V službi tarča napada šefice in sodelavke, ker sem povedala, da ne prenesem otrok, sploh majhnih, ki so kot pijavke. Nekako sem se že navadila, da me družba zaradi mojega mnenje o otrocih in zavestne odločitve, da otrok ne bom imela, obsoja. Zaradi tega sem večkrat tarča grdih komentarjev, a dejansko mi redko kdo da priliko, da razložim zakaj tako mislim in zakaj tako čutim in tako je bilo tudi danes.

Odraščala sem v veliki družini, imam 6 mlajših bratov in sester, katerim sem bila kot mama. Pazila sem jih, vozila v vrtec in šolo, z njimi delal naloge, skratka bili so moji, saj mama za njih ni imela časa, če je želela postoriti vse kar je bilo treba postoriti pri tako veliki družini, veliko smo tudi otroci pomagali, bistveno več kot bi lahko rekla, da je normalno za otroka. Oče je prišel domov enkrat na leto, saj je delal kot mornar in vsakič ko je odšel je bila mama noseča. Enkrat sem ji to rekla pa me je pretepla kot norca, takrat sem bila že toliko stara, da sem lahko »ušla« od doma. Nikoli se nisem vrnila in tudi z sorojenci nimam kaj dosti stikov, ker me še vedno dušijo, zamerim jim ne. Mamo, ki je bila vedno mučenica, pokličem samo za rojstni dan, očeta pa samo pozdravim preko nje. Vsak spomin na njih mi je kot boksa v trebuh in enako bi bilo, če bi se odločila za svojo družino. Plačala sem prevelik davek. Si predstavljate najstnico, ki bi se rada družila s prijatelji in sošolci, pa sabo pripelje še šest bratov in sester? Nikjer nismo bili zaželeni, na rojstne dneve me niso več vabili, saj so moji bratje in sestre vedno spraznili mizo z dobrotami v trenutku, saj doma kupljenih sladkarij in coca cole nikoli nismo imeli. Spomnim sem svojega prvega zmenka, ko sem morala spet celo četico vzeti s sabo. V šoli sem bila dobra a nalog večkrat nisem imela narejenih, ker nisem imela časa narediti ali pa so mi ta mali porisali zvezke, zato moj uspeh ni bil tako blesteč kot bi sicer lahko bil. Ko sem bila dovolj stara sem videla, da je bila tudi naša osebna higiena precej vprašljiva. Bratom in sestram resnično nič ne zamerim, tako je bilo, a mama in ata sta druga zgodba. O njima morda kdaj drugič. Toliko o mojem življenju. Me ima kdo pravico obtoževati, zaničevati in žaliti zaradi mojega mnenja o otrocih in moje življenjske odločitve, da otrok ne bom imela? Včasih se mi zdi, da bi bilo morda celo lažje imeti otroka kot vsakič znova odgovarjati na neumna in žaljiva vprašanja, čemu tako dokončne odločitev.

Nikomur nisi dolžna polagati računov. Če ti bo še kdaj kdo težil zaradi otrok, reci, bo ko bo, ali pa ne bo.

Glavo gor punca.

Srečno!

Če ni to provokacija, ne vem kaj ima to veze s tabo? Saj ne boš imela ti 7 otrok, zakaj tako sovraštvo do otrok, zakaj do bratov, sester? Saj niso bili oni nič krivi. Verjetno tudi mama ni uživala ko vas je bilo toliko, oče je pa živel svoje življenje, če je to vse sploh res.

V službi tarča napada šefice in sodelavke, ker sem povedala, da ne prenesem otrok, sploh majhnih, ki so kot pijavke. Nekako sem se že navadila, da me družba zaradi mojega mnenje o otrocih in zavestne odločitve, da otrok ne bom imela, obsoja. Zaradi tega sem večkrat tarča grdih komentarjev, a dejansko mi redko kdo da priliko, da razložim zakaj tako mislim in zakaj tako čutim in tako je bilo tudi danes.

Odraščala sem v veliki družini, imam 6 mlajših bratov in sester, katerim sem bila kot mama. Pazila sem jih, vozila v vrtec in šolo, z njimi delal naloge, skratka bili so moji, saj mama za njih ni imela časa, če je želela postoriti vse kar je bilo treba postoriti pri tako veliki družini, veliko smo tudi otroci pomagali, bistveno več kot bi lahko rekla, da je normalno za otroka. Oče je prišel domov enkrat na leto, saj je delal kot mornar in vsakič ko je odšel je bila mama noseča. Enkrat sem ji to rekla pa me je pretepla kot norca, takrat sem bila že toliko stara, da sem lahko »ušla« od doma. Nikoli se nisem vrnila in tudi z sorojenci nimam kaj dosti stikov, ker me še vedno dušijo, zamerim jim ne. Mamo, ki je bila vedno mučenica, pokličem samo za rojstni dan, očeta pa samo pozdravim preko nje. Vsak spomin na njih mi je kot boksa v trebuh in enako bi bilo, če bi se odločila za svojo družino. Plačala sem prevelik davek. Si predstavljate najstnico, ki bi se rada družila s prijatelji in sošolci, pa sabo pripelje še šest bratov in sester? Nikjer nismo bili zaželeni, na rojstne dneve me niso več vabili, saj so moji bratje in sestre vedno spraznili mizo z dobrotami v trenutku, saj doma kupljenih sladkarij in coca cole nikoli nismo imeli. Spomnim sem svojega prvega zmenka, ko sem morala spet celo četico vzeti s sabo. V šoli sem bila dobra a nalog večkrat nisem imela narejenih, ker nisem imela časa narediti ali pa so mi ta mali porisali zvezke, zato moj uspeh ni bil tako blesteč kot bi sicer lahko bil. Ko sem bila dovolj stara sem videla, da je bila tudi naša osebna higiena precej vprašljiva. Bratom in sestram resnično nič ne zamerim, tako je bilo, a mama in ata sta druga zgodba. O njima morda kdaj drugič. Toliko o mojem življenju. Me ima kdo pravico obtoževati, zaničevati in žaliti zaradi mojega mnenja o otrocih in moje življenjske odločitve, da otrok ne bom imela? Včasih se mi zdi, da bi bilo morda celo lažje imeti otroka kot vsakič znova odgovarjati na neumna in žaljiva vprašanja, čemu tako dokončne odločitev.

Praviš, da so majhni otroci kot pijavke.

Niso.

Otroci so lepa, majhna, nebogljena bitja.

Praviš, da bratom in sestram nič ne zameriš, po drugi strani so bili zate pijavke.Ni čudno, da v službi ne sprejemajo tvojih misli.

Nič niso bili krivi.Pa kaj potem, če vas je bilo več.Nikoli ne bo za vse v družini.Nekje je bilo več otrok, ponekje edinci.Tudi edincem ni vedno  lepo v življenju.

Poznam družino, kjer imajo 10 otrok.Starejše punce so prav tako  poskrbele za mlajše otroke.In se naučile ravnanja z otroki, ko bodo mamice.Takrat bodo že vse znale in vse bodo obvladale.

In kaj potem, če so šli bratci in sestrice s tabo na praznovanja? In če niste bili potem povabljeni, ker vas je bilo toliko? Jaz sem bila 9 let edinka, pa prav tako nisem hodila in bila povabljena na praznovanja, ne prej, ne kasneje.

In zakaj je bila mama mučenica? Poznam mamo z desetimi otroki, pa ni mučenica.

Tudi pri nas doma nismo imeli coca cole.Kupljene sladkarije so pa itak sam strup za telo.Sem že babi, pa mojim predšolskim vnukom nikoli ne prinesem ne bonbonov, ne čokolade.

Zaradi porisanih zvezkov tudi ni take drame.Pospravila bi jih v torbo, pa jih ne bi porisali.Par čačk v zvezku pa tudi ni taka sila.

Pritožuješ se, da te žalijo in zaničujejo zaradi tvoje odločitve, da ne boš imela otrok…

Seveda, če pa o otrocih govoriš, da so pijavke.

Ni čudno.

Noben otrok ni pijavka, otroci so ljubka mala bitja, ki si zaslužijo, da jih imamo radi, da jih crkljamo, vzgajamo in se ukvarjamo z njimi.Če imaš že tako odklonilno stališče do njih, zakaj sploh razlagaš naokoli, da so pijavke in da jih ne želiš?

Bodi pač tiho in zadrži zase svoje mišljenje, pa ga bodo o tebi tudi drugi.

Lahko bi bila med tvojimi brati in sestrami povezovalni člen.Skupaj ste rastli v istem gnezdu.Lahko bi držali skupaj.Kljub temu, da mogoče oče in mama nista bila idealna, ampak mogoče le dovolj dobra starša , ali pa le za silo dobra.

Sama si zapletaš življenje.Tvoje odločitve so to.

Lahko bi bile pa pač drugačne.

In bi rekla : Tudi jaz bom mama.Ljubeča, čustvena, topla, drugačna, kot je bila moja mama.

Vse se da, če se človek potrudi.

No, vse ne, marsikaj pa.

Ojoj, hudo mi je zate, prav zares. En objem🤗.

Glej, jih imas ali pa ne, kakorkoli se ti zivljenje zasuce, naj bo to edino in samo tvoja odlocitev.

Ker ta moment se mi slisi kot odlocitev tvoje matere zate, ce razumes, kaj zelim reci. S svojim ravnanjem ti je priskutila materinstvo, nasa druzba pa tudi se vedno zelo pristranska, kar se tega tice. Pusti vse in hodi za tem, kar cutis v sebi.

Ce je to “ne” potomstvu, imas do te odlocitve vso pravico, morda te pa zamika “ja”, takrat naj te ne omejuje preteklost, imej to bitje, to je nekak res edinstvenega na tem norem svetu, otroku lahko pokazes, kaj je nesebicna ljubezen, ne tista, za katero moras trdo oddelat skozi celo otrostvo.

Vse imas v svojih rokah, zagrabi zivljenje za roge in ga zivi po svoje, pa ne se bat biti srecna😊

obsojana,

upam, da te tu ne bo nihče obsojal.

ker NE, nihče te zaradi tega nima pravice obsojati, žaliti in zaničevati.

ne želiš si otrok, ker si kot otrok MORALA biti mama, ko za to še nisi bila zrela.

naloženo ti je bilo preveliko breme.

to je velika bolečina – otroku naprtiti starševstvo.

in je popolnoma normalno, po tem kako si živela, da imaš take občutke do otrok.

jaz bi ti rekla takole: če le moreš pojdi na psihoterpaijo,

predelaš to svoje breme, ki so ti ga naložili starši

in potem boš lahko nekega dne tudi vesela mama.

vse dobro ti želim in upam, da se opogumiš za spremembo.

Tudi jaz bom mama.Ljubeča, čustvena, topla, drugačna, kot je bila moja mama.

Vse se da, če se človek potrudi.

—

brez terapije, kljub ne vem kakšni odločitvi ne bo drugačna mama.

otrok ji bo šel na živce, kot so ji šli bratje in sestre.

predelati občutke, nemoč, težo starševstva na otroku, travme ker ni bilo očeta,

travme zaradi mame… potem bo lahko drugače.

prej pa ne.

Torej ti hočeš biti mama, da predelaš svojo travmo preko starševstva, ker je tvoja mati bila zanič in zdaj misliš, da tebi pa je usojeno in ti bo šlo kot po maslu?

Saj veš, da si lahko tudi ti nesposobna? Imata namreč dedno povezavo, ti in tvoja mati. Morda je tudi ona mislila, da bo boljša od svoje matere, pa glej kako se je izkazalo. Nadaljuješ začaran krog. Ohola do amena 🤦

Vsakdo nosi svojo prtljago, razlika med teboj in drugimi je le kdaj jo od vržeš.

Svoje osebne razloge zakaj imeti in ne imeti otroke, razlagaš v delovnem okolju. Kar je napaka.

Glede na to, da vztrajno trdiš, da ne boš imela otrok prav zaradi situacije iz otroštva sama sebi dokazuješ, da tega ne moreš predelat. Ti sama boš kot mama lahko sebi dokazala, da, si lahko boljša mama, otroku nudila vse kar si bila ti oropan. Ali pa je še druga pot uživaš v tem, da si končno svobodna, počneš kar te je volja in slaviš življenje.

Pa ga ne.

Odrvzi prtljago in se ne obremenjuj. Za pogovore si najdi nekoga, terapevta, ne pa delovno okolje, kjer je belo/ črno in črno/ belo.

Zato pomisli, do sem si zmogla. Kar je hvale vredno, bila si opora sorojencem. Tudi njim ni lahko, ker tudi njim ni lahko. Tudi njih je nekdo zapustil.

norica spet na delu.

Kako bedasto moraliziranje …

Avtorica, ne vem kako si stara. Ampak vsekakor si zaslužiš prijetno življenje. Mladost so ti uničili. Zaslužiš si, da boš sedaj uživala.

V službi raje nič razlagat. Verjamem pa, da ti na polno težijo s frocovjem. Ne se dat. Ti ne želim otrok, tvoja pravica. Ne se pustiti tistim, ki žalijo na to temo. Ne jim pa razlagat, ker se bodo še bolj izživljali nad tabo.

Drži se in uživaj brez otrok :). Pa ne se dat kakemu dedcu prepričat, da bi imela otroke. Zaradi otrok si že imela uničeno življenje. Sedaj je čas za uživanje :). Drži se.

To, da nimaš otrok, je povsem tvoja odločitev, da pa govoriš o njih kot o pijavkah, je pa enostavno grdo in sem prepričana, da gre sodelavkam bolj v nos izraz kot pa tvoja odločitev. Vsaj zase zadrži, če si že misliš tako.

Meni se vedno zdi največja zmaga, ko vidim, da je naslednja generacija boljša od prejšnje. Ko vidim ljudi, ki so boljši od svojih staršev in delajo drugače. Če otroke kličeš pijavke, si kaj boljša od svoje mame? Bodi boljša! Očitno se en zelo zagrenjen človek, ki še ni predelal svojega – res nepravičnega in zapravljenega – otroštva.

po moje je dejansko tako, da si tako motena, da te res noben noče poseksat.

Se ti ne zdi, da je cas, da odrastes?

Kaj je bili, je bilo, mamo imas pac tako, kakrsna je, oceta tudi, brate in sestre tudi, to so dejstva, ki so nespremenljiva in cas je, da to sprejmes in gres naprej!

Ce hoces otroke ali jih noces, je to popolnoma nepomembna stvar, pomembno je, da se znebis tega gneva v sebi, ki ga nosis, ker ta skodi samo in edino tebi!

Se popolnoma strinjam z avtorico. S taksnim otrostvom vidis negativno v vsakem otroku. Redkokdo ve kako je, ko nisi vreden lastnega otrostva, ker moras odrasti ker mama se ni slisala za vzgojo in kontracepcijo. Do ljubezni do otrok pa sploh ni govora, ker nikoli ne mores dati ljubezen enako 5 otrokom ali samo 1. Isto je glede pozornosti, ki jo otroci nujno rabijo za normalen razvoj.

Torej ti hočeš biti mama, da predelaš svojo travmo preko starševstva, ker je tvoja mati bila zanič in zdaj misliš, da tebi pa je usojeno in ti bo šlo kot po maslu?

—

ne, ravno to pravim, da se ne da.

lahko se odločiš da boš drugačna mama, ampak če ne predelaš

nisi drugačna.

samo dinamika je drugačna.

npr. starši so se premalo ukvarjali s tabo.

ti se boš zaradi te bolečine pa preveč, ker te to boli.

in potem dosežeš ponovno ne-varno navezanost in posledice tega.

Saj veš, da si lahko tudi ti nesposobna? Imata namreč dedno povezavo, ti in tvoja mati. Morda je tudi ona mislila, da bo boljša od svoje matere, pa glej kako se je izkazalo. Nadaljuješ začaran krog. Ohola do amena 

—

saj o tem govorim.

da se travma prenaša, če ni razrešena.

pa glede na to da te moj odgovor nekako jezi in so ti potrebne žalitve,

pomeni da imaš tudi ti nek problem kar se tiče tiče.

razmisli.

Na osebna intimna vprašanja se pač ne odgovarja. Ne govori o tem s sodelavci. Ne meče na njih svojih travm. Ker večina jih ne bo razumela. Za predelati travme so strokovnjaki. Ne tvoji sodelavci in neznanci. Nauči se postaviti meje. Če te kdo vpraša stvari, ki se ga nič ne tičejo pač rečeš da so to intimne stvari in jih ne razlagaš tujcem. Nisi dolžna. Oni pač nimajo kulture da sploh vprašajo. Za razglabljanje o tem in predelovanje otroštva, ki ga očitno sploh nisi imela, si pa najdi pomoč.

problem velikih družin je, da izkoristijo starejše otroke za čuvanje in skrb mlajših-kar pa ne bi smelo bit!

Otroke štepajo zgolj zato, da bi dobivali vse možne dodatke na račun otrok, velike družine. Štepači otrok so pijavke družbe. Sori, noben ne rabi/hoče toliko otrok, če pa jih zares hočeš, potem tudi ljubeče skrbiš zanje ne pa svojo odgovornost prelagaš nanje!

Poznam družino, kjer imajo 10 otrok.Starejše punce so prav tako  poskrbele za mlajše otroke.In se naučile ravnanja z otroki, ko bodo mamice.Takrat bodo že vse znale in vse bodo obvladale.

In kaj potem, če so šli bratci in sestrice s tabo na praznovanja? In če niste bili potem povabljeni, ker vas je bilo toliko? Jaz sem bila 9 let edinka, pa prav tako nisem hodila in bila povabljena na praznovanja, ne prej, ne kasneje.

kaj potem?

to je zloraba otrok. imej toliko otrok, kolikor si jih sposoben vzgajat, ne pa da jih naštepaš cel kup, potem pa otroci vzgajajo in skrbijo za otroke. poznam družino, kjer je bilo 9 otrok, in ne, praktično noben od otrok nima več kot enega. sploh starejše punce, ker so se že v otroštvu naveličale bit matere. in zamerijo svojim bratom in sestram, ki so imeli več od otroštva, kot pa one.

avtorica. ti rabiš terapijo, da predelaš svoja čustva glede odraščanja. ali boš imela otroke ali ne, je tvoja stvar, ni pa v službi mesto, da to na dolgo in široko drugim razlagaš. sploh na negativen način način glede otrok. ne, otroci niso pijavke. so osebe, ki so prišle na svet zato, ker so njihovi starši to želeli. in njihovi starši so za časa otroštva dolžni poskrbet za vse njihove potrebe. so napor. so strošek. ampak, če jih imaš, se moraš tega tudi zavedat.

Imam samo 2, narazen sta leto in pol, pa ne hodita oba na iste rojstne dneve, razen če sta oba povabljena – tedaj pa prineseta vsak svoje darilo.

ne bom sodila tvoje odločitve… bom pa povedala svoje mnenje glede vzroka…

razumem da si prizadeta zaradi ravnanj staršev, da so pustili rane – in prav je da o tem govoriš… ampak ni pa prav, da tega ne razčistiš in tako dosežeš da to ne vpliva več na tvoje življenje, da nima več moči nad tvojim življenjem…

dokler pišeš – da zaradi mame ne boš imela otrok – s tem daješ mami moč da diktira tvoje odraslo življenje – kar je meni grozno, s tem pustiš,da se rane, ki so ti jih prizadejali, tlijo še sedaj in diktirajo tvoje odločitve in ravnanja – to ni prav…

menim,da odgovoren človek to bolečino razpuca in potem naprej živi lastno življenje po svojih lastnih odločitvah, brez da dovoli vpliv preteklosti. Tukaj mislim,da delaš s tem veliko napako, ker očitno nisi razčistila s to preteklostjo pri sebi – vzrok za tvojo odločitev, ki ga navajaš potrjuje,da je tako.

Pejte raje ven na sonce in nehajte pisarit neumnosti tako prve kot druge. Se pravi nasprotnice baterijske reje otrok, kot zagovornice.

Tebe avtorica pa še kako razumem, pa naj bo tema provokacija ali ne. Skusila sem nekaj podobnega, samo, da je bilo še vse polito s farškim smradom. Grrrrr…

Ko sem včeraj na Preverjeno gledala slovenske katoliške fundamentaliste me je imelo, da bi jih zažgala na grmadi, tako kot bi to ginofobi ali farški mizogini najraje naredili z vsemi ženskami seveda potem, ko bi  se že spraznili vanje.  Od kod tako sovraštvo do žensk v katoliški cerkvi, pa ne samo v njej. Povsod po svetu je prisotno. Očitno se nas ta drugi bolj mišičasti spol strahotno boji. Antropologi, sociologi, psihologi dajte no malce razsvetlite folk na o temo.

Pa saj so res mrhovinarji. Imajo jih zaradi pritiska staršev. V resnici pa samo žrejo živce. Verjetno so nekateri zaslepljeni s hormoni, drugi obžalujejo da jih imajo. Imajo jih ker so zabiti in ne vedo kaj bi s svojim življenjem in potem frocom težijo in se frustrirajo!

Ljudje, ki pljuvate po otrocih, pljuvate po sebi tudi.  Vi niste na tem svetu pristali kot odrasel človek-vse kar poveste zlobnega čez otroka ste vi sami. Zamislite se in ste očitno tako zaslepljeni,da tega niti ne vidite, samo sejete negativo in napadalnost v besedah.

Ironično se avtorica pritožuje čez mamo in njenimi dejanji, vi ji ploskate – pa a ste sami z vašim odnosom kaj drugačni… odgovor je  ne niste – te vaše besede , napadalnost, negativa to dokazujejo. vse to kar pisarite in živite v dejanjih potlej reže rane v otroke, ki bodo zaradi vas ranjeni odrasli.

pa tako razumevanje najdete za avtorico in podobne, a ste sami isti – danes s svojim takšnim odnosom,ki ga izkazujete močno ranite otroke in tudi okolico.  Sebe spravite v red… ker ste odrasli niste nič več vredni kot otroci. tudi otroci so ljudje, in si zaslužijo prav enako spoštovanje, ljubezen, varnost kot vsi odrasli. zakaj se imate za večvredne – niste. vsi smo ljudje z enakimi potrebami.