Zakaj ženske ne snubijo moških?
Dej pizda baba čorova glupa. Kaksni signali lepo te prosim. Kaj si mutava da ne znas se clovesko pogovarjat s clovekom iskreno. Kaksni signali nekaj prosim jebem ti pas mater. Ko berem take neumnosti mam obcutek kot da opice gledam v ZOO ko se nekaj z znaki sporocajo.
Kaj a ti misls da mam jaz respekt do zensk ko ne znajo jasno in glasno povedat stvari.
Signalcki so za nesamozavestne puncke.
Dej ****** baba čorova glupa. Kaksni signali lepo te prosim. Kaj si mutava da ne znas se clovesko pogovarjat s clovekom iskreno. Kaksni signali nekaj prosim jebem ti pas mater. Ko berem take neumnosti mam obcutek kot da opice gledam v ZOO ko se nekaj z znaki sporocajo.
Kaj a ti misls da mam jaz respekt do zensk ko ne znajo jasno in glasno povedat stvari.
Signalcki so za nesamozavestne puncke.
[/quote]
Je zabolelo? Tebi se ni treba bati. Glede na tvoje obnašanje, ti nobena ne reče niti signalov ne pošilja.
Na prvem mestu se moramo sploh vprašat, čemu je poroka namenjena, sploh zato, ker je tako razširjen pojav po vsem svetu, neodvisen od prostora in časa. Poročajo se tako v džunglah Afrike, amazonije, Avstralije, kot v Sloveniji ali na Norveškem. Poroka je ekonomska pridobitev. S tem pa ne pridobiš le denarja, temveč tudi veze po družini. In s tem posledično moč. Temu je prvotno namenjena poroka. Poroke so bile tudi domena staršev in se mladci zanje niso spontano odločali. Kdo je koga zasnubil? Romantika ni imela obene veze. Tole dobro razloži Vesna Godina.
Da moški zasnubi žensko… To je bolj neka viktorijanska romantična predstava. Če to res velja tudi po vsej zgodovini potem menim, da gre za to, da si ženske želijo nekega garanta, da bo sodeloval z njo pri družini in ne, da jo bo le oplodil. Poveča se možnost preživetja potomcev, če zanje skrbita dva. Zakaj zaročioj moški? Verjetno iz istega razloga, kot prej. Ker imamo moške za take, da bi bili z večimi ženskami za kratek čas, dobili “veseličko”, potem pa adijo. Poroka da nekakšno obljubo, da temu ne bo tako (bolj imaginarno, a vseeno izraža neko željo po nečem izrečenim pred svetom, naredi se obred, gre za dokument…).
V nekem momentu mi je bila poroka pomembna za izkazovanje resnosti želje, da bi rad ostal z menoj in nekako “zapečatil” situacijo. Sicer vem, da sem sama bolj take narave, da če bi vedela, da partnerju poroka veliko pomeni in da bi mu s tem izkazala svojo pripadnost, ni vrag, da ne bi naredila tudi tega. Vendar je vse v percepciji odnosa in partnerja.
Ker je to obred iniciacije. Nekaj narediš, tudi če do tega nimaš nekega hudega interesa, tudi če ti to nič ne pomeni, tudi če je zoprno, boleče, če si manj želiš itd.
Sploh pa se ti ni treba poročiti. Lahko do konca svojih dni neporočen razpredaš o tem, kako so ženske … (vstavi poljuben pridevnik).
Veš, to je približno isto, kot razpredanje nekaterih žensk okrog (ne)prevzema moževega priimka ob poroki, ali pa razprave glede priimka skupnih otrok. Nekatere ženske želijo, da se na daleč vidi, da so poročene, zato k svojemu dodajo še možev priimek. (Če bi namreč imela samo en priimek, bi jo neznanci lahko imeli tudi za neporočeno, kar je absolutno nesprejemljivo – zakonski stan se mora videti na daleč.) Tudi otroci so od obeh, zato tudi oni nosijo dva priimka. Ker je dandanes “moderno”, da vsak vidi prispevek obeh staršev na otroku, mu dasta še vsak svoje ime. Meni, ki sem po malem feministka, se pa zdi, da vse to nima smisla, če ima moški samo en, svoj, priimek. Če je tako vse od obeh, naj bo pa še priimek. Da ne začnem o tem, kakšen znak predanosti, celo osvobojenosti od nenapisanih družbenih pravil je, če moški prevzame ženin priimek. 🙂
No, da se vrnem k temi. Vse življenje sem bila prepričana, da se ne bom poročila in da ne bom imela otrok – v tem nisem videla nekega globljega smisla, niti nisem imela nobene želje po tem. Ampak zarečenega kruha se največ poje. 🙂 Moj moški, ki je za vsa moja stališča vedel in ki ga je očitno očarala ta moja neodvisnost, je v ključnem trenutku vedel, kaj bom odgovorila na njegovo snubitev. On ni nič manj moški, ker me je zaprosil, jaz pa nisem izgubila nič neodvisnosti in samosvojosti, ker sem zamenjala priimek.
Ker je to obred iniciacije. Nekaj narediš, tudi če do tega nimaš nekega hudega interesa, tudi če ti to nič ne pomeni, tudi če je zoprno, boleče, če si manj želiš itd.
Sploh pa se ti ni treba poročiti. Lahko do konca svojih dni neporočen razpredaš o tem, kako so ženske … (vstavi poljuben pridevnik).
Veš, to je približno isto, kot razpredanje nekaterih žensk okrog (ne)prevzema moževega priimka ob poroki, ali pa razprave glede priimka skupnih otrok. Nekatere ženske želijo, da se na daleč vidi, da so poročene, zato k svojemu dodajo še možev priimek. (Če bi namreč imela samo en priimek, bi jo neznanci lahko imeli tudi za neporočeno, kar je absolutno nesprejemljivo – zakonski stan se mora videti na daleč.) Tudi otroci so od obeh, zato tudi oni nosijo dva priimka. Ker je dandanes “moderno”, da vsak vidi prispevek obeh staršev na otroku, mu dasta še vsak svoje ime. Meni, ki sem po malem feministka, se pa zdi, da vse to nima smisla, če ima moški samo en, svoj, priimek. Če je tako vse od obeh, naj bo pa še priimek. Da ne začnem o tem, kakšen znak predanosti, celo osvobojenosti od nenapisanih družbenih pravil je, če moški prevzame ženin priimek. 🙂
No, da se vrnem k temi. Vse življenje sem bila prepričana, da se ne bom poročila in da ne bom imela otrok – v tem nisem videla nekega globljega smisla, niti nisem imela nobene želje po tem. Ampak zarečenega kruha se največ poje. 🙂 Moj moški, ki je za vsa moja stališča vedel in ki ga je očitno očarala ta moja neodvisnost, je v ključnem trenutku vedel, kaj bom odgovorila na njegovo snubitev. On ni nič manj moški, ker me je zaprosil, jaz pa nisem izgubila nič neodvisnosti in samosvojosti, ker sem zamenjala priimek.
[/quote]
Toliko besed, pa nič povedanega.
Bottom line je da iščete neke izgovore za svojo nezrelost na tem področju. Najtežje se je pa privilegijem odpovedat.
Je zabolelo? Tebi se ni treba bati. Glede na tvoje obnašanje, ti nobena ne reče niti signalov ne pošilja.
[/quote]
Nič ni zabolelo. Ob misli da sem moški, se mi pričara nasmeh na obraz.
Ne znam si predstavljat kako bi funkcioniral kot ženska. 24/7 v čakanju na moškega kaj mi bo naredil ali kako me bo presenetil.
Temeljno vprašanje ostaja odprto. Kje je logika, da mora narediti nekaj tisti, ki si poroke želi manj. “Mora” je relativna beseda. Govorim o nekem random paru. Ženska bi se ženila, on pa mogoče ne. Njo jebe biološka ura in strahovi (večno samska, nikoli mama) in ji dogaja od znotri, rada bi poroko, rada bi otroke. Ampak nekaj kar je nad vsem tem je pa to, da mora biti po njenem moški iniciator. Da on načne temo o kateri bi rada govorila ona. Ker ženska, razen da pošilja neke “signale” ne zna komunicirat kot civiliziran človek.
Ženske so zame res čist en X svet. Tam ni razuma. Tam je center izhodišča nesamozavest, za kar vse naj bi poskrbel moški, ko bo glede vsega pobudnik in hkrati izpolnil vse neizrečene želje.
Ženske, a se ve nikoli ne vprašate zakaj toliko moških vara svoje punce, žene, ljubice… A mislite da je to kar tako, iz praznega nič? Mogoče je pa kaj takega na ženskah osebnostno neprivlačnega (tipične karakterne značilnosti, mentaliteta), da si dec druzga kot seksa ni zmožen želet od ženske, ve pa še kr trmasto prepričane da vse v relaciji z moškimi delate “po pravilih”
Če se samo lišpaš in pošiljaš signale, nisi nič kej dost bolj zanimiva kot ona pred tabo, ona za tabo, ona tam zadaj. Takih bejbik k tako razmišljajo je totalno preveč. Če hočeš bit tipu zanimva, moraš dejansko znat pokazat več kot to da znaš bit lepa in tiho – razen če iščeš tipe k iščejo samo nekaj za spraznit., pol s takim pristopom ustrezaš kriterijem.
Majko jebem, pi.čke nonstop, ko je debata o kakih spletnih portalih, pišejo pritožbe da so sami fuk fehtarji gor. Jaz pa dvomim. Jaz pa mislim da je 5{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} fuk fehtarjev in ker ste ve tok pasivne vsepovsod, ste vse ženske deležne enih in istih osebkov, tistih normalnih si pa še ogovorit ne upate ker ste tok močno zakompleksane da ste unikatne, najboljše in da vam princeskam ni treba naredit za moške nič, ker vas itak “vsak dan oblegajo”, pri čemer mislite unih 5{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, ki jih ITAK nočete.
Toliko besed, pa nič povedanega.
Bottom line je da iščete neke izgovore za svojo nezrelost na tem področju. Najtežje se je pa privilegijem odpovedat.
[/quote]
Jaz se pogovarjam, iščem vzporednice, odpiram debate, ker enoznačnega odgovora na taka pavšalna vprašanja pač ni. Takih žensk, ki jih omenja avtor (ki bi menda raje samske crknile, kot zasnubile svojega moškega), jaz ne poznam, zato pišem o sebi, o svoji izkušnji. To, da tega ne priznavaš, da v moji zgodbi najdeš celo nezrelost (?), pove več o tebi kot o meni.
Če avtorja ne bi tema o snubitvi iz nekega razloga tako zelo motila, je sploh ne bi omenjal (kar me vrne k moji prvotni trditvi, da je snubitev iniciacija).
Tebi je na prvem mestu MON in si daleč od prave ženske. Na žalost. Tvoj partner pa je daleč od pravega moškega.
[/quote]
Najbolje da mož neha v službo hodit da bo lahko mene celo dopoldne čuval kot pravi moški . Da me ne bo mon ukradel ker tukaj ste sami pravi dedci in same neprave babe kajne
Seveda seveda