Živel dan zmage!
Štukelj je bil za kralja, bil je četnik in sodeloval ali celo bil agent SOE (angleške obveščevalne službe). Po vojni so komunisti poskušali izbrisati vsak spomin na tega tedaj največjega športnika Slovenca vseh časov. Danes je to najbrž to en drug.
[/quote]
Po 2. svetovni vojni se seveda za sodnika Štuklja ni našlo nobeno sodniško mesto. Očitno je bil za komunistično oblast preveč deloven in prizadeven, njegov glavni greh pa je seveda bil, da je odkrito nasprotoval medvojnim komunistom. Po vojni so mu tako dosmrtno prepovedali opravljati sodniško službo, ob tem pa ga spravili še v montiran proces, kjer so mu očitali, da je jugoslovanske oficirje nagovarjal, da naj stopijo v plavo gardo. Štukelj kot odličen pravnik se je branil sam in na koncu celo dosegel oprostilno sodbo, kar je bil za tiste čase pravi mali čudež. Komunistični tožilec Štuklju ob tem ni dopustil niti tega, da bi pričala kakšna njegova predlagana priča, češ, “da ni treba nobenih prič, ker da je pomemben predvsem javni glas”.
Gradi se lahko samo v svobodnih državah, ki so jih osvobodili osvoboditelji p.v. tita. V drugih kapitalističnih državah niso gradili nič, ker jih niso osvobodili komunisti. Po drugih državah so imeli strahotno revščino. Živeli so po luknjah in zemljankah. Prav jim je, ker niso imeli tita. Ker niso imeli bratstva in enotnosti, so drugod po Evropi v 90. letih imeli strašne vojne, ki so terjale veliko življenj. Le zakaj si niso umislili tita? Prav jim je!
[/quote]
+
http://www.beck-shop.de/fachbuch/leseprobe/9783205787204_Excerpt_001.pdf
Textilindustrie (Hutter, Ehrlich, Pinter, Roteks und andere)
Metallindustrie (Ing. Johann Pengg, Franc Perger und andere)
–
Med posameznimi gospodarskimi področji je bila najbolj prizadeta
industrija. Več podjetij je konec vojne dočakalo s porušenimi upravnimi
in proizvodnimi poslopji in zelo poškodovano strojno opremo. To so bile
tekstilne tovarne Prva mariborska tovarna pletenin, Texta, Zelenka in Co.
Lintex, kovinsko podjetje Kovina d.d. Tezno ter Bergovo, Halbärthovo in
Feundovo usnjarsko podjetje. Vrsta podjetij je utrpela precejšnjo škodo na
objektih in strojni opremi. Na začetku dolgega seznama so bila podjetja
Hutter in drug, Predilnica in tkalnica Maribor, Tovarna trakov in sukanca
A. Pinter, Mariborske tekstilne tvornice, A. Ehrlich, Roteks, Jugotekstil, Jugosvila,
Novak & Co., Th oma & Co., Atama, Mariborska livarna in tvornica
kovin inž. Johan Pengg, Jugoslovanska metro, Tovarna avtokaroserij Perger
Franc, Splošna stavbna družba, Zlatorog, Unio, Tovarna brusov Franc Swaty,
mlin in tovarna testenin Ludvik Franz, Veležganjarna, kisarna in tvornica
likerjev Adalbert Gusel, Jugoslovanska tovarna pecilnih praškov dr.
Oetker in Delavnice železniških vozil. Iz večine naštetih podjetij so še pred
koncem vojne odpeljali precej strojne in druge opreme. http://www.sistory.si/publikacije/prenos/?target=pdf&urn=SISTORY:ID:31495
Komunistične zmage so vedno take, da komunisti pobijejo svoj narod.
[/quote]
+
Črna knjiga komunizma: zločini, teror, zatiranje (originalni naslov v fr. Le Livre noir du communisme: Crimes, terreur, répression) je knjiga, ki jo je napisalo več evropskih znanstvenikov, uredil pa jo je francoski zgodovinar Stéphane Courtois.
V uvodu izdajatelj Stéphane Courtois ugotavlja, da »so se komunistične vladavine (=režimi) pokazali kot uveljavljanje množičnega zločinstva v polnem razcvetu tega načina vladanja.« Trdi, da znaša število smrtnih žrtev tega sistema skupaj 94 milijonov.
Razčlenitev števila smrtnih žrtev, ki jo podaja Courtois, je naslednja:
65 milijonov na Kitajskem
20 milijonov v Sovjetski zvezi
2 millijona v Kambodži (Kampučija)
2 millijona v Severni Koreji
1,7 milijona v Afriki
1,5 milijona v Afganistanu
1 milijon v komunističnih državah Vzhodne Evrope
1 milijon v Vietnamu
150.000 v Latinski Ameriki (večinoma Kuba)
10.000 smrti »povzročenih z dejavnostjo komunističnih strank, ki še niso na oblasti.
Courtois meni, da so komunistične vladavine odgovorne za večje število mrtvih kot katerakoli politična usmeritev ali gibanje, vključno z nacizmom. Statistika žrtev vključuje umore, stradanja, smrti zaradi preselitve, zapora ali prisilnega dela.
–
https://mariborinfo.com/novica/lokalno/druzina-hutter-nekoc-uspesna-danes-pozabljena-druzina-iz-maribora/127072
Družina Hutter je bila v Mariboru nekoč ena premožnejših družin, ki pa nikoli ni pozabila na skrb za malega človeka.
Da je Maribor nekoč izredno gospodarsko močan že vemo, zelo močna je bila v Mariboru nekoč tekstilna industrija z njo pa tudi Josip Hutter. Tovarna Josip Hutter in drug je bila ustanovljena leta 1926 v sodelovanju z podjetjem Wenzel Hoffelner. Podjetje je v začetku obratovalo s tovarno hlačevine, nato pa so bile zgrajene še ostali pomembni deli tovarne, kot sta predilnica, tovarna sukanca, tkalnica za svilo. Podjetje je leta 1940 zaposlovalo že 1600 delavcev.
Hutterjev blok in Hutterjeva kolonija
Jospi Hutter je med zaposlenimi vedno veljal za moža s podjetniško žilico, a ob enem visoko razvito socialno odgovornostjo do ljudi. To se kaže predvsem v tem, da je vedno iskal načine za modernizacijo delovnih procesov in pa v tem, da se je stanovanjske problematike svojih zaposlenih lotil tako, da se je odločil za izgradnjo stanovanj, ob enem pa je omogočal ugodna posojila za vse tiste, ki so se odločili hišo zgraditi sami.
Po zaplembi premoženja je Hutterjev blok prešel v družbeno last, še danes pa zaradi lege in modernosti velja za enega prestižnejših stanovanjskih okolij. Ker pa Hutterjev blok ni bil dovolj, je leta 1937 na Pobrežju nastala tako imenovana Hutterjeva kolonija dvajsetih hiš. Stanovanja so imela pokrit vetrolov, predprostor, stranišče, kopalnico poleg tega pa je vsaka hiša imela tudi svoj vodovod, električno napeljavo in izplakovalna stranišča. Poleg vsega že omenjenega pa si je Hutter na Pohorju zgradil sodobno počitniško vilo z lastno proizvodnjo električne energije.
Josip Hutter – človek, ki je pomagal vsem
Hutter je bil eden redkih mariborskih industrialcev, ki je svoje delavstvo obdaril za božič, veliko noč in za 1. maj. Osnovno vodilo njegovega dobrodelnega delovanja je bilo: “Bogastvo mi ni privilegij, temveč dolžnost za pomoč šibkejšim”. Denar in pomoč pa ni zagotavljal samo zaposlenim ampak je podpiral tudi vrsto slovenskih organizacij, dobrodelnih ustanov in podobno. Tako je na primer pomagal pri gradnji Seniorjeva doma, čeprav je stal blizu njegove počitniške hiše, kasneje imenovane Ribniška koča. S svojimi sredstvi pa naj bi Hutter pomagal tudi pri gradnji kopališča Mariborski otok.
Moderna vila v mestnem parku
Leta 1927 se je družina Hutter odločila, da si svoj dom uredi v Mariboru. Kupili so vilo v Mestnem parku, hišo porušili in zgradili novo. Vilo, ki stoji še danes, je družina s tremi otroki delila še s sobarico, kuharico in hišnikom.
S pričetkom vojne je hišno najprej zasedel nemški oficir, po vojni ruski general, kasneje pa še ruska varnostna služba. Družini so tako omejili prebivanje na eno nadstropje, kasneje pa so celotno vilo z vsem premoženjem zaplenili družino preselili v Hutterjev blok, kjer je dobila stanovanje. Družina se je kasneje preselila v Avstrijo.
Dost mam teh tvojih domobranskih spevov! Pa kdo hoče še to poslušat razen noratv! A s sedanjostjo se pa niste sposobni ukvarjat, kaj šele s prihodnostjo! Nihče vas ne rabi, sprijaznite se že!
[/quote]
–
Zaradi političnega spora okoli knjige Strah in pogum, ki je načela nekatera tabuizirana vprašanja iz slovenskega NOB (pogledi na smrt in likvidacijo političnih nasprotnikov, vprašanje izdajstva in ovajanja med partizani, problematika katoličanov med NOB), so ga 1952 prisilno upokojili in nadzorovali do konca življenja.
Pravi šok pa je v slovenski javnosti povzročil izid Kocbekove izpovedi, ki ji je Boris Pahor dal obliko intervjuja, Edvard Kocbek – Pričevalec našega časa (kjer je Kocbek spregovoril o povojnih pobojih domobrancev, usmrčenih brez sodnih procesov), ki sta jo leta 1975 v Trstu izdala kot knjigo pisatelja Boris Pahor in Alojz Rebula.
Odlikovanja
red ljudske osamosvojitve
red zaslug za ljudstvo I. stopnje
red bratstva in enotnosti I. stopnje
partizanska spomenica 1941
–
Passers-by and the corpse of a starved man on a street in Kharkiv, 1932
[img]https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/0/0d/HolodomorUcrania9.jpg/330px-HolodomorUcrania9.jpg[/img]
Holodomor
Country Soviet Union
Location Ukrainian Soviet Socialist Republic
Period 1932–1933
Total deaths
Low End figures- 1.8 to 2.2 million
Mid figures- 2.4 to 5 million
High End figures- 6 to 12 million
Considered genocide by 16 countries
Considered as a criminal act of the Stalinist regime by 6 countries
Considered a tragedy or crime against humanity by 5 international organizations
–
Zaradi političnega spora okoli knjige Strah in pogum, ki je načela nekatera tabuizirana vprašanja iz slovenskega NOB (pogledi na smrt in likvidacijo političnih nasprotnikov, vprašanje izdajstva in ovajanja med partizani, problematika katoličanov med NOB), so ga 1952 prisilno upokojili in nadzorovali do konca življenja.
Pravi šok pa je v slovenski javnosti povzročil izid Kocbekove izpovedi, ki ji je Boris Pahor dal obliko intervjuja, Edvard Kocbek – Pričevalec našega časa (kjer je Kocbek spregovoril o povojnih pobojih domobrancev, usmrčenih brez sodnih procesov), ki sta jo leta 1975 v Trstu izdala kot knjigo pisatelja Boris Pahor in Alojz Rebula.
Odlikovanja
red ljudske osamosvojitve
red zaslug za ljudstvo I. stopnje
red bratstva in enotnosti I. stopnje
partizanska spomenica 1941
[/quote]
samo mrtev kaoitalist je dober kapitalist