Jaz sem mogoče pragmatična in neromantična, prav. Ampak moje mnenje je, da pri tridesetih plus tvoje življenje enostavno ni več tako dolgo in neomejeno kot v študentskih letih, da bi lahko privoščil eksperiment po imenu “dajmo nekaj let gruntat, ali tisto, kar zgleda kot mamin sinko, govori kot mamin sinko in hodi kot mamin sinko, morda le ni čisti mamin sinko”. Zlasti zato, ker si takega eksperimenta ne moreš privoščit, če si trideset plus ženska, ki hoče otroke in je zelo verjetno, da bo te otroke tudi naredila v prvih letih zveze in če bodo z maminim sinkotom, ki ga bodo še starši ob razpadu zveze veselo podpihovali proti bivši ženi, se bodo kopja lomila na hrbtih otrok, lahko celo do njihove polnoletnosti (beri Enostarševki forum). Čisto vse, kar je ta fant dosedaj povedal, je povsem v slogu človeka, ki ima do staršev patološki odnos in meni osebno, seveda gre izključno za moje mnenje, bi bilo že povedano zadosti, da bi začela zvezo ohlajevat in jo tudi prekinila. V študentskih letih mogoče ne, danes sigurno.[/quote]

Hej, ampak si pa res neromantična, madona.:)) Še hujša od mene, ki sem vsaj pokazala malo dobre volje in vere v zdrave medosebne odnose.:) Okej, dajmo reči bobu bob. Fantina ni več v rosnih letih (baje 30+), v desetih letih, kar se poznata, ona še ni spoznala njegovih staršev (klasični mamini sinkoti pokažejo mami, ki je načelno ljubosumna na vse njegove bejbe, kar on podzavestno ve, samo žensko, s katero resno mislijo osnovati družino), prisoten je klasičen občutek krivde, s katerim mamice vežejo nase svoje sinkote (v tem primeru smrt starejšega brata, zaradi katere sedaj mlajši čuti dolžnost ostati s starši, poleg tega pa še finančna stiska staršev), prisotna je fantova potreba, da bejbi pove, da ne misli prekiniti razmerja z njo, četudi se starši z njim ne bi strinjali (odraslemu človeku, ki ga starši tudi obravnjavajo kot odraslega, niti na pamet ne bi prišlo o tem sploh razmišljati, kaj šele punci razlagati, kako naj se nič ne boji, saj bo on ostal z njo, tudi če bo mamica proti, hehe). Ja, okej, kar nekaj indicev.

Ampak: recimo, da sva ti in jaz v veliki zmoti in vidiva strahove (beri mamine sinčke) tam, kjer jih sploh ni. Zna biti, da gre samo za to, da so starši naredili preveliko bajto in da ni ne smotrno ne racionalno, da bi zdaj onadva delala nekaj po svoje na horuk samo zato, ker pri nekaterih skupno bivanje ne štima. Midva z možem (+otrok)sva dve leti živela zgoraj, moja starša spodaj v isti bajti, pa ti lahko povem, da sta bila moja starša pri naju manjkrat na obisku kot tašča, ki stanuje 40 km stran. Šlo je za obojestransko spoštovanje in nevtikanje. Mi nismo izkoriščali njiju, onadva se nista vmešavala v naše življenje. Preselili smo se zgolj zaradi pomanjkanja prostora.

Še nekaj. V 10 letih, kot praviš, da se z modelom poznata, bi pa lahko opazila, kakšen odnos ima do staršev. Tudi če jih nisi videla. Ali leti tja na vsak klic, ali se pričakuje, da je tam vsak vikend oz. da pusti svoje stvari in priteče, če ga mama pokliče itd. Veliko je znakov, ki kažejo na njegovo čustveno odvisnost od staršev, tudi če pravzaprav ne poznaš staršev.

Jaz sem mogoče pragmatična in neromantična, prav. Ampak moje mnenje je, da pri tridesetih plus tvoje življenje enostavno ni več tako dolgo in neomejeno kot v študentskih letih, da bi lahko privoščil eksperiment po imenu “dajmo nekaj let gruntat, ali tisto, kar zgleda kot mamin sinko, govori kot mamin sinko in hodi kot mamin sinko, morda le ni čisti mamin sinko”. Zlasti zato, ker si takega eksperimenta ne moreš privoščit, če si trideset plus ženska, ki hoče otroke in je zelo verjetno, da bo te otroke tudi naredila v prvih letih zveze in če bodo z maminim sinkotom, ki ga bodo še starši ob razpadu zveze veselo podpihovali proti bivši ženi, se bodo kopja lomila na hrbtih otrok, lahko celo do njihove polnoletnosti (beri Enostarševki forum). Čisto vse, kar je ta fant dosedaj povedal, je povsem v slogu človeka, ki ima do staršev patološki odnos in meni osebno, seveda gre izključno za moje mnenje, bi bilo že povedano zadosti, da bi začela zvezo ohlajevat in jo tudi prekinila. V študentskih letih mogoče ne, danes sigurno.[/quote]

Hej, ampak si pa res neromantična, madona.:)) Še hujša od mene, ki sem vsaj pokazala malo dobre volje in vere v zdrave medosebne odnose.:) Okej, dajmo reči bobu bob. Fantina ni več v rosnih letih (baje 30+), v desetih letih, kar se poznata, ona še ni spoznala njegovih staršev (klasični mamini sinkoti pokažejo mami, ki je načelno ljubosumna na vse njegove bejbe, kar on podzavestno ve, samo žensko, s katero resno mislijo osnovati družino), prisoten je klasičen občutek krivde, s katerim mamice vežejo nase svoje sinkote (v tem primeru smrt starejšega brata, zaradi katere sedaj mlajši čuti dolžnost ostati s starši, poleg tega pa še finančna stiska staršev), prisotna je fantova potreba, da bejbi pove, da ne misli prekiniti razmerja z njo, četudi se starši z njim ne bi strinjali (odraslemu človeku, ki ga starši tudi obravnjavajo kot odraslega, niti na pamet ne bi prišlo o tem sploh razmišljati, kaj šele punci razlagati, kako naj se nič ne boji, saj bo on ostal z njo, tudi če bo mamica proti, hehe). Ja, okej, kar nekaj indicev.

Ampak: recimo, da sva ti in jaz v veliki zmoti in vidiva strahove (beri mamine sinčke) tam, kjer jih sploh ni. Zna biti, da gre samo za to, da so starši naredili preveliko bajto in da ni ne smotrno ne racionalno, da bi zdaj onadva delala nekaj po svoje na horuk samo zato, ker pri nekaterih skupno bivanje ne štima. Midva z možem (+otrok)sva dve leti živela zgoraj, moja starša spodaj v isti bajti, pa ti lahko povem, da sta bila moja starša pri naju manjkrat na obisku kot tašča, ki stanuje 40 km stran. Šlo je za obojestransko spoštovanje in nevtikanje. Mi nismo izkoriščali njiju, onadva se nista vmešavala v naše življenje. Preselili smo se zgolj zaradi pomanjkanja prostora.

Še nekaj. V 10 letih, kot praviš, da se z modelom poznata, bi pa lahko opazila, kakšen odnos ima do staršev. Tudi če jih nisi videla. Ali leti tja na vsak klic, ali se pričakuje, da je tam vsak vikend oz. da pusti svoje stvari in priteče, če ga mama pokliče itd. Veliko je znakov, ki kažejo na njegovo čustveno odvisnost od staršev, tudi če pravzaprav ne poznaš staršev.[/quote]

waw, nw vwm od kje ste uspele dobiti use te informacije sicer, so pa žal napačne. fant je star 26 let. tako da mudi se ravno ne, je pa želja po ustalitvi. tekom teh 10ih let jih nisem spoznala, ker sva bila le prijatelja. poznate vi starše vseh vaših prijateljev? jaz jih ne. tudi od vseh zelo dobrih kolegic ne.Ne, ni tak tip, da bi takoj tekel domov. doma je usak dan, ker doma pač živi. gre pa lahko kadarkoli od doma, podnevi ali ponoči.
edino kar je, je to da so starši mogoče zanj pretirano zaskrbljeni. če ga ni npr ob 3eh zjutraj še doma in če prej ne reče doma da ga ne bo, ga mama kliče na mobitel da vpraša če je ok. pomoje zato, ker je res imel v roku 1 leta sedaj kar 2 prometni. verjetno starše tudi malo skrbi.

Okej, sta še smrkavca, tako rekoč.:))

Tale starševska zaskrbljenost za 26-letnika se mi pa vseeno zdi malo moteča. Da mamica ne spi, če odraslega fanta ni domov, je slab znak. Dobro, vzamem v zakup prometne nesreče in izgubo enega sina, ampak po moje bi se mati morala tako držati nazaj, da ne klicari odraslega sina kljub svojim strahovom. Pomisli, no, fantina seksa s teboj, vmes se pa mami javi na telefon, ker jo skrbi, zakaj še ni doma. Ne vem, no…. Meni zadeva smrdi. In namesto da bi takle sine želel biti čimbolj samostojen in brez maminega nadzora, si ne predstavlja samostojnega življenja brez staršev.

Okej, sta še smrkavca, tako rekoč.:))

Tale starševska zaskrbljenost za 26-letnika se mi pa vseeno zdi malo moteča. Da mamica ne spi, če odraslega fanta ni domov, je slab znak. Dobro, vzamem v zakup prometne nesreče in izgubo enega sina, ampak po moje bi se mati morala tako držati nazaj, da ne klicari odraslega sina kljub svojim strahovom. Pomisli, no, fantina seksa s teboj, vmes se pa mami javi na telefon, ker jo skrbi, zakaj še ni doma. Ne vem, no…. Meni zadeva smrdi. In namesto da bi takle sine želel biti čimbolj samostojen in brez maminega nadzora, si ne predstavlja samostojnega življenja brez staršev.[/quote]

ne frca, oprosti, zaenkrat starost ne pove nič o tvoji zrelosti. nisva smrkavca.
sem istega mnenja, da je njena skrb pretirana, a on se med akcijo še nikoli ni oglasil na telefon, ne glede na to kdo ga je klical (to bi tudi storil samo enkrat in nikoli več!) tudi nazaj ni nikoli poklical je po tem. ni njega strah samostojnega življenja, bolj njegove starše. on jih pa ne želi prizadeti.

Že 15 let živim, bolje rečeno, životarim tako življenje. In draga moja, tako mi je žal, da ti ne morem povedat. Edino kar mi daje voljo do življenja sta moja otroka, ostalo je vse, …. za končat. Zdaj z majhno plačo in dvema otrokoma nimam kam. Ostajam tu, nimam volje za nič, celo otroka sta opazila, da se čisto nič več ne smejim. Mi ne gre za se smejat, pri 6 persenih na dan in pomirjevalnimi kapljicami me še vedno tišči v grlu in težko diham. Vem, boste rekle, da naj grem proč. Ampak samo tiste, ki imate kam. Jaz na žalost ne. V nasprotnem primeru bi že zdavjan odšla.
Premisli, za božjo voljo, premisli.

tokrat neprijavlena – zakaj? mislim…kaj je krivo, kaj je vzrok životarjenja? če smem vprašati…

pa tudi če se bi preselila na svoje… oni imajo doma kmetijo, bi verjetno mogel še vedno vsak dan domov iti delat. mah, ne vem…čaka naju pogovor vidim. odprle ste mi vidike na katere sploh nisem pomislila. morava se pogovoriti vidim…

Od tega, da sem služkinja, do tega, da je med nama vse umrlo, zaradi okoliščin in zaradi tega, ker je vse drugo bolj pomembno, kot najina družina. Vem, boste rekle, pa saj ti ni treba čisti za njimi… Hja, če odpreš predal s priboro in notr najdeš več ali manj umazane žlice, nože in vse ostalo, pač pomiješ. Jaz namreč rada jem s čistim priborom. Redno umivanje, potegovanje vode v WC… za to niso slišali. Bolje, da neham, ker mi dela že slabo.
Resno premisli. Večkrat si želim, da bi imela v tem življenju še eno šanso. Samo to si želim. Zgleda, da preveč.

ampak to si verjetno vedela še preden si se vselila (da nimajo navade potegnit vode v wc-ju), ali pač ne? So se teg navadili kasneje? Po napisanem sodeč sklepam, da ne živite v ločenih temveč istem gospodinstvu. mi bi živeli v ločenih, v vsakem nadstropju drugo. je pa res, da bi finance mogle biti skupne. ker jih starši nimajo…

Po vsem, kar sem prebrala do zdaj… punca, skušaj se s fantom dogovoriti za drugo možnost! Res mi ne daje upanja za uspešno skupno življenje – a še finančno bosta podpirala njegova starša, v nadstropje bo treba veliko vložit, da bo primerno za bivanje, fant bo še delal na kmetiji? Kdaj, kako bosta prišla do nečesa samo vajinega? Praviš, da ima fant še sestro (sestre), ko se boste pogovarjali o dediščini, bo treba upoštevat tudi njo…

Imam občutek, da se ne bi dobro končalo.

Pa tudi – da, sama poznam starše vseh svojih dolgoletnih prijateljev, zato se mi res čudno zdi, da jih ti ne. In to z nočnim klicanjem… normalno, da starše skrbi, ampak je pretirano. Moj brat bi znorel, če bi ga mama pri teh letih klicala ponoči…

Glej, devet let sva plačevala najemnino, za 15 let najela kredit – ampak nama ni žal ene marke, tolarja ali evra. Od prvega dne, ko sva skupaj zaživela, imava nekaj, kar je samo najino in trdno sem prepričana, da je to eden od glavnih faktorjev za najin dober odnos in nenazadnje tudi za najin odnos do obojih staršev!

Pa srečno!

Nimam izkusenj z zivljenjem v skupnem gospodinjstvu s partnerjevimi starsi. Ampak tole s financami sem pa enkrat od dalec povohala, zato ti lahko tak aranzma samo odsvetujem. Ce starsi nimajo svojih prihodkov, bi bil vajin denar tako rekoc skupen. In glede na to, da tip nima volje/poguma, da bi sel ziveti na svoje, ker mu starsi uspesno nabijajo slabo vest, se bojim, da bi bilo pri denarju enako. In bi sel ves denar – ce ne neposredno za njih – za hiso. Jaz bi se tako zamisljenemu skupnemu zivljenju sto na uro uprla.

hm, to je res. rekel mi je, da še sedaj njegovi komplicirajo glede denarja. ker je pač edini zaposleni pri hiši. češ da za stroške hiše in njenega vzdrževanja, za kako pijačo v gostilni pa ima. hm…

na dedovanje sploh še pomislila nisem…

mi je kar dalo misliti…

on je drugače zelo dobre človek. in imam ga zelo rada. že od nekdaj. in mislim, da me ima tudi on. vprašanje če dovolj, da se bi odločil zapustiti starše.

Glej, če dvomiš, če te ima dovolj rad zdaj, ko sta še tako mlada, kaj misliš, da bo čez nekaj let? Jaz bi na vajinem mestu razmišljala o skupnem življenju s starši le v primeru, ko sama ne bi bila finančno sposobna za kaj drugega. Ker pa praviš, da denar ni problem, bi vztrajala na tem, da greva na svoje.

ne dvomim, da me ima rad. zagotovo me ima, a glej… danes nobena stvar ni več 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, saj veste…
sploh ne vem kako bi uvedla idejo, da bi šla na svoje. bom mogla najprej malo “teren potipat” glede tega, če je sploh kaj možnosti.

Preden začneš resno razmišljati o selitvi na dom njegovih staršev, bi si bilo dobro razčistiti tudi, koliko časa on misli posvetiti delu na kmetiji, in koliko pričakuje, da ga boš tudi ti posvetila. Mi tule ne vemo, kako je ali bi bilo v tvojem primeru. A v veliko družinah s kmetijo se samoumevno pričakuje, da bo tamlada močno poprijela, saj je vendar mlada in zdrava. In pogosto je kmetija pomembnejša od vseh družinskih članov skupaj. Pogovarjaj se večkrat po tem s svojim fantom, kako on vidi kmetijo, v čem vidi smisel kmetovanja, kako namerava uskladiti službo, kmetijo in družino,…Pa konkretne odgovore naj ti pove,recimo naj ti pove, ko bo prišel ob neki uri popoldan iz službe, kaj bo potem počel in kaj od tebe pričakuje. In kako bosta preživljala vikende.

Za moje pojme je kmetija gospodarska dejavnost, ki mora peživeti tistega, ki na njej dela, sicer ni smiselna. Imam sorodnike, ki so čisti kmetje (se pravi, da živijo od kmetije), pa oni sami sebe in mi njih nikoli ne vidimo kot brezposelne ali brez dohodkov. Oni se pač preživljajo s kmetijo. Precej delajo, bolj malo zaslužijo, ampak nekako gre. Sin pa hodi v službo in kmetuje le v prostem času. Kmetija ni in ne sme biti sredstvo za zabijanje časa družinskih članov iz nekega višjega cilja (da ne bo zemlja propadla in podobno), ampak sredstvo za preživljanje ali vsaj za izboljšanje finančnega stanja.

Moja mama je bila iz kmečke družine, potrudili so se, da so ji toliko pomagali, da je končala srednjo šolo, kar je bilo pred 40 leti precej več, kot pomeni srednja šola danes. Ko se je poročila z mojim očetom in se preselila na njegov dom, si je v njegovem kraju našla službo, a njena tašča je vseeno pričakovala od nje, da bo takoj po službi šla na njivo in tam ostala do večera. O tem se ni parlamentiralo, tako ji je kar naročila. Končalo se je tako, da sta se z mojim očetom potem z velikimi odrekanji odselila na svoje. Ampak da je tudi on prišel do tega spoznanja, da tako ne bo šlo, je trajalo kar nekaj časa. Ta čas za mojo mamo ni bil prijeten.

Veliko se s svojim fantom pogovarjaj in sama ugotovi, kako je to pri vama.

za divjat – vidim da imaš res dobro izkušnjo, hvala za nasvet. zagotovo je zelo uporaben.

Samo zato, da bo še eno mnenje več: verjetnost, da bo šlo kaj (zelo) narobe je veliko večja kot da bo vse ok ali vsaj znosno. Pobrskaj po MONu; tovrstnih slabih izkušenj mrgoli. Tudi v običajnem življenju. Marsikdaj zadeva na videz sicer funkcionira, a zaradi močnega prilagajanja, zanikanja sebe in svojih potreb, kar se velikokrat izraža tudi skozi telesne simptome. Dobro razmisli!

bomo še videli. veliko je res odvino tudi od njega. živeti skupaj je kar velik korak. zagotovo ga bom sedaj pred nadaljnimi pogovori bolj ciljano vprašala kaj on v tem primeru sploh pričakuje itd.

Mi je čudno.
čeprav nista bila fant in punca, da v 10 letih prijateljstva ne veš nič o starših in jih nisi niti enkrat videla.
Vsekakor jih najprej spoznaj, da boš dobila vsaj malo občutka, če je možno, da bi tole šlo.
potem pa:
-Obvezno svoje stanovanje v hiši, popolnoma ločeno,
-preden boš investirala prvi €, moraš biti z njim poročena in imeti tisto nadstropje pisano tudi nase, ne samo nanj, za vsak slučaj pa hrani še vsak račun za vse, kar boš vložila v hišo in okolico
-karte na mizo in naj ti povejo, koliko pomoči pričakujejo na kmetiji , od tebe in od sinka in kaj zato nudijo.
Saj mogoče so čisto kul, a če v začetku ne boste tega razčistili ti bo šlo čisto preveč življenja in živcev v nič.
takele zadeve so zapletene še pri normalnih in dobromislečih ljudeh, če pa naletiš še na kake patološke odnose in pričakovanja, je pa hudič.

ne vem kaj je to tak “kamen spotike”. moje ženske kolegice so mi kolegice tudi že dolgo, še dlje kot on, pa ravno tako ne poznam staršev od vseh njih. jih pač nisem še nikoli srečala.

hm, tvoj zadnji odstavek, ojstrica, je dobro povedan.

ni kamen spotike, a k prijatelju greš npr. na rojstni dan, ga pobereš z avtom, ko je žur ipd…. in pri tem verjetno srečaš katerega od staršev in vsaj pozdraviš in rečeš kak stavek…
sicer pa, će sta zdaj fant in punca in se pogovarjata o skupnem življenju, je pa čudno, da staršev niti ne poznaš.
imam občutek, da še nista dolgo skupaj in da si precej mlajša.
in ker imaš celo denar, najprej preveri, v kaj se spuščaš.
še to: jaz dosti bolj verjamem v ljubezen na prvi pogled kot pa v to, da po dooolgem prijateljstvu kar nenadoma preskoči iskra…….

joj joj prejoj. kako sklepanje itd. kar glava boli. nisem jih spoznala še, živiva 30km narazen. zmeraj smo se dobivali na sredi poti oz v šoli. mah, niti nisem dolžna razlagat zakaj jih ne poznam. jih pač ne poznam. ne, saj nisva dolgo skupaj, to mislim da sem tudi napisala. zato jih tudi v tem času od kar sva skupaj še nisem spoznala. kljub temu da se dolgo poznava si vendarle ne predstavljam da me bi že po 1 tednu pripeljal domov. mlajša? sem malo mlajša od njega ja. igra to kako vlogo?

odvisno, koliko si naivna in koliko je vsak od vaju res zaljubljen.
In če si ne predstavljaš, da bi te že po enem tednu pripeljal domov, si jaz ne predstavljam, da že po enem tednu želi, da se preseliš k njemu.

Poglej, “kako to funkcionira”, v bistvu se na praktično na vse dobronamerne dvome in vprašanja odzoveš precej napadalno, pa mi ni jasno, zakaj pravzaprav. Jasno je, da en tridesetletnik ali štiridesetletnik (kot je tukaj najbrž povprečje) razmišlja drugače kot en dvajsetletnik, predvsem ima pa sabo že kakšno v življenjskem mislu resnejšo izkušnjo z razmerji. Pa ne govorim o čustveni razsežnosti, vsak najstnik ve, kako zgleda zaljubljenost, ampak o eksistencialni – če si dvajsetletnik, večinoma enostavno nimaš izušenj, kako zgleda zveza, ko se enkrat nanjo vpletejo skupne finance, skupni krediti, obojni starši in skupni otroci – skratka, ko ne moreš več čez noč odkorakati in reči adijo. V naših letih grejo z zaprtimi očmi z glavo skozi zid samo tisti, ki so ali že do konca obupani in so spustili vse kriterije ali pa tisti, ki imajo zadaj enostavno računico v obliki reprodukcije, gospodinjske pomočnice ali denarja. Pri dvajsetih gre pa z zaprtimi očmi z glavo skozi zid marsikateri predvsem zato, ker naiven, neizkušen in romantičen do te mere, da o neprijetnih znakih, ki jih vidi, enostavno noče razmišljat. Jaz sem se naučila, tudi preko lastnih slabih izkušenj, da patoloških vezi med družinskimi člani ni za podcenjevat in da so običajno mnogo močnejše od zdravih družinskih vezi in da bo zmeraj potegnil takratko tisti, ki teh vezi ni pripravljen tolerirat na račun lastnega podrejanja. In največja neumnost, ki jo lahko narediš, je to, da imaš za vsako stvar, ki je lahko opozorilna, takoj pripravljeno neko povsem nedolžno razlago v skladu z lastnimi željami. Oči je treba imet odprte.

da sem se pdzvala napadalno? v nekaterih primerih ja, ne pa vseh. razjezilo me je, ker sem sedaj na koncu že kao dvajsetlena smrkla, ki itak rine v nekaj ne vem kaj itd. jaz sem fazo naivnosti in romantike že zdavnaj dala skozi. verjemi, sem imela izkušnjo, kjer bi še slepi spregledal.in tudi če sedaj še nisem vsega v nulo preštudirala kaj pa če in kaj če tako – glej, pa kaj. sem že naisala nevem kokrat, da smo v fazi razmišlanja.sama sem mnenja, da pač ne potrenuješ biti star 40let…eh, veste kaj. se mi ne da.

hvala vsem puncam z konkretnimi izkušnjami za opis vaših izkušenj.
lp

Hehehe, za nas si pač 20-letna smrklja, če si mlajša od 26. Torej koliko…24 let imaš? Pa saj v resnici ne gre za leta, ampak nam deluješ smrkavo, ker tako naivno gledaš na določene pomembne stvari, kot je selitev k njegovim domov, ki tvojega modela kontrolirajo, kje se je zadržal, če ga ni domov do 3. zjutraj, ki ga čisto očitno čustveno izsiljujejo in ki mu celo navržejo:

“rekel mi je, da še sedaj njegovi komplicirajo glede denarja. ker je pač edini zaposleni pri hiši. češ da za stroške hiše in njenega vzdrževanja, za kako pijačo v gostilni pa ima. hm… “

Hej, čisto očiten znak, da ga imajo pod popolno kontrolo, da menijo, da mora svoj denar trošiti za njihove potrebe in želje. On pa nima dovolj moči, da bi se od tega odtrgal. Še nekaj časa boš lahko naivno menila, da je samo dober človek, ki želi pomagati svojim brezposelnim in ostarelim staršem, toda ko bosta imela otroke in bo ves cajt in denar zagonil v bajto, ki niti vajina ne bo in v kmetijo, od katere boste imeli le žulje na rokah, te bo naivnost minila. In boš ugotovila, da ne gre za to, da je dober človek, ki želi doma pomagati, pač pa je mamin sinček, ki je s popkovino še vedno vezan na mamico in da ti nikoli ne boš mogla biti tako dobra, da bi bila zanjo dovolj dobra. In te bo on zaradi tega podzavestno sovražil. V sebi pa bo seveda hudo razdvojen med vedenjem, da bi moral stati tebi ob strani in med čustvenim bojem v sebi, ko ve, da tega ne zmore. Ampak ti boš takrat na stopnji, ko ti bo vse skupaj dol viselo in boš hotela samo še stran. Pa vprašanje, če boš še lahko. Šla.

Razmisli. Zelo. In verjemi, da ti tega ne tupimo zato, ker smo škodoželjne, hinavske, nesramne in kar je še tega. Ampak samo zato, ker smo izkušene. Starejše, če hočeš, hehe.