Zakaj ste se odločili imeti otroke?
In tako razmišljanje, ravnotako! 🙂
Jao..
Druga skrajnost!
Če bi razmišljali, da lahko partner zboli, ti sam zboliš, ne tebe, ne mene, pravzaprav nikogar že nekaj generacij ne bi bilo več!
Lahko razmislimo vse v nulo!
Idealen partner, oba zdrava, oba precej zagarantirana služba za ned.čas, oba lastnika nepremičnine, brez kreditov, skratka zrihtana od glave do pet, in tudi finančno, zdravstveno itn., pa te še vedno lahko doleti;
– nenadna bolezen
– prometna nesreča
– izguba službe, zaradi razlogov, ki jih tudi v sanjah nisi mogel predvidet
– sprememebe v ožjem krogu družine, ki vplivajo psihično kot tudi finančno na oba
Tvoja vprašanja v osnovi niso napačna, a ne garantirajo ničesar.
Lahko se sprašuješ, verjameš, zaupaš, pa se ti ŽIVLJENJE še vedno lahko obrne v popolnoma kontra smer!
In ravno ti bi lahko to (že) vedel! 😉
[/quote]
Seveda, zato ker vem, tudi govorim.
Najpomembnejše odločitev, ki jo boste sprejeli v svojem življenju je – koga boste izbrali za starša svojih otrok.
Seveda mi je jasno, da “grda” vprašanja za prokreacijo niso ravno stimulativna – ampak se jih je treba vseeno zavedati ob odločitvi za otroka. 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} garancije, da se bo naš rožnati plan uresničil gotovo ni. Prej obratno.
Vsakomur, ki se odloča za starševstvo, bi kot obvezen ogled priporočal film Boyhood (Fantovska leta) Richarda Linklaterja.
Pa saj ne vem, če bi to pomagalo, ker ga večina itak najbrž ne bi razumela… 😉
[/quote]
Ne ves, nic od tega hoces nacrtovati zivljenje v.nulo… ampak ob takem ravnanju te no samo spotaknilo enkrat…ne zeli si tega…in te bo to malenkostno v nulo nacrtovanje vsake minute tvojega zivljenja ravno prinesla drago ceno…to ne zelim, obstaja pa zal mnogo nacinov, ko se to lahko zgodi… je en pregovor clovek obraca, življenje obrne… je ze prav, da je clovek previden, samo v nulno macrtovati prihodnosti se pa ne da… tudi glede starsevstva ne… in s takim nacinom zivljenja si unicujes zivljenje samo in tudi okolici, ker jih in sebe konstantno ubijas s tem nacrtovanjem kaj pa ce bo to, kaj pa. Ce bo uno…
In ko bomo obkljukali vse naštete alineje, se ne pozabimo vprašat še, ali smo tudi psihično resnično dovolj zdravi in sposobni vzgojit psihično zdrave in uspešne potomce.
Namreč, prav v Slovenistanu imamo dosti nekih, nam posebnih, pogosto nezavednih disfunkcionalnih psiholoških vzorcev in travm, ki se vlečejo že generacije ter dajejo podlago invalidni psihični vzgoji.
Seveda, zato ker vem, tudi govorim.
Najpomembnejše odločitev, ki jo boste sprejeli v svojem življenju je – koga boste izbrali za starša svojih otrok.
Seveda mi je jasno, da “grda” vprašanja za prokreacijo niso ravno stimulativna – ampak se jih je treba vseeno zavedati ob odločitvi za otroka. 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} garancije, da se bo naš rožnati plan uresničil gotovo ni. Prej obratno.
Vsakomur, ki se odloča za starševstvo, bi kot obvezen ogled priporočal film Boyhood (Fantovska leta) Richarda Linklaterja.
Pa saj ne vem, če bi to pomagalo, ker ga večina itak najbrž ne bi razumela… 😉
[/quote]
Ne ves, nic od tega hoces nacrtovati zivljenje v.nulo… ampak ob takem ravnanju te no samo spotaknilo enkrat…ne zeli si tega…in te bo to malenkostno v nulo nacrtovanje vsake minute tvojega zivljenja ravno prinesla drago ceno…to ne zelim, obstaja pa zal mnogo nacinov, ko se to lahko zgodi… je en pregovor clovek obraca, življenje obrne… je ze prav, da je clovek previden, samo v nulno macrtovati prihodnosti se pa ne da… tudi glede starsevstva ne… in s takim nacinom zivljenja si unicujes zivljenje samo in tudi okolici, ker jih in sebe konstantno ubijas s tem nacrtovanjem kaj pa ce bo to, kaj pa. Ce bo uno…
[/quote]
Ne, sploh nisem mislil v smislu načrtovanja. Življenje je itak v največji meri nepredvidljivo.
Ampak v smislu pozorne izbire partnerja – to smo odgovorni svojim bodočim otrokom.
In tako razmišljanje, ravnotako! 🙂
Jao..
Druga skrajnost!
Če bi razmišljali, da lahko partner zboli, ti sam zboliš, ne tebe, ne mene, pravzaprav nikogar že nekaj generacij ne bi bilo več!
Lahko razmislimo vse v nulo!
Idealen partner, oba zdrava, oba precej zagarantirana služba za ned.čas, oba lastnika nepremičnine, brez kreditov, skratka zrihtana od glave do pet, in tudi finančno, zdravstveno itn., pa te še vedno lahko doleti;
– nenadna bolezen
– prometna nesreča
– izguba službe, zaradi razlogov, ki jih tudi v sanjah nisi mogel predvidet
– sprememebe v ožjem krogu družine, ki vplivajo psihično kot tudi finančno na oba
Tvoja vprašanja v osnovi niso napačna, a ne garantirajo ničesar.
Lahko se sprašuješ, verjameš, zaupaš, pa se ti ŽIVLJENJE še vedno lahko obrne v popolnoma kontra smer!
In ravno ti bi lahko to (že) vedel! 😉
[/quote]
Seveda, zato ker vem, tudi govorim.
Najpomembnejše odločitev, ki jo boste sprejeli v svojem življenju je – koga boste izbrali za starša svojih otrok.
Seveda mi je jasno, da “grda” vprašanja za prokreacijo niso ravno stimulativna – ampak se jih je treba vseeno zavedati ob odločitvi za otroka. 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} garancije, da se bo naš rožnati plan uresničil gotovo ni. Prej obratno.
Vsakomur, ki se odloča za starševstvo, bi kot obvezen ogled priporočal film Boyhood (Fantovska leta) Richarda Linklaterja.
Pa saj ne vem, če bi to pomagalo, ker ga večina itak najbrž ne bi razumela… 😉
[/quote]
Ravno zato, ker ni 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} garancije, ni tudi “najpomembnejše” odločitve.
Paradoks življenja.
Lahko se odločiš, ko se odločiš najboljše kot takrat znaš, znata, po svojih, vajinih skupnih najboljših močeh in se še vedno (pa če si vpleten ali pa tudi če nisi-višja sila) lahko vse obrne drugače.
Zato “najpomembnejše odločitve” pravzaprav ni, oz.so boljše ali slabše, ne garantirajo ti papravzaprav nič kaj dosti pametnega.
Seveda, zato ker vem, tudi govorim.
Najpomembnejše odločitev, ki jo boste sprejeli v svojem življenju je – koga boste izbrali za starša svojih otrok.
Seveda mi je jasno, da “grda” vprašanja za prokreacijo niso ravno stimulativna – ampak se jih je treba vseeno zavedati ob odločitvi za otroka. 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} garancije, da se bo naš rožnati plan uresničil gotovo ni. Prej obratno.
Vsakomur, ki se odloča za starševstvo, bi kot obvezen ogled priporočal film Boyhood (Fantovska leta) Richarda Linklaterja.
Pa saj ne vem, če bi to pomagalo, ker ga večina itak najbrž ne bi razumela… 😉
[/quote]
Ravno zato, ker ni 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} garancije, ni tudi “najpomembnejše” odločitve.
Paradoks življenja.
Lahko se odločiš, ko se odločiš najboljše kot takrat znaš, znata, po svojih, vajinih skupnih najboljših močeh in se še vedno (pa če si vpleten ali pa tudi če nisi-višja sila) lahko vse obrne drugače.
Zato “najpomembnejše odločitve” pravzaprav ni, oz.so boljše ali slabše, ne garantirajo ti papravzaprav nič kaj dosti pametnega.
[/quote]
No, kaj si želela povedat?
Ker smiselno in jedrnato izražanje ni ravno tvoja močna stran.
Si želela povedati (sporočiti) – go with the flow?
Ravno zato, ker ni 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} garancije, ni tudi “najpomembnejše” odločitve.
Paradoks življenja.
Lahko se odločiš, ko se odločiš najboljše kot takrat znaš, znata, po svojih, vajinih skupnih najboljših močeh in se še vedno (pa če si vpleten ali pa tudi če nisi-višja sila) lahko vse obrne drugače.
Zato “najpomembnejše odločitve” pravzaprav ni, oz.so boljše ali slabše, ne garantirajo ti papravzaprav nič kaj dosti pametnega.
[/quote]
No, kaj si želela povedat?
Ker smiselno in jedrnato izražanje ni ravno tvoja močna stran.
Si želela povedati (sporočiti) – go with the flow?
[/quote]
Da se mal sprostiš in zadihaš, občutiš življenje.. 🙂
Da ni vse, kar počnemo v njem, en grozljivi bau bau, ali pa ena grozna napaka in nepremišljenost.
In da so stavki, ki definirajo nekaj kot “najpomembnejša odločitev v življenju”, prej negativni kot pozitivni, ker ljudi vkalupljajo v strahove, nesigurnost, nesamozavest, in naredijo več škode kot koristi.
Kot pridiga; manjka samo še nadaljevanje pogojni obliki..
No, kaj si želela povedat?
Ker smiselno in jedrnato izražanje ni ravno tvoja močna stran.
Si želela povedati (sporočiti) – go with the flow?
[/quote]
Da se mal sprostiš in zadihaš, občutiš življenje.. 🙂
Da ni vse, kar počnemo v njem, en grozljivi bau bau, ali pa ena grozna napaka in nepremišljenost.
In da so stavki, ki definirajo nekaj kot “najpomembnejša odločitev v življenju”, prej negativni kot pozitivni, ker ljudi vkalupljajo v strahove, nesigurnost, nesamozavest, in naredijo več škode kot koristi.
Kot pridiga; manjka samo še nadaljevanje pogojni obliki..
[/quote]
In ne, to ni “go with the flow”.
Spet črno-beli svet?
Vse premislit, ali nič mislit.
Zakaj se ga tako zelo oklepaš? 😉
No, kaj si želela povedat?
Ker smiselno in jedrnato izražanje ni ravno tvoja močna stran.
Si želela povedati (sporočiti) – go with the flow?
[/quote]
Da se mal sprostiš in zadihaš, občutiš življenje.. 🙂
Da ni vse, kar počnemo v njem, en grozljivi bau bau, ali pa ena grozna napaka in nepremišljenost.
In da so stavki, ki definirajo nekaj kot “najpomembnejša odločitev v življenju”, prej negativni kot pozitivni, ker ljudi vkalupljajo v strahove, nesigurnost, nesamozavest, in naredijo več škode kot koristi.
Kot pridiga; manjka samo še nadaljevanje pogojni obliki..
[/quote]
Poglej…
Večina ljudi se odloča o partnerstvu z določeno osebo ali celo o starševstvu z njo, na podlagi telesnih, všečnostnih karakteristik, simpatičnosti, seksualni kompatibilnosti, zabavnosti… itd.
Vse lepo in prav. Moj point je, da bi bilo dobro ob gornjih kriterijih vključiti tudi ščepec racia ter preveriti kredibilnost in odgovornost našega partnerja – bodočega starša. Tako kot to počnejo vse kredibilne firme, ki preverjajo nove kandidate. Kaj preverijo – ali so zabavni, seksipilni, kakšne barve oči imajo? Ne, pač pa ali so kredibilni, zakaj menjajo službo, kakšna je njihova zgodovina, kako dojemajo odgovornost, ali so zanesljivi, lojalni… itd. Ko se odločaš za starševstvo, je čas da snameš rožnata očala.
Mislim, da ljudje ob sklepanju resne zveze ali poroke tem vprašanjem posvečamo bistveno manj pozornosti kot tistim prijetnim, “ščegetajočim vidikom”. Vključno z mano. 😉
No, kaj si želela povedat?
Ker smiselno in jedrnato izražanje ni ravno tvoja močna stran.
Si želela povedati (sporočiti) – go with the flow?
[/quote]
Da se mal sprostiš in zadihaš, občutiš življenje.. 🙂
Da ni vse, kar počnemo v njem, en grozljivi bau bau, ali pa ena grozna napaka in nepremišljenost.
In da so stavki, ki definirajo nekaj kot “najpomembnejša odločitev v življenju”, prej negativni kot pozitivni, ker ljudi vkalupljajo v strahove, nesigurnost, nesamozavest, in naredijo več škode kot koristi.
Kot pridiga; manjka samo še nadaljevanje pogojni obliki..
[/quote]
hehe… ko me bo naslednjič bivša vprašala po preživnini, ji bom rekel tole:
mal se sprosti in zadihaj, občuti življenje… vse bo še okej 🙂
Da se mal sprostiš in zadihaš, občutiš življenje.. 🙂
Da ni vse, kar počnemo v njem, en grozljivi bau bau, ali pa ena grozna napaka in nepremišljenost.
In da so stavki, ki definirajo nekaj kot “najpomembnejša odločitev v življenju”, prej negativni kot pozitivni, ker ljudi vkalupljajo v strahove, nesigurnost, nesamozavest, in naredijo več škode kot koristi.
Kot pridiga; manjka samo še nadaljevanje pogojni obliki..
[/quote]
Poglej…
Večina ljudi se odloča o partnerstvu z določeno osebo ali celo o starševstvu z njo, na podlagi telesnih, všečnostnih karakteristik, simpatičnosti, seksualni kompatibilnosti, zabavnosti… itd.
Vse lepo in prav. Moj point je, da bi bilo dobro ob gornjih kriterijih vključiti tudi ščepec racia ter preveriti kredibilnost in odgovornost našega partnerja – bodočega starša. Tako kot to počnejo vse kredibilne firme, ki preverjajo nove kandidate. Kaj preverijo – ali so zabavni, seksipilni, kakšne barve oči imajo? Ne, pač pa ali so kredibilni, zakaj menjajo službo, kakšna je njihova zgodovina, kako dojemajo odgovornost, ali so zanesljivi, lojalni… itd. Ko se odločaš za starševstvo, je čas da snameš rožnata očala.
Mislim, da ljudje ob sklepanju resne zveze ali poroke tem vprašanjem posvečamo bistveno manj pozornosti kot tistim prijetnim, “ščegetajočim vidikom”. Vključno z mano. 😉
[/quote]
Z vsem napisanim se strinjam!
In zveni veliko bolj prepričljivo in pozitivno ter prijazno, kot pridiganje in pametovanje dokončnih stavkov v stilu: ” najpomembnejša odločitev v življenju je…”
Mogoče zate neopazno in isto,a verjemi da je sporočilo, ki ga podajaš zgoraj in to tukaj zdaj, popolnoma drugačno, skoraj nasprotno.
Prvo zveni odbijajoče, tole tukaj razumevajoče in prijazno.
Zakaj se mi zdi to pomembno?
Morda iz vidika podobnih preteklosti in izkušenj (imamo ločitve za sabo, propadel odnos) in se mi zdi prav, da morda komu mogoče vsaj malo olajšamo ali pomagamo tako, da jim stvari podamo pozitivno, brez nekih dokončnih dognanj, zaključkov, v stilu, kaj je najbolje, najpametnejše, najboljše, kajti tega ni, morda nekaj je bilo zate, zame, ali koga tretjega, ni pa absolutne resnice, in absolutno najboljše poti za vse enake.
In če me nekaj zmoti, kot me je prej tisto “najboljše”, ne bom tiho… 🙂
Da se mal sprostiš in zadihaš, občutiš življenje.. 🙂
Da ni vse, kar počnemo v njem, en grozljivi bau bau, ali pa ena grozna napaka in nepremišljenost.
In da so stavki, ki definirajo nekaj kot “najpomembnejša odločitev v življenju”, prej negativni kot pozitivni, ker ljudi vkalupljajo v strahove, nesigurnost, nesamozavest, in naredijo več škode kot koristi.
Kot pridiga; manjka samo še nadaljevanje pogojni obliki..
[/quote]
hehe… ko me bo naslednjič bivša vprašala po preživnini, ji bom rekel tole:
mal se sprosti in zadihaj, občuti življenje… vse bo še okej 🙂
[/quote]
Bo znorela?
Ji boš poslabšal dan? 🙂
Ne moreš vsakemu to povedat.
Poveš, napišeš tistemu, za katerega misliš, upaš, da bo razumel.. 😉
Poglej…
Večina ljudi se odloča o partnerstvu z določeno osebo ali celo o starševstvu z njo, na podlagi telesnih, všečnostnih karakteristik, simpatičnosti, seksualni kompatibilnosti, zabavnosti… itd.
Vse lepo in prav. Moj point je, da bi bilo dobro ob gornjih kriterijih vključiti tudi ščepec racia ter preveriti kredibilnost in odgovornost našega partnerja – bodočega starša. Tako kot to počnejo vse kredibilne firme, ki preverjajo nove kandidate. Kaj preverijo – ali so zabavni, seksipilni, kakšne barve oči imajo? Ne, pač pa ali so kredibilni, zakaj menjajo službo, kakšna je njihova zgodovina, kako dojemajo odgovornost, ali so zanesljivi, lojalni… itd. Ko se odločaš za starševstvo, je čas da snameš rožnata očala.
Mislim, da ljudje ob sklepanju resne zveze ali poroke tem vprašanjem posvečamo bistveno manj pozornosti kot tistim prijetnim, “ščegetajočim vidikom”. Vključno z mano. 😉
[/quote]
Z vsem napisanim se strinjam!
In zveni veliko bolj prepričljivo in pozitivno ter prijazno, kot pridiganje in pametovanje dokončnih stavkov v stilu: ” najpomembnejša odločitev v življenju je…”
Mogoče zate neopazno in isto,a verjemi da je sporočilo, ki ga podajaš zgoraj in to tukaj zdaj, popolnoma drugačno, skoraj nasprotno.
Prvo zveni odbijajoče, tole tukaj razumevajoče in prijazno.
Zakaj se mi zdi to pomembno?
Morda iz vidika podobnih preteklosti in izkušenj (imamo ločitve za sabo, propadel odnos) in se mi zdi prav, da morda komu mogoče vsaj malo olajšamo ali pomagamo tako, da jim stvari podamo pozitivno, brez nekih dokončnih dognanj, zaključkov, v stilu, kaj je najbolje, najpametnejše, najboljše, kajti tega ni, morda nekaj je bilo zate, zame, ali koga tretjega, ni pa absolutne resnice, in absolutno najboljše poti za vse enake.
In če me nekaj zmoti, kot me je prej tisto “najboljše”, ne bom tiho… 🙂
[/quote]
Vidiš, s tabo bi bilo zelo enostavno.
Glede na relativiziranje vsega, sploh pa osebne odgovornosti in splošno hojladrijevstvo, ni najmanjše možnosti, da bi bila sprejeta v ožji izbor za mojo partnerico, kaj šele za mamo mojih (bodočih) otrok.
Še vedno pa trdim, da je izbor starša otrok, najpomembnejša odločitev v življenju posameznika. Zaradi dolgoročnih in pomembnih posledic, ki jih ta izbira prinaša – dobrih ali slabih.
Z vsem napisanim se strinjam!
In zveni veliko bolj prepričljivo in pozitivno ter prijazno, kot pridiganje in pametovanje dokončnih stavkov v stilu: ” najpomembnejša odločitev v življenju je…”
Mogoče zate neopazno in isto,a verjemi da je sporočilo, ki ga podajaš zgoraj in to tukaj zdaj, popolnoma drugačno, skoraj nasprotno.
Prvo zveni odbijajoče, tole tukaj razumevajoče in prijazno.
Zakaj se mi zdi to pomembno?
Morda iz vidika podobnih preteklosti in izkušenj (imamo ločitve za sabo, propadel odnos) in se mi zdi prav, da morda komu mogoče vsaj malo olajšamo ali pomagamo tako, da jim stvari podamo pozitivno, brez nekih dokončnih dognanj, zaključkov, v stilu, kaj je najbolje, najpametnejše, najboljše, kajti tega ni, morda nekaj je bilo zate, zame, ali koga tretjega, ni pa absolutne resnice, in absolutno najboljše poti za vse enake.
In če me nekaj zmoti, kot me je prej tisto “najboljše”, ne bom tiho… 🙂
[/quote]
Vidiš, s tabo bi bilo zelo enostavno.
Glede na relativiziranje vsega, sploh pa osebne odgovornosti in splošno hojladrijevstvo, ni najmanjše možnosti, da bi bila sprejeta v ožji izbor za mojo partnerico, kaj šele za mamo mojih (bodočih) otrok.
Še vedno pa trdim, da je izbor starša otrok, najpomembnejša odločitev v življenju posameznika. Zaradi dolgoročnih in pomembnih posledic, ki jih ta izbira prinaša – dobrih ali slabih.
[/quote]
Me preseneča, da ti je to sploh prišlo na misel!
Pa da si še celo zapisal! 😀
Ampak ti je.. 😉
Btw tvoja zgornja stavka sta popolnoma kontradiktorna. 🙂
Enostavnost nima nič skupnega s hojladrijevstvom in osebno odgovornostjo.
To ni odločitev, to je ta želja, hrepenenje, ki ga nosiš v sebi.
Jaz sem od nekdaj želela imeti otroke oz. sploh nisem razmišljala o kakšni drugo možnosti. Racio je potem na delu samo kdaj, kako, s kom, ne pa da ali ne otroke.
In tudi že od nekdaj imam rada otroke, že v OŠ sem rada skrbela za manjše, mlajše, jih vzgajala, znala delati s problematičnimi mulci, učiteljice so kar mene zadolžile zanje. Imela sem neki način, pristop, kaj pa vem, kaj.
Ko te eno tako malo drobno čudovito mehko bitje z najbolj nežno kožo na svetu in tistimi krasnimi maščobnimi blazinicami vsepovsod, okroglimi lički in čistimi očki zaupljivo prime za roko ali se stisne k tebi, ti sedi v naročju in globoko zavzdihne, ko se koncentrira ob poslušanj zgodbice – si samo zaželiš, da bi nekega dne imel to doma vsak dan in kadar hočeš, ne samo takrat, ko ti ga kdo pripelje v varstvo.
What’s not to like? Ne razumem. Zakaj se kdorkoli na svetu ne bi želel ukvarjati s takimi lepimi živimi bitji, ki ti popolnoma in brezpogojno zaupajo, te imajo radi, te gledajo kot boga, nimajo kančka pokvarjenosti v sebi, samo odprto srce za vse, ki hočejo vstopiti … to je naravnost terapevtsko, človeka pomladi, poživi, pozdravi, ni večje sreče od tega, da imaš v naročju dojenčka.
To je nekaj najbolj prvinskega, kar lahko imaš v svojem življenju.
Vidiš, s tabo bi bilo zelo enostavno.
Glede na relativiziranje vsega, sploh pa osebne odgovornosti in splošno hojladrijevstvo, ni najmanjše možnosti, da bi bila sprejeta v ožji izbor za mojo partnerico, kaj šele za mamo mojih (bodočih) otrok.
Še vedno pa trdim, da je izbor starša otrok, najpomembnejša odločitev v življenju posameznika. Zaradi dolgoročnih in pomembnih posledic, ki jih ta izbira prinaša – dobrih ali slabih.
[/quote]
Me preseneča, da ti je to sploh prišlo na misel!
Pa da si še celo zapisal! 😀
Ampak ti je.. 😉
Btw tvoja zgornja stavka sta popolnoma kontradiktorna. 🙂
Enostavnost nima nič skupnega s hojladrijevstvom in osebno odgovornostjo.
[/quote]
Mene vse skupaj prav zabava.. :))
In mi je popolnoma jasno, zakaj te tako ogroža vse, kar rahlo zadiši na puščanju malo večjega horizonta 360stopinj okrog lastne osebnosti in prepričanj.
Takšnih je žal malo morje in nisi v manjšini.
Ko boš pa morda nekoč ugotovil, da puščanje večje širine ljudem, svobode lastnega odločanja o osebnih zadevah, ni avtomatično hojladrijevstvo ali neodgovornost, boš verjetno srečal, doživel tudi to, kar sedaj zagovarjaš..
Prej pa, po vsej verjetnosti, žal ne.. 🙂
In tako razmišljanje, ravnotako! 🙂
Jao..
Druga skrajnost!
Če bi razmišljali, da lahko partner zboli, ti sam zboliš, ne tebe, ne mene, pravzaprav nikogar že nekaj generacij ne bi bilo več!
Lahko razmislimo vse v nulo!
Idealen partner, oba zdrava, oba precej zagarantirana služba za ned.čas, oba lastnika nepremičnine, brez kreditov, skratka zrihtana od glave do pet, in tudi finančno, zdravstveno itn., pa te še vedno lahko doleti;
– nenadna bolezen
– prometna nesreča
– izguba službe, zaradi razlogov, ki jih tudi v sanjah nisi mogel predvidet
– sprememebe v ožjem krogu družine, ki vplivajo psihično kot tudi finančno na oba
Tvoja vprašanja v osnovi niso napačna, a ne garantirajo ničesar.
Lahko se sprašuješ, verjameš, zaupaš, pa se ti ŽIVLJENJE še vedno lahko obrne v popolnoma kontra smer!
In ravno ti bi lahko to (že) vedel! 😉
[/quote]
Seveda, zato ker vem, tudi govorim.
Najpomembnejše odločitev, ki jo boste sprejeli v svojem življenju je – koga boste izbrali za starša svojih otrok.
Seveda mi je jasno, da “grda” vprašanja za prokreacijo niso ravno stimulativna – ampak se jih je treba vseeno zavedati ob odločitvi za otroka. 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} garancije, da se bo naš rožnati plan uresničil gotovo ni. Prej obratno.
Vsakomur, ki se odloča za starševstvo, bi kot obvezen ogled priporočal film Boyhood (Fantovska leta) Richarda Linklaterja.
Pa saj ne vem, če bi to pomagalo, ker ga večina itak najbrž ne bi razumela… 😉
[/quote]
Oprosti, ampak česa tako naivnega pa že dolgo ne.
Nikoli ni bila odločitev za potomstvo neki ful premišljenega, razen v kraljevskih in plemiških rodbinah.
Nikoli ni bila izbira partnerja neki pretirano skrbnega, preudarnega, premišljenega, zakon/ljubezen ni bila nikoli nekaj trdnega, zanesljivega, zapečatenega.
Edina razlika med nekoč in danes je, da se nekoč niso ločevali iz moralnih, materialnih in seksističnih razlogov, danes pa se ločujemo. Strupeno ozračje je vladalo v obeh primerih, le da so nekoč starši pač živeli skupaj, danes pa živijo narazen. Otroci so pa trpeli nekoč in danes.
Odločitev za otroke nikoli ni bila stvar razuma. Nikoli v zgodovini. Ti pač pestuješ svojo rano in ne moreš prežvečit, da te je žena zavrgla – na svojo veliko žalost si se rodil sto let prepozno, ker takrat ti ne bi mogla uiti. Trpela bi ob tebi in ti z njo, samo da bi se ti lahko gonil naokrog.
To bi bila edina razlika.
Dober zakon je več ali manj stvar sreče. Naj se tukaj nekateri še tako napihujejo, kako preudarno so izbirali – hja, ljubčki moji, mogoče se vam zdi tako, ampak na koncu je odločila sreča. No, razen v ekstremnih primerih, ko ljudje rinejo z glavo skozi zid.
Miles, grow up. Koliko si star? 45, 50? Imaš še cca 10 let relativne mladosti. Ne zapravi je za gnev, jezo, ogorčenje.
Seveda, zato ker vem, tudi govorim.
Najpomembnejše odločitev, ki jo boste sprejeli v svojem življenju je – koga boste izbrali za starša svojih otrok.
Seveda mi je jasno, da “grda” vprašanja za prokreacijo niso ravno stimulativna – ampak se jih je treba vseeno zavedati ob odločitvi za otroka. 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} garancije, da se bo naš rožnati plan uresničil gotovo ni. Prej obratno.
Vsakomur, ki se odloča za starševstvo, bi kot obvezen ogled priporočal film Boyhood (Fantovska leta) Richarda Linklaterja.
Pa saj ne vem, če bi to pomagalo, ker ga večina itak najbrž ne bi razumela… 😉
[/quote]
Oprosti, ampak česa tako naivnega pa že dolgo ne.
Nikoli ni bila odločitev za potomstvo neki ful premišljenega, razen v kraljevskih in plemiških rodbinah.
Nikoli ni bila izbira partnerja neki pretirano skrbnega, preudarnega, premišljenega, zakon/ljubezen ni bila nikoli nekaj trdnega, zanesljivega, zapečatenega.
Edina razlika med nekoč in danes je, da se nekoč niso ločevali iz moralnih, materialnih in seksističnih razlogov, danes pa se ločujemo. Strupeno ozračje je vladalo v obeh primerih, le da so nekoč starši pač živeli skupaj, danes pa živijo narazen. Otroci so pa trpeli nekoč in danes.
Odločitev za otroke nikoli ni bila stvar razuma. Nikoli v zgodovini. Ti pač pestuješ svojo rano in ne moreš prežvečit, da te je žena zavrgla – na svojo veliko žalost si se rodil sto let prepozno, ker takrat ti ne bi mogla uiti. Trpela bi ob tebi in ti z njo, samo da bi se ti lahko gonil naokrog.
To bi bila edina razlika.
Dober zakon je več ali manj stvar sreče. Naj se tukaj nekateri še tako napihujejo, kako preudarno so izbirali – hja, ljubčki moji, mogoče se vam zdi tako, ampak na koncu je odločila sreča. No, razen v ekstremnih primerih, ko ljudje rinejo z glavo skozi zid.
Miles, grow up. Koliko si star? 45, 50? Imaš še cca 10 let relativne mladosti. Ne zapravi je za gnev, jezo, ogorčenje.
[/quote]
S srečo ti imenuješ naivnost.
Ne govorim o tem, da pri izbiri mora prevladovati preudarnost. Ni pa nič narobe, če je tudi preudarnost (ali je partner odgovorna oseba) zraven.
Ne moreš pa bit tak cepec kot tisti Andrejček z Mirelo, pa če ti je ona še tako všeč.
In sreča gor ali dol.
Miles,miles, miles….le kje sem zdaj tebe nasla sredi noci. Otrok me je prebudil, se je nekaj premetaval. Fotr je zaspal nazaj, jaz pa ne morem, prevec kofeta prepozno zvecer…
Redko preberem kace odgovorov na odgovore, a tvoji so me pritegnili. Ker si v nekaj postih odgovoril na vec, kot milijon vprasanj, ki se vsakodnevno pojavljajo na monu in so povezana z odnosi. Ze x-krat sem zelela napisati, da je razlog za vecino partnerskih, druzinskih in podobnih tezav v napacni izbiri partnerja. X-krat sem zelela monovce vprasati-pa kje hudica ste imeli pamet, ko ste se vezali s sebi nekompatibilnimi, nezrelimi, neodgovornimi, infantilnimi ali, se huje, zapitimi ali drugace odvisnimi osebki?? Nocem prevec pametovati, ker imava tudi midva vzpone in padce, seveda. Ampak! Ko sem jaz izbirala s kom bom zivela (in morda imela otroke) sem zelo dobro vklopila racio in mislim, da moj moz pravtako. V mladosti sem imela kar nekaj zvez, v vse fante sem bila zaljubljena. Kemija je bila vsakokrat, kakopak. In bili so razlicni osebki, mladi, stari, lusni, malo manj lusni, izobrazeni in manj izobrazeni, revni in bogati. In na koncu sem izbrala sebi najbolj podobnega kar se tice zivljenjskih nazorov. In nekje v ozadju sem si res postavljala zelo podobna vprasanja, kot jih omenjas. Za otroka pa sva se odlocila skupaj. Vedela sva, da ga nekoc zeliva, a sva se zanj odlocila, ko sva imela zagotovljene pogoje za njegovo kar najboljse odrascanje. Otrok je bil zelo zazeljen in danes odrasca v razumnega in razgledanega cloveka. Ko opazujeva okolico nama obema ni jasno kako lahko zenske (in moski) tako katastrofalno izberejo svoje zivljenjske sopotnike. Zivljenje ni hec, starsevstvo pa najbolj odgovorna in velikokrat neclovesko naporna rec na svetu, ce zelis vzgojiti odgovorno bitje. Seveda, kot je napisal se nekdo tukaj- neskoncno lepa, prej niti ne mores vedeti kako zelo. Zato, ja Miles-izbira starsa tvojega otroka je NAJPOMEMBNEJSA odlocitev v zivljenju. In ogromno hudega bi bilo ljudem prihranjenega, ce bi ob izbiri zivljenjskega sopotnika vkljucili tudi malo racia. Upam, da bom znala to razlozit tudi svojemu otroku, ko bo tako dalec. Kot ze danes razberem iz njegovih, se otroskih zelja, sem kar optimist.
življenje daje in daješ nazaj, jing in jang, uravnoteženje, osmišljanje tebe samega, ker šele ob otroku spoznaš, kaj pomeni brezpogojna ljubezen in imeti nekoga rad bolj kot sebe in če imaš zraven ljubljeno osebo, ki čuti enako (tvoja odgovornost), je neglede na to kake težave prinese otrok, lahko.
Ča pa fališ pri izbiri, nastane kaos, iz kaosa pa ponavadi pridejo “poškodovani” ljudje. Kdor dvomi, naj razišče čemu dvom.
Sicer ne vem koliko otrok imaš ti ampak naj ti povem da otroci pa res niso nek finančni dobiček. Mislim da je le morda 1{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} takih ki dobijo več dodatkov in ostalih ugodnosti kot pa otrok realno stane.
Ne nimam jih zaradi finac ker če bi na to gledala jih nebi imela.
Midva sva se pač oba odločila da otroke želiva imeti, da želiva imeti družino in pri tem se nisva ozirala na okolico. Le pri enem sva malo prilagodila njegovo rojstvo in menjavo službe.
Drugače pa je to najina izbira in želja.
Pač mislim da ko enkrat odrasteš si izbereš partnerja ki ima podoben pogled na svet in življenje kot ti in se potem skupaj odločata o svoji vezi. Pa ne mislim le glede št. otrok pač pa tudi kje živeti glede preživljanja prostega časa in počitnic.
Najhuje je kot beremo teme joj sem šla na morje, ker grejo vsi, pa ne vem kaj vidijo tam men je tok bedno. Joj vsi se odrekajo in prilagajajo partnerju pa žrtvujejo za otroke jaz pa to ne morem. Pa saj te nihče ne sili.
Meni dopust kot ga preživimo z družino ni žrtvovanje pač pa prijetno praživljanje časa, pa čeprav sem preden sem imela otroke le tega preživljala drugače. Sedaj imam družino in mi je pomembno da smo skupaj in vsi zadovolni.