Pri osebah, ki imajo anksioznost, so vedno vsi ostali krivi. Moja je tudi bila patološko ljubosumna, celo do te mere, da je v njeni glavi imela dokaze. Verjetno je sama res verjela, da je tako. S takšno partnerko ali pa partnerjem ne moreš živeti, lahko kvečemu životariš. Tudi ona je zanikala, da je z njo karkoli narobe. Je pa bilo vsaj nekaj narobe z vsemi drugimi. Ko se sedaj spominjam za nazaj, je ona pravzaprav kopija svoje matere, ki tudi ni bila ravno zgled mentalno stabilne osebe. Verjetno je zadeva dedna ali pa se z vzorci prenaša med odraščcanjem, ne vem. Olajšanje pride šele, ko greš s takšno osebo narazen. Naenkrat začutiš, da spet dihaš in živiš. Pa verjemite mi, ni to egoizem kot nekateri tukaj pravite. Človek mora to narediti zase, drugače zboliš. Vsi, ki imajo takšne ali podobne psihološke težave, te potegnejo s seboj v svoje brezno. Tukaj ljubezen nima kaj, tudi poročne zaobljube ne, žal.
[/quote]

To, kar opisuješ, je ljubosumje, ne anksioznost. Torej ne, pri anksioznih ljudeh niso vedno vse drugi krivi, ampak je to značilno za ljubosumje. Anksioznost se lahko pojavi kot eden od stranskih učinkov ljubosumja. Obratno pa ne. Ne mešaj enega in drugega.

Pri osebah, ki imajo anksioznost, so vedno vsi ostali krivi. Moja je tudi bila patološko ljubosumna, celo do te mere, da je v njeni glavi imela dokaze. Verjetno je sama res verjela, da je tako. S takšno partnerko ali pa partnerjem ne moreš živeti, lahko kvečemu životariš. Tudi ona je zanikala, da je z njo karkoli narobe. Je pa bilo vsaj nekaj narobe z vsemi drugimi. Ko se sedaj spominjam za nazaj, je ona pravzaprav kopija svoje matere, ki tudi ni bila ravno zgled mentalno stabilne osebe. Verjetno je zadeva dedna ali pa se z vzorci prenaša med odraščcanjem, ne vem. Olajšanje pride šele, ko greš s takšno osebo narazen. Naenkrat začutiš, da spet dihaš in živiš. Pa verjemite mi, ni to egoizem kot nekateri tukaj pravite. Človek mora to narediti zase, drugače zboliš. Vsi, ki imajo takšne ali podobne psihološke težave, te potegnejo s seboj v svoje brezno. Tukaj ljubezen nima kaj, tudi poročne zaobljube ne, žal.
[/quote]

Doživela enako, se kar stresem, ko pomislim koliko energije ti požrejo taki ljudje. Taki imajo izkrivljeno predstavo o ljubezni. Z njimi zdrav odnos ni mogoč. Treba jim je postavit ultimat. Zdravljenje ali razhod. Po navadi se bolj izplača razhod, če ne skupaj z njimi zboliš na psihi, ker te potegnejo navzdol, da niti sam ne veš kdaj.

Kako pa veš, da gre za anksioznost? Ji je zdravnik to potrdil ali samo domnevaš? Če gre za anksioznost, obstaja vzrok zakaj je do tega prišlo. Sama sem imela hudo anksioznost z napadi panike, ki me je pripeljala do izgorelosti in adrenalnega zloma. Okrevanje je bilo zelo dolgo, več kot 2 leti pa še zdaj nisem ok. Verjetno ti da vedet kaj jo tako moti. Ti in tvoje navade, služba, razdajanje za druge, … Poslušaj jo in boš izvedel vse. Največkrat gre za neslišanost … Ko boš oz. verjetno jih tako že veš, začnita iskati rešitve kako si življenje olajšat. Predlagaj ji, da gresta skupaj na psihoterapijo. To je edina pot do ozdravitve. Vse dobro.

Tisti ki pišete da naj odide se ne strinjam. V zvezi se šele vidi ko ima partner/ka težave kakšne podpore bo deležna. Saj verjamem da je grozno ko nekdo takole zavrača pomoč. Ne zna drugače in zato zavrača ker se boji soočati s svojimi težavami. Ena ženska je napisala kako je hvaležna partnerju za svojo podporo, da ji je stal ob strani. Torej se tudi da. Je pa zanimivo ko imajo moški težave z alkoholom so jim večina ženske pripravljene pomagat, ko se obrne situacija in ima ženska težave z anksioznostjo.. pa jih večina pišete(seveda moških) zapusti jo, jaz sem jo tudi.. Dvojna merila ane, češ se bo že znajdla. In nihče takih moških ne krivi kakšno si je izbral. Obratno ko ženska dobi pijanca pa polno enih obsojanj. Jaz mislim da eni stisnete rep ko pride do težav, kar se mi niti malo ne zdi prav.

Meni so šle solze na oči..kot da bi opisovali mene.Le kaj je z mano narobe?
Včasih se vprašam ali imam mogoče paraniodno shizofrenijo ali kako se ji reče.Sama negativnost me je,čudne misli,strahovi…da o ljubosumju ne govorim.Čutim da me bo partner zapustil,ker sem grozno bitje…kam naj se

Sama sem mislila najprej kaj vse je narobe z mano. Sem pa kmalu spoznala da sem to čutila le pri enem in edinem partnerju, pri drugih nikoli. Mogoče je pri tebi celo podobno.

Sem šla skozi vse to. Primarno, se pravi sama nevrologija, zaenkrat BP. Vendar sem izgubila oba starša pri 10 letih. Pustimo celo mizerno zgodbo, oba sta živa. Ostala sem sama. In družba ni poskrbela zame. Še danes imam občutek, da ne, ker nisem bila lep otrok. Dejansko sem živela, kot da sem nelegalna. Vsi so se me izogibali, ko so ugotovili, da nimam nikogar. Noben me ni prijel za roko in me peljal na CSD, sama sem se jih pa bala. Občutek pa je bil, kot bi me družba želela kaznovat, za nekaj kar nisem naredila. In ker nisem nič takega naredila, sem imela občutek, da je z mano nekaj korenito narobe. In sem odrasla, naredila šolo se pririnila v približno OK službo. Vendar me je bilo vesčas strah. Ni mi smelo nič spodleteti. Ker če bi ena stvar ne šla po planu, bum na cesto. in so me fantje zapuščali, ker je bilo preveč. Češ da z mano nekaj ni OK. In jih vrašam, ja kaj bi pa ti naredil, če bi se ti zgodilo to, misliš, da ne bi pristal na cesti, da je to dejansko samo moj strah? In ne. Odgovora ni bilo, ker dokler si nisem naredila v življenju zadosti rezereve, bi v resnci, goli resnici, pristala na cesti. Anksioznost? Je lahko upravičena? Danes je lažje, danes sem z vsemi na istem. Vmes sem šla na terapijo. Je pomagalo. Mi je vrnilo življenje, tisto tapravo življenje. Starše sem odpisala kot so oni mene, čeprav, bi me zdaj nazaj. Vendar prinaša tudi to s sabo vprašanja? Zakaj ne morem nikoli imeti družine? Če moški takole zapuščajo, si res lahko družina izključno z otroci? Jaz v tem ne vidim smisla. In vidim odrasle ljudi, vezane na starše. Amapk a ni prava rast, če ti uspe biti družina z nekom izven primarne družine?? Kako to noben več ne ve? Skratka, veliko stvari sem se naučila sprejeti .. ene se pa še trudim, vendar vse to ob tem, da sem resnično živa zase.

Se je pa vrnilo. Se pravi anksioznost. Tožili so me, da sem dolžna preživljat enega od staršev. Sicer mi je uspelo dokazati svoje, vendar mi je vrnilo za celo leto in pol cel mizeraj iz preteklosti. Trenutni partner je z mano zdržal. Malo pa je občutek, da je sedaj družina..

Jaz sem tudi imel ženo, ki je imela psihične težave. Šrcno upam, da bo otrok normalen, ko odraste, kajti te težave pridejo na plan šele kasneje. S takšnim ččlovekom enostavno ne moreš živeti. Vsaki ženski, ki je z alkoholikom, bi svetoval, da gre naprej, torej stran od njega. Čas mine in življenje poteče, tako je. Čakati na boljše čase od takšnih težavah je neumno.

Anksioznost je huda zadeva, ki pa se lahko poslabša. Isto se lahko z leti spet pokaže. Na začetku si tudi sama nisem priznala, da je karkoli narobe z mano dokler ni postalo tako hudo, da nisem bila več zmožna na avtobus ali pa v trgovino brez napada panike ali tesnobe. Predvsem povdarjena je pretirana skrb in strah pred mnenjem drugih ljudi. Tako sem na primer ure preživela za skrbi predvsem denar. Potem še stvari, ki so se zgodile 10 let nazaj. Ja zakaj sem to naredila tako zakaj nisem tako itd. Omenil si, da je ženo strah pred varanjem.ali je bila že gdaj prevarana? Moraš razumet, da si ji lahko ti 1000{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} zvest pa bo njo še vseeno strah. Pa verjemi sama si tega ne želi. Ko se samo spomnem kolikokrat sem se zaradi svojega obnašanja, ki ga nisem mogla nadzorovati prejokala, preživcirala itd… Vsak dan znova in znova kot, da si ujet v začaranem krogu strahu, panike, obsojanja…. od točke ko zjutraj ni več šlo vstat iz postelje do raznih hudih depresivnih pojavov. Bili so tudi dobri dnevi ampak večeri v glavnem isti panika že do te točke, ko te začne telo že fizično zejbava ne samo glava. No en dan pa sedim pri zdravniku omenim svoje probleme itd. Dobila sem pomirjevala. Šla sem domov jezna in med čakanjem na prazen avtobus (ja tako hudo je bilo, da nisem vstopila, če je bilo not več kot 5 ljudi včasih je to trajalo tudi po par ur včasih sem šla raje tudi po 10 in več km peš) sem premišljevala pomirjevala… Pa saj nisem nora, da bi to potrebovala pridem domov vržem tablete na mizo in lepo pozabim na njih. Potem pa en dan spet med napadi vzamem tisto tableto no kar bo sem rekla. In morem rečt da sm v roku 15 minut spet zadihala sploh se nisem obremenjevala nič me ni skrbelo in po dolgem času sem bila res sproščena. No tako sem živela cca 2 meseca vsak dan 2 tableti in sem šla normalno naprej spet sem se brez strahu odpravila v trgovino nisem čakala na prazen avtobus začela sem komunicira z svetom vse super. Po 2 mescih pa sem se odločila da js nerabim tablet in sem jih opustila. Stanje nikoli nebo popolno vedno bo prisoten nek mali strah ampak morem rečt da proti prej imam zdaj normalno življenje, imam samozavest in ko pride do težke situacije si rečem sej bo vse bo boljše. Predlagaj ženi naj se pogovori z zdravnikom,naj vzame tablete, ko bo stanje boljše pa jih opusti. Grožnje pa ultimat tu ne pomagajo ker ne vidiš v glavo ljudi in tu govorimo o bolezni, ki je niti ne razumeš niti si je ne predstavljaš dokler te ne doleti. V tem trenutku ona najbolj rabi podporo po domače fix zid na katerega se lahko nasloni. Za pomoč pa mora ona sama sebi dopovedat da jo rabi. Ti jo pa pri tem vzpodbujaj lepo se pogovorita povej kaj opažaš povej da te skrbi za njo. Spremljaj jo meni npr: je zelo pomagalo da sem imela nekoga ob sebi, da nisem bila sama. Ker ta bolezen udari najbolj ko je človek sam. Seveda je pa treba pazit da ne pade tudi v depresijo. Ker take stvari je pa potem res treba zdravit tudi v kakšnih ustanovah. Pa še nekaj ženi namesto da ji rečeš a bi šla na zdravljenje ali pa rabiš zdravljenje reči kaj pa če bi poiskala pomoč, da prebrodiš to. Meni je beseda zdravljenje šla najbolj na živce kr z tem direktno poveš da je nekaj narobe z človekom. Je bolj težka zadeva. Pa glavo gor vse bo ok!!

Tudi sama imam probleme z anksioznostjo vendar jemljem zelo nizek odmerek antidepresivov ukvarjam se z jogo, pravilnim dihanjem in je boljše. Najbolj vazno je, da sama spozna da ima tezavo in se odpravi po nasvet k psihiatru. V Sloveniji imamo problem, da je to stigmatizirano, da recimo rabis psihiatricno pomoc zato se nam vsem ob tej mislim upira ta ideja. Amapk psihiater tudi nekateri psihoterapevti ti znajo zelo pomagati. Je pa aksioznost velikokrat povezana z depresijo in zato je treba to jemati resno. Dlje kot se odlaša slabše je. Pri meni je tezavo ugotovila osebna zdravnica in mi je predlagala pogovor s psihiatrinjo in mi ni zal. Mi je pomagalo. In res to ni nič takega. Ceprav tudi pri meni, za to vejo samo moji najbljizji ker se bojim stigme. Jaz imam s partnejem to tezavo da on ne razume tega mojega stanja in vcasih ko kaj potarnam me ne zna pomiriti ( kot ma zna pomiriti brat oz. mama) potrebo je samo biti malo socuten in odgovoriti nekaj spodbudnih pomirjajocih stavkov, da oseba vidi, da se jo razume in da bo vse vredu in da ni sama.

Sem prebrala vse komentarje, lepo je prebrati razlago s čim se more avtor ukvarjat. Nihče pa ni napisal enega … zdravljenje ne pomaga, če si tega NE ŽELI SAMA. Avtor, lahko ji rečete seveda zdravljenje ali razhod, ampak če se bo za zdravljenje odločila samo zato da bo vam ugodila, ne bo čisto nič boljše. Ker sama mora uvidet, da to dela za sebe, ne za vas. Namesto izsiljevanja ji prikažite sliko, da se bo z zdravljenjem sama končno bolje počutila, da bo lahko začela živet svoje življenje, skratka da bo njej boljše, ne vam. Posledično se bo seveda tudi odnos uredil, ampak to bo samo pika na i.

Nas je pa veliko takih ” malo bolj zaskbljenih” kot nam lepše reče moja zdravnica 🙂 in vedno več nas je na žalost, vendar jaz vseeno mislim, da se da vse pozdravit, ker to je bolezen tako kot vsaka druga samo, da je bolezen misli 😉

Se popolnoma strinjam, podpora ljubljanih je kljucna, ne pa v jok pa na drevo zbezat ko se kaj zalomi.

Čakalne dobe za psihiatra v Ljubljani so bile po mojih izkušnjah 3 mesece. Ker sem ocenila, da obravnavo rabim takoj sem plačala 100 eur za samoplacniski pregled ( pregled cez 14 dni) takrat sem se pogovorila, dobila napotke in začela s terapijo in se seveda vpisala k psihiatrinji kot redni pacient. Ne odlašajte in se ne prepričujte da ste vredu, če niste. To je moj nasvet.

Tudi sam živim v odnosu, kjer ima žena patološko ljubosumnost. Pri njej gre to z roko v roku z mejno osebnostno motnjo (vsaj mislim tako). Na trenutke so izpadi ljubosumja tako hudi, da je ob tem resnično težko živeti. Očitki so tako včasih tako absurdni, da bi bili smešni, če ne bi uničevali družine.
Midva imava dve majhni punčki in razhod ni tako enostaven. Otroke kar tako pobasati ni enostavno (patološki človek bo storil vse da škodi partnerju – tudi na račun otrok) saj je v prvi vrsti potrebno pomisliti na njih.
Terapija v mojem primeru ne pomaga, saj je ne priznava in se je noče udeležiti, saj je prepričana, da so za vse njene težave krivi drugi. Tudi če bo šla na terapijo mislim da kaj veliko ne bo naredila, ker svoje težave ne priznava.
Rešitev… če nimata otrok takoj iz take veze ven. Če jih imata pa v prvi vrsti pomisli na otroke in z mislijo na njih začni urejati zadeve. Predvsem v sebi in svoj odziv na njeno patologijo. Dolgoročno pa je verjetno edina rešitev razhod.
In še to… oseba, ki je patološko ljubosumna ima v svoji osnovi izredno slabo mnenje o sebi. Da preživi, ga transformira na druge.

Srečno…

Jaz se z ansioznostjo borim že 22 let in ko gledam za nazaj je edino kar se je spremenilo to da vem kaj mi je. Pri 18 letih pač nisem vedel in sem mislil da se mi meša, ker imam tumor v možganih. To je pa tudi vse kaj se je v teh 22 letih spremenilo. Aja…parkrat vmes zamenjal zdravila in psihiatra. Živeti z anksioznežem ni lahko…je potrebno planirat vse tako, da jaz ne bom izpostavljen situacijam pri katerih bi lahko doživel panični napad. Žena mi je pred kratkim povedala, da če bi vedela da bo življenje z mano tako naporno se ne bi z mano poročila. Sem bil precej jezen na to njeno izjavo, ker je to samo še pika na i mojemu luzerstvu ampak ji ne zamerim, ker verjamem, da je res naporno.

In na kratko, anksioznost je strah od strahov.
Vsi jo dozivljamo od otrostva naprej. Vendar se s strahovi spopadamo in napredujemo. Nekateri (20{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ljudi) pa strahove potiskuje, se jim izogiba ali prelaga na druge. Ker jih niso resili se kopicijo in stopnjujejo. Nato ob najmanjsem stresu, ki je kaplja cez rob dozivijo napad panike. To stanje je nato toliko napredovalo, da lahko pomaga le terapevt. Povod za anksioznost je lahko karkoli,… tudi ljubosumnost. Osebo je strah, da bo prevarana, zapuscena, osamljena, brez dohodkov, brez doma itd.
Samo premlevanje, polno scenarijev, ki se nikoli ne bodo zgodili, ampak osebi so zelo resnicni. Torej strah od strahov.

Prva stvar, ki pomaga je priznanje oz. zavedanje osebe, da ima tezave.
Druga stvar je poiskati pomoc.

Ce zelis zeni pomagati, potem jo prvo pomiri, prepricaj da jo imas rad, da jo ne bos zapustil in da ji zelis pomagati. Tako da bosta sla skupaj do strokovne pomoci. Vse to resnicno naredi. Ce ti bo zaupala bo lazje vse skupaj sprejela in nadaljevala. Kasneje bo sama hodila k terapevtu, ti pa ji stoj ob strani. Ko bo ozdravela ti bo hvalezna in lepse vama bo.

Ce pa vse to ne pomaga in nikakor ne zeli sebi priznati, da ima tezave, potem moras pa sam pri sebi odlociti se, kako bos zivel naprej. Pravico do zdravja in zdravega odnosa imata oba. Ce si in bos naredil vse kar je v tvoji moci za vaju in vseeno ne uspeta, potem ne rabis imeti slabo vest, ce gres naprej sam.

Anksioznost je definitivno naporna, naj pa pripomnim, da veliko ljubosumnih scen izvira v realnem razlogu, ki je povezan z intuicijo. Moj bivši me je imel in za zmešano in za potrebno terapij, da pa se je zares gonil okoli, sem pa dokazano zvedela šele, ko sem se ločila. Morda se niti ne bi, ampak sem ga ujela na toliko malih lažeh, za katere je hotel obesit krivdo name, da sem si narobe zapomnila, da sem si jih začela zapisovati. Po pol leta zbranega materiala sem mu pustila zvezek in sporočilo, da za vse ostalo bo poskrbel moj odvetnik. Če bi z njim razčiščevala, bi se mi verjetno res zmešalo. Naključje je prineslo v moje življenja sestro njegove ljubice, ki mi je, nevede kdo sem, kazala slike nekega izleta, kjer so bili skupaj, ko sva še bila poročena. Ne rečem, da je povsod tako, ampak če bi mi še enkrat terapevt rekel, da sem anksiozna, bi ga počila na gobec. Vendar moj sedanji partner mi povoda za obiske terapij pač ne daje, pa se to ne more zgoditi. Toliko.

ja res je vsi ostali so krivi, samo tisti, ki ima v resnici težave, jih pa ne prizna in se noče zdraviti. Vsi okrog njega zbolijo, tako je to. Trpi…. tudi doktorji ne bodo rešili problema popolnoma.

Ti verjamem, no varanje se tako pogosto dogaja, da bi bilo smesno vsako zeno, ki pokaze ljubosumje oznacevati za anksiozno. Pri anksioznih ljudeh je povod za paniko karkoli, pa tako tudi to.

No to kar se je pa tebi dogajalo z bivsim pa je “gaslighting”, to je manipulacija, ko se sprasujes “kdo je tu nor”. Mal poguglej, mogoce se prepoznas.

Če veste da trpi za psihično motnjo, razhod ni rešitev. Upajte, da ne boste sami kdaj zboleli. Toplo priporocam dr. Trziča, klinika Moste-Polje.

Problem so narcisoidni bolniki. Se je za vprašat koliko je resnice v zgodbi oz bolje rečeno njena plat zgodbe? Ko te enkrat vzame za meto, bo naredil vse, da te uniči. On seveda nikoli nič kriv. Poznamo take….

No moreš verjet koliko vas je takih, ki s teženjem sami dobesedno prikličete takšne situacije. Toliko časa psihirate in davite človeka za prazen nič in ga prepričujete, da je kriv, čeprav ni, da mu na koncu poči film in vas zares prevara iz principa! In potem tisti vaš zmagoslavni bolan stavek ” sem vedel/a, da sem imel/a prav”.

Sama sem bila vedno vsem zvesta in predana, razen enemu največjemu ljubosumnemu psihopatu. Temu sem edinemu nabila rogove, da vsaj ni zastonj bil ljubosumen.

Se podpišem pod tole. Anksioznost je 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ozdravljiva, odvisno seveda od tega, kaj je zanjo vzrok. Tudi sama se bila nekaj let nazaj anksiozna. Pa so sledile meditacije, psihoterapevt, poglobitev vase. Na koncu se je izkazalo, da je bil največji vzrok za anksioznost hormonsko neravnovesje (ščitnica). Kombinacija zdravljenja in naštetega zgoraj – bomba; sploh več nimam težav.

Vas razumem, da vam je težko, če vaša žena ne želi ozdravitve – če sama ne bo želela, se ne bo nič spremenilo, žal. In ja ljubosumje in anksioznost sta kar lepo povezana, kot je napisala gospa zgoraj.

Želim vam vso srečo.

Se podpišem pod tole. Anksioznost je 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ozdravljiva, odvisno seveda od tega, kaj je zanjo vzrok. Tudi sama se bila nekaj let nazaj anksiozna. Pa so sledile meditacije, psihoterapevt, poglobitev vase. Na koncu se je izkazalo, da je bil največji vzrok za anksioznost hormonsko neravnovesje (ščitnica). Kombinacija zdravljenja in naštetega zgoraj – bomba; sploh več nimam težav.

Vas razumem, da vam je težko, če vaša žena ne želi ozdravitve – če sama ne bo želela, se ne bo nič spremenilo, žal. In ja ljubosumje in anksioznost sta kar lepo povezana, kot je napisala gospa zgoraj.

Želim vam vso srečo.
[/quote]
Vedno je lepo prebrati zgodbo o “uspehu”. Kako si pa zvedela, da gre za hormonsko neravnovesje? Kakšne so bile vrednosti ščitnice, da se je pojavila anksioznost? NIžje, višje?