Življenje po smrti je!
Hvala, ker si svoji izkušnji delila z nami. Veliko ljudi se boji spregovoriti.
Sama že dolgo spremljam to področje in nekatere zgodbe so res presenetljive. Pa recimo, da bi možgani lahko halucinirali glede svetlobe, prijetnega občutja, a od kod klinično mrtvim informacije o dogajanju okoli njih, sploh ko gre za opis dogodkov izven dosega njihovih čutil (na primer v drugem nadstropju iste stavbe)?
Od kod znanja in vedenja nekaterih otrok, za katera ni logično, da bi jih imeli?
Moj otrok je v predšolski dobi vedel nekatere zelo specifične stvari, ki jih je vedel moj oče in o katerih drugje ni mogel dobiti informacij (podrobnosti o določenem kraju oziroma področju). Se je pa rodil kmalu po smrti mojega očeta.
Ti še vedno govoriš o tem, kaj se zgodi s telesom, ki je zgrajeno iz določenih materijalov. In imaš v vsem prav. Kaj se pa zgodi z energijo, ki je ne vidimo, je ne tipamo, ni sestavljena iz nečesa, kar lahko primeš v roko in je del vsakega človeka?
[/quote]
Že Einstein je dokazal, da sta masa (telo) in energija eno in isto. Le dve pojavni obliki iste zadeve.
Pa če natančno prebereš kar sem napisal – je govora o energiji, ne o masi. Pa ljudje tudi energijo zaznavamo (tipamo) – npr. toploto. Le naše zaznavanje je zelo omejeno in opazimo samo res velike razlike, ne pa majhnih sprememb.
Vse je možno. Morda gre tudi za dušo, kdo bi vedel.
Se pa po smrti v telesu začne ful dogajat. En kup reakcij, encimi začnejo razgrajevat celice. Tudi koža začne izgubljati vlago in se posledično krči (zaradi tega tudi prepričanje, da po smrti dlake in nohti še rastejo).
Ena od manj romantičnih razlag za izgubo teže po smrti bi bila lahko tudi ta, da se po smrti mišice sprostijo in se posledično izločita urin in/ali blato.
Exactly!
Saj nisi tako brezupno butasta!
V možganih, seveda.
Zakaj pogrešamo?
Lej, pogrešamo tudi drevo, mimo katerega hodimo 20 let na poti h ginekologu, potem ga pa posekajo.
Pogrešamo barvo fasade.
Pogrešamo kuli, ki je dobro pisal, pa smo ga nekam usjali.
Marsikaj pogrešamo.
Pa veš, zakaj?
Zato, ker so možgani to stvar procesirali in zapisali v svoj nevronski koordinatni sistem, po katerem se znajdemo v svetu. Ko pa te stvari ni več in nevroni nimajo več stimulacije za sprožanje, to občutimo. Občutimo, da je nastala praznina, dobesedno: v možganih določeni nevroni ne dobijo več svoje “hrane”. Vsi drugi v okolici jo, samo tisti ne, ki so bili namenjeni točno določeni stvari, ki je ni več. Zato tudi dobro vemo, česa ni več, ker ostane nevronska sled. In pogrešamo in smo žalostni.
Duša tu nima nič. Oz. tudi to je duša – ta nevronska ožičenost.
Pa še to: zanimivo je, da ko ljudje govorijo o duši, vedno mislijo samo na heteroseksualne možgansko normalne ljudi z družinami. O duši samske dementne transseksualke s problemi ščitnice ponavadi ne znajo veliko povedat (razen tega, da se bo cvrla v peklu).
[/quote]
ha 🙂 o moj bog, se mi je skoraj kava polila 🙂
ajt hipotetično – kaj pa če imamo v sanjskem svetu dostop do multiverse?
Najprej si zadevo našel na spletni strani, ki se s tako tematiko ukvarja ( življenje po smrti). Koma ni klinična smrt. Kako doseči klinično smrt ni enostavno razložljivo. To, kar ljudje doživljajo preden umrejo (lebdenje, svetloba in te zadeve), je bolj faza v možganih, ki se zgodi malo po klinični smrti. Dvignemo se nad telo, s telesom vemo kaj se zgodi, z našo dušo, ki to občuti še v zadnji fazi, pa ne vemo kaj se potem dogaja. Ne vidim nobenega znanstvenega dokaza za neko obliko življenja po smrti. Omemba znanstvenikov, ki raziskujejo nekaj, kar bi lahko bilo klinična smrt, še ni dokaz neke oblike življenja po smrti.
Že Einstein je dokazal, da sta masa (telo) in energija eno in isto. Le dve pojavni obliki iste zadeve.
Pa če natančno prebereš kar sem napisal – je govora o energiji, ne o masi. Pa ljudje tudi energijo zaznavamo (tipamo) – npr. toploto. Le naše zaznavanje je zelo omejeno in opazimo samo res velike razlike, ne pa majhnih sprememb.
[/quote]
Ampak Einsteinove ugotovitve še vedno niso dokaz, da po smrti ne obstaja ničesar. 🙂
Ampak Einsteinove ugotovitve še vedno niso dokaz, da po smrti ne obstaja ničesar. 🙂
[/quote]
Seveda niso!
So pa logično razmišljanje, ki velja univerzalno.
Glede tega kaj obstaja ali ne obstaja po smrti – itak ni mogoče doreči. Vsaj zaenkrat še veljajo razmišljanja antičnih filozofov kar se tega tiče. V smislu da je vse kar vemo, samo to, da ne vemo.
Zato so tudi verske dogme – bolj ali manj samo ugibanja in interpretacije, ki jih organizacije prodajajo kot dejstva – in kot take nerelevantne za resne debate.
Kot rečeno, noben se ni vrnil od mrtvih, da bi dokazal, da je življenje ali da ni ničesar. Zato tako eni kot drugi enostavno se brez-veze delate pametni, ker enostavno tega še ne vemo. Kaj pa bodo v bodoče o smrti še odkrili, pa bomo videli, ali pa tudi ne. Pa to skrivanje za znanostjo. Znanost gre naprej in ni dogmatična.