Zdej pa spet vsi seksajo ;-)))
Hja, saj ko seksaš je itak super, pa adrenalin je na višku itd, itd. Samo pri meni je bilo tako, da se je ta strast in sreča končala takoj, ko se je končal seks, razumeš. Če punce nimaš rad, ti je (vsaj meni) potem malce nelagodno, če se hoče stiskat, pa crklat, itd. Takoj občutim neko krivdo, nelagodje in postane štala. Povsem drugače je, če si še zaljubljen vanjo, ker potem tudi po koncu seksa ostane tista prava sreča. Mogoče je samo še ta možnost, da se oba samo poseksata in potem brez kakšnih pretiranih čustev vstaneta, popijeta kavico, pa vsak na drugo stran (sam meni to ne sede, vsaj zaenkrat ne – al pa nisem še take prave srečal:-)). LP
“Mogoče je samo še ta možnost, da se oba samo poseksata in potem brez kakšnih pretiranih čustev vstaneta, popijeta kavico, pa vsak na drugo stran (sam meni to ne sede, vsaj zaenkrat ne – al pa nisem še take prave srečal:-)). “
…je po moje minimalna možnost, da se najdeta dva taka v pravem trenutku…morda sta na začetku oba na tem izhodišču, potem pa se eden zaljubi in je – spet štala ;-))
pa si bral mogoče zgodbo angeline jolie, v kateri razkrije, da zelo uspešno ločuje spolno življenje od družinskega in prizna, da ima moške partnerje, s katerimi se dobiva izključno zaradi sexa…no, meni se to ne zdi nič nemoralnega, če se ti znese je lahko samo dobro sproščanje…
imam pa občutek, da iščeš ljubezen, tisto sladko zadovoljstvo, ko misliš samo na eno osebo, ki postane center tvojega obstoja, razlog tvojih nasmehov in ko se v tebi pojavi neustavljiva želja, da to osebo maximalno zadovoljiš – želim ti, da vse to doživiš in da tvojo trenutno zagrenjenost nadomesti navihana predrznost in prešernost…
lp
Saj nisem rekel, da je nemoralno. Če ji je to v zadovoljstvo vredu. Hočem reči, da sem tudi jaz poskusil nekaj takega, in to še v takem času, ko sem bil najbolj ranljiv in poklapan in sem mislil, “kurc” vse skupaj, bom pa še jaz malo bluzil kar tko, pa je bila punca čisto vredu in lepa, samo nisem čutil tisto pravo (kako se že reče;-)). Sej pravim, da nimam nič proti, samo meni se ni najbolje izšlo.
Mah, idealno bi blo, ko bi bilo med partnerji vse ok, samo meni se zdi, da nas druge stvari toliko zasedajo in vzamejo toliko časa in energije, da potem to negativno vpliva na sam odnos. Ja saj meni se zdi to čisto logično, ko si mlajši imaš tudi več časa, manj obveznosti, manj raznega dela, sekerancije itd, itd. Takrat se tisočkrat lažje posvetiš drug drugemu, nakloniš veliko več pozornosti in podobno. Tak način življenja, kot postaja zdaj ni najbolj prijeten za dobre in zdrave medsebojne odnose, kar se lepo vidi tudi že v sedanjosti, razne statistike, koliko parov gre narazen, se ne poročajo več (dobro eni bodo rekli, da to itak nima smisla, samo še en strošek več, saj tako ali tako po določenem času deliva vse na pol) samo meni se zdi, da je to še vedno nekaj pozitivnega, ne vem no. Včasih se mi zdi, da hočemo potem nekaj na silo rešiti s temi božjimi dopusti, pa se ponavadi še takrat kaj spričkamo. Ja, hudičevo dobro se je treba potruditi, da ladjica varno pluje mimo vseh čeri, ki so na poti.
se zelo strinjam s tabo! na žalost nas res tale tempo ubija, pogovor poteka v glavnem še samo o otrocih, kam je treba skočit, kaj uredit in tako čez nekaj časa ugotovimo, da živimo drug mimo drugega, pa vendar še vedno drug z drugim.
in ker delo in okolje od nas zahteva da postajamo vedno bolj agresivni, zahtevni, nepopustljivi, se nam dogaja, da ugotovimo, da živimo s popolnoma drugo osebo kot smo se vanjo zaljubili. kaj zdaj? od razočaranja vse pustit? se smilit sam sebi? se sprijaznit z nastalo situacijo?… ne vem, vem samo to, da vedno ni idealno, ampak ni pa hudo, boleče, trpeče in zato se mi zdi vredno vložit še veliko nasmehov in dobre volje v moje okolje. in odkar sama “delim dobro voljo” opažam, da jo vse bolj tudi prejemam…
je pa res, da sem nepoboljšljiv optimist.
lp