zasvojenost?
Tašča (73) me velikokrat prosi, da ji kaj prinesem iz trgovine in seveda to ni problem, saj imam trgovino poleg svoje službe ali mimogrede, ko grem tudi zase iskat stvari. Problem je v tem, da mi vsak teden teži, da ji pripeljem šestorčka (pivo). Nasploh rada zvrne kak kozarček po jedi, kar me sicer ravno ne moti. Moti pa me to, da očitno vsak dan popije vsaj eno pivo. Ženska sicer tudi še marsikaj postori okrog hiše (rože, vrt) in se ji normalno zdi, da zvrne kako pivo, če že vinograda nimamo in posledično tudi vino bolj redko. Ker je bil moj oče svoje dni alkoholik, me moti, da ji nosim alkohol, pa četudi gre le za pivo. Ne vem, ali sem preobčutljiva, ali kaj? Mož se s tem ne obremenjuje (ker njemu pač ne naročuje piva iz trgovine…).
Tišina, 06.05.2024 ob 08:26
Najprej vsak naj se briga zase. A vam je težko prinesti pivo???? Tudi jaz rada pijem pivo pa sem zaradi tega alkoholik??? Nikoli nisem pijana. Pusti taščo pri miru privošči ji to veselje in naj uživa ob kozarčku pive.
Pa daj, koga briga tema iz aprila 2023, smo jo že predebatirali, ko je bilo postavljeno vprašanje. Torej aprila 2023.
Nesmiselno komliciraš. Eno pivo na dan ob nekih fizičnih delih na vrtu ni nobena zasvojenost.
O zasvojenosti bi lahko govorili, če bi ga začela zjutraj pred zajtrkom tanka in bi vsak dan popila 5-6 piv. Pri tem pa bi bil povdarek na pitju, delo pa bi bilo kot manj pomembna vzporedna dejavnost.
Zakaj popije pivo? Njegov okus odžene žejo, embalaža je za nekje zunaj praktična, alkohola v njem pa je le med 4-5%. Ko to ona počasi popije tokom dneva, sedaj dva požirka, pa čez dve uri dva, pa pol spet še kakšen požirek, je dejansko manjša koncentracija alkohola v organizmu, kot ko se ti naješ solate s kisom.
Tudi jaz imam ta trigger, čeprav iz drugih razlogov. Eno pivo na dan se mi za njo ne zdi tako veliko, tako da tukaj po mojem mnenju ni kaj skrbeti. Od enega piva se njene sposobnosti ne zmanjšajo, in dokler je to eno pivo na dan, te ta njena zasvojenost tudi ne rabi pretirano skrbeti.
Sem dobila pa zase nasvet, da v trenutku, ko me to tako zelo zmoti, naj dovolim čustvom, da jih čutim, kakršna koli to že so. Ker ni nič narobe, če se sama s tem pač ne strinjam in tega ne počnem – kar ne pomeni, da lahko spreminjamo druge ljudi, temveč le sebe. Takrat, ko te to zmoti, ji lahko to izraziš ali pa situacijo predihaš, se soočiš sama s sabo in si dovoliš, da si jezna/razočarana/kar koli pač si.