Zakaj se vam gre, da otroka označijo za nadarjenega?
Kot (dodiplomski in podiplomski) student sem Zoisovo stipendijo dojemal skoral izkljucno kot denar. Ne vem pa kako so na to drugi gledali. Definitivno ni bilo nekega elitizma, da bi se zaradi nje kdo imel za karkoli vec. Vsaj v mojih krogih ne. Pa Zoisovi stipendisti nismo bili tako redki. Stipendija je bila tudi pomemben motivator, da sem se trudil vzdrzevati povprecje nad 9.0. Tako sem dobil najvec denarja. Denar, denar, lol. Sele precej kasneje se mi je zacelo malenkost fino zdet, da je bila stipendija za “nadarjene”. Clovek ima vsaj en argument, da ti ne morejo ocitat, da si neumen. No, lahko ti, ampak ti ze ves koliko je ura, lol.
Ni res. Titovi stipendisti niso bili nujno tudi nadarjeni. Bom argumentiral…
Prijatelj, Titov stipendist, je ob razpadu Jugoslavije podal vlogo za Zoisovo stipendijo. Zavrnilo so mu jo z razlago, da je sicer delaven, ker pa ni dovolj nadarjen (predvsem IQ), ne dosega kriterije za Zoisovo stipendijo.
Sam ob prehodu v srednjo solo nisem dobil nobene stipendije, ker sem sel v solo, ki je podeljevala svoje stipendije. Ne bi pisal podrobnosti. Nepomembno. Zoisovo stipendijo sem dobil sele na univerzi. In to brez vsake drame, le vlogo sem dal, in to predvsem na podlagi rezultatov IQ testiranja (mislim da) v 7 razredu OS.
Zakaj to vem? Punci sem pomagal, da bi tudi ona (na univerzi) dobila Zoisovo. Imela je odlicen uspeh, pridobila je kup priporocil profesorjev o njeni kobajagi nadarjenosti in tudi drugace je bila aktivna, imela rezultate. In… vlogo za stipendijo so ji zavrnili z razlago, da ni dovolj nadarjena.
Tudi, ce je ta nadarjenost ‘kr neki’ so vsaj nekoc pri dodeljevanju Zoisovih stipendij gledali predvsem na rezultate IQ testiranj za casa osnovne sole. Kolikor se spomnim so bili ti testi obvezni. O rezultatih se ni govorilo. Delali smo jih se enkrat tudi v srednji soli. V mojem primeru v gimnaziji. Bili so neobvezni in v sklopu nadaljnega poklicnega svetovanja. Na razgovoru s poklicno svetovalko so mi jih tudi razkrili.
Kolikor se spomnim je bil eden od potencijalnih kriterijev tudi morebitna izredna nadarjenost na podrocju umetnosti. Dobil jo je prijatelj, izjemen pijanist, ki se mu je par let kasneje “zmesalo” in je pristal v zaprtem oddelku ene od ustanov za “taksne”. Ne vem pa, ce je tudi on stipendijo dobil na podlagi osnovnosolskih IQ testov ali zaradi cesa drugega.
[/quote]
Ne bom oporekal. Nikoli se nisem posebej ukvarjal s formalnostmi te nadarjenosti. Vem samo, da sva v mojem razredu bila dva titova stipendista in oba sva imela vse, kar se je imeti dalo… kemija, fizika, matematika,… vsa mozna priznanja. In v drugem letniku IQ 134 jaz in 137 on. Vev ne vem o tem.
Sva pa oba bila cudaka. Jaz tudi na nek nacin problematicen. On je imel nekaj srece, da je imel dr.-ja znanosti za oceta in so ga doma znli bolj konstruktivno usmerjati. Sam sem prihajal z dna druzbene lestvice in me ni imel kdo nauciti “soocenja s svojo posebnostjo”. Sem pa v drugem letniku (sicer potihem, neformalno) pridobil privilegij “spricanja” pod pogojem, da razredniku povem, kako in kaj…
Ne bom oporekal. Nikoli se nisem posebej ukvarjal s formalnostmi te nadarjenosti. Vem samo, da sva v mojem razredu bila dva titova stipendista in oba sva imela vse, kar se je imeti dalo… kemija, fizika, matematika,… vsa mozna priznanja. In v drugem letniku IQ 134 jaz in 137 on. Vev ne vem o tem.
Sva pa oba bila cudaka. Jaz tudi na nek nacin problematicen. On je imel nekaj srece, da je imel dr.-ja znanosti za oceta in so ga doma znli bolj konstruktivno usmerjati. Sam sem prihajal z dna druzbene lestvice in me ni imel kdo nauciti “soocenja s svojo posebnostjo”. Sem pa v drugem letniku (sicer potihem, neformalno) pridobil privilegij “spricanja” pod pogojem, da razredniku povem, kako in kaj…
[/quote]
Verjamem, da je bila velika vecina titovih stipendistov sila (IQ) pametnih in da bi/so kasneje lahko presli na Zoisovo, ce so tako zeleli. Ne vem pa kje je bila meja. In ce so delali tudi kaksne izjeme.
Moram reci, da smo bili vsi zelo preseneceni, ko so mu vlogo za Zoisovo prijatelju zavrnili. Pa je bil na po mojem mnenju najtezji univerzi v Sloveniji.
Tudi njegovi starsi so bili ucitelji, ki so mu lahko v marsicem pomagali, za razliko od mnogih, ki s(m)o prihajali iz dna. Vendar to govori bolj v prid vzgojene delavnosti in raznih drugih oblik pomoci, ki nedvomno pomagajo do boljsega uspeha posameznika. Tako kot je npr. ocetov nakup tvojega prvega racunalnika tudi tebi koristil. Eni smo si npr. podobne “igracke” morali sami zasluziti, brez vsake spodbude starsev, idr. Torej je bil tvoj racunalnik neke vrste konkurencna prednost pred vrstniki s podobnimi interesi. Good for you, a ne? 🙂
Kakorkoli, menda obstaja otroski IQ in odrasli IQ, ki se med sabo razlikujeta. Tako da smo bivsi Zoisovi stipendisti lahko v odrasli dobi tudi bolj neumni kot nekoc, lol.
Verjamem, da je bila velika vecina titovih stipendistov sila (IQ) pametnih in da bi/so kasneje lahko presli na Zoisovo, ce so tako zeleli. Ne vem pa kje je bila meja. In ce so delali tudi kaksne izjeme.
Moram reci, da smo bili vsi zelo preseneceni, ko so mu vlogo za Zoisovo prijatelju zavrnili. Pa je bil na po mojem mnenju najtezji univerzi v Sloveniji.
Tudi njegovi starsi so bili ucitelji, ki so mu lahko v marsicem pomagali, za razliko od mnogih, ki s(m)o prihajali iz dna. Vendar to govori bolj v prid vzgojene delavnosti in raznih drugih oblik pomoci, ki nedvomno pomagajo do boljsega uspeha posameznika. Tako kot je npr. ocetov nakup tvojega prvega racunalnika tudi tebi koristil. Eni smo si npr. podobne “igracke” morali sami zasluziti, brez vsake spodbude starsev, idr. Torej je bil tvoj racunalnik neke vrste konkurencna prednost pred vrstniki s podobnimi interesi. Good for you, a ne? 🙂
Kakorkoli, menda obstaja otroski IQ in odrasli IQ, ki se med sabo razlikujeta. Tako da smo bivsi Zoisovi stipendisti lahko v odrasli dobi tudi bolj neumni kot nekoc, lol.
[/quote]
Ja, če danosti ne razvijaš te lahko prehitijo tisti, ki so štartali z malenkost slabšimi danostmi in jih bolje razvijali. Če so štartali daleč za tabo te ne morejo prehiteti niti če totalno stagniraš, razen če ne pride vmes ravno kakšna nesreča ali bolezen.
Med nadarjenim in butastim je precejsenj razkorak (pa s tem mislim aplikativno, ne pa med genijem in norcem). In kaj ima to, da raztura v gimnaziji opraviti z nadarjenostjo?
Mislim resno… Je kdo od teh otrok iz delov odpadnih pralnih srojev in hladilnikov sestavil toplotno crpalko? Je kdo od teh otrok (danes, v dobi informatike) naredil kakrsnokoli “lokalno telefonsko omrezje” ali kaj podobnega? Je morda naredil jebeni avto na soncne celice in na daljinsko upravljanje? Je najboljsi strelec golov ali kosev dalec naokoli? Imate stanovanje polepljeno s slikami ali fotografijami vasih malih genijev, ki jih ponosno razkazujete naokoli? Ali priredite klavirski, violinski, … koncert, ko imate obiske, kjer so vsi navduseni, koliko duse vlozi vas nadarjeni soncek v interpretacijo Cajkovskega? Sodeluje morda na recitalih po drzavi in kaze potencial da postane drugi preseren? Povejte s preprostimi besedami… kaj VAM daje misliti, da imate nadarjenega otroka?
Vam pomagam? Moj oce ima 4 razrede osnovne sole (se po starem). Bil je pastir… Kasneje je po odsluzeni vojski naredil kuharski tecaj… pa je mulcu (meni) leta ’86 kupil racunalnik. Ki je takrat stal celo premozenje… Ker je zacutil (in ker so mu sugerirali drugi), da je mul’c nadarjen… Ni dvomil, ni pricakoval, ni potreboval mnenja uciteljskega zbora in komisije. Vedel je… ceprav se mu sanjalo ni, ne kaj kupuje, ne cemu bo vse to sluzilo. 😉
[/quote]
Ne, za otroke ni razlike. Nadarjeni so pametni, oni očitno butasti. Tako se rangirajo. Ne rabiva več razglabljat. Pa bi bila tudi ta delitev okej, če bi bazirala na nečem realnem. Tako pa pol razreda deklarirajo za “nadarjenega”, polovice pa ne. Pa bi tudi to bilo okej, če ne bi nekateri izpadli samo zato, ker se učiteljici ne zdi, da bi lahko test dobro pisali. Pa so se v nešteto primerih zmotile. Praktično v vseh, kar jih jaz poznam, da so jih starši sami zahtevali, so otroci test dobro pisali.
Tudi moj oče ima samo 4 razrede OŠ, pa bolj pametnega človeka ne poznam. To ima pa s temo toliko kot kura z jedrsko fiziko.
Ja, če danosti ne razvijaš te lahko prehitijo tisti, ki so štartali z malenkost slabšimi danostmi in jih bolje razvijali. Če so štartali daleč za tabo te ne morejo prehiteti niti če totalno stagniraš, razen če ne pride vmes ravno kakšna nesreča ali bolezen.
[/quote]
Zato pa zadnja desetletja tolikov starsev forsira hiper razvoj svojih otrok. Razne dodatne dejavnosti, instrukcije racunalnistva, glasbena sola, sport, placevanje instrukcij univerzitetnih profesorjev ze v srednji soli in to ne zaradi slabega uspeha, itd. Zavedanje, da se od starsev vse vec pricakuje, pa nedvomno vpliva tudi na odlocitve imeti otroka, oz. vec njih, ali ne. Tudi zato sirov zahoda nataliteta pada. V revscini Afrike, Indije, … pa je ravno obratno. Na otroke se še vedno gleda kot na investicijo starsev v lastno prihodnost. Da jih bodo otroci na stara leta ziveli, na mlada pa delali na njivah. Tako kot povprecen Slovenec gleda na nakup (dodatne) nepremicnine, haha. In nataliteta raste in raste, ker moderna medicina zagotavlja nizko smrtno otrok. Za vse obstajajo razlogi…
Zato pa zadnja desetletja tolikov starsev forsira hiper razvoj svojih otrok. Razne dodatne dejavnosti, instrukcije racunalnistva, glasbena sola, sport, placevanje instrukcij univerzitetnih profesorjev ze v srednji soli in to ne zaradi slabega uspeha, itd. Zavedanje, da se od starsev vse vec pricakuje, pa nedvomno vpliva tudi na odlocitve imeti otroka, oz. vec njih, ali ne. Tudi zato sirov zahoda nataliteta pada. V revscini Afrike, Indije, … pa je ravno obratno. Na otroke se še vedno gleda kot na investicijo starsev v lastno prihodnost. Da jih bodo otroci na stara leta ziveli, na mlada pa delali na njivah. Tako kot povprecen Slovenec gleda na nakup (dodatne) nepremicnine, haha. In nataliteta raste in raste, ker moderna medicina zagotavlja nizko smrtno otrok. Za vse obstajajo razlogi…
[/quote]
Nataliteta ne raste več na račun tega, kar vi mislite (če vas razumem prav). Št. otrok na žensko že dolgo ne raste več, to je zelo razširjen mit. Samo populacija je tako velika in mlada zaradi pretekle hitre rasti, da kljub manjšemu št. otrok na žensko število narašča veliko hitreje kot v zahodnem svetum kjer je štartna populacija pač veliko manjša in starejša. Legendarni Hans Rosling je imel veliko na to temo, toplo priporočam – že zato, ker je taka faca, čeprav je vsebina seveda tudi izvrstna:
https://www.youtube.com/watch?v=fTznEIZRkLg
https://www.youtube.com/watch?v=Sm5xF-UYgdg
https://www.youtube.com/watch?v=hVimVzgtD6w
https://www.youtube.com/watch?v=FACK2knC08E
Ne, za otroke ni razlike. Nadarjeni so pametni, oni očitno butasti. Tako se rangirajo. Ne rabiva več razglabljat. Pa bi bila tudi ta delitev okej, če bi bazirala na nečem realnem. Tako pa pol razreda deklarirajo za “nadarjenega”, polovice pa ne. Pa bi tudi to bilo okej, če ne bi nekateri izpadli samo zato, ker se učiteljici ne zdi, da bi lahko test dobro pisali. Pa so se v nešteto primerih zmotile. Praktično v vseh, kar jih jaz poznam, da so jih starši sami zahtevali, so otroci test dobro pisali.
Tudi moj oče ima samo 4 razrede OŠ, pa bolj pametnega človeka ne poznam. To ima pa s temo toliko kot kura z jedrsko fiziko.
[/quote]
Odlicno. Ravno na to sem ciljal. Vsi enako (ne-)nadarjeni in vsi butlju. Oprosti izrazu. Na to ciljam ze od prvega oglasanja v tej temi, ce dobro pogledas. Starsi se danes ne zavedajo, da je za otroka talent tudi prekletstvo. Starsi se ne zavedajo, da smo nadarjeni otroci tudi sila problematicni. Solski sistem nas utesnjuje, saj bazira na pomnenju in ne na sintezi segmentov in aplikaciji. Ti povem primer: v srednji soli smo obravnavali preserna. Ne vem zakaj, ampak nekaj se mi je uprlo in zinil sem ono zlajnano o njegovem pijancevanju in kasiral prerekanje s profesorico… odnesel semo jo na sreco poceni… a ni mi dalo miru… in do konca ure sem ji spisal sonet v pravilnem jambskem laskem enajstercu s pravilno strukturo rim. Besede niso bile morda najbolj umetelno izbrane, a zame je bil to matematicni izziv, cesar ona sploh ni doumela. In dokazal sem svoje, ceprav njej to ni bilo jasno…
Na prelomu v trideseta sem delal za Audi. V razvojnem oddelku. Skupaj z ljudmi, ki so snovali “Das Coupe” (Audi A5). Moja naloga je bila poenotenje protokola za kominkacijo med razlicnimi roboti – protokolni pretvornik, ki je podatke crpal iz zgornjega informacijskega sistema in sporocal nazaj podatke o stanju v proizvodnji. Nek asistent na faksu pa je ze tretjic zavrnil mojo diplomo (zaradi hude prometne nesrece sem zgubil tri studijaka leta, v pojasnilo zakaj tako pozno)… Si predstavljas? …
Vidis, tako razmislja prepotenten mulo, ki ne ve, kaj bi sam s seboj. Ce ni delezen pravih prijemov. In enako tezko bi se z obrnjeno situacijo sreceval ubogi revez v druzbi takih, kot sem bil jaz. Se danes, po temeljitem prevrednotenju, se mi zgodi, da mi ne morejo slediti… ker jaz izdelek vidim, cutim,… zame obstaja ze, ko smo sele v fazi analize potreb. In sedaj si predstavljaj to situacijo pri sestnajstih… Tisti ubogi revez, ki so ga starsi zaradi lastnih kompleksov v naso druzbo porinili, bi se pocutil izgubljen. Enako kot sem bil izgubljen jaz, ker je 84 mojih ostalih sosolcev (trije oddelki) razmisljalo drugace… in ker so oni bili normalni, jaz pa sanjac (oz. kot je oni dan napisal kolega tukaj – nakladac).
In sedaj ta ubogi (nad-)povprecnez, v krvi in potu trpi frusracije kosanja s cudaki, da bi izpolnil pricakovanja svojih zakompleksanih starsev in… pristane pri sestindvajsetih, potem ko je diplomiral cum laude v eni najbolj egalitarnih druzb v zahodni kulturi. V druzbi, kjer ne sme izstopati. V druzbi, kjer nihce ne sme pretirano strleti iz povprecja. V druzbi, kjer si lahko poseben le v tem, da si pretezno neskodljiv vaski posebnez. Pa ima, da se mu zmesa. Da zasovrazi in starse in druzbo in sistem in drzavo. In se zapije, obesi,… ali pa morda odide v svet, da vsaj na tujem vnovci necloveske napore, ki jih je trpela njegova mlada dusa.
Ko nadarjenost, cudovito idejo zreduciram na raven golega dejstva povprecnosti, se rodi bizarnost. In ni nakljucje, da je ravno slednje tisto, cemur smo prica v vsakdanu doline sentflorjanske. Ja, nekaj gnilega je v dezeli krajnski… Samo se enkrat za trenutek pomislimo, kako nesmiselno je forsiranje nadpovprecnosti na raven, ko ta zdrsne v povprecnost. In to toliksno povprecnost, da je na koncu ze podpovprecna. Mi ne verjames? Poglej slovenski BDP po kupni moci in mi povej, ali je sorazmeren z druzbo nadpovprecne koncetracije nadarjenih otrok. Poglej slovensko umetnost… Kje so vsi ti nadpovprecni glasbeniki, sportniki, znanstveniki, slikarji, pesniki, … ? Ne samo, da jih ni nic vec, kakor tista pricakovana 2{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, se tisti, ki so, se utapljajo v morju perverznih poskusov njih povprecenja.
Ne spomnim se, da bi se kdaj moji starši hvalili z mojo Zoisovo.
Sem se pa jaz počutila dobro, tisti mesečni priliv na moj račun, samo in izključno moji evri (oz. nekaj časa še tolarji), prigarani z lastnimi možgančki – super potrditev in motivacija!
Kasneje sem jo imela v CV, škodilo že ni. Mogoče sem ravno zato dobila mesto na faksu v tujini, pri 300{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} vpisu, vsaka dodatna potrditev, da si brihten pride prav.
Ali pa celo ko sem se zaposlila. Je firma in delovno mesto tako super, da kandidate preverijo podolgem in počez. Še test sposobnosti spotoma naredijo. Jap, nadarjenost se k sreči še marsikje ceni.
Nataliteta ne raste več na račun tega, kar vi mislite (če vas razumem prav). Št. otrok na žensko že dolgo ne raste več, to je zelo razširjen mit. Samo populacija je tako velika in mlada zaradi pretekle hitre rasti, da kljub manjšemu št. otrok na žensko število narašča veliko hitreje kot v zahodnem svetum kjer je štartna populacija pač veliko manjša in starejša. Legendarni Hans Rosling je imel veliko na to temo, toplo priporočam – že zato, ker je taka faca, čeprav je vsebina seveda tudi izvrstna:
https://www.youtube.com/watch?v=fTznEIZRkLg
https://www.youtube.com/watch?v=Sm5xF-UYgdg
https://www.youtube.com/watch?v=hVimVzgtD6w
https://www.youtube.com/watch?v=FACK2knC08E
[/quote]
Nismo se najbolje razumeli. Vseeno pa hvala za pripeta predavanja. Ja, jaz si take reci rad pogledam. Do tu vse lepo. Nadaljavanje pa bo vecino precej bolj sporno.
Sem eden tistih, ki ima precej realno predstavo sveta. Npr., za razliko od velike vecine so mi odgovori na vprasanja iz TED predavanja dobro znani. Dokaz, da velika vecina nima tri ciste o svetu okoli nas, pa je v samem predavanju. Zakaj torej “odstopam”?
– Delno zato, ker sem ze marsikje zivel. Zato razlike na tem svetu razumem globje tudi od tisih, ki morda (le) dosti potujejo ali se s temi recmi ukvarjajo iz oddaljenih akademskih foteljev.
– Nic manj pomembno, ne konzumiram mainstream medijev, ki so ze desetletja po vecini predvsem levicarsko globalisticno anti-kapitalisticno pranje mozganov. Ne le v Evropi, tudi v kao sila kapitalisticni ZDA. Ne gre za dvomljivo trditev. Vecina mainstream medijev sirom “zahoda” dejansko je izrazito levih. Od CNN-a, BBC-a, … na dalje. In, kot rezultati predavateljevih raziskav spet lepo dokazujejo, ti mainstream novinarji v zablode, ki jih narodu potem prodajajo, dejansko sami verjamejo. Posledicno ima vecina informiranih ljudi, ki te medije redno spremljajo, popolnoma oprane mozgane z de-facto lazmi in na njih potem gradijo svoj svetonazor, ki je posledicno en velik BS.
– Hkrat pa mam to sreco, da sem formalno solanje koncal se preden so univerze sirom zahoda postale leglo post modernizma in neomarksizma, ki za potrebe promoviranja svoje ideologije producirajo nove “vernike” v levicarske zablode in prevare, od globalnega segrevanja, zlobnega patriarhata, toxic masculinity, … pa vse do anti-kapitalisticnih dogem o najbolj revnih, ki bojda postajajo vse bolj revni, ter zlobne bele rase, ki ostale vsestransko zatira. Ceprav te zablode ovrze vsaka empiricna raziskava globalne dinamike revscine. Dokaz, da gre za zablode, pa predavatelj izpostavi celo v enem od pripetih predavanj. Ampak koga se zanima znanost, ce ne sluzi dnevno politicnim potrebam tistih, ki gledalce/poslusalce/bralce/studente politicno motivirani indoktrinirajo v lastno prepricanje.
Zato clovek, ki za razliko od velike vecine “verjame” v sicer pozna dejstva oz. pravilne odgovore na vprasanja iz predavanj, namesto propagandnega materijal s katerim se nas na vseh korakih bombardira in v katerega je vecina ljudi potem tudi sveto prepricana in na osnovi kater potem gradi svoja ostala prepricanja, tezko s to isto vecino najde prav dosti skupnega.
Vseeno pa se s parimi malenkostmi z avtorji ne strinjam. Ena je ta, da je razlog za PADEC natalitete manjsa smrtnost. Njihova eksplicitna trditev. Kot, da rojevanje mnogo otrok motivira le strah, da bodo nekateri umrli, lol. Vzrocno pozledicno razmerje je neskoncno bolj kompleksno kar gotovo tudi tile strici vedo. In seveda tudi to igra pomembno vlogo. Toda se vedno ostajam preprican, da medgeneracijska razmerja in druzbena pricakovanja od starsev in od otrok igrajo hudicevo pomembno vlogo. Ker tudi v revnih drzavah je diferencijacija v tem koliko otrok imajo revni, ki na njih se vedno gledajo “tradicionalno” (sem ze opisal kaj to pomeni) in bogatejsi sloji, tudi recimo temu srednji sloj, od katerih so podobna pricakovanja, da otroke vsestransko pedinajo, solajo, itd do srednjih let tako kot v Evropi. In ravno tako razmisljajo ali si lahko otroka privoscijo. Nekaj kar reveze redko zavira pri stepanju otrok. Namrec celo v centralni Afriki so ze generacije danasnjih upokojencev marsikatere dobro situirane druzine imele le po enega ali dva otroka saj so se zavedali, da jih 5 pac ne morejo poslati na solanje v ZDA. Medtem ko se je vecina plodila kolikor je bog dal. Vse to so zadeve, ki se jih clovek nauci tudi skozi intimne odnose.
Odlicno. Ravno na to sem ciljal. Vsi enako (ne-)nadarjeni in vsi butlju. Oprosti izrazu. Na to ciljam ze od prvega oglasanja v tej temi, ce dobro pogledas. Starsi se danes ne zavedajo, da je za otroka talent tudi prekletstvo. Starsi se ne zavedajo, da smo nadarjeni otroci tudi sila problematicni. Solski sistem nas utesnjuje, saj bazira na pomnenju in ne na sintezi segmentov in aplikaciji. Ti povem primer: v srednji soli smo obravnavali preserna. Ne vem zakaj, ampak nekaj se mi je uprlo in zinil sem ono zlajnano o njegovem pijancevanju in kasiral prerekanje s profesorico… odnesel semo jo na sreco poceni… a ni mi dalo miru… in do konca ure sem ji spisal sonet v pravilnem jambskem laskem enajstercu s pravilno strukturo rim. Besede niso bile morda najbolj umetelno izbrane, a zame je bil to matematicni izziv, cesar ona sploh ni doumela. In dokazal sem svoje, ceprav njej to ni bilo jasno…
Na prelomu v trideseta sem delal za Audi. V razvojnem oddelku. Skupaj z ljudmi, ki so snovali “Das Coupe” (Audi A5). Moja naloga je bila poenotenje protokola za kominkacijo med razlicnimi roboti – protokolni pretvornik, ki je podatke crpal iz zgornjega informacijskega sistema in sporocal nazaj podatke o stanju v proizvodnji. Nek asistent na faksu pa je ze tretjic zavrnil mojo diplomo (zaradi hude prometne nesrece sem zgubil tri studijaka leta, v pojasnilo zakaj tako pozno)… Si predstavljas? …
Vidis, tako razmislja prepotenten mulo, ki ne ve, kaj bi sam s seboj. Ce ni delezen pravih prijemov. In enako tezko bi se z obrnjeno situacijo sreceval ubogi revez v druzbi takih, kot sem bil jaz. Se danes, po temeljitem prevrednotenju, se mi zgodi, da mi ne morejo slediti… ker jaz izdelek vidim, cutim,… zame obstaja ze, ko smo sele v fazi analize potreb. In sedaj si predstavljaj to situacijo pri sestnajstih… Tisti ubogi revez, ki so ga starsi zaradi lastnih kompleksov v naso druzbo porinili, bi se pocutil izgubljen. Enako kot sem bil izgubljen jaz, ker je 84 mojih ostalih sosolcev (trije oddelki) razmisljalo drugace… in ker so oni bili normalni, jaz pa sanjac (oz. kot je oni dan napisal kolega tukaj – nakladac).
In sedaj ta ubogi (nad-)povprecnez, v krvi in potu trpi frusracije kosanja s cudaki, da bi izpolnil pricakovanja svojih zakompleksanih starsev in… pristane pri sestindvajsetih, potem ko je diplomiral cum laude v eni najbolj egalitarnih druzb v zahodni kulturi. V druzbi, kjer ne sme izstopati. V druzbi, kjer nihce ne sme pretirano strleti iz povprecja. V druzbi, kjer si lahko poseben le v tem, da si pretezno neskodljiv vaski posebnez. Pa ima, da se mu zmesa. Da zasovrazi in starse in druzbo in sistem in drzavo. In se zapije, obesi,… ali pa morda odide v svet, da vsaj na tujem vnovci necloveske napore, ki jih je trpela njegova mlada dusa.
Ko nadarjenost, cudovito idejo zreduciram na raven golega dejstva povprecnosti, se rodi bizarnost. In ni nakljucje, da je ravno slednje tisto, cemur smo prica v vsakdanu doline sentflorjanske. Ja, nekaj gnilega je v dezeli krajnski… Samo se enkrat za trenutek pomislimo, kako nesmiselno je forsiranje nadpovprecnosti na raven, ko ta zdrsne v povprecnost. In to toliksno povprecnost, da je na koncu ze podpovprecna. Mi ne verjames? Poglej slovenski BDP po kupni moci in mi povej, ali je sorazmeren z druzbo nadpovprecne koncetracije nadarjenih otrok. Poglej slovensko umetnost… Kje so vsi ti nadpovprecni glasbeniki, sportniki, znanstveniki, slikarji, pesniki, … ? Ne samo, da jih ni nic vec, kakor tista pricakovana 2{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, se tisti, ki so, se utapljajo v morju perverznih poskusov njih povprecenja.
[/quote]
To je bilo pa zanimivo prebrati. Si mi dal misliti. 🙂
Hecno, da nihce izmed nas ne pozna nikogar, za kogar bi si to upal javno obelodaniti in podkrepiti z nekimi konkretnimi izkusnjami, kaj ga je napeljalo k tej pomisli. Po svoje prav zalostno, kaj ne?
Tip je statistik. Njega ne zanimajo anekdote, temveč trendi. Priznam da mene tudi.
Samo glede razlogov za padec natalitete: če imajo revni starši otroke zato, da jih bodo vzdrževali, potem nižanje smrtnosti otrok dejansko pomeni, da jih lahko imajo manj in bodo imeli vseeno OK starost, ker bodo vsi 4 (npr.) najverjetneje preživeli. Se pravi jih ne rabi motivirat strah, da bi izgubili otroke (kar se vam zdi tako smešno), temveč strah, da bodo izgubili “penzijo” (kar navajate kot pomemben razlog). Ne vem, zakaj bi se moralo to dvoje medsebojno izključevati.
Odlicno. Ravno na to sem ciljal. Vsi enako (ne-)nadarjeni in vsi butlju. Oprosti izrazu. Na to ciljam ze od prvega oglasanja v tej temi, ce dobro pogledas. Starsi se danes ne zavedajo, da je za otroka talent tudi prekletstvo. Starsi se ne zavedajo, da smo nadarjeni otroci tudi sila problematicni. Solski sistem nas utesnjuje, saj bazira na pomnenju in ne na sintezi segmentov in aplikaciji. Ti povem primer: v srednji soli smo obravnavali preserna. Ne vem zakaj, ampak nekaj se mi je uprlo in zinil sem ono zlajnano o njegovem pijancevanju in kasiral prerekanje s profesorico… odnesel semo jo na sreco poceni… a ni mi dalo miru… in do konca ure sem ji spisal sonet v pravilnem jambskem laskem enajstercu s pravilno strukturo rim. Besede niso bile morda najbolj umetelno izbrane, a zame je bil to matematicni izziv, cesar ona sploh ni doumela. In dokazal sem svoje, ceprav njej to ni bilo jasno…
Na prelomu v trideseta sem delal za Audi. V razvojnem oddelku. Skupaj z ljudmi, ki so snovali “Das Coupe” (Audi A5). Moja naloga je bila poenotenje protokola za kominkacijo med razlicnimi roboti – protokolni pretvornik, ki je podatke crpal iz zgornjega informacijskega sistema in sporocal nazaj podatke o stanju v proizvodnji. Nek asistent na faksu pa je ze tretjic zavrnil mojo diplomo (zaradi hude prometne nesrece sem zgubil tri studijaka leta, v pojasnilo zakaj tako pozno)… Si predstavljas? …
Vidis, tako razmislja prepotenten mulo, ki ne ve, kaj bi sam s seboj. Ce ni delezen pravih prijemov. In enako tezko bi se z obrnjeno situacijo sreceval ubogi revez v druzbi takih, kot sem bil jaz. Se danes, po temeljitem prevrednotenju, se mi zgodi, da mi ne morejo slediti… ker jaz izdelek vidim, cutim,… zame obstaja ze, ko smo sele v fazi analize potreb. In sedaj si predstavljaj to situacijo pri sestnajstih… Tisti ubogi revez, ki so ga starsi zaradi lastnih kompleksov v naso druzbo porinili, bi se pocutil izgubljen. Enako kot sem bil izgubljen jaz, ker je 84 mojih ostalih sosolcev (trije oddelki) razmisljalo drugace… in ker so oni bili normalni, jaz pa sanjac (oz. kot je oni dan napisal kolega tukaj – nakladac).
In sedaj ta ubogi (nad-)povprecnez, v krvi in potu trpi frusracije kosanja s cudaki, da bi izpolnil pricakovanja svojih zakompleksanih starsev in… pristane pri sestindvajsetih, potem ko je diplomiral cum laude v eni najbolj egalitarnih druzb v zahodni kulturi. V druzbi, kjer ne sme izstopati. V druzbi, kjer nihce ne sme pretirano strleti iz povprecja. V druzbi, kjer si lahko poseben le v tem, da si pretezno neskodljiv vaski posebnez. Pa ima, da se mu zmesa. Da zasovrazi in starse in druzbo in sistem in drzavo. In se zapije, obesi,… ali pa morda odide v svet, da vsaj na tujem vnovci necloveske napore, ki jih je trpela njegova mlada dusa.
Ko nadarjenost, cudovito idejo zreduciram na raven golega dejstva povprecnosti, se rodi bizarnost. In ni nakljucje, da je ravno slednje tisto, cemur smo prica v vsakdanu doline sentflorjanske. Ja, nekaj gnilega je v dezeli krajnski… Samo se enkrat za trenutek pomislimo, kako nesmiselno je forsiranje nadpovprecnosti na raven, ko ta zdrsne v povprecnost. In to toliksno povprecnost, da je na koncu ze podpovprecna. Mi ne verjames? Poglej slovenski BDP po kupni moci in mi povej, ali je sorazmeren z druzbo nadpovprecne koncetracije nadarjenih otrok. Poglej slovensko umetnost… Kje so vsi ti nadpovprecni glasbeniki, sportniki, znanstveniki, slikarji, pesniki, … ? Ne samo, da jih ni nic vec, kakor tista pricakovana 2{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, se tisti, ki so, se utapljajo v morju perverznih poskusov njih povprecenja.
[/quote]
Sem nehala brat tvoj traktat po prvem stavku, ker si že tam zgrešil in se mi res ne ljubi podpirat tvojega egocentrizma z branjem tvojih umotvorov, če se tebi ne ljubi vsaj razumet, kaj sem napisala jaz.
Sem nehala brat tvoj traktat po prvem stavku, ker si že tam zgrešil in se mi res ne ljubi podpirat tvojega egocentrizma z branjem tvojih umotvorov, če se tebi ne ljubi vsaj razumet, kaj sem napisala jaz.
[/quote]
Nekako stereotipno. Ko clovek pove kaj neprijetnega, kaj, kar ni vsecno in skladno s pricakovanji in to podkrepi z lastnim primerom, potem ni izkusen, temvec egocentricen. Ker kdo vraga pa sem, da bi mi pritical status drugacnega, bog-ne-daj nadpovprecnega, kaj ne?
OK, malo sarkazma… Hvala za podano repliko. Vzeto na znanje. Ni neke potrebe po diskusiji zaradi diskusije same. 😉
[/quote]
Saj se ne izkljucuje.
No, bolj ko razmisljam, ugotavljam, da je ravno padec smrtnosti otrok tisto kar starse spodbuja v investicijo/razvoj otrok, ne le stancanje. Tako, da se kar lepo strinjam s tem kar pravi.
Hudic pa je, ko druzba zaradi zavedanja konkurence s katero se otroci srecujejo, od starsev pricakuje toliko, da se marsikomu tega vec ni za iti.
Saj se ne izkljucuje.
No, bolj ko razmisljam, ugotavljam, da je ravno padec smrtnosti otrok tisto kar starse spodbuja v investicijo/razvoj otrok, ne le stancanje. Tako, da se kar lepo strinjam s tem kar pravi.
Hudic pa je, ko druzba zaradi zavedanja konkurence s katero se otroci srecujejo, od starsev pricakuje toliko, da se marsikomu tega vec ni za iti.
[/quote]
Se strinjam – imam 3 otroke in se včasih prav zalotim, da imam občutek krivde, ker bi morala več naredit zanje zaradi tega, kar vidim okrog sebe. Saj se hitro streznem (nič mi ni do tega, da bi bili otroci “konkurenčni” kot pravite, samo do tega, da bi bili celostne, samozadostne, zadovoljne in družbi koristne osebe).
Se strinjam – imam 3 otroke in se včasih prav zalotim, da imam občutek krivde, ker bi morala več naredit zanje zaradi tega, kar vidim okrog sebe. Saj se hitro streznem (nič mi ni do tega, da bi bili otroci “konkurenčni” kot pravite, samo do tega, da bi bili celostne, samozadostne, zadovoljne in družbi koristne osebe).
[/quote]
Zelo lepo povedano. Moj poklon. 🙂
Nekako stereotipno. Ko clovek pove kaj neprijetnega, kaj, kar ni vsecno in skladno s pricakovanji in to podkrepi z lastnim primerom, potem ni izkusen, temvec egocentricen. Ker kdo vraga pa sem, da bi mi pritical status drugacnega, bog-ne-daj nadpovprecnega, kaj ne?
OK, malo sarkazma… Hvala za podano repliko. Vzeto na znanje. Ni neke potrebe po diskusiji zaradi diskusije same. 😉
[/quote]
Ima to dva konca, eden je ego in njegove potrebe, drugi pa ta, da če ne bi bio ega in potreb sploh vedeli ne bi kaj se nekomu zgodi ali kaj nekdo je.
Imam vzornika, ki deluje po napoleonovsko: vidi problem- nariše/poišče rešitev-naredi. Brez pompa, trkanja po prsih in tako naprej. Področje svojega dela obvlada v nulo. To je moj oče. Nikoli ni govoril o tem kaj otroci smo ali moramo biti, le to naj svoje delo opravimo strokovno, kar pomeni tudi učenje in znati uporabiti znanje.
Seveda gre za dva konca. Ampak gre za vprasanje relevantnosti. Ko se pogovarjamo, izrazamo mnenja. Vsak izmed nas je stimuliran iz nekih egoisticnih razlogov. Ali zaradi potrebe po tem, da je v srediscu pozornosti, ali zato, ker potrebuje nek nasvet, nekaksno pomoc… in vse vmes. Poanta je v izmenjavi… vsak da in vsak vzame, kar zeli. Nihce ni prisiljen ne sprasevati, ne odgovarjati. S kaksnim motivom je kdo podal zapis je torej povsem irelevantno. Kar je relevantno je, ali je vsebina, ki je podana, taksne narave, da jo lahko apliciramo (uporabimo).
P.S.: Tudi ta molcecnost ima vec plati. Predvsem taksne, ki jih sam ne spostujem ravno, saj sem bolj pristas usmerjenosti zivljenju. Kajti ljudje smo socialna bitja in ta socialnost se izraza tudi skozi verbalno komunikacijo. Molk (v imbolicnem smislu) pa ne pomeni nic drugega, kakor zanikanje obstoja drugega. Tako na hitro… v duhu tega, kar je napisala predhodnica… “Nisem brala…” Kar je na simbolni ravni zgolj drug nacin izraza, da zanjo ne obstajam (da ne zeli, da bi obstajal). Jaz ne bi zelel biti otrok taksnega oceta.