No moreš verjet koliko vas je takih, ki s teženjem sami dobesedno prikličete takšne situacije. Toliko časa psihirate in davite človeka za prazen nič in ga prepričujete, da je kriv, čeprav ni, da mu na koncu poči film in vas zares prevara iz principa! In potem tisti vaš zmagoslavni bolan stavek ” sem vedel/a, da sem imel/a prav”.

Sama sem bila vedno vsem zvesta in predana, razen enemu največjemu ljubosumnemu psihopatu. Temu sem edinemu nabila rogove, da vsaj ni zastonj bil ljubosumen.
[/quote]

Ni bil prvi in tudi ne zadnji, bil pa je edini, ob katerem sem postala “anksiozna”. Bil je draga šola, česa v življenju nočeš. Med drugim tudi ne težit in sedaj mi ni treba, ker s sedanjim partnerjem tudi nimam razloga, pa čeprav je veliko odsoten zaradi službenih poti, tudi v tujino. Ne rečem, da so vsi primeri takšni, ampak poznam pa jih kar nekaj, kjer so žene dobivale servirano, kaj vse si umišljajo, dejansko pa so že vsi vedeli, samo žena še ne.

Da je skoz nemirna, zaskrbljena, panična, noro ljubusumna. Ti nekaj prekriva. Vprašaj jo kaj skriva ali te vara ji je kdo bolj všeč pa ti ne Upa povedat da je tako ljubosumna. Glej jo v obraz in oči in boš videl. Pogovor razrešuje. Mene je kap ko mi je punca po 6 letih življenja povedala da ji je noro všeč 1 drugi, pa sma se razumsko pogovorila. Zdaj vem zakaj sem bil zadnje leto napet ko struna pred njenimi izpadi.
Lp

Sama imam predmenstrualno disforično motnjo. Preden sem ugotovila sem rabla veliko časa da sem spoznala v čem je fora. Začela sem si zapisovati kdaj kateri simptomi vpisovala sem si v telefon ali sem napeta,razdražljiva,boleče dojke,aksiozna,zatečeni gležnju,tresoče roke,pospešeno bitje srca,mravljinci…in na koncu sem najedla vzorec 14 dni pred menstruacijo,1 teden pred menstruacijo in 1 ali 2 dni pred samo krvavitvijo. Ti simptomi trajajo od10 min do par ur odvisno. Zdaj jih razumem in vem da ni nič hujšega minejo in vem da ni to vsak dan ne bojim se več da je aj hudo narobe z mano…ženske opazujte se mogoče je kriva menstruacija. Je pa res da med nosečnostjo nisem imela težav ni ovolacije ni težav komaj čakam na meno.
Partner mi je skozi stal ob strani jaz pa sem mu probala razložit kaj pravzaprav obcutim,kako se počuti česa me je strah.Partnerju hvala da me je poslušal in upam da ne ne bo nikoli rabo razumet.

Jo ima in to veliko, zaradi drugacnega dojemanja tako svojih kot custev drugih zaradi slabe samopodobe, zaradi negativne nastrojenosti za vsako situacijo,….

takšne osebe imajo ponavadi, kot že napisano NOM ali MOM.

Znake na katere je treba paziti vključujejo tudi uporaba drog. Nažalost je to zelo razširjeno, ampak vseeno. Mentalno stabilna oseba nima potrebe se drogirati. Posebej NOM bolniki jo pa imajo.

Moja bivša je tipičen primer osebe z NOM. Ona ima o sebi navzven izredno dobro mnenje, čeprav nima enega samega dosežka za pokazati pri svojih 35 letih. Sicer ima globoko v sebi slabo samopodobo in zato je seveda nesigurna, patološko ljubosumna in vse kar spada zraven. Stalno so prisotni strahovi. Vseeno pa da vsem vedeti, da je ona superiorna. Najraje ima možko družbo, tudi to je zančilno, za ženske z NOM. One morajo biti stalno občudovane zato seveda skrbijo za popolnost svojega zunanjega izgleda. Glede na to, da ni v življenju ničesar ampak res ničesar dosegla, ji kaj drugega kot njen izgled, ki seveda z leti šepa, ne preostane. Zato tudi ni za pričakovati, da se bo zadeva izboljšala, se preprosto ne bo.

Droge (od marihuane, MDMA, kokain itd) so značilni za osebe z NOM. Obstaja več podvrst Narčistične motnje, večina njih pa rada posega po drogi. XTC, katerega osnova je MDMA, je bil nekoč predpisan kot antidepresiv za bolnike s PTSD. Simptomi so podobni in tudi NOMovcem zato zelo paše ta droga.

Ko osebi, ki ima NOM nekaj ne paše, se bo le-ta obrnila proti vam z enako mero, kot se vas je prej oklepala. Zato pri razhodu, ki je neizbežen, bodite pazljivi in se nanj pripravite, v kolikor imate premoženjske stvari za urediti, uredite to pravočasno, preden se on ali ona sploh zaveda, da bo prišlo do razhoda.

Jaz, nažalost iz izkušenj, lahko samo potrjujem, da drugega kot razhod/ločitev ne ostane. Raje danes kot jutri, neglede na to ali so otroci ali ne.

Vse kar je napisano

Opisuješ 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ljudi. Sicer pa, kdo si ti, da boš postavljal drugim diagnoze. Najbolj hecno mi je, kadar narcis oz mom oseba drugo osebo označi z enako etiketo.

Opisuješ 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ljudi. Sicer pa, kdo si ti, da boš postavljal drugim diagnoze. Najbolj hecno mi je, kadar narcis oz mom oseba drugo osebo označi z enako etiketo.
[/quote]
Ce pa je 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} teh, ki jih ti poznas taksnih, pa je s tvojo druzbo nekaj hudo narobe! Pokazi mi tvoje prijatelje in ti povem kdo si ti. Torej tudi s teboj ni vse OK

Ostati s partnerjem, oziroma, mu stati ob strani pri bolezni je zelo plemenito dejanje. Pri psiholoških boleznih je to še toliko težje. Če pa partner/ka sama ne vidi, da ima težave, oz. celo trdi, da jih nima, pol je verjetno res škoda lastnega življenja ob taki osebi izgubiti…

Anskioznost pri ženskah je resna bolezen. Odnos ne bo nikoli “dober”, bo kdaj boljši, pol pa spet slabši. Različne ravni “slabega odnosa” bosta imela. Če je vredno vstrajati, pa se odloči sam. Jaz definitivno ne bi.

Pišite mi na [email protected]

Ja jaz si sedaj tudi lahko priznam, da imam (sem imela) neko anksioznost, fobije oz strah za brezveze. Takrat ko sem se pač spomnila zjutri “aja, tebe je pa stah, straha oz sebe”. Sem ga lahko obvladovala, normalno funkcionirala, nikol tablete ne psihiatra; samo ta občutek, ki me je brenzal, da nisem poletela. Sej, če sem imela dosti druzbe in ne časa da se sprovociram do strahu je bilo ok.  Vem, da je to posledica, ker sem 25 let (od otroštva) skrbela in bila priča izpadom mame s šizofrenijo. Bila sem sama z njo od 13 leta in kolikor sem takrat dobro reagirala in se mavadila biti močna, sploh v krizi. Je to pol prišlo za mano. To so res takšni izpadi, situacije,, ki niso za otroka. Saj vidimo da še odrasli moško ene anksioznosti ne prenesejo, jaz sem pa morala kot otrok spremljat kako se mami počasi trga. Ponavadi je trajalo 2 meseca, da se ji je strgal do konca in jo je policija končno odpeljala v psihiatrično bolnico. Npr. ko je naga tekala po cesti, ko je se v lokalu slekla do golega, ko se je zapila skor do smrti. No pol reagirajo prej pa ne. Pa mislim, da sem glede na vse še dobro izpadla. Drugih s fobijam nisem vznemirjala,, le jaz sem se žrla.

Tudi jaz imam podobne izkušnje. Že takoj na začetku je bila zelo čudna, asocialna, itd… stal sem ji ob strani, vmes je bila tudi na psihiatriji, veliko časa na tabletah… Ob meni je postala drug človek, evforična, prijetna, neproblematična, super ženska, oboževala in razvajala me je, vendar z občasnimi epizodami, saj ne vem česa, depresije, morda tudi shizofrenije. Popolnoma se je naslonila name, postal sem center njenega življenja… Po dveh letih nisem več vzdržal in jo zapustil. Padla je globoko, nalašč še veliko globje, kot bi bilo treba, želela je postati huda žrtev in je to tudi postala.Kljub temu, da sem ogromno naredil za njo, sem s tem postal največji prasec, ki ji je uničil življenje.

V imenu ljubezni vsega tega sploh nisem opazil, dokler nisem bolj podrobno spoznsl nenormalnih odnosov v njeni primarni družini.

Težko je s takimi. Vendar je dejstvo, da če naletite na nekoga, ki brez vas ne zna biti srečen, da ne zna normslno sam funkcionirati v življenju, da to ne more biti potem normalno partnerstvo, to je pathological in vi niste rešitelj sveta

Bodite “sebični”, partnerju niste starš, vsak ima neke težave, tudi vi, partnetja si stojita ob strani, vendar če je to preveč enostransko, potem s takin  ni  “normalnega” partnerstva in žuvljenja.

Se strinjam z predhodnico, ti si kriv da je ljubosumna in anksiozna. Malo več se ji posveti in bo srečna.

Ne sili je. Dokler si sama ne prizna se nebo nič spremenilo. Težko je… Jo imam tudi sama. Seveda pa obstaja več oblik anksioze. Pri meni se kaže kot konstantna skrb, strah pred tem kaj si mislijo drugi, konstanten stres, kar narediš še 100x premlevaš. Včasih so to malenkosti kot 100% sem nekaj pozabila. Pa vem da nisem pa vseeno premlevam kot, da iščem napake. Da bi koristila javni prevoz? Ni pogoja razen, če je prazen oz je samo kaka babica gor. Konstantna skrb, da nisi dovolj dober. Niti za prijatelje kaj šele partnerja. Da bi šla v bolniško ni pogoja me je preveč strah kaj si bodo ljudje mislili. Pa tudi lovi me krivda,če ne grem v službo…. Ta bolezen je težka se spopadam z njo že leta. Včasih je boljše včasih pa se ne premaknem iz sedečega položaja. Včasih pride tako daleč, da se zaprem v avto ali pa v kak ozek kot. Ne želim si tega nočem tega a ta stvar noče stran. Kaj bi dala, da tega nebi bilo…. Vse to pa je odraz travme iz otroštva. Več tepena kot karkoli drugega. Takrat sem prosila naj neha. Nikoli ni. Zato se pa tudi 100x opravičim za stvar, ki je že davno pozabljena. Hodim po prstih okoli ljudi oazim, d anikogar ne razburim…. Težko je. Pogovori se z njo prvo kar mora je pa ugotovit iz česa izvira anksijoza.

Draga jap

Tvoja zgodba je zalostna.

Zato ti bom pomagala.

Naredila ti bom terapijo na daljavo.

Ne bo cisto dobro.

Bo pa ful boljse.

Srecno

Večkrat na dan še ji zahvali, drugače bog ve kje bi bil, če bi bil sploh še med živimi. Poznam primer. Vsaka čast tvoji ženi.

Ne nabijaj ce si bla pac prizadeta v zvezi. Jst sm imel punco, ki je imela 2 otroka….pa ko sm jo prasal ali bi ona isto lahko sprejela to da ma jaz 2 oteoka iz orejsne veze, je rekla da nebi tega zmogla…tko da ne nabijaj pa se sprijazni da si nismo nic dolzni…vec kot ocitno je, da zivimo v casu, kjer se mora vsak pobrigat za sebe….

Joj, kot bi brala svoj opis. Upam, da je že bolje…

Pozdravljeni.jaz sem pred stirimi leti zbolel za rakom.in od takrat dalje imam nonstop otezeno dihanje nemorem zajet sape.imam se sicer astmo dal sem vse preglede skozi kri vredu rengen pljuc vredu ekg vredu.nevem vec kaj bi to bilo.sedaj sem na antidepresivih in se skoz otezeno dihanje.

Če res ni srce, morda kaj v povezavi s hrbtenico, torej za nevrologa.

Borderline? (MOM)