samo komentar na naslov…., Ne vsi, samo tisti, ki volijo stranko s(d)s, pač moje opažanje v življenju, so pa delavni, če res iščeš kakšno pozitivno lastnost s povečevalnim steklom, nič ne rečem.
Seveda upam, da vi ne volite te stranke ampak ajde mogoče se tud tam najde kakšna izjema.

Naj povem da sem zaradi različnih slabih izkušenj pred 14 leti pustila službo in odprla podjetje, brez vez, poznanstev, politike, uspela do te mere, da podjetje posluje zelo stabilno, tudi sedaj v času korone nimamo padca prometa, delamo kontinuirano. Isto kot pred korono , oziroma letos beležimo še rahlo rast. Nismo veliki, smo pa pošteni plačniki, vsem ki pri nas delajo, plačamo pošteno in nadpovprečno. Predvsem zato, da nas nihče nima v zobeh.
Podjetje je v domačem kraju, kjer sem rojena. In to je problem. Opažam, da nimam zaveznikov, da bi ljudje doživljali orgazem, če bi se nam pripetila družinska tragedija ali še bolje, da bi podjetje skopucnilo. Kaj hujšega, da na naših otrocih nič ne morejo najti. Niso zraven pri nobeni pizdariji, ne kadijo, ne pijejo, ne konzumirajo mamil, so zgledni dijaki oziroma študenti, en študira medicino, uči se cele dneve in noči, ta druga dva sta še gimnazijca, zelo pridna, veliko se učita. vsi so bolj zase, veliko se učijo, nimajo želje po žuru, pijančevanju. V bistvu je vsa naša družina taka, nismo družabni, ne pijančujemo, ne hodimo po lokalih. Ker nimamo časa, delamo zelo veliko in se trudimo. Pa tudi, ker smo izgubili željo po druženju z ljudmi, ki nam ne želijo dobro. Kako sem to začela opažati? Ko bolj poslovno sodelujemo z določenimi lokalnimi ljudmi, ugotovimo, kako nas ljudje sovražijo. Ko niti skriti ne morejo gneva. Ko kar bruha iz njih tisti dolgoletni gnev.
Najprej sem mislila, da sem preobčutljiva, nato so moja opažanja začeli opažati tudi ostali, mož, otroci, zaposleni… Vse na nas je grozno, od naše hiše, ki naj bi bila najgrša, do najgrših poslovnih prostorov, vse na nas druge ljudi moti. Smo skoz v zobeh. Tudi rože imamo grde. Pa ograjo, pa drevesa,pa avto. V vasi skrivam,kje imamo stanovanja, ker bi nas prijavljali na FURS. Skrivamo zaradi ljubega miru.
Toliko sem si zbrusila samozavest, da me komentarji ne motijo, ker vem da je to zavist in preburna čustva.
Družbe nimam nobene v domačem kraju, logično da ne, kdo se bo družil s hijenami. Drugače sem prijazna, rada kaj rečem, nisem taka, da bi se bala ljudi. Bojim pa se zlobnih jezikov. Vedno bolj.
Ampak začela sem resno razmišljati, da bi se ob pokoju, ki bo v par letih, preselili. Imamo par nepremičnin v Ljubljani, ki jih oddajamo, skratka razmišljam da bi to našo družinsko hišo prodali in šli živeti drugam, najverjetneje v Ljubljano. Da bi tam kupili manjšo hišo. Otroci so vsi srečni, ker se tudi oni ne počutijo dobro, čutijo da niso zaželjeni, en sin že živi v LJ, ker tam študira, mož je tudi začel o tem resno razmišljati. Najprej se je upiral, sedaj pravi, da mu je vseeno. Da pristane tudi na to, da se hiša proda z zgubo. Težko bi jo prodali s pozitivno nulo. Ampak na koncu ti je vseeno.
Enostavno se mi gabi ta domači kraj. Kot da nad menoj visi neko družinsko prekletstvo. Kajti tudi moji starši , stari in prastari ter praprastari starši niso bili srečni in se jim je podobno dogajalo. Enostavno nas ne marajo, cele družine že od prej in to se prenaša iz roda v rod.
Vesela bom kakšne spodbudne besede.
Predvsem ne razumem gneva do vseh nas, ki imamo denar. Taka je usoda, meni je iskreno žal za vse ljudi, ki so izgubili službe. Vsem ne morem pomagati, se pa odzovem na klice na pomoč, pomagam živalim. Precej denarja doniram. Vem kako je, ko nimaš. Ko smo mi začeli s podjetništvom, smo bili revni ko cerkvene miši. Nikoli nisem pozabila na to in dobro vem, da oholost se maščuje.
Zato sem ostala preprosta. Ampak a smo ljudje res tako prekleti, če imamo? Jaz sem hvaležna za to kar imam, ponosna sem na to, da nam je uspelo, ker vem da je to samo rezultat dela, vem koliko truda je zadaj, v 14 dneh nisem bila en dan na bolniški, delala sem tudi kot bolna.
Zakaj nam je všeč Ljubljana? Ker je mesto, ker se ljudje ne poznajo, ker ni pomembno od kje si. Odkar imamo stanovanja v LJ, smo tam večkrat, jaz se prav sprostim, ljudje prijazni, tudi v bloku te pozdravljajo, nekako se počutiš dobrodošle, počutim se, kot da sem v drugem svetu. In potem pridem v domači kraj, kot mlinski kamen.

babe že vedo zakaj ne dajo slovenčkom, raje imajo neslovenčke.

To nam jev krvi.

Draga moja, ja to je Slovenija
Mislim da je to kar razmišljaš, najbolj pametno, preselitev se v drugi kraj. Očitno vas ljudje ne marajo tam in nikar ne igraj klovna in jim ne poskušaj ugajati. Take samo na ignor. Imej hrbtenico.

nekultura