Zaradi družbe vrstnikov v vrtec?!
Napisala sem že na vzgojo, ampak, ker vem, da vas je tukaj več, kopiram še sem:
Pozdravljeni!
Vem, da ste verjetno že o tem razpravljali, ampak, ker je sporočil ogromno, in jaz nimam časa jih vse prebirati, vas lepo prosim, da mi še enkrat poveste svoje mnenje!
Imam sinka, star je 2 leti in 7 mesecev. Ker študiram, zadnje čase bolj intenzivno, ga dopoldan pazi tašča. V družini je zelo malo otrok, in večinoma so premajhni (1 -1,5 let), pa še nismo preveč v kontaktu z njiimi. Sosedje so sami stari, nobenih otrok naokoli…
Tašča ga ima zeloooo rada, in ga lahko varuje še naprej, saj je brezposlena, v bistvu pa, nekaj mesecev pred penzijo. Ampak, sama sem opazila, pa tudi tašča pravi, da sin pogreša vrstnike. V bistvu, pravi, da, ko srečajo otroke iz vrtca, “se kar požene vanje”…
S druge strani, je precej boječ otrok, en takih, da se smehlja, ampak iz varnega (mojega, atijevega, taščinega) objema. Klasičen primer: pred kratkim smo bili na rojstnodnevni zabavi, bili so otroci: punčka 1,5 let, punčka in fantek 1 leto in moj sin. Sprva sploh ni hotel iz naročja, tudi na pobudo se ni hotel igrati. Potem je pa občasno odhajal in se vračal, nikoli se ni odaljil več kot meter od naju. Potem pa počasi, se je sprostil in začel igrati…. Kot bi brala iz knjige. Še prihajal je občasno v naročje, po spodbudo…
Pa še nekaj. Ni se igral z otroki, temveč ob njih… Tako da, mogoče pogreša družbo, ni pa še tako hudo, saj ni glih komuniciral z njimi (punčka 1,5 let gre v vrtec in se je skušala meniti z njim).
In to še ni vse! Moj sinko še ne govori! Izgleda da je to dedno, saj je moj brat spregovoril šele z 3 leti, sedaj je pa prava čveka… tako da ni nič narobe, res pa je da mi ni jasno, kako bo v vrtcu povedal, kaj hoče, potrebuje, si želi, in, še bolj pomembno, kako mi bo povedal, če bo kaj narobe??!!! Mi, domači, ga za silo razumemo, čeprav včasih “veliko pove”, mi pa samo gledamo… Kako bo, če se mu bo kaj dogajalo, in mi ne bo mogel povedati?!
Vse to, in še več, mi se vrti po glavi, in ne vem več kaj naj…
V bistvu, po vrtcu še ni nobene potrebe, lahko bi pa bilo, da bi se mu dopadlo…
Kaj mislite?
Lep pozdrav,
Sonja
Nekako velja, da otrok do približno tretjega leta ne potrebuje družbe sovrstnikov da lahko socialno funkcionira. To lahko potrdi tudi vsaka vzgojiteljica. Otroci se sicer igrajo skupaj, vendar je njihova igra še vedno individualna, vsak po svoje in s svojo igračo.
Jaz bi ga v tvojem primeru vozila enkrat tedensko k cicibanovim uricam in morda na kakšno telovadbo, pa na igrišče. Poiskala bi mu družbo enega ali dveh kolegov. No, če prav pomislim nekako nameravava z možem tako narediti, malega bova pa, če bo tašča lahko skrbela zanj do takrat, dala v vrtec s štirimi leti.
In tudi naš 15 mesečnik čisto ponori, ko vidi druge otroke, sploh pa vrtec… navdušenje pa traja le dokler se kdo spušča vanj…
LP, Ana
Naš se pazi doma, pa je vse prej kot plašen, čveka na tri šihte, vsem vse dopove. Ima rad družbo enega ali dveh otrok, “gužve” pa ne mara. Vsak zdrav in normalen otrok se “požene” v druge otroke, vsaj kolikor jih jaz poznam. Naš tudi, za 15 min. Nato je to “absolviral” in ga ne zanima več kaj dosti. Sploh, če na kakega “oštrega” vmes naleti.
Varianta pol-pol je dobra, vsaj za moj okus, čeprav bomo našega poskušali zaradi stalnega zbolevanja čimdlje obdržat doma, dokler bodo babice pač zmogle. Potem tako ne bo izbire. Tudi razne popoldanske dejavnosti za začetek ne bodo slab izbor, če ne drugega, te ne bodo udarile po žepu. Poskusi mogoče čez zimo s tem, pa kakšne pravljične ure, če že toliko posluša, ali kakšen mini-zborček, pa boš videla. Če bo ful navdušen, ga pa vpiši spomladi v vrtec.
Mi smo našo dali s 4 leti- prej je bila v varstvu pri eni gospe, ki je pazila 5 otrok. Totalna koma, ko je prišla v vrtec. Naša pupa sicer ok in brez problemov, ampak otroci so jo zelo težko sprejeli, ker je bila nova. Vsa prijateljstva so bila že sklenjena. In tudi sedaj po 1 letu, mi je vzgojiteljica rekla, da stalne prijateljice nima – in jo v vrtcu tudi ne bo dobila, ker je na srečo drugo leto šola. Moja znanka pa je v našo skupino dala svojo punčko šele letos, pri 5 letih. Zadeva še hujša kot je bila pri nas, ker je punčka bolj plašna. Po enem mesecu v vrtcu, ko je skapirala sistem, je potem 14 dni jokala, da ne gre.
So v življenju situacije, na kateri odrasli nismo pripravljeni in tudi ne moremo dosti pomagati ali vplivati.
Že zaradi zgoraj naštetega daj otroka v vrtec. So plusi in so minusi. To je pa tako vedno v življenju.
LPSonjaN napisal:
> Napisala sem že na vzgojo, ampak, ker vem, da vas je tukaj več,
> kopiram še sem:
>
> Pozdravljeni!
>
> Vem, da ste verjetno že o tem razpravljali, ampak, ker je
> sporočil ogromno, in jaz nimam časa jih vse prebirati, vas lepo
> prosim, da mi še enkrat poveste svoje mnenje!
>
> Imam sinka, star je 2 leti in 7 mesecev. Ker študiram, zadnje
> čase bolj intenzivno, ga dopoldan pazi tašča. V družini je zelo
> malo otrok, in večinoma so premajhni (1 -1,5 let), pa še nismo
> preveč v kontaktu z njiimi. Sosedje so sami stari, nobenih
> otrok naokoli…
> Tašča ga ima zeloooo rada, in ga lahko varuje še naprej, saj je
> brezposlena, v bistvu pa, nekaj mesecev pred penzijo. Ampak,
> sama sem opazila, pa tudi tašča pravi, da sin pogreša vrstnike.
> V bistvu, pravi, da, ko srečajo otroke iz vrtca, “se kar požene
> vanje”…
> S druge strani, je precej boječ otrok, en takih, da se smehlja,
> ampak iz varnega (mojega, atijevega, taščinega) objema.
> Klasičen primer: pred kratkim smo bili na rojstnodnevni zabavi,
> bili so otroci: punčka 1,5 let, punčka in fantek 1 leto in moj
> sin. Sprva sploh ni hotel iz naročja, tudi na pobudo se ni
> hotel igrati. Potem je pa občasno odhajal in se vračal, nikoli
> se ni odaljil več kot meter od naju. Potem pa počasi, se je
> sprostil in začel igrati…. Kot bi brala iz knjige. Še
> prihajal je občasno v naročje, po spodbudo…
> Pa še nekaj. Ni se igral z otroki, temveč ob njih… Tako da,
> mogoče pogreša družbo, ni pa še tako hudo, saj ni glih
> komuniciral z njimi (punčka 1,5 let gre v vrtec in se je
> skušala meniti z njim).
> In to še ni vse! Moj sinko še ne govori! Izgleda da je to
> dedno, saj je moj brat spregovoril šele z 3 leti, sedaj je pa
> prava čveka… tako da ni nič narobe, res pa je da mi ni jasno,
> kako bo v vrtcu povedal, kaj hoče, potrebuje, si želi, in, še
> bolj pomembno, kako mi bo povedal, če bo kaj narobe??!!! Mi,
> domači, ga za silo razumemo, čeprav včasih “veliko pove”, mi pa
> samo gledamo… Kako bo, če se mu bo kaj dogajalo, in mi ne bo
> mogel povedati?!
>
> Vse to, in še več, mi se vrti po glavi, in ne vem več kaj
> naj…
> V bistvu, po vrtcu še ni nobene potrebe, lahko bi pa bilo, da
> bi se mu dopadlo…
>
> Kaj mislite?
>
> Lep pozdrav,
> Sonja
>
Ni treba, da ti otrok z besedami pove, če je kaj narobe. Če ga boš dala v vrtec, ga dobro opazuj, pa boš hitro ugotovila, če je kaj narobe. Meni še hčerka pri 7. letih ne pove, vsaj ne takoj, če je kaj narobe v šoli, pa takoj vidim iz njenega obraza. Pri sinu pa boš pri uvajanju zraven in boš takoj videla, kako se bo vživel, ko ga boš prišla iskat, boš videla, če se te oklepa. Do 3. leta otroci tudi z boleznijo izražajo svoje slabo počutja. Sploh pa imamo mamice 6. čut, ki nam pove, kako se otrok počuti.
Nikar ne hiti, če imaš možnost, da je otrok doma, vsaj do 3 let. Do takrat vrtec niti ni najboljša izbira, seveda, ker imaš možnost. Za zdrav čustven razvoj otroka je boljše, da razvije navzanost na eno osebo, ki je samo njegova, družba vrstnikov pa do 3 let ni tisto najnujnejše, kar otrok potrebuje. Otroci so komaj pri treh sposobni deliti, boriti se za svoj prostor, razumeti, da niso središče sveta.
Tisti, ki pač to morajo spoznavati prej, seveda tudi preživijo, saj smo ljedje zelo prilagodljivi, na srečo. Vendar, kot rečeno, pri tem, da lahko izbiraš, boš otroka opremila z več samozavesti, če ga pošlješ v vrtec zrelega za “preživetje” med 15 kratkohlačniki, ki sami tudi niso dovolj zreli, da bi lahko skupinsko funkcionirali čisto brez težav. Vzgojiteljica pa je samo ena, oz, dve, ki pa se ne moreta raztrgati.
Moja se je pri treh čudovito vključila v že obstoječo skupino, pa sem tudi imela možnost, da bi bila še doma. Je čustveno zelo stabilna, v skupini pa funkcionira tako dobro, da sem kar ponosna. Zna poskrbeti zase in se postaviti zase, pa tudi za druge. In to mi je najpomembnejše. In rada hodi v vrtec.
Sama sem pristaš vrtca, ker sem otroke že zelo kmalu dala v vrtec sama takrat še zaposlena in vidim razliko, ker sem jih imela potem tudi doma. Vrtec definitivno veliko da… no ja, tudi bolezni, a enkrat se mora vsak otrok tudi prekužiti… Pri nas ni bilo hudega, so bili res malo bolni.
V kolikor ti finančno znese, bi se na tvojem mestu odločila za vrtec, še vedno ga lahko vzameš nazaj ven, če ne bi šlo. A ne obupaj 1., 2. teden… vsi otroci potrebujejo nekaj časa, da se prilagodijo.
Poskusi.
Vladka
Ti bom napisala naso zgodbo, ki je prav podobna vaši.
Tudi mi smo se čuvali pri babici, ki je bila doma. Našo pikico ima prav tako zelo rada, hodili sta na sprehode, v knjižnico,…Bilo ji je lepo.
Tudi mi v družini nimamo majhnih otrok, prav tako jih ni pri babici. Mi smo to reševali tako, da sta veliko hodili v park, kjer sta se srečali z otroci na igrišču. Vse lepo in prav. Ampak tudi sami smo začeli opažat, da naša triletnica kar išče družbo. Prav tako babici nismo mogli dopovedat, da je prav da iz parka domov prinese kakšno buško, da je prav, če pride domov z zapackanimi hlačami. :))
Tudi v družbi smo imeli probleme na začetku. Mami daj roko, pridi zraven mene, potem pa ni problema, samo da je bil nekdo kje v bližini, potem se je igrala. Tudi govor nam je šel bolj tak-tak. Glede na to da je začela zelo pozno, si nismo delali skrbi.
Septembra je šla v vrtec, lepo smo se prebili skozi začetne težave. Čeprav roko na srce, sem pričakovala, da bomo imeli večjo krizo. Pa je šlo. In povem ti, da je čisto drugačna, veliko bolj zvedava, nonstop čeblja. Včasih sem prav presenečena.
Le z zdravjem imamo veeeeeelike težave. Odpornost ji je čisto padla, tako da zdržimo v vrtcu par dni in smo doma. Pa zopet v nov krog. Verjetno bi obupali, če ne bi naša triletnica tako zelo rada šla tja. Pa tudi skozi to se bomo prebili.
Ker jo je lepo gledat tako veselo. Tako da. Še vedno sem mnenja, da je vrtec tisto tapravo, kar smo ji dali. Če bi nam še zdravje služilo, bi bilo idealno. Tako. To so naše izkušnje…
Hči je bila doma do 2. leta in 10 mesecev, sin je bil ob vpisu v vrtec star 3 leta in štiri mesece. Je pa na koncu res zelo pogrešal družbo, čeprav jo je imel tudi doma kar nekaj (ne pa vsak dan), včasih je hotel kar s starejšo hčerko v vrtec in se je nato v svojo skupino vključil brez vsakih težav. Je pa normalno, da pokaže veselje in zanimanje ob pogledu na druge otroke, hvala bogu. Ampak mislim, da ga zaradi tega ni treba na vrat na nos vpisovati v vrtec, sploh če je res tako plašen in če skoraj nič ne govori. Počakajte na drugo leto jeseni.
pri nas je bila situacija pri prvem mulčku podobna… so ga čuvali doma, pri treh letih smo se pa vsi skupaj odločili, da je čas za vrtec. moram rečt, da sem imela blazno srečo, saj ni bilo nobenih problemov. uvajala se praktično nisva, saj mu že prvi dan ni bilo za domov.
pri drugem mulčku je bila situacija doma takšna, da je moral v jasli takoj, ko sem zaključila porodniško. pa tudi ni bilo nobenih problemov.
tudi glede bolezni ne morem trditi, da sta bila zaradi vrtca bolna kaj več.
glede čustvene stabilnosti /apliciram dori/ pa takole: bi rekla, da je 99{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} odvisna od karaktrja otroka, ne pa od tega, pri kateri starosti gre otrok v vrtec.
po mojem mnenju je pri treh letih -če je varstvo doma urejeno- nekako skrajni čas za vrtec. se mi pa zdi bolje počakati na novo šolsko leto, bi rekla, da se otroci takrat lažje vključijo.
Jaz svetujem vrtec. Moja fanta sta v vrtcu od enega leta in sta prima.
Predvsem priporočam vrtec zaradi izkušenj, ki si jih otrok tam nabere. Glede socializacije: mogoče še ne potrebuje družbe, vendar se že majhni otroci igrajo sicer (navidezno) vsak zase, vendar se pri tem zelo natančno opazujejo med seboj (mislim, da je to napisano v Penelope Leach, bom pa preverila). Torej ima nekaj tudi od družbe drugih otrok, ne? Sama sem videla pri svojih dveh fantih, da se je mlajši bistveno prej naučil določenih stvari, če jih je videl pri starejšem kot če sva mu kazala midva z možem.
Predvsem se mi zdi pomembno, da otroci spoznajo, da niso edini na svetu, da se ne vrti vse okoli njih, da je treba kdaj kaj počakat,…
Pa samostojnost se mi zdi tudi zelo pomembna – v vrtcu otroci precej stvari počnejo prej kot doma. Razlogi za to so različni, nekateri utemeljeni, drugi malo manj, otrokom se pa zelo dobro zdi.
Vsem lepa hvala za odgovore!
Včeraj sva s možem prebirala še stare poste, pa odgovore vzgojiteljic, pa tudi na “vzgoji družine” sva našla nekaj misli. Potem sva se pogovorila, in se zmenila da ga za zdaj še ne bova dala v vrtec, spomladi pa, ko bo 3 leta star, bova še enkrat začela o tem razmišljat. Če se nama bo zdelo, da je pripravljen, potem ga bova kar tedaj vpisala, seveda če bo šlo. In to za polovičen čas. Če še ne bova prepričana, bova ga vpisala naslednjo jesen. Tedaj bo star 3,5 let in to je tudi za mene ena “magična meja”, ko mislim, da bi za otroka bilo dobro, da začne iti v vrtec.
Tako da, hvala vsem da ste se potrudile, izgleda da bova upoštevala kar vse nasvete, samo nekatere “z odlogom”… ;-))))
Lep pozdrav,
Sonja
Sonja, če želiš počakati, je to tvoja odločitev. Moraš pa se pozanimati, koliko je vpisa, da ne boste na koncu ostali praznih rok. LAhko rečeš, vpisali ga bomo drugo leto, ampak če se to spomniš enkrat junija, še vloge ne moreš več oddat
Zato ti predlagam, da se v želenem vrtcu čimprej pozanimaš o prostih mestih in zasedenosti.