Odgovor je preprost, a morda ne najlažji. Tako da smo zadovoljni sami s sabo tudi, če nimamo ničesar, in da tisto, kar imamo, nekaj šteje.

Sama sem bila zagotovo ena tistih, ki je kupovala odbite stvari, drugačne in raznovrstne. To sem takrat tudi ‘ponosila’, da ne bo pomote. In ko je moja garderobna omara rasla in se širila, sem se vsega skupaj počasi naveličala. Imela sem preveč. Predvsem pa je bilo videti, kot da si mojo omaro lasti 30 ljudi s 30 različnimi karakterji.

In tako se je začelo moje grajenje osebnega stila, ki bo samo moje in iz mene. Vse skupaj sem začela z eksperimentom, ko sem si sestavila garderobo samo iz bazičnih oblačil in dodatkov, ki jih redno uporabljam. Saj veste, majice, hlače, srajce, suknjiči ipd. v naravnih barvah in zemeljskih tonih. Kaj bomo z roza škornji, če nimamo neke osnove za kombiniranje, ane? Ti kosi so mi služili kot platno, kamor sem nato dodajala ‘sebe’.

Preden sem se odpravila po novih nakupih, sem si oblikovala svojo barvno lestvico. Barve, ki me osrečujejo in se ob njih počutim ‘doma’. Vse ostalo v omari sem oddala naprej. In potem sem zadihala. V omari so bili ‘platno’ in nekaj ‘barvic’, ki sem jih najraje uporabljala. In po vsej tej akciji se je skozi mojo glavo sprehodilo vprašanje: “Kdo sem jaz?”

Kje sploh začeti spoznavati sebe? Pravilnega odgovora ni. Jaz pravim, da tam, kjer nam ustreza. Lahko pa vam povem, kako sem se sama lotila vsega skupaj. Ker sem po horoskopu oven, sem začela svoj voyage osebnega stila prav tukaj. Na začetku. Pri horoskopu. Začela sem s prebiranjem značilnosti ovnov, nato sem se dotaknila podznaka, prebrala še o tem. Nato je prišla na vrsto moja luna, ki mi je še bolj razširila obzorja in kmalu za tem sem imela narejeno celotno astrološko karto in jasno sliko o tem, kakšna sem, predvsem pa, zakaj sem takšna. In ves čas sem ob tem vpila: “JAAAAA, to sem jaaaaz!” (smeh)

Pot lastnega spoznavanja sem nato nadaljevala z meditacijo. Morala sem izklopiti zunanji kaos in slišati sebe. In vse skupaj se je počasi začelo sestavljati v celoto, ki ji je ime Nina.

Ko se spoznavamo na ta način, je pot zanimiva in polna vsega. Predvsem pa jo hkrati spremlja tudi pot spuščanja in razslojevanja. Ko odvržemo plasti družbenega programiranja, šele pridemo zares do jedra, ki smo mi. Ko iščemo pot nazaj k sebi, je nujno potrebno obdobje, ko moramo pozabiti na to, kaj je moderno, kaj nam narekuje družba in kaj so nas naučili drugi. Šele takrat se lahko vprašamo, kaj si o določeni stvari mislimo sami, kaj nam je všeč in začnemo odgovore iskati v sebi.

Po narejenem profilu se je zgodil en tak konkreten shopping. Najprej sem si kupila blago in naredila par unikatnih kosov, za katere sem menila, da jih potrebujem. Nato so prišle na vrsto trgovine. In obisk trgovin je bil drugačen kot prej. Predvsem bolj s kritičnim umom in hkrati z dušo. Sprva so moj pogled privabljali le kosi iz moje barvne lestvice. Ostalo sem brez slabe vesti ignorirala. Dokupila sem še nekaj uporabnih, osnovnih in bazičnih oblačil. Nato je vodnarka v meni izbrala tudi kakšen bolj ‘odbit’ in divji kos, ki je dal moji garderobi karakter. Na novo sem se spoznala tudi z vzorci.

Predvsem mi ni bilo več vseeno, kakšne materiale nosim in kako je izdelek narejen. In tako je moja garderoba počasi postala celostna. Danes zelo malo dokupujem. Največkrat, ko kam grem. Najraje kupim stvari ‘malih’, neodvisnih ustvarjalcev, če se le-ti skladajo z mojim stilom. Najlepše pa je, ko te neha preganjati, da si moraš nekaj novega ‘kupiti’, ker te o tem prepričuje okolica. Tisti iluzorni adrenalin pri nakupu novih stvari itak hitro zbledi, če ne pride iz duše.

Vsako novo orodje, ki sem ga uporabila pri spoznavanju sebe, mi je odprlo oči bolj, kot sem pričakovala. Vedno sem mislila, da imam srečo, ker sem svoj ‘klic’ oz. namen našla že zgodaj, ampak tovrstno profiliranje sebe mi je samo še bolj zbistrilo glavo.

Danes vem, kdo sem in zakaj sem tukaj in to je lep, predvsem pa pomirjujoč občutek.

Priporočam.

Zdaj pa jaz. V nekem podobnem obdobju, kot je bila Nina, sem bila tudi jaz. Takrat tega sicer še nisem vedela, ampak sčasoma je postalo jasno, da sva precej sinhrono (verjetno zato, ker dihava podobno) stopili na pot k določenim spremembam, a vsaka čisto po svoje.

Dom je zame sveti kraj. Kjer se dobro počutim. V nekem trenutku pa se nikakor nisem mogla otresti občutka, da sem doma postala nemirna. Zakaj? Ker so bile povsod stvari. Stvari, stvari, stvari. Z majhnimi otroki pa je to še posebej neizogibno dejstvo … Zdelo se mi je, da nenehno pospravljam, ampak nikoli ni pospravljeno. Pa ne misliti, da sem kakšen ‘picajzelj, obseden s čistočo’, ker res nisem.

In potem mi prijateljica prinese knjigo in reče: “Izvoli, to rabiš.” In s tem se je začelo. Še isti dan sem pogoltnila strani knjige Umetnost pospravljanja, ki je bila nekakšen uvod v vse moje nadaljnje odločitve in transformacije.

Trajalo je nekaj mesecev in potem je prišel – občutek, da lahko zadiham. Ampak šele ko sem iz stanovanja odnesla 19 velikih vreč oblačil, čevljev, posod in pripomočkov, raznih praholovilcev in eno celo omaro. In da veste, niti ene od teh stvari nisem nikoli pogrešala.

Tako sem spoznala tudi sama, da sem na vsakem koraku podlegla prodajno-nakupovalni usmerjenosti naše družbe in se nenehno in nespametno zasipala s stvarmi, za katere sem takrat sicer res verjela, da jih bom potrebovala.

In ko sem začela delati čistko doma, sem posledično začela ‘pucati’ tudi vse ostalo. Osnovno načelo je bilo, da sem pri vsaki odločitvi in tudi nakupu čim bolj poslušala sebe. Da sebe zaslišimo, pa moramo vse okoli utišati. In to je proces, ki vedno vodi globlje … Kje začnemo, je vseeno, ker na koncu vedno pristanemo tam, kjer se vse v resnici začne. Pri sebi.

Zato vam polagam na srce.

Pri nakupu ličil in obiskovanju lepotnih storitev ni nič drugače. Seveda služijo svojemu namenu in tudi sama pri tem uživam. Ampak če smo zaletavi in preveč poslušni, se hitro znajdemo s kupom nikoli odprtih ličil, s preveč lepotnih pripomočkov in z mnogo manj denarja v denarnici.

Kako se torej lotimo naše domače police z ličili? Če smo v tem svetu rahlo izgubljene in ne vemo več, kaj nam služi in kaj ne, je moj najboljši nasvet, da se morda odločimo za individualni tečaj ličenja.
Z leti se naš obraz spreminja. In s tem tudi stil, tehnike ličenja in izdelki, ki ustrezajo naši koži. Ne spreminja pa se samo obraz. Življenje nas kot plastelin oblikuje in pregnete. Rastemo, se razvijamo in spreminjamo. Danes verjetno živimo in razmišljamo drugače kot pred desetimi leti. Imamo kakšno gubico več, morda drugačno pričesko in verjetno tudi življenjski slog. Zato je prav, da to tudi izražamo. Da smo usklajeni tako zunanje kot notranje.

Na tečaju ličenja natančno preučiva vaš obraz, pregledava ličila in narediva spisek manjkajočih. Po načelu manj je več in da je vse, kar imamo, tudi uporabno. Tako potem točno vemo, kaj od vsega je za nas in kaj ne in smo povsem mirne, ko se sprehodimo mimo ličil, saj nas ‘ne preganjajo’ več neskončna ponudba in krasne embalaže, ker vemo in se ne pustimo tako na hitro zmesti.

Vsekakor pa za začetek iz nabora ličil odstranite vse tisto, kar vsaj leto dni niste uporabile.
Potem naredite seznam tistih osnovnih ličil, ki jih potrebujete vsak dan. To je vaša osnova in baza za nadaljnje nakupe. Pred novim shoppingom priporočam, da se opremite vsaj z določenimi informacijami o svoji koži. Kakšen je vaš tip kože, koliko časa ste pripravljeni vsakodnevno posvetiti ličenju, kako spretno vaši prsti vihtijo čopiče in kakšen je vaš finančni okvir. In potem s temi informacijami opremite tudi prodajalca/svetovalca, ki vam bo pri nakupu pomagal.

Zaslužite si najboljše, zato si vzemite čas tudi za branje deklaracij in sestavin, ki jih izdelek vsebuje. Izberite takšne, ki zajemajo najbolj kakovostne. Vedno znova namreč ugotavljam, da cena ne odraža nujno tudi kakovosti. Velikokrat je ta namreč odraz embalaže in imena določene blagovne znamke. Torej, kakovost nad količino. Vedno. Velja?

In ne pozabite, manj je več tudi pri naboru ličil. Izberite le takšne izdelke, ki jih boste zares uporabljale, in ne tistih, ki se najbolj svetijo. Saj veste, ni vse zlato, kar se sveti. Tako boste imele manj, a vsega dovolj. In videti boste čudovito!

Vsak se kdaj pa kdaj odpravi po instant srečo. V shopping. A ta je minljiva, prazna in čisto nič dolgoročna. Zato bi bilo dobro čimprej spremeniti naše nakupovalne navade. Da bodo dolgoročno uspešne. In da zadovoljstvo z vsako uporabo kupljenih izdelkov le raste in se potrjuje.

Zakaj? Ker smo pri tem sledile sebi in ne drugim. Ker je bil nakup narejen iz ljubezni in ne zaradi dokazovanja ali pa celo kompenzacije nekih drugih nezadovoljstev ali primanjkljajev. Ti bodo namreč še vedno ostali. Vse to je le odlašanje in pobeg od nas samih. Zato začnimo čistiti in urejati tudi tisti nered, ki je neprijeten in nam prevečkrat zamaje tla pod nogami. Ker si zaslužimo biti srečne in zadovoljne. In vse se bo zložilo na pravo mesto. Tja, kjer je najbolj prav.

In mi bomo ponosno in z občutkom oblekle novo oblačilo in se prav počasi in z užitkom naličile. Ker to je samo pika na i, ki poudari naše nasmejano srce.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Style.Over.Net.