Za pogrešanje nekoga ni zaslužna “duša”, ampak kar lepo človekovo čustvovanje, občutki-žalost, hrepenenje….
[/quote]ja sej to je pa”duša”,eni ste pa res slike,a ti čustvi ješ v kolenu,?

Požri se ti od sramote ker limaš take neumnosti in jih označuješ za kredibilne članke

ja sej to je pa”duša”,eni ste pa res slike,a ti čustvi ješ v kolenu,?
[/quote]

V “dušo” ne verjamem, v čutila in čustvovanje kot del človekove nravi pa. Ni to eno in isto….

V “dušo” ne verjamem, v čutila in čustvovanje kot del človekove nravi pa. Ni to eno in isto….
[/quote]in kje se vse to nahaja?v možganih?kje te boli,ko si žalostna?v glavi?

in kje se vse to nahaja?v možganih?kje te boli,ko si žalostna?v glavi?
[/quote]
V duši že ne….
Čutila zaznajo bolečino in pošiljajo dražljaje preko sinaps v možgane, ne pa v “dušo”; no….

Duša je religiozni produkt.

Podpis.

In prav je tako. Jest tudi. Včasih sem bila živa, pa nisem več. Sedaj sem samo še popotnik, ki ga vsi hočejo ubiti, ker je entieta. Celo ljubljeni in najdražji.

in kje se vse to nahaja?v možganih?kje te boli,ko si žalostna?v glavi?
[/quote]
Exactly!
Saj nisi tako brezupno butasta!
V možganih, seveda.
Zakaj pogrešamo?
Lej, pogrešamo tudi drevo, mimo katerega hodimo 20 let na poti h ginekologu, potem ga pa posekajo.
Pogrešamo barvo fasade.
Pogrešamo kuli, ki je dobro pisal, pa smo ga nekam usjali.
Marsikaj pogrešamo.
Pa veš, zakaj?
Zato, ker so možgani to stvar procesirali in zapisali v svoj nevronski koordinatni sistem, po katerem se znajdemo v svetu. Ko pa te stvari ni več in nevroni nimajo več stimulacije za sprožanje, to občutimo. Občutimo, da je nastala praznina, dobesedno: v možganih določeni nevroni ne dobijo več svoje “hrane”. Vsi drugi v okolici jo, samo tisti ne, ki so bili namenjeni točno določeni stvari, ki je ni več. Zato tudi dobro vemo, česa ni več, ker ostane nevronska sled. In pogrešamo in smo žalostni.
Duša tu nima nič. Oz. tudi to je duša – ta nevronska ožičenost.

Pa še to: zanimivo je, da ko ljudje govorijo o duši, vedno mislijo samo na heteroseksualne možgansko normalne ljudi z družinami. O duši samske dementne transseksualke s problemi ščitnice ponavadi ne znajo veliko povedat (razen tega, da se bo cvrla v peklu).

V duši že ne….
Čutila zaznajo bolečino in pošiljajo dražljaje preko sinaps v možgane, ne pa v “dušo”; no….

Duša je religiozni produkt.
[/quote]prav,tebe bolijo možgani,ko si žalostna,mene pa duša,sama bom živela šele po umiranju,ti pa sedaj :)tebi se žalost lahko ubije z analgetiki,meni pa nikakor 🙂

prav,tebe bolijo možgani,ko si žalostna,mene pa duša,sama bom živela šele po umiranju,ti pa sedaj :)tebi se žalost lahko ubije z analgetiki,meni pa nikakor 🙂
[/quote]

no, prav zaradi tega vprašanja – kaj je stvar možganov in kaj duše – bi bil edino smiseln preizkus, če bi bilo še možgani popolnoma mrtvi in potem duša pride povedat svojo izkušnjo.

Za pogrešanje nekoga ni zaslužna “duša”, ampak kar lepo človekovo čustvovanje, občutki-žalost, hrepenenje….
[/quote]

pogrešanje, žalost, ljubezen, hrepenenje … je naš EGO, ta nas vedno !!! preizkuša 😉 ker ni vse po naših P R I Č A K O V A N J I H
in pričakovanjih do (vpiši kar je tebi 🙂 lahko oseba, dejanje, dogodek…..) ta neuresničena pričakovanja so naš večni problem

Duša je tu, da se uči 🙂 , tudi načina, kako preseči ta pričakovanja 🙂 od drugih, ki nam ne zmorejo uresničiti naših želja, ki izhajajo iz neuresničenih hrepenenj tega, ali preteklih življenj….

Eh, kako lepo je življenje tukaj in zdaj, samo sprosti se je potrebno in spustiti pričakovanja :), :), 🙂

Ena pripomba vsem v debati;

Smrt je definirana kot konec življenja.
Torej nikakor ne more biti življenja po smrti. To je kontradikcija. Lahko je kaj drugega, nikakor pa življenje.
Če bi bilo življenje, bi s tem negiralo samo sebe in cel univerzum – kar bi povzročilo takojšen izbris vsega.

Torej – najdite druge pojme za debato, se bomo tudi bolje razumeli o čem sploh kdo govori.

prav,tebe bolijo možgani,ko si žalostna,mene pa duša,sama bom živela šele po umiranju,ti pa sedaj :)tebi se žalost lahko ubije z analgetiki,meni pa nikakor 🙂
[/quote]

O HollyMolly, no…...
Mene ne boli nič, zato mi ni treba jest analgetikov – če sem jih v zadnjih petih letih morda 2x….

SKozi fazo žalosti in žalovanja pa znam absolutno brez analgetikov.

Podpis.

Smrt sploh ne obstaja, jo dejansko sploh ni ….. ampak slednja predstavlja le prehod iz ene oblike bivanja v drugo obliko bivanja (na drugi frekvenci) … ???

Kdor je naredil OŠ, mu bi moralo biti jasno, da po smrti nekaj obstaja. Gola fizika. Saj smo se učili, da energija ne gre v nič, ampak se pretvarja iz tega v ono in prenaša s tega na ono. Človek je poln energije. Ko umre, gre energija ven iz telesa, ampak nekam se prenese, ker v nič se ne more spremeniti. Torej nekaj obstaja.

Seveda je jasno, da smo gojilo za rastline in hrana za podzemne živali, če nismo kremirani. Jim dajemo energijo za njihovo življenje, ja.

Če pa smo kremirani, gre pa naša kalorična vrednost (=energija) lepo v zrak…..

1 ☻♥

Jst verjamem, zato grem po smrti, kamor pač grem :). Ostali pa ostanite tam kjer ste oz. boste. Nočem, da je gužva na oni strani.

O HollyMolly, no…...
Mene ne boli nič, zato mi ni treba jest analgetikov – če sem jih v zadnjih petih letih morda 2x….

SKozi fazo žalosti in žalovanja pa znam absolutno brez analgetikov.
[/quote]no pa le nisi trdosrčnica

Seveda je jasno, da smo gojilo za rastline in hrana za podzemne živali, če nismo kremirani. Jim dajemo energijo za njihovo življenje, ja.

Če pa smo kremirani, gre pa naša kalorična vrednost (=energija) lepo v zrak…..
[/quote]

Fizika ni šla, a ne? Ne gre za človeško telo kot kos mesa, ampak za to, kar človek je. Energija, ki je ne vidiš. Čustva, misli,…….

Fizika ni šla, a ne? Ne gre za človeško telo kot kos mesa, ampak za to, kar človek je. Energija, ki je ne vidiš. Čustva, misli,…….
[/quote]

Zelo dobro je šla fizika, ne skrbi. In stojim za napisanim. Čustva, misli pa niso nobena fizikalna energija. So please cut the crap….

Kako gre fizika? Slišal/a kdaj za entropijo?

Energija res ne izgine, se pa pretvarja; energija telesa hitro postane npr. toplota okolice, energija npr telesnega energetskega polja se izprazni brez stalnega dovajanja nove energije (kar se dogaja s presnovo) in za kakšen promil poviša hitrost vibracij molekul okolice (temperaturo), itd.

Energija se ohranja. Lahko spremeni obliko, ne more pa se izničiti.

Ja, itak, pa zemlja je ravna plošča, pa ozračje se ne segreva, ampak se ohlaja itd., itd.

Mimogrede, kaj pa ugotovitve znanstvenikov, da je mrlič ki so ga stehtali tik pred smrtjo, čez kakšno uro po smrti imel nekaj 10 gramov manj teže?

Se je v eni uri že posušil za 45 gramov? Samo vprašam…

Kako gre fizika? Slišal/a kdaj za entropijo?

Energija res ne izgine, se pa pretvarja; energija telesa hitro postane npr. toplota okolice, energija npr telesnega energetskega polja se izprazni brez stalnega dovajanja nove energije (kar se dogaja s presnovo) in za kakšen promil poviša hitrost vibracij molekul okolice (temperaturo), itd.
[/quote]

Ti še vedno govoriš o tem, kaj se zgodi s telesom, ki je zgrajeno iz določenih materijalov. In imaš v vsem prav. Kaj se pa zgodi z energijo, ki je ne vidimo, je ne tipamo, ni sestavljena iz nečesa, kar lahko primeš v roko in je del vsakega človeka?