Nekdo, ki od rojstva živi v hiši, pač le te nikoli ne bo zamenjal za blok. Tisti, ki ste v bloku, tega seveda ne morete razumeti.[/quote]

Ja, veš da. Od rojstva živela v hiši, pa nikoli srečnejša od obdobja v garsonjer’ci, ko sem končno bila “svoj gospodar”. Avtorica je pa pač razvajane deklica, ki je vedno in še vedno živi v iluziji. Ne glede na hišo, klopco, ograjo, še zdaleč ni pripravljena na življenje. Sploh pa … kdo ve, kaj bo čez dve leti…

Meni je žal da nisva šla na svoje. Sicer smo po nekaj letih zgladili nesporazume, še vedno ni to to.
Npr. nikoli ne moremo biti sami na dvorišču, ne smemo narediti ograje okoli hiše, otroci se ne smejo poditi po travi (ker gre za košnjo)… tako da pač moramo na kolo in proč, če hočemo imeti mir.
Pri hiši je tako, da tako kot reče tašča tako je… saj se navadiš, še vedno pa težko rečem da grem “domov”.. domov je zame še vedno pri mojih starših, kjer pa v resnici ni več moj dom. A se dosti bolj sproščeno počutim.
tako da ja, so minusi… ampak glede na tempo – služba, dejavnosti,… sem tako malo res doma in prosta, da gre.

Dobro, potem pa mi vse ‘zagovornice’ življenja v bloku povejte, kaj za vraga bi počela cele dneve… Že sedaj, ko pride moj k meni za vikend v Lj, nama je včasih tako bedno tu. Saj greva ven s prijatelji, pa v kino, pa na grad, kdaj pa kdaj na kak izlet… Ampak prvo kot prvo, to vse stane. In ne moreš kar naprej ‘biti nekje’. Nama bi se res zmešalo v bloku. A res ne razumete, da sva pač rada zunaj in imava nek svoj kotiček.
Razumem, potem ko imaš otroka in službo in vse mogoče stvari ki pridejo zraven, takrat res nimaš časa vsak dan ‘rožic sadit’, zaradi vseh obveznosti. Ampak otrok ne bova imela še vsaj nekaj let in življenja na 25 kvadratih si res ne predstavljam.

Cele dneve boš delala. Ko boš prišla domov, bodo od tebe še zadnjo energijo vzeli otroci. Zaželela si boš čim bolj majhnega stanovanja, da bo manj pospravljanja.

Ljubica draga, začnita šparat za parcelico in papirje za hiško, potem boš imela kaj početi, na svojem, v miru in slogi. Saj za to ti ni treba čakati dve leti, zasluži že sedaj vsaj del. Potem ne boš premišljevala, kam češ pohajat in kaj delat v Lj, ker službice so tamle, na periferiji boš samo taščo gledala, od tega pa nekega blaznega učinka, razen tvojega kislega obraza, ne bo. Zase in svojo komoditeto naredi nekaj tudi sama, najlažje je samo s kuferčkom priti. Pa še to tistim na koleščkih.

Če boš hotela kam prilesti, boš delala na začetku vsaj 10 ur na dan (od 8 do 18), pa četudi samo 8 ur, je to vsaj nekje do štirih, petih popoldne. Če še nekaj skuhaš občasno, malo pospraviš, pa je dan okoli. Poleg tega moraš biti v fizični kondiciji, koga obiščeš, pa ti že časa zmanjka.
Ko pa so zraven otroci, pa sploh časa zmanjka.
In če ne bi imela možnosti štuljenja na vrh, a bi se kar v zemljo zakopala ali kaj bi naredila?

Z možem sva 12, skoraj 13 let živela v mansardi pri njegovih. Z lastnim vhodom. Ja, jezile so me nekatere stvari. Npr. res nisem imela svojega vrta. Imela ga je tašča in sva ga skupaj urejali. Jezila sem se, ker je hotela imeti “vse” po svoje. Teraso sva si naredila za hišo, oni so jo imeli pred.
Če smo dobili obiske, je bila tašča običajno kar zraven, sploh zunaj. Življenje nekako prilagodiš, ne moreš kar o vsem odločati sam. Dejansko pri nekomu živiš.
No, pred 8-imi leti sva se z družino preselila v lastno hišo.
Res, tu se šele počutim zares doma in tako pravi tudi mož.
Če bi imela samo enega ali dva otroka, ne bi začela z gradnjo, tako pa nismo imeli dovolj prostora.
Vendar sedaj, ko imam 20-letno hčerko in njen fant večkrat prespi pri nas, vse bolj razumem taščo in tasta.
Dejansko sva si komaj ustvarila dom, ki je čisto naš, pa se moraš že dejansko prilagajati nekomu.
Končno imam vrt po svojih željah, zunaj letno kuhinjo, kjer smo takrat, kadar nam paše.
Čeprav tu živimo 8 let, se mi zdi, da smo se komaj vselili in si res ne predstavljam, da bi nekdo sedaj hotel takoj po svoje ograjo, vrt. Že,že, samo ne takoj na vrat na nos. Še vselila se nisi, pa
že razmišljaš, kaj hočeš drugače.
Po hiši se sprehajamo v perilu, ne zaklepamo kopalnice. Ko pa nekdo pride, pa čeprav samo na obisk, pač se ne moreš več v gatkah valjati po sedežni, zjutraj v srajčki in z razmršenimi lasmi piti kave.
Kaj šele, da tu živi nova družina.
Sicer je hči še študentka, imamo še 3 mlajše otroke in naša mansarda sploh ni primerna za novo družino. Vsaj trenutno še ne, ker so gor otroške sobe.
Dejstvo je, da se je treba prilagoditi. “Ta stari” moramo stopiti v čevlje “ta mladih” in obratno.
Mislim, da se da lepo sobivati, če je razumevanje, obojestransko prilagajanje, dogovarjanje.
Konec koncev danes plače niso tako krasne in visoke, da bi si mladi lahko privoščili svoje gnezdo. Denar pa je vseeno pomemben in če lahko rešiš stanovanjski problem z malo prilagajanja, je to dobra rešitev.
Res doma si tako lahko samo v mansardi, zunaj na dvorišču pa pač nisi sama. Kot ne bi bila, če bi živela v bloku ali drugi večstanovanjski hiši.

A si.ne predstavljaš življenja na 25 kv? Pa da življenje stane si ugotovila? A daj ga lomit.
Ja nič, bo treba lepo zastonj bivati pri tašči in BITI TIHO. Pa tako nadaljnjih 50 let.
A to si pa lahko predstavljaš?

25 kvadratov je res premalo, jaz sem na 50ih in je čisto ok. V bistvu si težko predstavljam večje, saj imam še s tem dovolj dela. Po celem dnevu v službi, prideš zmatran po otroke v šolo ali v vrtec, daš zadnjo energijo za njih. Skuhaš večerjo in komaj čakaš se uleči. Da ne govorim, da otroke peljše še na judo, plavanje, glasbeno in podobno. Meni ni jasno kdaj bi imela čas za vrt. Ob vikendih pa grem rada kam v naravo ali na otroške delavnice, muzeje in mi je vsakršno delo doma popolnoma odveč. Oprat, zlikat in posesat poskušam med tednom, da imam vikend prost zase oz. za družino.Hiša bi mi bila res popolnoma odveč.

Najlepša hvala, ker ste mi pri mojih 25 letih pomagale ugotoviti, da sta moja starša supermana. Moja mami je pri manj kot 30 skrbela za svoja dva otroka, hodila v službo, nekaj let skrbela za svojo mamo, ker je imela raka in ko je prišla iz službe ni, kot ste napisale nekatere, ‘tu pa tam malo pospravila, nekaj malega skuhala in je bil dan okoli’. Ne, poleg vsega je skrbela za okolico hiše, vrt, psa IN mačko. Da ne omenim tisoče dejavnosti na katere je morala voziti mene in mojega brata, vse od glasbene šole do tabornikov. Še sreča da je imela superjunaka ob sebi-mojega očeta, da ji je pri vsem tem pomagal in, ne boste verjele, tudi kuhal je (in še). Tako da sori, ker si ne predstavljam, da bom prišla izmučena iz službe in malo tu in tam pobrkljala in bo dan okoli in se mi ne bo treba sekirati, da nisem oplela čebule!

kdaj je pa končala s službo in kako daleč je imela do te?
mogoče se pa tam ni glih pretegnila, kaj praviš?
moja mati je tudi počela vse to, pa še za eno kmetijo je skrbela poleg, samo je pri 45 doživela sindrom pregorelosti, ker je še v službi delala nadure in v treh smenah. hvala lepa za to…

imam hišo, nimam pa vrta. in ga ne mislim imet.

Točno taka situacija je bila pri nama. Še kako te razumem, da se v bloku ne počutiš dobro, vendar rešitev, ki jo vidita ni niti za piku drugačna… Meni so sicer prodali zgodbico o vrtu, hiši in lastnem vhodu, vendar je bilo potem čisto vse drugače. V bloku sem vsaj lahko zaklenila vrata in bila sama, pri tašči pa nisi mogel niti do stanovanja, da ni preskenirala vsega, kar sva prinesla domov. Na balkonu, ki sva ga imela ni bilo variante, da bi posedela 10 minut, ker je tast že klical, da ima delo za naju. Skratka, z dežja pod kap. Na srečo sem po babici podedovala manjšo parcelo in možu po dveh letih dala ultimat, ali greva v gradnjo ali pa v najcenejše stanovanje, ki ga dobiva za kupnino od parcele. Po 10 letih nama je uspelo iti na svoje, vsako minuto, ki je bila prosta, vsak euro sva vložila v hišo, ki je res majhna in bogu za hrbtom, vendar naš dom. Še dobro, da je bil mož za to, drugače bi bila danes najbrž ločena.

Končala je ob dveh, začela pa že ob 6.00. Brez skrbi, da se je pretegnila. In še zdaj kdaj dela nadure. Je pa res, da je pridna, delovna in ne jamra.

Mestno življenje je mestno življenje.
Vaško življenje je pa vaško življenje.

Seljak može otići iz sela, ali selo iz njega ikada.

in kako to, da svoje gene pridnosti ni prenesla na leno hčer???
Če si vsaj pol toliko pridna boš v teh letih, dokler nimaš otrok zaslužila tistih 200. do 300.000 evrčkov in si kupila hišo z belo ograjo.

Naj te bo sram! Ti mestni ljudje, ki po tvojem samo po kavicah hodijo, so pošteno pljunili v roke in si na kredit kupili svoja stanovanja. Nič jim ni padlo z neba!
Ti, ki pa se boš samo s kufrom in diplomo (ki vprašanje koliko je uporabna) vselila v tujo hišo, kjer je že stanovanje urejeno in to brez, da bi se tebi oznojile gate, si drzneš govoriti o teh ljudeh kot o brezdelnežih?
Živc mi dvignejo take frajle, ki sadijo rožice po tujih dvoriščih in zaničujejo ljudi, ki so se za 30 let zapufali, da si sami nekaj ustvarijo. In se pri tem počutijo še večvredne.[/quote]

Pod tole se lahko samo podpišem.[/quote]

Še moj podpis.

Veste kaj, malo ste pa nesramni do tele deklice! jaz jo pa razumem. Sicer sem bolj v letih, ko bom kmalu tašča, ampak se še kako spomnim želja in potreb, ki sem jih čutila za svoje. midva sva šla živet v blok. stran od moževe kmetije. Ko je tašča izvedela za to najino namero je zaleča jokat, legla in dobesedno tri dni ni več vstala.
Nikoli nisva zaslužila za hišo. Še zdaj sva najemnika. V življenju so nama bili pomembni odnosi, otroci, čas za biti skupaj. Ja, tudi jaz sanjam o tem, da bi kosilo pojedla na terasi, imela nekatere stvari po svojih željah – kot avtorica recimo tisto belo ograjo. In sem nesrečna, ker tega nimam in nikoli verjetno ne bom imela. tašča bi komandirala vse. Zadela bi jo kap, če bi hotela zase kuhat, v otroke bi se vtikala, kadarkoli bi imela minuto časa, že ko smo prišli na obisk in je otrok ponoči zajokal, ker je bil lačen, je butnila iz spalnice v najjino sobo, prižgala luč in “hotela pomagat”.
Zdaj je tašča pokojna, tast je star in počasi tudi mi kaj naredimo po svojih željah na zemlji, ki je za obdelat.
Po moje je treba, da se vsedete skupaj. Spoštljivo povej za svoje želje in sanje. Povej, da to potrebuješ za lastno samozavest in da se moraš kaj naučiti iz lastnih napak. Kaj pa kakšna površinica obdelovalne zemlje v najemu kje v bližini?
In predvsem – ne sramuj se, če ti ni višek življenja to, da greš pokazat svoje krake v najnovejši tekaški opremi in v soboto zjutraj na tržnico in kofe, kot je to običajno v mestu. Če bi bila jaz tašča, bi te bila samo vesela s to tvojo željo. Ker mi to govori, da misliš za mojega sina lepo poskrbet. Ni lepše povezave med dvema, kot skupno delo v naravi, na vrtu… Ampak tega meščani pač ne zmorejo rzaumeti.
Morata pa biti vidva o zadevah složna. Pogovorita se, povej kaj sanjaš. če te ima rad, bo naredil vse, da bo ustregal. Če te nima, ja pa itak bolje, da je konec prej kot kasneje. Seveda pa bo verjetno treba sprejeti kompromis ali dva. Ampak ti naj bodo takšni, da bosta oba zadovoljna z njimi.

če so ti bili pomembni otroci, odnosi, potem tega ne bi mogla živeti na manjši kmetiji, tudi če bi bila tašča drugačna. Tam je pomembno samo delo od katerega nimaš veliko (z majhno kmetijo se preživet ne moreš, dela je pa kot na veliki), hiša, delo, hiša in obratno. Bolj malo časa bi imela ti za jesti na terasi.

Nikoli. Ti ne bojo pustili pozabiti, da si pritepenka, brez skrbi.

Poglej, po koliko so dandanes hiše: http://www.nepremicnine.net/oglasi-prodaja/stari-trg-pri-lozu-hisa_5988213/ in se ne pusti prepričati, da moraš biti hvaležna, ker lahko živiš v tuji bajti. To je bedarija. Oni že vejo, zakaj jim je v interesu, da sta tam, in to ni zaradi tebe.

Jaz sem poslušala take, kot se tu oglašajo, in mi je bilo dvajset let žal. Potem sem pa šla. V blok. In imam končno dom.

Danes je tempo drugačen, boš videla, ko boš v službi, z otroci, če se lahko s svojo mamo pa očetom primerjaš. Naše mame in očetje so bili doma ob treh, ali še prej. O, to je še veliko časa za kaj postorit. Jaz pridem domov ob šestih. Kaj bom na vrtu delala??????? Skuham, malo pospravim, pomagam z nalogo, pa je dan naokoli, ja prav res, in grem spat. Vrt imam, pa je zanj presneto malo časa in mora biti majhen, je samo za hobi. Največ časa na svetu pa ima študent. Sem bila študentka, na zahtevnem študiju in zelo dobro vem. Pojma nimaš, kako se čas začne vrtet, ko si enkrat res zaposlen s službo in družino.

Avtorica, želiš si nečesa, česar si ne moreš kupiti, kot sama ugotavljaš. Torej tudi nimaš pravice zahtevat. Ne blesari kot ti eni tule svetujejo, da kar ene pogoje postavljaj še preden se vseliš. Ti povem, če bi k nam v hišo, ki sem jo težko kupila in uredila, prišla na lepem tamlada in bledla o svojem vrtu, gugalnici in da nanovo postavim ograjo, ker ona hoče belo, bi svojemu sinu resno in takoj svetovala, da a) naj si najde eno normalno ali b) brez zamere naj gresta na svoje, pa ju imam še vedno rada, ampak gledali se bomo samo na obiskih.

Pozabljaš, da ti nisi tvoja mama, ker drugače bi imela pri 25-ih diplomo in še najmanj 20.000€ v žepu, v naslednjih dveh letih pa še kakih 10 jurčkov zraven. Ja, tvoja mama je pridna in energična ženska, ki je vse to zmogla, ti pa nisi po njej, ker drugače bi poleg faksa še redno in izredno delala.

Poglej. Če bi šla v blok ali večstanovanjsko hišo, kako bi gledala na dvorišče? Bi si ga kar prilastila?

Ta hiša in okolica je last tvoje bodoče tašče in tasta. Onadva odločata o zadevah. Če se boš vselila v mansardo, bo potem to ne nek način tvoje, oziroma od moža in boš v mansardi doma in tam počela, kar boš želela. Zunaj pa je stvar dogovora.
Gugalnica? Kam jo boš pa postavila? Na svojo trato? Kam vrt?
Ne moreš pričakovati, da z dnem, ko se vseliš k tašči, kar dobiš pravico, da o njeni lastnini odločaš in se počutiš še upravičeno jezna, če ti kaj “ne dovoli”.

Če imaš denar, pojdi na svoje, imej svoj vrt, svojo teraso. Če pa ne, pa bodo potrebni dogovori in kompromisi.
Pa nikakor ne trdim, da je življenje v “zgornjem štuku” nemogoče in grozno.
Pomembno je, kako gledaš na stvar. Če si že pred vselitvijo utvarjaš, da imaš pravico da vrt urejaš po svoje, pravico do svoje ograje….počakaj.
Kmalu boš tašča, in te bo tvoja “ta mlada” gledala kaj si tako zategnjena in zakaj presneto ležiš celo nedeljo zunaj na terasi in hočeš mir in tišino po napornem tednu v službi. Ona pa bi tako rada priredila vrtno zabavo…..

Pozabljaš, da ti nisi tvoja mama, ker drugače bi imela pri 25-ih diplomo in še najmanj 20.000€ v žepu, v naslednjih dveh letih pa še kakih 10 jurčkov zraven. Ja, tvoja mama je pridna in energična ženska, ki je vse to zmogla, ti pa nisi po njej, ker drugače bi poleg faksa še redno in izredno delala.[/quote]

Pri 25 imam že zdavnaj diplomo in sem sredi pisanja magistrske. In, ne boste verjeli, tudi delam preko študentskega servisa.

Meni tvoja neodločnost in strah kažeta na nezaupanje do novega poglavja v vajinem partnerstvu.
Mimo vseh tvojih želja o beli ograji itd., je najbolj pereč način na katerega te je življenjski sopotnik zabil in spodsekal že na začetku.
Bodi zelo zelo previdna. Zase in za vajine nerojene otroke. Opazuj kako sta z njegovo mamo, koliko besede ima ona pri njegovih odločitvah. Ali ob konfliktu interesov pretehta obe strani – tvojo in mamino – ali je vedno mama tista, ki ima po defoltu prav.
Če je normalen bi mu morala tvoja želja po gredici, rožnem vrtu itd. nekaj pomeniti in bi moral poiskati način, da to dobiš. Iz njegovega odnosa do tvoje težave boš videla kje si rangirana.
Bodi pametna in ne naredi česa neobrnljivega – počakaj vsaj 3 leta s svojo družino, da ne boš postala še ena žalostna snaha pritepenka.
Bi morda začela z urejanjem vajinega balkona?

Zivjo.

Jaz sem se iz bloka selila v hiso in ko sem odrasla z veseljem z fantom nazaj v blok. Tasca naju je vabila k sebi v hiso, vendar je veliko prevec ukazovalna in nebi imela nobene zasebnosti.
Sedaj (10 let kasneje) sva v delu starejše hiše, ki ga počasi odplačujeva in prenavljava. Veva da nisva nikomur nič dolžna (uslug, ne denarja) saj bi stanovanje le težko prodali na trgu, ker je del večje celote. Pomagava pri skrbi za okolico, z veseljem pa vikende in večere čimvečkrat preživljava tako kot prej, ko sva bila blokovca, se pravi v hribih, v parkih, na potovanjih po Evropi, z branjem knjig na soncu, na morju ali ob reki, na kolesu.
Imela sem željo po lastni mini hišici, sedaj pa vidim, da mi je škoda časa, ki bi šel za vse obrezovanje dreves, živih mej in barvanja ograj. Pa ni slabo, če greš lahko na dopust in več da hiša ni čisto prazna.
Dom je pa stanovanje postalo zame takrat, ko sem začela zaklepati vrata v najino stanovanje in vem, da mi nepovabljeni sorodniki ne morejo več zatavati noter.