsakega malce drugačnega takoj okarakterizira za posebneža. Iz nepoznavanja razlike med njimi pa izhaja celo strah pred njimi, ker ziher imajo kaj za bregom. :-)))
Tako da če ljudje ne razumejo ali ne znajo razbrati razlike med enimi in drugimi jih tudi ne obsojam, če vse vržejo (preventivno) v en koš. :-)))
Vaš link
[/quote]
Pomoje avtorica ni mislila na takšne čudake, o katerih pišeš. 🙂
Jaz sem jo razumela, da piše o posebnežih, ljudeh, ki recimo temu, več kot 50{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} kapitalistične komercialne vsiljene navlake preprosto ne želijo prežvekovat, obdelovat in trošit nanjo energije in svojega življenja.
Recimo čisto preprosto; raje preberejo dobro knjigo, pogledajo dober film, kot se pogovarjajo o vsebini rumenega tiska, ne drvijo gledat komercialno poflaste filme brez vsebine.
Raje se odpravijo na izlet v naravo, kot v shoping centre.
Raje raziskujejo državo, od kulture, hrane, pijače, ljudi, običajev, kot cel teden poležavajo na najbolj oblegani plaži v tretji vsti levo od sedmih vrst in jejo “kontinentalno” hrano, ki jo jejo 350 dni v letu tudi doma.
Pretežno so brez lastnega mnenja in argumentov. V prvem primeru je njihov doseg “zanimivo”, “kul”, “brezveze”, v drugem, pa žaljivke..
Pa da ne bo nesporazumov. Naj uživajo posvoje. Nič ni narobe s tem.
A naj se potem vsaj potrudijo toliko sfejkat, da uživajo, da nam ne bo treba poslušat njihov jamr jamr in nezadovoljstvo, ki jim ponavadi kaplja iz vseh por..
Ko pa vprašajo za nasvet, pa ga niso sposobni predelat.. 🙂
Ampak z leti se tudi to naučiš in sprejmeš, da so taki…
Če si pa po naravi vsaj mal mal mal Don Kihota, si pa vseeno malce žalosten, da je tako.. 🙂
vsak hoče biti nekaj posebnega, eni to poudarjajo z videzom, drugi z obnašanjem, tretji z dobrinami, četrti z besedami, peti z deviancami……samo, da nisi povprečen, pa si car. Potem pa imaš na drugi strani vsakega drugega na AD-jih, pomirjevalih, alkoholu……
Če se na Štajerskem zapijajo, komot lahko rečem, da se mi v Ljubljani fixamo z farmasredstvi, največkrat izdana zdravila na recept nislo lekadoli in aspirini, pač pa lexaurini, apaurini, zolofi, raznorazna uspavala…….
A vam to kaj pove?
Veliko napisanega in veliko filozofiranja.
Odgovor je enostaven, za majhne, zafrustrirane, neosebne, nemoralne, egoistične osebe, kar je većina družbe je vsak odklon moteč. Biti drugačen. Zakaj, ker vse te osebe na podzavestni ravni enačijo posebne ljudi z alfa samci, samicami. In ker je narava naredila, da se vsi grebejo za ta prvi stolček, je pač potrebno tako osebo z vsemi sredstvi/ običajno pokvarjen način /
poskušati odstraniti iz tega prvega stolčka. Na njemu ostanejo pravi alfa samci, samice, ostali po domače najebejo. Zato pa je vse tako kot je in odraz je jamranje in stokanje tu na mon forumu. Od dobrega pisanja do kavarniških izpadov.
Pomoje avtorica ni mislila na takšne čudake, o katerih pišeš. 🙂
Jaz sem jo razumela, da piše o posebnežih, ljudeh, ki recimo temu, več kot 50{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} kapitalistične komercialne vsiljene navlake preprosto ne želijo prežvekovat, obdelovat in trošit nanjo energije in svojega življenja.
Recimo čisto preprosto; raje preberejo dobro knjigo, pogledajo dober film, kot se pogovarjajo o vsebini rumenega tiska, ne drvijo gledat komercialno poflaste filme brez vsebine.
Raje se odpravijo na izlet v naravo, kot v shoping centre.
Raje raziskujejo državo, od kulture, hrane, pijače, ljudi, običajev, kot cel teden poležavajo na najbolj oblegani plaži v tretji vsti levo od sedmih vrst in jejo “kontinentalno” hrano, ki jo jejo 350 dni v letu tudi doma.
Pretežno so brez lastnega mnenja in argumentov. V prvem primeru je njihov doseg “zanimivo”, “kul”, “brezveze”, v drugem, pa žaljivke..
Pa da ne bo nesporazumov. Naj uživajo posvoje. Nič ni narobe s tem.
A naj se potem vsaj potrudijo toliko sfejkat, da uživajo, da nam ne bo treba poslušat njihov jamr jamr in nezadovoljstvo, ki jim ponavadi kaplja iz vseh por..
Ko pa vprašajo za nasvet, pa ga niso sposobni predelat.. 🙂
Ampak z leti se tudi to naučiš in sprejmeš, da so taki…
Če si pa po naravi vsaj mal mal mal Don Kihota, si pa vseeno malce žalosten, da je tako.. 🙂
[/quote]
V principu imaš prav in se kar strinjam s teboj, razen v tem, da moraš biti en mal Don Kihota in zaradi tega malce žalosten. Za to dejansko, če so ti nekatere stvari vsaj malo jasne ni razloga. :-))
Moj pogled na svet je namreč sila enostaven. Srž problema je vedno v mišljenju.
Ne glede na to, koliko prebiraš, kaj prebiraš ali sploh kaj prebiraš je vedno problem v mišljenju.
Poglavitni problem pri lastnem mišljenju je v tem, da je izjemno ne samokritično. Lahko je izjemno kritično do drugega mišljenja, obenem pa izjemno nekritično do lastnega.
Kritično mišljenje je razumljeno kot način, kako mislimo, npr. kako poglobljeno in natančno analiziramo, kako racionalno in samorefleksivno sklepamo, kako objektivne in na kakšne kriterije so oprte naše presoje.
Osebno mišljenje seveda ima eno zanimivo zanko, ki ji pravimo “potrditveni bias” ali napaka potrditve in učinek ohranjanja prepričanj. To je namreč tisti fenomen, kjer ponavadi vidimo in smo dojemljivi za argumente, ki potrjujejo in ohranjajo naš način razmišljanja. Ne vidimo pa argumentov ali pa se po vsej sili upiramo argumentom, ki rušijo naše prepričanje. :-)))
Zato smo ljudje tudi vedno prepričani, da je naše prepričanje pravilno. Obenem zavestno zanemarimo, da je naše mišljenje lahko zmanipulirano, izkrivljeno…
Kaj in kako bomo razmišljali je vedno odvisno od tega, kako kritični “Brain Storming” bomo izvedli najprej sami pri sebi. Posledično bo od tega odviseno naše dojemanje in pogled na problem, dogodke, svet. V primeru, da nismo sposobni ali pa toliko leni, da ne želimo izvršiti lastnega kritičnega “Brain Storminga” se raje zatečemo v čredo enako ali podobno mislečih. :-))
Dokaz za to trditev je recimo prav vsaka tema na SČ. :-)))
Tko enostavno je v bistvu vse to. :-))
V principu imaš prav in se kar strinjam s teboj, razen v tem, da moraš biti en mal Don Kihota in zaradi tega malce žalosten. Za to dejansko, če so ti nekatere stvari vsaj malo jasne ni razloga. :-))
Moj pogled na svet je namreč sila enostaven. Srž problema je vedno v mišljenju.
Ne glede na to, koliko prebiraš, kaj prebiraš ali sploh kaj prebiraš je vedno problem v mišljenju.
Poglavitni problem pri lastnem mišljenju je v tem, da je izjemno ne samokritično. Lahko je izjemno kritično do drugega mišljenja, obenem pa izjemno nekritično do lastnega.
Kritično mišljenje je razumljeno kot način, kako mislimo, npr. kako poglobljeno in natančno analiziramo, kako racionalno in samorefleksivno sklepamo, kako objektivne in na kakšne kriterije so oprte naše presoje.
Osebno mišljenje seveda ima eno zanimivo zanko, ki ji pravimo “potrditveni bias” ali napaka potrditve in učinek ohranjanja prepričanj. To je namreč tisti fenomen, kjer ponavadi vidimo in smo dojemljivi za argumente, ki potrjujejo in ohranjajo naš način razmišljanja. Ne vidimo pa argumentov ali pa se po vsej sili upiramo argumentom, ki rušijo naše prepričanje. :-)))
Zato smo ljudje tudi vedno prepričani, da je naše prepričanje pravilno. Obenem zavestno zanemarimo, da je naše mišljenje lahko zmanipulirano, izkrivljeno…
Kaj in kako bomo razmišljali je vedno odvisno od tega, kako kritični “Brain Storming” bomo izvedli najprej sami pri sebi. Posledično bo od tega odviseno naše dojemanje in pogled na problem, dogodke, svet. V primeru, da nismo sposobni ali pa toliko leni, da ne želimo izvršiti lastnega kritičnega “Brain Storminga” se raje zatečemo v čredo enako ali podobno mislečih. :-))
Dokaz za to trditev je recimo prav vsaka tema na SČ. :-)))
Tko enostavno je v bistvu vse to. :-))
Vaš link
[/quote]
Motivated reasoning oz, po vaše “potrditvena pristranskost”, bi potemtakem moral botrovati k svetu polnemu “čudakov”, torej “različnih”. Saj nihče ne bi preko svoje omejitve zmogel prilagoditi se nekemu skupnemu dojemanju stvari. Nobeden človel namreč ni “enak”. Pojem “normalnosti” sploh ne bi ostajal.
Nenazadnje tudi religije ne bi delovale, saj nikogar ne bi mogli prepričati, da je oni tip na križu pravi božji sin, če pa ti na lastne oči vidiš palčke.. žena pa daruje vilam v gozdu.
Nisem govoril o Motivated reasoning ampak o Confirmation bias.
Confirmation bias je dosti lažji način funkcioniranja človeka. :-))
To kar navajaš (Motivated reasoning) je dosti težji način funkcioniranja. Predvsem pa mora pri človeku biti izpolnjen nek pogoj. In sicer v tem, da človek prevzame in upošteva poglede ali prepričanja, ki so nasprotna njegovim trenutnim, ter jih je sposoben medsebojno soočiti.
Pri lažjem načinu človek najverjetneje nikoli ne bo spremenil prepričanja. Pri težjem načinu obstaja verjetnost, da se prepričanje spremeni.
Kako kdo funkcionira se vedno vidi po tem, koliko rešitev je sposoben najti za problem.
In ravno zato, ker ljudje radi funkcioniramo po prvem (lažjem) načinu so religije in ostali “pastirji” tako uspešni. :-)))
V principu imaš prav in se kar strinjam s teboj, razen v tem, da moraš biti en mal Don Kihota in zaradi tega malce žalosten. Za to dejansko, če so ti nekatere stvari vsaj malo jasne ni razloga. :-))
Moj pogled na svet je namreč sila enostaven. Srž problema je vedno v mišljenju.
Ne glede na to, koliko prebiraš, kaj prebiraš ali sploh kaj prebiraš je vedno problem v mišljenju.
Poglavitni problem pri lastnem mišljenju je v tem, da je izjemno ne samokritično. Lahko je izjemno kritično do drugega mišljenja, obenem pa izjemno nekritično do lastnega.
Kritično mišljenje je razumljeno kot način, kako mislimo, npr. kako poglobljeno in natančno analiziramo, kako racionalno in samorefleksivno sklepamo, kako objektivne in na kakšne kriterije so oprte naše presoje.
Osebno mišljenje seveda ima eno zanimivo zanko, ki ji pravimo “potrditveni bias” ali napaka potrditve in učinek ohranjanja prepričanj. To je namreč tisti fenomen, kjer ponavadi vidimo in smo dojemljivi za argumente, ki potrjujejo in ohranjajo naš način razmišljanja. Ne vidimo pa argumentov ali pa se po vsej sili upiramo argumentom, ki rušijo naše prepričanje. :-)))
Zato smo ljudje tudi vedno prepričani, da je naše prepričanje pravilno. Obenem zavestno zanemarimo, da je naše mišljenje lahko zmanipulirano, izkrivljeno…
Kaj in kako bomo razmišljali je vedno odvisno od tega, kako kritični “Brain Storming” bomo izvedli najprej sami pri sebi. Posledično bo od tega odviseno naše dojemanje in pogled na problem, dogodke, svet. V primeru, da nismo sposobni ali pa toliko leni, da ne želimo izvršiti lastnega kritičnega “Brain Storminga” se raje zatečemo v čredo enako ali podobno mislečih. :-))
Dokaz za to trditev je recimo prav vsaka tema na SČ. :-)))
Tko enostavno je v bistvu vse to. :-))
Vaš link
[/quote]
To je res.
Dejansko vidimo in tudi povzamemo tisto kar sovpada ali nam je blizu lastnega mišljenja in razmišljanja, in hitreje ali pa v veliki meri spregledamo in ne vidimo nekaj povsem tujega, drugačnega.
A je zanimivo, kako se ljudje spopadajo s tem.
Nekateri se ponavadi analizirajo navznoter in razčlenjujejo zadevo osebno (torej za kaj sem sam kriv, kaj lahko izboljšam pri sebi, na sebi, kaj sem spregledal), torej nek perfekcionizem, ki jim sledi verjetno iz vzgoje “nikoli dovolj dober”, tudi če so bili recimo v marsičem nadpovprečeni.
Seveda, to je hard way.
Easy way je pa okrivit ves svet, vse ostale in ostat v zapiku nedotakljivo nezmotljivega popolneža.
Delovanje, ki ga lepo opisuješ, samokritičen Brain Storming, žal ne spremeni dejstva, da ga večinska množica ne premore.
Ostane zgolj to, da manjšina, ki ga premore, BS, sebe spremeni v toliko (druge ne smeš niti ne moreš), da je to življenjsko ne moti in ovira v svoji osebni rasti in življenju nasploh.. 🙂
Evolucijsko se “posebnosti” ni dalo razlikovati od dejanskih bolezni (tudi mentalnih). Zato je v človeku prirojen nagon, da se “drugačnemu” izogiba, pa čeprav je to samo pripadnik druge rase.
To “živalsko pogojenost”, pa seveda pridno izkoriščajo populistični voditelji, izkoriščajo strah za manipulacijo množic. Tako smo zažigali tako čarovnice, kot krivoverce, Jude.. hej še industrijsko učinkovita tabroišča smo izumili zato. Genocide, pogrome, pokole in masakre.
[img]https://assets.rbl.ms/14016035/980x.jpg[/img]
Prepričanja so podobno bližnjice povezane do naših pradavnih strahov, s katerimi zakrivimo od krivic, do grozot.
“Prepričanja so v resnici nevarnejši sovražniki kot laži. “
Friedrich Nietzsche