Naslovnica Forum Starševski čvek Zakaj se ponavlja druzinske vzorce

Zakaj se ponavlja druzinske vzorce

Zakaj zenske podzavestno izberejo alkoholika, ce je bil njihov oce alkoholik? Zakaj kurbirja, nasilnika in zakaj psihicnega bolnika? Menda so te njegove lastnosti privrele na dan sele kasneje. In spet bodo rabile stran vrzena desetletja, da dojamejo, da to ni to. Kar je pa vedla ze njihova mama a ne? To so vse nekaj huda stanja in clovek bi pricakoval, da so v otrostvu in mladosti dojele, da to ni pot za sreco??

gledam take in res tud jst ne vem kaj jim ni blo in jim ni jasno. Samomorilci brez lajf energije in mazohisti so to.

Ker pa se zdajle s teboj nekaj dogaja in se je vase izjemno težko obrniti, raje jebeš druge, zakaj si ne uredijo življenja tako, da bo znosno…. jaka muda. Temu se sicer reče projekcija. Jeza, ki pa bo v tebi povzročena, ko boš prebralo ta zapis, pa bo samo potrdila napisano….

Sploh ne moremo drugače, kot da nas privlaci nekdo, s komer ponovno predelujemo otroške traume.

Ker podzavestno izberejo enako travmo, da jo predelajo in iz nje izidejo kot zmagovalci, jo rešijo.

Na podlagi novih odkritji v epigenetiki se veliko ljudi sprašuje pomembno vprašanje: Kaj sem podedoval od svojih staršev in starih staršev? Kaj so moji otroci podedovali od mene in od mojega partnerja? Ali se lahko moja bremena in nedokončane stvari, s katerimi se ne zmorem soočiti, dedujejo naprej na moje otroke? Ali jih lahko nevede prizadanem s svojimi travmami?

Znanost daje odgovor: DA. Raziskave v epigenetiki dokazujejo, da lahko vsakdo podeduje genske spremembe, ki nastanejo zaradi travme. Torej lahko podedujemo travme od svojih staršev, starih staršev, pa tudi še od prejšnjih generacij.

Ko nekdo doživi travmo, se telo fiziološko spremeni, da bi bolje obvladoval stres. Ta fizična sprememba v telesu, ki je nastala zaradi prilagajanja stresu, se biološko deduje na otroke in vnuke.

Če so bili na primer naši stari starši travmatizirani zaradi vojne, živeli v času, ko so ljudi pobijali okoli njih, morda so izgubili najbljižje v vojni, bili priča bombandiranju in streljanju, bežali, skratka živeli v strahu za življenje… Se lahko ta preživetveni strah deduje na potomce, ki sicer živijo v varnem okolju, vendar je njihovo telo ves čas v hiper-vzbujenosti (razdraženosti, nenehno na preži pred nevarnostjo), telo ima reflekse na glasne zvoke in na splošno se odziva tako, da bi se zaščitil. Te spretnosti bi bile koristne, če bi živeli v vojni. A ker živimo v drugačem okolju in času, nam ta dediščina ne koristi. Nenehni občutek nevarnosti in previdnosti lahko povzroči kaos in razdejanje v našem telesu. Iz travm in nepredelanih bolečin pa se razvijejo bolezni.

Slaba novica: Ja, res je, bolečine naših staršev in starih staršev – njihovi strahovi, jeze, obžalovanja in zablokirane energije – lahko nevede postanejo naše. Njihove travme postanejo zapuščina, ki jo tudi mi ohranjamo živo v svoji družini.

Redko kdo (a k sreči vse več ljudi) uspe povezati svoje težave – svoje nepojasnjene strahove, anksioznosti, depresije – s tem, kar se je dogajalo prednikom. Verjamemo, da smo mi sami vir težav, da je z nami nekaj narobe, da smo mi nekje zavozili, ali da “takšni pač smo”.

Ker se ne zavedamo izvora svojih težav, jih zavestno ne razrešujemo, in tako ostajajo “posli” nedokončani ter gredo naprej na naše otroke. Če njim ne bo uspelo, pa se bo štafeta bolečine podala zopet naprej na njihove otroke. Ni bolj boleče stvari, kot da vemo, da naši otroci trpijo.

To zveni tako žalostno, ali obstaja v tem kakšna dobra stvar? Absolutno! Obstajajo načini, s katerimi lahko prekinemo ta cikel prav mi – tukaj in sedaj.
Na kratko, kaj lahko storimo:

1. Pozdravimo sebe in svoje odnose

Kot prvo je najbolj pomembno, da uredimo in pozdravimo odnos s svojimi starši.

Če smo v vezi in imamo otroke, pa seveda tudi s svojim partnerjem. Ta odnos je sicer že odraz našega odnosa s starši.

Če imamo težavo s tem, da ne zmoremo sprejeti slabega vedenja nekoga, je pomembno, da upoštevamo travmatične dogodke v njegovi lastni družini. Bolečina se deduje, otroci pa so zaradi svoje nedolžnosti in odvisnosti od staršev najbolj lahka tarča. Zavedajmo se, da so tudi naši starši in partnerji bili tarče teh podedovanih bolečin.

Otrok nezavedno nosi v sebi nerazrešene težave svojih staršev, ki se nato kažejo v njegovih odnosih z drugimi. Epigenetika uči, da vsak otrok kaže tisto, česar starši niso zmogli razrešiti.

2. Pretresite družinsko drevo

So v družini kakršnekoli skrivnosti? O katerih zgodbah se ni nikoli (ali le redko) govorilo? Katere travme se niso nikoli zares pozdravile? In kaj se ves čas ponavlja v družini? Pomembno je raziskati svoje družinsko drevo, sicer bomo celo življenje nezavedno živeli v travmah, ki morda sploh niso naše!

3. Povejte svojim otrokom vse, kar veste o svoji družini

Sprašujte svoje starše in povejte svojim otrokom vse, kar veste o družinskih travmah. Največ škode naredite s tem, da nekaj zamolčite, ker se vam zdi preveč travmatično! Povejte vse, kar veste o svojih starših in starih starših. Otrok je lahko nevede prejemnik bolečih občutkov iz preteklosti, zato mora poznati zgodovino svoje družine. To mu lahko prinese veliko olajšanje, saj bo razumel, da je nekaj, kar čuti, pa si tega ne zna pojasniti, v resnici od njegovih prednikov in ne njegovo – da torej ni z njim nič narobe!
Zanimiva dejstva:

– Podedovana travma se pri nas velikokrat prebudi v tisti starosti, v kateri so naši predniki doživeli travmo.

– Četudi oseba ni več živa, četudi zgodba leži v nezavedni tišini že desetletja, ta izkušnja/spomin živi v potomcih, v njihovih telesnih občutjih, z namenom, da bi v sedanjosti, v telesih in umih potomcev našla razrešitev in osvoboditev.

Terapevt Mark Wolynn je nekoč delal z moškim, ki je nezavedno poskušal poplačati kriminalno dejanje svojega dedka, ki je nekoč nekoga umoril. Trikrat je poskušal narediti samomor, nato je poiskal terapevtsko pomoč. Mark mu je povedal, da poskuša plačati za kazniva dejanja, ki jih sploh ni storil on. Mož mu je odvrnil: “Torej, mi sploh ni potrebno umreti? Torej, nisem jaz tisti, ki si zaluži kazen in smrt?”

Morda je ta primer ekstremen, a vselej v življenju velja zakon: če ignoriramo preteklost, nas bo ta ves čas preganjala.

Raziščimo in pozdravimo preteklost z namenom, da je ne bomo več ponavljali, saj to ni več potrebno. Lahko prekinemo cikel trpljenja. Poiščimo ustrezno pomoč in podporo, če ne zmoremo sami – saj le redko kdo zmore sam. Naše življenje bo tako dobilo povsem nove dimenzije lahkotnejšega bivanja in sreče, naši otroci pa bodo svobodnejši, saj ne bodo podoživljali naše bolečine.

Delo na sebi je resnično najbolj pomembno delo v življenju.

Vir: markwolynn.com, priredila Ana Vehovar

Ne moreš vedno tega predvideti; ker nekdo, ki je potomec očeta alkoholika, ki je tudi že potomec tudi alkohlika ( torej gre odvisnost od alkohola iz “roda v rod”, preko genetike), ali pa kakšnega MOM nosilca, ima to genetiko že v sebi, marsikdo se tega zaveda, pa prikriva, z namenom prikriva, da te dobi. Ker s tem sebi potrdi, da on je popolnoma normalen. Pa ne. So včasih še hujši od svojih rednikov, očetov….. Ko dobi in doseže kar je želel, pa maske popadajo z obraza, spusti varovalni “ventil” in se pokaže končno v pravi luči. In z leti tudi genetika še dodatno tudi pri takih naredi svoje..

Potomci alkoholikov so sami alkoholki v kar 40{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} primerov…… Kar je grozljivo visoka številka. In ta podatek žal lahko kar potrdim iz lastne izkušnje.

https://med.over.net/clanek/odrasli-otroci-alkoholikov-prikrajsani-za-zivljenjski-smisel/

Zanimiv navedek iz tega članka:

“Za odrasle otroke alkoholikov je značilno, da se bojijo ljudi, ki predstavljajo avtoriteto, da pogosto iščejo odobravanje, želijo ustreči drugim, da bi jih imeli radi, da se bojijo jeznih ljudi in osebne kritike, da pogosto vstopijo v odnos z osebo, ki je odvisna od nečesa (od spolnosti, iger na srečo, odnosov, alkohola, mamil, pornografije, laganja, samozadovoljevanja, dela, kakega prisilnega vedenja ali mišljenja, ipd.), da sami postanejo odvisniki od alkohola ali katerega drugega kompulzivnega vedenja, da imajo čezmerno razvit občutek odgovornosti in prevzemajo odgovornosti, ki niso njihove, da zamenjujejo ljubezen z usmiljenjem in pomilovanjem, da so čustveno otopeli, itd.”

Potem bi morali imati otoke čim mlajši ljudje? Ker pri 17 doživiš manj travm kot pri 45?