izkušnje se lahko podajo tudi na drug način, tak ki ne vključuje namigovanje na smrkavost in ne vem kaj.niti se nikogar ne tiče koiko sem stara. ker tudi če bi povedala, bi rekle, jaz pa ne verjamem:-) mon pač.

še enkrat hvala vse, ki ste povedale svoje izkušnje.

In spet si se obesila na čisto nepomembne zadeve. Zdaj si užaljena, ker sem ti rekla, da si smrklja, namesto, da bi se osredotočila na to, kaj sem ti hotela povedati. Smrklja zame ni žaljivka, pač pa dekle, ki ni zadosti dolgo na svetu, da bi bila tudi zadosti izkušena. Okej, ti je pač bolj pomembna oblika kot vsebina. Močno upam, da tudi pri tvojem tipu ne padaš le na formo, ko boš končno razumela tudi vsebino, bo pa že prepozno.

Kljub vsemu veliko sreče.

dobro frca, ti imaš lahko svoje mnenje o tem na kaj se jaz “obešam” in kaj je meni vsebina in oblika. ga lahko imaš, jaz zase že vem.ne da se mi pa več razlagat. škoda energije, jo bom raje usmerila v najino zvezo.

Kako to funkcionira – jaz svojih izkušenj glede življenja pri tašči nimam, pač pa živim pri svojih starših. Od nekdaj. Kako funkcionira? Kot v vsaki skupnosti. Ne moreš imeti zmeraj ti prav, pa navaditi se moraš na prijazen način uveljaviti svojo voljo.

Poznam veliko ljudi, ki živijo v isti hiši s prejšnjo generacijo. V tistih družinah (n. pr. pri moji sorodnici), kjer se obe ženski borita, katera bo imela “komando v hiši”, seveda nikakor ne gre. Poznam družine, kjer hočejo “ta stari”, da gre vse tako, kot so navajeni, tudi ne gre (razen, če se ta mladi ni težko prilagoditi). Tam pa, kjer se oboji zavedajo, da je medsebojno sožitje odvisno od tega, koliko se spoštujejo med seboj, pa ima tak način tudi prednosti.

Jaz povsem razumem tvojega fanta in njegove starše. Če vam bo pa šlo skupaj, je pa tudi od tebe odvisno. Svetujem ti, da se s partnerjem o tem odkrito pogovorita. Povedati mu moraš že zdaj, kaj si pripravljena tolerirati, kaj pa ne. Upam, da se boste lahko tudi s starši odkrito in spoštljivo vnaprej pogovorili za pravila igre.

Glej, moj sin ima že dolgo resno punco in resno se pripravljamo na življenje v isti hiši. Pri nas je moj sin tisti, ki “vsklajuje” pravila igre (saj že kar nekaj časa skupaj preživimo, čeprav je ločeno stanovanje v moji hiši še samo v načrtu). Meni na misel ne pride, da bi se šla “capo di bando”, čeprav je hiša moja in posestvo tudi. Moja ta mlada pa brez pripomb sprejema, da mora njen partner kdaj kaj tudi na kmetiji narediti in kakšno stvar mamici pomagati. Pazimo pa vsi na to, da vsklajujemo načrte. Pa pride omenjena moja sorodnica in že začne komandirati vse po vrsti :)) K sreči imam jaz toliko odločnega sina, da jo zna hitro postaviti na realna tla.

Ne moreš se odločati na osnovi izkušenj drugih, takih ali drugačnih. Od tebe in bodočega moža je odvisno, kako boste furali, zato je treba “bodoče sostanovalce” najprej poznati in nato presoditi, ali bo šlo. Noben človek namreč ni brez napak. Od nekdaj poslušam, da “stari in mladi ne gredo skupaj”, ampak to ni zmeraj tako. Včasih tako sožitje tudi bogati. Kot tudi drugje v življenju, pa je naš medsebojni odnos odvisen tudi od našega truda. Zmeraj je tako, da je najslajša tista zmaga, ki je težko izborjena. Malo si je treba tudi upati, življenje niso počitnice in zabava.

Moj mož je edinec, mama sama in nikoli poročena, tudi njive ima, ki jih je treba obdelati. Hiša enostanovanjska, mama se je maksimalno zanašala nanj (naredil je vse, od košnje do menjave žarnice). Ko sva začela razmišljati o skupnem življenju, sem mu jaz takoj povedala, da nikakor ne bo šlo, da bi se selila jaz k njima ali da bi njihovo res sesuto hišo kakorkoli obnavljali ali predelovali. Razumel me je, ampak vseeno je bilo težko, sama sem iskala stanovanje za odselitev od staršev, mož je to bolj opazoval, ampak ko sem bila na tem, da neko stanovanje izberem, sva ga kupila skupaj. Nato sva ga dolgo rihtala, ko je bilo na tem, da bi se preselila, je kar nekaj cincal, ko pa sem se jaz dejansko preselila, se je preselil tudi on. Veliko sva bila pri njegovi mami, mogoče tudi po nepotrebnem, ampak 10 let sva živela v svojem stanovanju v drugem kraju. In to je najin odnos ustrezno opredelilo, tako da sedaj, ko živiva v istem kraju kot moževa mama, nimava s tem težav. Točno se ve, kje so meje, čeprav jih moževa mama redno testira.

Če povzamem: sedaj, na začetku povej, da TI nikakor ne bi mogla živeti v isti hiši kot starša, svoja ali njegova. Bolje prva zamera, problem… kot zadnja.

s svojimi reakcijami na naša dobronamerna pisanja si dokazala točno to, da si nezrela in naivna, pa sploh ni važno, koliko si stara.
napadaš pa zato, ker čutiš, da imamo prav, pa se nisi pripravljena s tem sprijazniti.
če si v tipa res zaljubljena, verjamem, je težko.
a gre za tvoje življenje in kakor si boš postlala, tako boš ležala.
in vedno je boljša prva zamera kot zadnja.
če boš hotela imet stvari poštimane, preden se vseliš in zapraviš svoj denar in bodo to upoštevali, se lahko še vse dobro izteče. če ne, pa te lahko zaljubljenost hitro mine, če ne prej, pa po kakih 10 letih, le poglej si na forumu čustvena inteligenca, kaj je napisala do konca izmučena depresivna.

meta1 – pa je ta tvoja sorodnica v istem gospodinstvu kot starši ali sta gospodinstvi ločeni?

načeloma je to res tako odvisno od vsakega posameznega človeka/družine, da res adijo pamet da sem šla to tukaj spraševat.

Imajo vsak eno majhno stanovanje v skupni hiši, tudi vhod je skupen in prostori so tako razporejeni, da se morajo nujno srečati večkrat na dan. Pač zelo stara hiša.In dve oblastni ženski v njej.

Še vedno sem mnenja, da problem ni v prostorih, ampak v ljudeh. Tudi, če so stanovanja ločena, se ljudje kregajo. Ker ne premorejo obzirnosti in potrpežljivosti.

Ja, in se strinjam s tvojim mnenjem v zadnjem stavku. Tudi sama opažam, da ljudem manjka prijaznosti za sobivanje. Tako ta starim, ki mislijo, da je s ta mlado prišel v hišo še en otrok (poleg njihovega), ki ga je treba komandirati, kot ta mladim (posebno snaham), ki mislijo, da se je svet z njimi začel in jemljejo vsak dobrohoten nasvet kot napad na svojo posvečeno osebo. Ali pa razumejo plaho izraženo željo do pozornosti (mladih nasproti starejšim) kot vmešavanje v svojo zasebnost.

Najbrž bo učinek večji, če se boš pogovorila z neposredno vpletenimi – predvsem z bodočim možem. Imam pa občutek, da si tu iskala predvsem vzpodbudo, ker bi rada ustregla fantovi želji, pa te je strah. Glej, vsega ne moreš vnaprej predvideti. Najbolj se obnese, da sproti rešuješ probleme in da se zavedaš, da ne bo vedno vse po tvojem. Kar seješ, to žanješ, predvsem velja to za odnos do starejših.

In še to: življenje MON-ovk ni tvoje življenje.

hvala meta.si v predzadnjem odstavku zadela bistvo. se mi zdi, ja. no, danes popoldne greva skupaj k njim na obisk. sicer bo to le prvi vtis ki je lahko seveda varljiv, a upam da bom po tem prvem obisku vsaj za kak odstotek več izvedela tudi o fantovi navezanosti na starše.

Po vsem prebranem mislim predvsem, da sta nezrela njegova starša. Pred časom sem imela fanta, ki je v enem obdobju svojega življenja dobro zaslužil. Njegova starša sta imela hišo in vikend in majhno penzijo. Večkrat sta mu govorila: Daj mi 1000 mark za luči na vikendu (takrat so bile še marke); morali bi obnoviti kopalnico: mi lahko daš 2000 mark? In on je dal, ker je bil dober človek in je hotel, da gre staršem dobro. In onadva nikoli, nikoli nista pozabila povedati, da “bo vse to tako in tako tvoje.” Oba sta imela 60 let, bila sta zdrava in energična, kar pomeni, da je čisto možno, da bosta živela še 30 let.

In če je človek pri 30 letih in že z eno negativno življenjsko izkušnjo za seboj (je bil ločen, stanovanje je pustil bivši ženi in otroku) na začetku nekega novega življenja, mu prav nič ne pomaga, če bo nekoč vse njegovo – ker bo takrat tudi sam že star 60 let … in potrebuje denar zdaj.

Jaz sem hitro videla to njihovo psihološko izsiljevanje, ampak sem bila po svoje nemočna – ker seveda nočeš obračati fanta/moža proti lastnim staršem. Mi je pa dalo misliti – in sem se zaobljubila, da od svojih otrok nikoli, ama nikoli ne bom pričakovala, da mi bodo finančno pomagali – to preprosto ne gre.

V tvojem primeru bi:
– nato dobro spoznala njega – še v drugi vlogi, ne le prijateljski:))
– nato res spoznala njegove starše
– fantu rekla, da si zelo rezervirana do njegovih idej – predvsem zaradi načina, zaradi njegovih razlogov. Ker si želiš, da so starši eno, vidva pa drugo – da je to TVOJA predstava o življenju. Seveda se lahko pogovarjata in morda najdeta kak kompromis, ampak samo po sebi umevno pa to ne bo šlo.
– zelo jasno razčistila vprašanje financ. Nikar ne vlagaj v karkoli (ampak res v karkoli!), dokler ni to razčiščeno. Če oni trije ugotovijo, da nimajo dovolj denarja za renovacijo, potem je možno samo dvoje:
– vidva kupita / najameta svoje stanovanje (ali ga kupiš ti – in je potem tvoje)
– ali prepišejo četrt hiše nate. Ne na tvojega fanta, nate. Ampak tudi s tem si ne moreš čisto nič pomagati, če boš kdaj odšla, ker bo trajalo leta, preden boš karkoli izterjala (gl. zgoraj). Tako da: previdnost velja. Vem, da se ti zdaj neumno razmišljati o takih rečeh – očitno si sama dobra in si pripravljena dajati – ampak to z dajanjem ni problem takrat, če imaš ti recimo 3000 evrov plače mesečno in si pripravljena 500 evrov dati njegovim staršem. Če pa jih imaš 1000 ali 1500, pa je že druga pesem. Ker – slej kot prej se boš vprašala: zakaj ne bi tega denarja porabila zase, za svoje otroke, za potovanja, za dopust, za avto, za odprtje nekega posla, za karkoli — kot pa da ga daješ (recimo) 50-letnikom, ki so čisto sposobni za delo – kakršnokoli že – in ki se bodo tako navadili na “redne prihodke”, da vama bodo v trenutku, ko bo ta vir nehal prihajati – ko bosta vidva recimo bolj zaprla pipici – očitali nehvaležnost in kaj vem kaj še vse. DIrektno ali indirektno, saj je vseeno.

Se sliši kruto, ampak tako je.

Življenje v skupni hiši je lahko tudi uspešno, ampak samo in izključno v primeru, če VSI udeleženi vidijo pri tem KORISTI – se pravi, če nihče ne čuti, da je tam na željo nekoga drugega, če se nihče ne počuti v vlogi “žrtve”, če se nihče ne čuti v vlogi odrešenika, če se nihče ne počuti v vlogi mučenika itd.

Če je to skupni dogovor, od katerega imajo vsi maksimalne koristi, pa je lahko tudi zelo v redu. Ampak morajo biti ljudje predvsem ZRELI, SAMOSTOJNI, NEODVISNI, ZADOVOLJNI s svojim življenjem, pa tudi pripravljeni na kompromise. Razlogi, zaradi katerih bi vidva živela skupaj z njegovimi starši, se meni zdijo napačni. Absolutno napačni. Pa čeprav tiči za njimi zgolj dobrota. Ampak od take ljubezni konji crkavajo, pravi en star pregovor.

ja, sva se verjetno malo zaletela z vsem tem skupaj. bo verjetno moglo preteči še nekaj vode, da se tudi vse skupaj usede, razmisli in nato konstruktivno reši.

upam da bomo vsi našli neko pot vmesno.

Pozdravljeni
Jaz sem se podala v to da zivimo z njegovimi starši in moram povedat da je to katastrofa.
Oba sva bila ločena, jaz z dvema otrokoma on brez.Ko sva zivela se vstran in si urejala zgornjo etazo se je cedil med.Ko smo se pa preselili!!!
Njegovo mamo je zacelo vse motit.Otroku je v sobico ki jo ima nad njeno kuhinjo, v strop nabijala z metlo ce je kaj zaropotalo.Zunaj jih sploh ni pozdravla in ji pred nosom zaloputnila vrata.Da ne govorim ce je prisla na obisk moja sestra z otrokom.Sedaj imama skupnega otroka njihovega vnuka ki je iste staristi kot sestrina punčka.Cela jezna je sedela pred vhodnimi vrati ces kaki hrup je delala tamala.To sta 2 leti stara otroka ki sta se igrala.Popoldan od 4 do 5.Da ne govorim da me tast zasleduje z avtom kam grem in nasprotujeta da grem k mojim starsem z vnukom .Da mi tasca govori da jaz in moje 2 punci 14 in 20 njenega sina gori okoli prsta motamo.Da ga jaz nimam rada.Da sedaj ko vemo da nas 3 pac ona nima rada da ona zato z svojim vnukom nebo mogla bit.Da jo tako kaznujemo.Da hoceta vse vedet..khe smo , kdaj , zakaj..da jaz mojim iz njihove hise nosim stvari.Ker sem premala oblacila podarila sestri za mlajsega otroka.Sem v slepi ulici.20 tisocakov sem vlozila v stanovanje sedaj pa nimam kam it in tukaj nemorem bit.Moj partner mi pritrdi da imam prav ampak ukrene pa tudi nic.Sedaj sem pa se postala ful obcutljiva ce mi moji dve punci krega. Cist sem obupana😢😢😢
Moram pa povedat da sem joma vnuka cele dneve pustla ko sem delala.Ali celi dopoldan ali popoldan.Ko sva kam sla je vedno spal z njima nikoli pri mojih.Pa ni dovolj.Ne razumem kje se je zalomlo.Nevem kaj naj naredim.Partnerja imam zelo rada samo tako pa tudi nemorem zivet.😢
Zato!!! Idita zase bosta imela mir!!!

Stara tema ampak ok…

20 tisočakov..ti kupi vsaj 4-5 let najema. Toliko časa bi lahko bila brez skrbi.
Tvojmu je ok, kot je, pa zavlačuje. Pač poišči drugo stanovanje, če hoče zraven naj gre. Denarja ti pa vračal ne bo nihče (razen če je ločeno in bi lahko oddajali?)

Ojoj, samo stran. Starši ne delajo? Zakaj pa ne? So bolni? O tem ni nič napisano.
Naj oddajo stanovanje, v katerem bi vidva sicer živela in si s tem finančno pomagajo. Ne pa se obešat otroku na vrat. Razen če govorimo o bolezni, invalidnosti.. to je pol drugo.