Samevalo ali ne… starši bi lahko imeli gradove…. pa to ni stvar razprave.
Imamo hišo in okolico, ki je takšna kot si želimo. Za to delava in plačujeva. In si absolutno ne predstavljam, da pride “ta mlada” in meni nič tebi nič preuredi tako kot si predstavlja. Žal.
Vse je vprašanje, kdo si želi biti “doma” in kakšni dogovori se sprejemejo pred tem.

Biti na svojem, neodvisen od vseh staršev – tako enih kot drugih – je veliko vredno.
Meni je logično, da če bi nekam prišla, je tam njihovo, njihov red. Ne moreš kar diktirat, kje kaj bo …
Se mi zdi, da stvari bolje laufajo, če je vsak na svojem. So pa tudi izjeme, kjer sobivanje lepo poteka. A iz tvojega zapisa ne zveni, da si toliko prilagodljiva, da bi to bilo enostavno. Jaz zase vem, da sem raje sama, kot da bi se morala prilagajat štosom drugih ljudi, pa naj bodo to magari moževi starši …

Del osamosvajanja je tudi sanjrajenje o lastnem domu, v katerem bomo imeli urejeno vse tako, kot si želimo. Ena sanja o beli ograji, drugi o terasi z žarom, četrta o velikem kavču in tako dalje. O čem vse sanjam jaz!

Vendar so eno sanje, drugo pa realnost, ki se ji je treba prilagoditi. Trenutno so pri vama še vse možnosti odprte. Razmišljata o skupnem življenju in o domu. V blok nočeta, ker se tam ne bosta dobro počutila, v hišo k tašči pa ti najraje tudi ne bi šla, ker se tudi tam ne boš počutila dobro in doma. Obstaja še kakšna druga možnost? Najem ali nakup stanovanja z atrijem, spodnjega dela hiše ali cele hiše kje drugje? Premislita o tem, kakšne so vajine finančne zmožnosti in se nato odločita.

Še vedno lahko oba ostaneta tudi doma in se ne vselita skupaj, če vama je tako bolj udobno, a če želita živeti skupaj, bosta morala skupaj najti možnost, ki jo bosta sprejela oba, pa čeprav ne bo idealna.

Če se bosta vselila k tašči in tastu, pa se prej obvezno temeljito pogovorite o tem, kako boste živeli skupaj. Kdo bo plačeval položnice, kako boste delili stroške, bosta imela svoj vhod, boste zaklepali vrata, kdo bo dal za prenovo strehe, kako je s parkiranjem avtomobilov, kako bo z lastništvom in vlaganjem v hišo, kdo bo skrbel za vrt. Vedi, da nisi edina, ki se boji skupnega bivanja, tudi tašči in tastu je morda nelagodno ob tem. Morda sta si onadva že celo življenje želela trpežno železno ograjo, kaj pa veš 🙂

Pozabljaš, da ti nisi tvoja mama, ker drugače bi imela pri 25-ih diplomo in še najmanj 20.000€ v žepu, v naslednjih dveh letih pa še kakih 10 jurčkov zraven. Ja, tvoja mama je pridna in energična ženska, ki je vse to zmogla, ti pa nisi po njej, ker drugače bi poleg faksa še redno in izredno delala.[/quote]

Pri 25 imam že zdavnaj diplomo in sem sredi pisanja magistrske. In, ne boste verjeli, tudi delam preko študentskega servisa.[/quote]

Magistrska se ti vleče, tvoja mama bi jo že zdavnaj naredila!

Pri 25 imam že zdavnaj diplomo in sem sredi pisanja magistrske. In, ne boste verjeli, tudi delam preko študentskega servisa.[/quote]

Magistrska se ti vleče, tvoja mama bi jo že zdavnaj naredila![/quote]

Ma, koliko opletate s to magistrsko. To je po starem navadna diploma.

Avtorica, moj nasvet:
Če se že sedaj ne počutiš po prvem filingu, tam sprejete in domače, potem pozabi, da se kdaj boš. Žal kruta resnica.
Prišparaj si živce in življenje in pojdita na svoje.
Sem podobna genaracija kot ti, med mlajše sodim. Moj k svojim niti pod razno ni želel, pa imajo tudi hišo, ki bi sprejela še eno familijo.Deloma zaradi oddaljenosti, oba sva zaposlena v Lj, deloma, ker mu okolje ni všeč. K mojim nisva šla, ker bi bila isto oddaljena in ker jaz imam eno življenjsko izkušnjo. Moja mami se je preselila k mojemu očetu. Na začetku vse lepo in prav, bila je ustrežljiva in prijazna. Tako tašča kot mama. No, izkazalo se je, da nas je babica začela v vsem možnem komandirat, počasi in postopoma. Enkrat ji je tast celo rekel (bila sem mala), kaj hodi tako po dvorišču, kot, da je vse njeno. Hja….to se začne počasi. In če sem kaj spoznala, da je važno v življenju je to, da si sam ustvariš nekaj, na kar si ponosen, čeprav so začetki skromni. Ampak draga gospodiščna, svoboda in lastna vrednost sta pa tudi nekaj vredna.

Odločitev je seveda na tebi, ampak v tuji hiši ne boš nikoli tako, kot doma. To je logično in dejstvo, sploh če boste “pod isto streho”, kot je evropski fenomen v Sloveniji. Ni zdravo to okolje za mlade.

Kar je še najhuje, tudi z leti se ne jaz ne moj brat nikoli nisva počutila povsem doma, doma, tudi sedaj redko hodiva domov, ker so bili stari starši povsod in vedno glavni, oče se je z vsem strinjal, mamino mnenje je sčasoma bolj malo veljalo. Ker je bila prijazna in popustljiva, kar ti nekaj ljudi predlaga tu.

Premisli torej dobro, preden narediš napako.

Glede vrta pa takole. Za božjo voljo! Mestni ljudje ne hodijo samo po kavicah in pohajajo po mestu za brezveze kot pišeš. To je iluzorno. Imaš možnost imeti svoj vrt. Najem je poceni, plačuješ vzdrževanje in vse skupaj pride smešna nizka cena. Če imaš veselje z vrtom, torej ni razloga, da ne bi bila v bodisi bloku, bodisi večstanovanjski hiši na svojem in imela svoj vrt. Ja, takega z belo ograjo in vsem, kar si boš sama zamislila. 😉

Obenem, saj ni vse samo pohajanje po mestu. Lahko greš tudi v naravo, saj nas obdaja en kup hribčkov in vrhov, ne glede na to, iz katerega konca prihajaš. Možnosti za aktivno preživljanje prostega časa v naravi je ogromno. Tudi gozd ponuja stik z zemljo in naravo.

Skratka, imaš pred seboj odgovornost zase in svoje otroke. Odloči se tako, da se boš dobro počutila, ne pa da boš živela v lepi veliki hiši, kjer ti bo tast plačeval položnice, tašča pa rože zalivala.

Pa srečno!

Še bolj smešno je, da bo v bistvu prav tako le v stanovanju, razen če misli vse ostale izselit in se naselit v celotno hišo. In to v stanovanju, kjer bo bolj odvisna od “sosedov” (beri: tašče, tasta itd.) in bo imela manj zasebnosti itd. kot v katerikoli stolpnici :p

Midva sva sama v bloku, v dvosobnem stanovanju z velikim balkonom (na njem ogromno rož in celo zelenjave), v mirni zeleni soseski. 10 minut imava do svojega vrta, 15 minut do hriba in narave. V Ljubljani. Oba sva prej živela v hišah na deželi, ampak nimava za zdaj nobene želje po tem.
Ne pametuj, kako v mestu ni kaj delati razen hoditi na kavice in v kino … če te skrbi, da porabiš preveč denarja za take zadeve, je a) veliko brezplačnih b) vsaj toliko denarja treba porabiti za vzdrževanje hiše in okolice.
Sicer pa bi se vprašala – zakaj pa rabita kar naprej nekaj ‘za početi’, ne uživata včasih preprosto doma, v družbi drug drugega?

Pozabljaš, da ti nisi tvoja mama, ker drugače bi imela pri 25-ih diplomo in še najmanj 20.000€ v žepu, v naslednjih dveh letih pa še kakih 10 jurčkov zraven. Ja, tvoja mama je pridna in energična ženska, ki je vse to zmogla, ti pa nisi po njej, ker drugače bi poleg faksa še redno in izredno delala.[/quote]

Pri 25 imam že zdavnaj diplomo in sem sredi pisanja magistrske. In, ne boste verjeli, tudi delam preko študentskega servisa.[/quote]

Diplomo imaš??? celo???

tele vaše magistrske so isto kot so bile naše univerzitetne diplome.
jaz sem jo pri petindvajsetih že imela v žepu in bila v službi.
in ja, tvoja mama je prišla domov ob pol treh in je imela še celo popoldne čas kaj počet.
ti boš v najboljšem primeru prišla domov ob petih….

ne gre mi to skupaj. Super sposobna bejba, študira, dela, pa ima še časa za izvoz (ne ve kaj početi v Ljubljani). V tej svoji sposobnosti pa ne zmore narediti načrta, kako bo s svojim delom prišla do svoje bele ograje na vrtu? Ko bo magisterij končan, boš pa ja v roku 5 let zaslužila tistih nekaj sto čukov za svoje sanje.

Se krohotam. Delate veleprimerjave med življenjem v stanovanju in v hiši, ob tem pa očitno pozabljate, da tudi avtorica ne bo imela hiše, ampak bo živela – v stanovanju. Kam se bo dala popoldne? Zunaj nima kaj iskat, ker ni nič njenega. Ne bo mogla skrbet za rožice, ker niso njene, za vrt še manj, se bo tašči utrgalo. Tako da bo imela enake dileme kot mestne družinice. Kam se dat? Vsakič ko bo stopila iz hiše, bo na tujem. Vsakič bo morala gledat taščo in tašča njo. Če je okolica hiše urejena, ste lahko prepričani, da bo taščo kap, če bo prišla z idejo, da bi karkoli spreminjali, da bi ona imela “nekaj svojega”. Bi vi spreminjali okolico hiše zaradi otrokovega partnerja, s katerim gresta lahko jutri narazen? Jaz absolutno ne. Lahko prideš, eventuelno živiš pri meni, če ni druge možnosti (ampak raje ne), moje okolice pa ne diraj. Ne more prišlek rušit nečesa, kar sva s partnerjem ustvarjala 20 let in je končno tako, kot si midva želiva.
Tako da se bo treba krepko spustit na realna tla, kaj je čigavo in kako bo takšno življenje izgledalo. Sigurno ne bo klasično življenje v hišo, dokler si tale parček ne postavi svoje.

Pred 15 leti sem se preselila k parterju. spodaj tašča in tast, zgoraj midva (sedaj s otokoma).
In neboste verjeli – okolica urejena, hiša urejena – in vendar sem že prvo leto dobila nov vrt ˙(poleg obstoječega) in imela sem vse možnosti urejat vrt in okolico (seveda, da sem prej povedala kaj nameravam) in že 15 let se počutim tu doma, pa čeprav ni nič moje in nisem veliko vložila.
Je pa res, da sem imela neznansko srečo in imam taščo in tasta , ki sta me že na začetku vzela za svojo.

Ja, na realna tla se je treba spustiti tisti trenutek, ko rodiš otroka. nikoli več ne boš samo sam svoj. žal mi je zate in za tvoje potomce, če tega še nisi ugotovila.

1. Temeljit pogovor s partnerjem, da ti bo jasno, ali je res tvoj partner, ali je samo otrok družine in bo podrejen njej.
2. Če je možno zaživita najprej pol leta nekje na nevtralnem terenu.
Življenje pri njegovih starših vzemi to kot čas za varčevanje za svoj dom, ki ga boš tako lažje dosegla. Naj bo to nepreklicno jasno tudi tvojemu parnerju – da selitev k njegovim staršem začasna.
3. Če tvoj parner brezpogojno ostaja pri tem, da bosta živela pri njegovih, razmisli o svojih pogojih.
Vsekakor pa jaz osebno ne bi absolutno ničesar vlagala v nepremičnino, ki ne bi bila moja. Lahko bereš po forumih, kako so odhajale samo z oblačili, ker so ves denar vložile v nepremičnino, ki ni bila njihova last. Pa se toži za vlaganja.
4. Če nočeš v stanovanje, boš morala sama pri sebi razčistiti glede kompromisov.
Kaj ti pa sicer preostane?
Ali je zgornje nadstropje tudi formalno njegova last (zemljiška knjiga) ali gre samo za dogovor?

1. Temeljit pogovor s partnerjem, da ti bo jasno, ali je res tvoj partner, ali je samo otrok družine in bo podrejen njej.
2. Če je možno zaživita najprej pol leta nekje na nevtralnem terenu.
Življenje pri njegovih starših vzemi to kot čas za varčevanje za svoj dom, ki ga boš tako lažje dosegla. Naj bo to nepreklicno jasno tudi tvojemu parnerju – da selitev k njegovim staršem začasna.
3. Če tvoj parner brezpogojno ostaja pri tem, da bosta živela pri njegovih, razmisli o svojih pogojih.
Vsekakor pa jaz osebno ne bi absolutno ničesar vlagala v nepremičnino, ki ne bi bila moja. Lahko bereš po forumih, kako so odhajale samo z oblačili, ker so ves denar vložile v nepremičnino, ki ni bila njihova last. Pa se toži za vlaganja.
4. Če nočeš v stanovanje, boš morala sama pri sebi razčistiti glede kompromisov.
Kaj ti pa sicer preostane?
Ali je zgornje nadstropje tudi formalno njegova last (zemljiška knjiga) ali gre samo za dogovor?

Ja, na realna tla se je treba spustiti tisti trenutek, ko rodiš otroka. nikoli več ne boš samo sam svoj. žal mi je zate in za tvoje potomce, če tega še nisi ugotovila.[/quote]

Podnapisi? če govoriš o nepremičnini, bo moja in od mojega partnerja, dokler bova to hotela.

Marija pomahej!
Ženska vam je dala del hiše in je mama tvojega partnerja, ti bi pa rada videla, da je ni in da se dela, da te ne pozna, kot sosedje v bloku!
Pa pejt v blok živet![/quote]

Ah dej no! Lepo te prosim! Najbrž je niso prisilili, da je odstopila pol hiše in se je kr sama lepo strinjala. In to ji ne daje nobene pravice, da vohlja okrog DRUGE družine (ker to tudi so). Samo zato ker je (prostovoljno!) odstopila del hiše ji ne daje pravice, da utruja sorodnikom kadar ji zapaše.

Ja, na realna tla se je treba spustiti tisti trenutek, ko rodiš otroka. nikoli več ne boš samo sam svoj. žal mi je zate in za tvoje potomce, če tega še nisi ugotovila.[/quote]

Podnapisi? če govoriš o nepremičnini, bo moja in od mojega partnerja, dokler bova to hotela.[/quote]

Ne, vem, jaz pa odkar imam otroke nekaj prialgajam njim, če ne drugega sem police prestavljala višje na začetku. ko so pa rasli, so pa itak skoz nekaj uvajali po svoje, pa škarje odnašali, pa posodo po svoje pospravljali po omarah, pa perilo zlagali po svoji logiki, pa… Milijon stvari se je vsakodnevno dogajalo in moj dom ni bil čisto samo moj dom, ampak naš. Sto kompromisov vsak dan. Kak terorist si to ti, da je vse skoz po tvoje?

Podnapisi? če govoriš o nepremičnini, bo moja in od mojega partnerja, dokler bova to hotela.[/quote]

Ne, vem, jaz pa odkar imam otroke nekaj prialgajam njim, če ne drugega sem police prestavljala višje na začetku. ko so pa rasli, so pa itak skoz nekaj uvajali po svoje, pa škarje odnašali, pa posodo po svoje pospravljali po omarah, pa perilo zlagali po svoji logiki, pa… Milijon stvari se je vsakodnevno dogajalo in moj dom ni bil čisto samo moj dom, ampak naš. Sto kompromisov vsak dan. Kak terorist si to ti, da je vse skoz po tvoje?[/quote]

Aja? A kuhinjo so ti tudi ven fliknili in novo noter prinesli? Pa sedežno zamenjali? Očitno je tebi tudi to normalno. Pa niti ne oni, njihovi partnerji. Kar prosto razpolagajo in trajno spreminjajo tvojo nepremičnino, tam, kjer živiš? Marička sveta, majhne otroke primerjaš z odraslimi in tisto, kar si ti naredil zanje, s tem, kar bi odrasli ljudje spremenili v tvojem domu.

Tvoj fant z mami vse lepo rihta okoli njihovega hiše, njihovega doma. Če se boš poročila v hišo, se boš v družino in ne s partnerjem. Nič narobe, kdor zna s tem živeti. V bistvu mislim, da bo težava večja od ograje. Berem te, kot da bi rada ograjo med moje in tvoje, zaznam pa, da tvoj bodoči mož pa te navidezne ograje ne bo ne videl in ne spoštoval. Če mu je nekako dodeljen del, kjer se sedaj nekaj dela, bi prav gotovo moralo biti diskutabilno, kaj si želi on, ti, vidva skupaj in poskusit najt kompromis, ki bo vsem prav. Vsej družini, ker boste družina. Tako pa je prestopil tvojo navidezno ograjo k staršem in sprejel njihove odločitve, ker so pač tako odločili. Ni problem to, da prideš na gotovo, problem bo, če mož ne bo znal pravilno stopiti na tvojo stran. Mislim, da se morata pogovoriti o tem, ne o beli pravljični ograji. Ta lahko hitro pade kot hiška iz kart.

Ne, vem, jaz pa odkar imam otroke nekaj prialgajam njim, če ne drugega sem police prestavljala višje na začetku. ko so pa rasli, so pa itak skoz nekaj uvajali po svoje, pa škarje odnašali, pa posodo po svoje pospravljali po omarah, pa perilo zlagali po svoji logiki, pa… Milijon stvari se je vsakodnevno dogajalo in moj dom ni bil čisto samo moj dom, ampak naš. Sto kompromisov vsak dan. Kak terorist si to ti, da je vse skoz po tvoje?[/quote]

Aja? A kuhinjo so ti tudi ven fliknili in novo noter prinesli? Pa sedežno zamenjali? Očitno je tebi tudi to normalno. Pa niti ne oni, njihovi partnerji. Kar prosto razpolagajo in trajno spreminjajo tvojo nepremičnino, tam, kjer živiš? Marička sveta, majhne otroke primerjaš z odraslimi in tisto, kar si ti naredil zanje, s tem, kar bi odrasli ljudje spremenili v tvojem domu.[/quote]

moji so stari nd sedemnajst, starejša 25. pa tvoji otročki?

Tako veliki, da že dolgo niso več otročki. Kaj hočeš povedat?

Čisto na kratko-moj nasvet je, da greš na svoje!!

Če se s fanton me boš hitro pogovorila in dogovorila, nato pa analizirala (v svoji glavi) kako se vajine želje in ciji ujemajo eni z drugim, boš po moje hitro ta kratko potegnila pri svojem dragem, kot tudi pri bodoči tašči (ker že sedaj ne sliši tvoje želje, temveč svojo oz. mamino)!
Pomisli, da bi se z tastom bolje razumela kot z fantom ali taščo!?!
Za odločitve je še sedaj čas. Ko boš enkrat šla na tuje in bojo drugi s tvojimi željami delali kot svinja z žakljem, ti pa se boš vsaki tuji želji uklonila, se zavedaj, da dokler tašča ne gre “zu Grund”, ti ne boš imela prava glasanja.
Spremenilo se bo to šele pri tvojih 50 letih, ko boš že pozabila na vse svoje želje ki si jih postavila na stranski tir in bojo želje tvojih otrok bolj prioritetne kot (so bile) tvoje!

Za vse tiste reveže ki pa so vzeli kredite da so si v mestu lahko stanovanje kupili, pa takole:
Kdo je kriv da ste jemali kredite? Samo vi!
Če je mladenka pre hitro zanosila da pa se je mudilo na svoje – kje pa je bila prej pamet?
Zakaj pa od vas kdo ni sanjal o beli ograji? Ker je takrat bila betonska veliko bolj IN?!?
Pustite mladim sanjati svoje sanje in ne vzklikajte svojega trpljenja na kreditih njim na ušesa! Če bi vsi vi z krediti za 5 let pljunili v roke in najprej zaslužili, šele potem pa seksali, bi se vam danes za 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} obrestovalo in bi še za stara leta znali poskrbeti!

ŽALOST slovenskega naroda je samo v tem, da so v lepih časih (ko so bili mladi in slepi) vsi mislili, da se luštni časi ne bodo nikoli končali. Zato so vedno hrepeneli po “več”, na koncu pa so dobili manj..!

Ce vama financno znese, pojdita na svoje. Sicer imam obcutek, da tvoj fant tega predloga ne bi sprejel, verjetno bi si se tudi njegova mama vmesala.

Sama sem odrasala v hisi s cudovito okolico, ampak mi ni bil niti najmanjsi problem se preseliti v stanovanje, ko je prisel cas za to. Moji starsi so sicer zlata vredni, vseeno pa jim v zgornji stuk ne bi pripeljala partnerja, predvsem zato, ker imam sama rada svoj red in mir. Ce v hisi zivita dve druzini, je normalno, da drug za drugega v grobem vejo, kje so in kaj pocnejo. To je normalno. Tudi moras vedeti, da ta hisa ni tvoja in bo verjetno dolgo trajalo, da bos imela kaj besede pri urejanju okolice.
Ce tebi ni do tega, potem se s fantom raje odeslita na svoje.