Ljudje, ki pljuvate po otrocih, pljuvate po sebi tudi.  Vi niste na tem svetu pristali kot odrasel človek-vse kar poveste zlobnega čez otroka ste vi sami. Zamislite se in ste očitno tako zaslepljeni,da tega niti ne vidite, samo sejete negativo in napadalnost v besedah.

Ironično se avtorica pritožuje čez mamo in njenimi dejanji, vi ji ploskate – pa a ste sami z vašim odnosom kaj drugačni… odgovor je  ne niste – te vaše besede , napadalnost, negativa to dokazujejo. vse to kar pisarite in živite v dejanjih potlej reže rane v otroke, ki bodo zaradi vas ranjeni odrasli.

pa tako razumevanje najdete za avtorico in podobne, a ste sami isti – danes s svojim takšnim odnosom,ki ga izkazujete močno ranite otroke in tudi okolico.  Sebe spravite v red… ker ste odrasli niste nič več vredni kot otroci. tudi otroci so ljudje, in si zaslužijo prav enako spoštovanje, ljubezen, varnost kot vsi odrasli. zakaj se imate za večvredne – niste. vsi smo ljudje z enakimi potrebami.

V službi tarča napada šefice in sodelavke, ker sem povedala, da ne prenesem otrok, sploh majhnih, ki so kot pijavke. Nekako sem se že navadila, da me družba zaradi mojega mnenje o otrocih in zavestne odločitve, da otrok ne bom imela, obsoja. Zaradi tega sem večkrat tarča grdih komentarjev, a dejansko mi redko kdo da priliko, da razložim zakaj tako mislim in zakaj tako čutim in tako je bilo tudi danes.

Odraščala sem v veliki družini, imam 6 mlajših bratov in sester, katerim sem bila kot mama. Pazila sem jih, vozila v vrtec in šolo, z njimi delal naloge, skratka bili so moji, saj mama za njih ni imela časa, če je želela postoriti vse kar je bilo treba postoriti pri tako veliki družini, veliko smo tudi otroci pomagali, bistveno več kot bi lahko rekla, da je normalno za otroka. Oče je prišel domov enkrat na leto, saj je delal kot mornar in vsakič ko je odšel je bila mama noseča. Enkrat sem ji to rekla pa me je pretepla kot norca, takrat sem bila že toliko stara, da sem lahko »ušla« od doma. Nikoli se nisem vrnila in tudi z sorojenci nimam kaj dosti stikov, ker me še vedno dušijo, zamerim jim ne. Mamo, ki je bila vedno mučenica, pokličem samo za rojstni dan, očeta pa samo pozdravim preko nje. Vsak spomin na njih mi je kot boksa v trebuh in enako bi bilo, če bi se odločila za svojo družino. Plačala sem prevelik davek. Si predstavljate najstnico, ki bi se rada družila s prijatelji in sošolci, pa sabo pripelje še šest bratov in sester? Nikjer nismo bili zaželeni, na rojstne dneve me niso več vabili, saj so moji bratje in sestre vedno spraznili mizo z dobrotami v trenutku, saj doma kupljenih sladkarij in coca cole nikoli nismo imeli. Spomnim sem svojega prvega zmenka, ko sem morala spet celo četico vzeti s sabo. V šoli sem bila dobra a nalog večkrat nisem imela narejenih, ker nisem imela časa narediti ali pa so mi ta mali porisali zvezke, zato moj uspeh ni bil tako blesteč kot bi sicer lahko bil. Ko sem bila dovolj stara sem videla, da je bila tudi naša osebna higiena precej vprašljiva. Bratom in sestram resnično nič ne zamerim, tako je bilo, a mama in ata sta druga zgodba. O njima morda kdaj drugič. Toliko o mojem življenju. Me ima kdo pravico obtoževati, zaničevati in žaliti zaradi mojega mnenja o otrocih in moje življenjske odločitve, da otrok ne bom imela? Včasih se mi zdi, da bi bilo morda celo lažje imeti otroka kot vsakič znova odgovarjati na neumna in žaljiva vprašanja, čemu tako dokončne odločitev.

Praviš, da so majhni otroci kot pijavke.

Niso.

Otroci so lepa, majhna, nebogljena bitja.

Praviš, da bratom in sestram nič ne zameriš, po drugi strani so bili zate pijavke.Ni čudno, da v službi ne sprejemajo tvojih misli.

Nič niso bili krivi.Pa kaj potem, če vas je bilo več.Nikoli ne bo za vse v družini.Nekje je bilo več otrok, ponekje edinci.Tudi edincem ni vedno  lepo v življenju.

Poznam družino, kjer imajo 10 otrok.Starejše punce so prav tako  poskrbele za mlajše otroke.In se naučile ravnanja z otroki, ko bodo mamice.Takrat bodo že vse znale in vse bodo obvladale.

In kaj potem, če so šli bratci in sestrice s tabo na praznovanja? In če niste bili potem povabljeni, ker vas je bilo toliko? Jaz sem bila 9 let edinka, pa prav tako nisem hodila in bila povabljena na praznovanja, ne prej, ne kasneje.

In zakaj je bila mama mučenica? Poznam mamo z desetimi otroki, pa ni mučenica.

Tudi pri nas doma nismo imeli coca cole.Kupljene sladkarije so pa itak sam strup za telo.Sem že babi, pa mojim predšolskim vnukom nikoli ne prinesem ne bonbonov, ne čokolade.

Zaradi porisanih zvezkov tudi ni take drame.Pospravila bi jih v torbo, pa jih ne bi porisali.Par čačk v zvezku pa tudi ni taka sila.

Pritožuješ se, da te žalijo in zaničujejo zaradi tvoje odločitve, da ne boš imela otrok…

Seveda, če pa o otrocih govoriš, da so pijavke.

Ni čudno.

Noben otrok ni pijavka, otroci so ljubka mala bitja, ki si zaslužijo, da jih imamo radi, da jih crkljamo, vzgajamo in se ukvarjamo z njimi.Če imaš že tako odklonilno stališče do njih, zakaj sploh razlagaš naokoli, da so pijavke in da jih ne želiš?

Bodi pač tiho in zadrži zase svoje mišljenje, pa ga bodo o tebi tudi drugi.

Lahko bi bila med tvojimi brati in sestrami povezovalni člen.Skupaj ste rastli v istem gnezdu.Lahko bi držali skupaj.Kljub temu, da mogoče oče in mama nista bila idealna, ampak mogoče le dovolj dobra starša , ali pa le za silo dobra.

Sama si zapletaš življenje.Tvoje odločitve so to.

Lahko bi bile pa pač drugačne.

In bi rekla : Tudi jaz bom mama.Ljubeča, čustvena, topla, drugačna, kot je bila moja mama.

Vse se da, če se človek potrudi.

No, vse ne, marsikaj pa.

V službi tarča napada šefice in sodelavke, ker sem povedala, da ne prenesem otrok, sploh majhnih, ki so kot pijavke. Nekako sem se že navadila, da me družba zaradi mojega mnenje o otrocih in zavestne odločitve, da otrok ne bom imela, obsoja. Zaradi tega sem večkrat tarča grdih komentarjev, a dejansko mi redko kdo da priliko, da razložim zakaj tako mislim in zakaj tako čutim in tako je bilo tudi danes.

Odraščala sem v veliki družini, imam 6 mlajših bratov in sester, katerim sem bila kot mama. Pazila sem jih, vozila v vrtec in šolo, z njimi delal naloge, skratka bili so moji, saj mama za njih ni imela časa, če je želela postoriti vse kar je bilo treba postoriti pri tako veliki družini, veliko smo tudi otroci pomagali, bistveno več kot bi lahko rekla, da je normalno za otroka. Oče je prišel domov enkrat na leto, saj je delal kot mornar in vsakič ko je odšel je bila mama noseča. Enkrat sem ji to rekla pa me je pretepla kot norca, takrat sem bila že toliko stara, da sem lahko »ušla« od doma. Nikoli se nisem vrnila in tudi z sorojenci nimam kaj dosti stikov, ker me še vedno dušijo, zamerim jim ne. Mamo, ki je bila vedno mučenica, pokličem samo za rojstni dan, očeta pa samo pozdravim preko nje. Vsak spomin na njih mi je kot boksa v trebuh in enako bi bilo, če bi se odločila za svojo družino. Plačala sem prevelik davek. Si predstavljate najstnico, ki bi se rada družila s prijatelji in sošolci, pa sabo pripelje še šest bratov in sester? Nikjer nismo bili zaželeni, na rojstne dneve me niso več vabili, saj so moji bratje in sestre vedno spraznili mizo z dobrotami v trenutku, saj doma kupljenih sladkarij in coca cole nikoli nismo imeli. Spomnim sem svojega prvega zmenka, ko sem morala spet celo četico vzeti s sabo. V šoli sem bila dobra a nalog večkrat nisem imela narejenih, ker nisem imela časa narediti ali pa so mi ta mali porisali zvezke, zato moj uspeh ni bil tako blesteč kot bi sicer lahko bil. Ko sem bila dovolj stara sem videla, da je bila tudi naša osebna higiena precej vprašljiva. Bratom in sestram resnično nič ne zamerim, tako je bilo, a mama in ata sta druga zgodba. O njima morda kdaj drugič. Toliko o mojem življenju. Me ima kdo pravico obtoževati, zaničevati in žaliti zaradi mojega mnenja o otrocih in moje življenjske odločitve, da otrok ne bom imela? Včasih se mi zdi, da bi bilo morda celo lažje imeti otroka kot vsakič znova odgovarjati na neumna in žaljiva vprašanja, čemu tako dokončne odločitev.

Zakaj ne otrok? Bodi boljsa mama kot si jo imela😌

Torej ti hočeš biti mama, da predelaš svojo travmo preko starševstva, ker je tvoja mati bila zanič in zdaj misliš, da tebi pa je usojeno in ti bo šlo kot po maslu?

Saj veš, da si lahko tudi ti nesposobna? Imata namreč dedno povezavo, ti in tvoja mati. Morda je tudi ona mislila, da bo boljša od svoje matere, pa glej kako se je izkazalo. Nadaljuješ začaran krog. Ohola do amena 🤦

Če so bili vsako leto otroci, potem so bili samo po leto in dalje mlajši od tebe. Jih je za sebe že nekaj skrbelo ne? Samo žrtev igraš. Smiliš se sama sebi. No, jaz sem bila najstejša od osmih otrok. Plus eden še od sestre, ki ga je nam pustila. Naša mama je bila tudi sama. Je oče delal v Nemčiji. Imeli smo pa kmetijo. Torej tudi ni imela časa za nas. In je ila odgovornost na meni. Pa ti povem, da se s sestrami in brati obožujemo. Včasih rečem, da smo kot cigani, tak skup držimo. Družina je največja vrednost na svetu.

Tako, kot pravijo vedni, potrebuješ psihoterapijo, poglobitev vase. Sprejetje in zdravjenje.

In še to, dokler nimaš svojega lastnega otroka, sploh ne veš kaj je brezpogojna ljubezen in kaj je življenje.

Želim ti, da najdeš mir v sebi in ozdraviš jezo, ki te žre.Ker od dolgotrajne jeze se zboli…

Ker so mrhovinarji in pijavke ki samo žrejo živce in denar? Pa ne mi z zgodbicami kako doživite orgazem ko vam nekdo reče mami ali pa ati. Poleg usranih riti, neprespanih noči? Daj lepo te prosim. Ne bodite smešni 😉

Pač si totalno nesposoben za starševstvo.