Zal nam je,da imamo otroke.
Nekaj tega,sem tudi sama zasledila na Facebooku. Res vredno prebrat,gre za novo gibanje.
Nič s tem ne ciljam,niti ne hujskam. Samo o takem obzalovanju se je potiho dolgo casa govorilo. Tudi poznam ena moja znanka,je slucajno zanosila,rodila. Enkrat mi je na kavi rekla v solzah kako ji je žal.
Otroci niso igrača. To je ena najvecjih,obvezujočih,zivljenjskih odgovornosti. Ne podajte se v to,ce nimate pogojev in niste zreli. Strinjam se z eno mojo kolegico na facebooku: ni hujše popotnice za zivljenje,kot otroku dat vedet da je nezazeljen…
To so starši, ki si otroke omislijo iz vseh nepravih razlogov – ker je “in”, za dekoracijo, za fotkice na instagramu, kot modni dodatek, ker jih imajo vsi, ker je baje treba imeti otroke … Ampak so vsaj zdaj iskreni in priznajo, kako (se po)čutijo, če že prej niso premislili o tem v kaj se spuščajo.
In en velik aplavz za vlogo v tej zgodbi tistim, ki ves čas najedajo z otroki in o tem, kako sebično je, če jih nimaš.
Sem prebrala celoten članek, ki temelji na zapisu.
Njim ni žal, (gre se za skupnost iz tujine) da imajo otroke, temveč imajo otroke zelo radi, za njih bi naredili vse.
Uničuje pa jih sama obveza starševstva in pritiskov.
To, da so morale pustiti kariero, da so doma z otroki. Oče seveda dela in je z njimi dve uri na dan. Rutina jih ubija. Ubija jih osamljenost.
Torej sama iz zapisa sklepam.
Te mame, tudi očetje ne zmorejo starševstva. V tujini ni kakor pri nas, vsak vsakega pozna, narava. Lahko so to velika gosto naseljena mesta, kjer si iz dneva v dan sam s seboj. Urniki so od jutra do večera, v tujini se delavnik pričenja ob devetih tja do petih.
Očetje prihajajo samo spat.
Sicer tole ni nič novega.
Poznamo dosti karieristk s tremi otroki, ki so se zavihtel v karieri zase, otroke so pač starši od nje in njega vzgajali. Toda ona je uspešna mati, žena in poslovna ženska.
Ženske po svetu, kjer ni staršev v bližini so potem lahko samo mame in razumem, da nekatere nekateri ne zmorejo.
Beseda, članek je na temo da ne zmorejo, ne da nimajo radi svojih otrok.
povejte mi kdo normalen lahko kaj takega napiše, midva imava samo dva, pač več ni šlo, pa bi jih imela več, v naših koncih je normalno vsaj 4, 5 , pa tja do deset, dvanajst, otroci so Božji dar, vam bi bilo pa žal ker jih imate.
Takim kateri tako razmišljajo bi morala država le te preprosto pobrati, kot je to krivično naredila koroškima dečkoma. SD in kopaćka , vi ste to naredili.
Sem prebrala celoten članek, ki temelji na zapisu.
Njim ni žal, (gre se za skupnost iz tujine) da imajo otroke, temveč imajo otroke zelo radi, za njih bi naredili vse.
Uničuje pa jih sama obveza starševstva in pritiskov.
To, da so morale pustiti kariero, da so doma z otroki. Oče seveda dela in je z njimi dve uri na dan. Rutina jih ubija. Ubija jih osamljenost.
Torej sama iz zapisa sklepam.
Te mame, tudi očetje ne zmorejo starševstva. V tujini ni kakor pri nas, vsak vsakega pozna, narava. Lahko so to velika gosto naseljena mesta, kjer si iz dneva v dan sam s seboj. Urniki so od jutra do večera, v tujini se delavnik pričenja ob devetih tja do petih.
Očetje prihajajo samo spat.
Sicer tole ni nič novega.
Poznamo dosti karieristk s tremi otroki, ki so se zavihtel v karieri zase, otroke so pač starši od nje in njega vzgajali. Toda ona je uspešna mati, žena in poslovna ženska.
Ženske po svetu, kjer ni staršev v bližini so potem lahko samo mame in razumem, da nekatere nekateri ne zmorejo.
Beseda, članek je na temo da ne zmorejo, ne da nimajo radi svojih otrok.
[/quote]
Dvomim, da je veliko starsev, ki nimajo radi otrok. Kot pravis, je pa starsevstvo svinjsko naporno, sploh ce nimas pomoci.
Se zalotim, kako vcasih sanjarim, kako brezstresno sem se vcasih v sluzbo spravljala, zdaj si pa ze zjutraj ves adrenalinski, da ti uspe npr. ujeti vlak.
Naporno je in neprimerljivo s samskim zivljenjem oziroma zivljenjem v paru, vendar trga velika vecina ne prizna.
Zdaj je pa sploh cela norisnica. Pokazite mi enega samega zaposlenega, ki mu med delavnikom uspe se v trgovino skocit, otroke na igrisce peljat, z njimi pouk izvajat, kosilo skuhat in se kaj. Ga ni, ne?
Kar veliko je takih, ki jim je žal, da imajo otroke.
Meni je oče od malega vedno govoril, da on ni nikoli želel imet otrok, da zato ne bo skrbel za otroke, se ukvarjal z njimi.
Moj stric je pobegnil raje v tujino kot, da bi se ukvarjal s svojimi otroki in skrbel zanje.
Par žensk poznam, ko je možakar takoj, ko so bile noseče, spokal. VEčinoma so pa to zdaj že starejše ženske. Mlajše k sreči uporabljajo kontracepcijo.
Mislim, da jih ni tako malo s takim mišljenjem. Mogoče je bilo tega včasih še več. Bi bilo prav, da si taki otrok nikoli ne omislijo.Otrok to verjetno tudi nezavedno čuti. Pa ne gre le za trenutno situacijo, ko je ozračje doma lahko zelo naelektreno.
Tudi ne gre za trenutke, ko “ti potegne živc“, ampak tisti občutek odvečnosti.
To je tabu tema. Ljudje si o tem ne upajo niti sebi priznati, kaj šele drugim, ker je takoj obsojanje in stigma. Saj vidite: otroke naj jim poberejo!
Je pa dejstvo: ženska zanosi, vsa vesela, otroka si obupno želita, otrok se rodi. Začne se s stalnim jokanjem, ampak to je pač normalno, dojenčki jokajo, preživiš. Nadaljuje se s čudnim, agresivnim obnašanjem malčka, ki ima stalne težave v vrtcu, ker ne uboga. Nadaljuje se v šoli, kjer konstantno moti pouk, starši non stop na šoli, ne pomaga nič, lep pogovor, obljube, strogost… starša sta izmučena od vsega skupaj. Kaj imata od tega? Ja, otroka imata rada, seveda, saj živita z njim, je njun, vse bi dala, da bi bile stvari drugačne, svoje življenje bi dala zanj. Ampak če bi se res vrnila v tisti čas brez otroka, in bi vedela vse to- ne, se ne bi odločila za otroka. In to priznati sami sebi, dragi moji, je ogromen korak. In zato so se ti starši združili med seboj, ker si upajo priznati resnico sami sebi in celo ostalim. Kljub žaljivkam in blatenju.
Seveda imamo pri nas tudi cel kup takih, posebej s težavnimi otroki, z bolnimi otroki…. S prilagojenim, enostavno vodljivim, prijaznim otrokom je enostavno sobivat. Ampak niso vsi taki. In pazite, ne govorimo o tem, da otroka ne maraš, da bi se ga rad znebil, ne govorimo o starših, ki dajejo otroku vedeti, da je nezaželen…Ne, to so starši, ki vse naredijo za svojega otroka in to jih izčrpava. Govorimo o tem, da bi se, če bi lahko še enkrat odločal, odločil za življenje brez otrok. A je priznati sebi in drugim, da je tako, res vredno takega obsojanja? Ne čudim se, da je nastalo tako društvo. Glorifikacija starševstva, predvsem materinstva, in postavljanje otroka na piedestal, pač ne dovoljuje priznanja, da bi nekaterim bilo bolje brez otrok. Da so nekateri otroci težki, zahtevni in izčrpavajoči. Da jemljejo veliko več kot dajejo.
edina, ki je razumela.
Ne gre za to, da ti je otrok odveč. Da ga ne maraš in bi se ga rad znebil, da ti je napoti…da se ne ukvarjaš z njim…da otrok čuti, da ga nisi niti hotel imet. To je čisto druga zadeva.
ljudje iz tega kluba naredijo za otroke vse, 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} se jim posvetijo, gredo zanj do konca, radi imajo svoje otroke, vendar pozabljajo sebe. Niso več oni, zgubili so sebe v večnem pehanju za otrokovo dobrobit. če je otrok težaven, je vse skupaj zelo stresno. In veliko moči morajo imet, da si priznajo ,da bi se odločili drugače, če bi lahko še enkrat izbirali. Kdo sem jaz, da bi jih sodila? Konec koncev imam dva pridna, krasna, vedoželjna otroka, srečna in zadovoljna. Niti od daleč ne morem vedeti, kako se počuti mati tistega sošolca mojega sina, ki mora biti vsak teden na šoli, ker fant ves čas dela zgago, se ne uči, nič ga ne zanima razen pretepov itd. itd. Morda se vpraša Ali je bilo vredno? Le zakaj sem ga spravila na svet, ker so z njim samo težave in bodo tudi v bodoče? Kaj mi je tega treba bilo? Kakšna prihodnost čaka njega? Kdo jo lahko obsoja? pa bi za sina naredila vse. 20 let svojega življenja bi dala, samo če bi se sin umiril. In zdaj ji bom jaz solila pamet s svojima dvema vzornima otrokoma? Ne, nista taka zgolj po moji in moževi zaslugi. Od nekdaj sta bila mirna, prilagodljiva, vedoželjna. Kot ni tisti sošolec tak samo zaradi nesposobnih staršev. Od nekdaj je bil divji, trmast, pretepaški.
So razlike in ja, obstajajo starši, ki starševstvo obžalujejo. Zakaj za vraga tega ne bi smeli priznati?? Ker bodo svetohlinske Micke takoj norele, da jim je treba otroke pobrati?
Sem prebrala celoten članek, ki temelji na zapisu.
Njim ni žal, (gre se za skupnost iz tujine) da imajo otroke, temveč imajo otroke zelo radi, za njih bi naredili vse.
Uničuje pa jih sama obveza starševstva in pritiskov.
To, da so morale pustiti kariero, da so doma z otroki. Oče seveda dela in je z njimi dve uri na dan. Rutina jih ubija. Ubija jih osamljenost.
Torej sama iz zapisa sklepam.
Te mame, tudi očetje ne zmorejo starševstva. V tujini ni kakor pri nas, vsak vsakega pozna, narava. Lahko so to velika gosto naseljena mesta, kjer si iz dneva v dan sam s seboj. Urniki so od jutra do večera, v tujini se delavnik pričenja ob devetih tja do petih.
Očetje prihajajo samo spat.
Sicer tole ni nič novega.
Poznamo dosti karieristk s tremi otroki, ki so se zavihtel v karieri zase, otroke so pač starši od nje in njega vzgajali. Toda ona je uspešna mati, žena in poslovna ženska.
Ženske po svetu, kjer ni staršev v bližini so potem lahko samo mame in razumem, da nekatere nekateri ne zmorejo.
Beseda, članek je na temo da ne zmorejo, ne da nimajo radi svojih otrok.
[/quote]
Dekle potrebno trdega, ne barv.
Sem prebrala celoten članek, ki temelji na zapisu.
Njim ni žal, (gre se za skupnost iz tujine) da imajo otroke, temveč imajo otroke zelo radi, za njih bi naredili vse.
Uničuje pa jih sama obveza starševstva in pritiskov.
To, da so morale pustiti kariero, da so doma z otroki. Oče seveda dela in je z njimi dve uri na dan. Rutina jih ubija. Ubija jih osamljenost.
Torej sama iz zapisa sklepam.
Te mame, tudi očetje ne zmorejo starševstva. V tujini ni kakor pri nas, vsak vsakega pozna, narava. Lahko so to velika gosto naseljena mesta, kjer si iz dneva v dan sam s seboj. Urniki so od jutra do večera, v tujini se delavnik pričenja ob devetih tja do petih.
Očetje prihajajo samo spat.
Sicer tole ni nič novega.
Poznamo dosti karieristk s tremi otroki, ki so se zavihtel v karieri zase, otroke so pač starši od nje in njega vzgajali. Toda ona je uspešna mati, žena in poslovna ženska.
Ženske po svetu, kjer ni staršev v bližini so potem lahko samo mame in razumem, da nekatere nekateri ne zmorejo.
Beseda, članek je na temo da ne zmorejo, ne da nimajo radi svojih otrok.
[/quote]
ja,v bistvu sem jaz zgoraj uvodno mal napačno napisala,ampak nisme pa napačno razumela. gre za Tabu priznanja,ki kot pravi ta novinarka bi te starše ljudje raztrgali. In se strinjam,tudi starši imajo svoja bremena. Bi mogli o tem več govorit.
povejte mi kdo normalen lahko kaj takega napiše, midva imava samo dva, pač več ni šlo, pa bi jih imela več, v naših koncih je normalno vsaj 4, 5 , pa tja do deset, dvanajst, otroci so Božji dar, vam bi bilo pa žal ker jih imate.
Takim kateri tako razmišljajo bi morala država le te preprosto pobrati, kot je to krivično naredila koroškima dečkoma. SD in kopaćka , vi ste to naredili.
[/quote]
Na vaših koncih se vam tudi zdi normalno, da otroci skrbijo drug za drugega in so bolj ali manj prepuščeni sami sebi… za bruhat ste.
V tujini – deželah tretjega sveta, še vedno celotne vasi vzgajajo otroke skupaj. Nobena mama tam nima občutka, da je sama, da za otroka ne bo poskrbljeno. Tam poporodnih depresij ne poznajo. Ta občutek skupnosti nam na zahodu hudičevo manjka in vedno huje bo. Že zato, ker se vedno več žensk odloča za kariero in noben od partnerjev več nima časa za otroke, ker je kapitalizem, konzumerizem, materializem bolj pomemben, kot družina, skupnost, narava.
Ne vem zakaj se sploh čudimo? Živimo v norem zahodnem svetu, kjer imamo materialno vse, znotraj pa smo prazni. Bolj se oddaljujemo od narave, bolj smo depresivni. Čisto logično je potem, da imaš tudi cel kup depresivnih mamic. Zakaj? Koliko žensk je osamljenih, tudi v partnerstvu, nimajo mam, babic, da bi pomagale pri vzgoji otrok. Se lahko zanesejo samo na partnerja – moškega, katerega narava tudi ni, da bo nadomestil žensko. Ali pa so samohranilke in izgubljene, živijo v strahu, ker nimajo prave varnosti, pa pustimo socio-ekonomsko varnost, govorim o pravi varnosti, o domu, domačnosti.
Izoliranje, postavljanje še višjih ograj, prepiranje z sosedi in bližnjimi kdo ima več. Grozen svet. Osamljenost, oddaljevanje od narave, urbanizem… samo še huje bo in vedno več nesrečnih mladih družin, kjer jim bojo lastni otroci v breme.
Vse zato ker nas sistem uči, da če želiš bit srečen, delaj več, da boš imel čim več denarja, da boš lahko kupil čim več stvari.
Ne uči pa nas, delaj zmerno, ne potrebuješ toliko, moraš le srečno živeti in uživati v naravi in družbi lastnega partnerja in lastnih otrok.
V tujini – deželah tretjega sveta, še vedno celotne vasi vzgajajo otroke skupaj. Nobena mama tam nima občutka, da je sama, da za otroka ne bo poskrbljeno. Tam poporodnih depresij ne poznajo. Ta občutek skupnosti nam na zahodu hudičevo manjka in vedno huje bo. Že zato, ker se vedno več žensk odloča za kariero in noben od partnerjev več nima časa za otroke, ker je kapitalizem, konzumerizem, materializem bolj pomemben, kot družina, skupnost, narava.
Ne vem zakaj se sploh čudimo? Živimo v norem zahodnem svetu, kjer imamo materialno vse, znotraj pa smo prazni. Bolj se oddaljujemo od narave, bolj smo depresivni. Čisto logično je potem, da imaš tudi cel kup depresivnih mamic. Zakaj? Koliko žensk je osamljenih, tudi v partnerstvu, nimajo mam, babic, da bi pomagale pri vzgoji otrok. Se lahko zanesejo samo na partnerja – moškega, katerega narava tudi ni, da bo nadomestil žensko. Ali pa so samohranilke in izgubljene, živijo v strahu, ker nimajo prave varnosti, pa pustimo socio-ekonomsko varnost, govorim o pravi varnosti, o domu, domačnosti.
Izoliranje, postavljanje še višjih ograj, prepiranje z sosedi in bližnjimi kdo ima več. Grozen svet. Osamljenost, oddaljevanje od narave, urbanizem… samo še huje bo in vedno več nesrečnih mladih družin, kjer jim bojo lastni otroci v breme.
Vse zato ker nas sistem uči, da če želiš bit srečen, delaj več, da boš imel čim več denarja, da boš lahko kupil čim več stvari.
Ne uči pa nas, delaj zmerno, ne potrebuješ toliko, moraš le srečno živeti in uživati v naravi in družbi lastnega partnerja in lastnih otrok.
[/quote]
Ce so ti stvari tako jasne, ali vsecne ali vrednota. Tako zivi. Preprosto. Zase, za svoje otroke in partnerja.
Ne oziraj se na druge.
Ce zivis svoje vrednote in moralo ter svojo sreco uzivas v druzini, ne rabis drugega. Ne primerjav. Ampak crpas iz svojega jedra, bistva druzinske celice.
Kaj si drugi mislijo, al si zmesan ali popoln ni pomembno.
Delaj kot cutis in daj kot zmores. Potem se odpirajo nove poti, rasti. Posameznika v druzini, partnerstva, druzine. Povezanost in ljubezen steje. Vse ostalo je minljivo.
V tujini – deželah tretjega sveta, še vedno celotne vasi vzgajajo otroke skupaj. Nobena mama tam nima občutka, da je sama, da za otroka ne bo poskrbljeno. Tam poporodnih depresij ne poznajo. Ta občutek skupnosti nam na zahodu hudičevo manjka in vedno huje bo. Že zato, ker se vedno več žensk odloča za kariero in noben od partnerjev več nima časa za otroke, ker je kapitalizem, konzumerizem, materializem bolj pomemben, kot družina, skupnost, narava.
Ne vem zakaj se sploh čudimo? Živimo v norem zahodnem svetu, kjer imamo materialno vse, znotraj pa smo prazni. Bolj se oddaljujemo od narave, bolj smo depresivni. Čisto logično je potem, da imaš tudi cel kup depresivnih mamic. Zakaj? Koliko žensk je osamljenih, tudi v partnerstvu, nimajo mam, babic, da bi pomagale pri vzgoji otrok. Se lahko zanesejo samo na partnerja – moškega, katerega narava tudi ni, da bo nadomestil žensko. Ali pa so samohranilke in izgubljene, živijo v strahu, ker nimajo prave varnosti, pa pustimo socio-ekonomsko varnost, govorim o pravi varnosti, o domu, domačnosti.
Izoliranje, postavljanje še višjih ograj, prepiranje z sosedi in bližnjimi kdo ima več. Grozen svet. Osamljenost, oddaljevanje od narave, urbanizem… samo še huje bo in vedno več nesrečnih mladih družin, kjer jim bojo lastni otroci v breme.
Vse zato ker nas sistem uči, da če želiš bit srečen, delaj več, da boš imel čim več denarja, da boš lahko kupil čim več stvari.
Ne uči pa nas, delaj zmerno, ne potrebuješ toliko, moraš le srečno živeti in uživati v naravi in družbi lastnega partnerja in lastnih otrok.
[/quote]
eh joj ta romantika. v deželah, kjer cela vas vzgaja otroke – beri po domače noben se kaj dosti ne briga zanje, za otroke pa v resnici skrbijo male deklice, dosti mater lepo proda svoje otroke v razvite države. Ja vsi ti črnčki, ki jih slovenske mame lepijo po fb, imajo še kar žive mame doli. Sirot nihče noče, ker so starši dostikrat umrli zaradi kakšnega aidsa in so tudi otroci bolni.
Pri vsem pa je najbrž potrebna neka zdrava pamet, ne pretiravat v eno niti drugo smer.