In naj vam poveva, kaj si o tem misliva danes. Vsega je preveč. Preveč izdelkov na policah, tudi preveč polic, preveč vrst in podvrst, preveč poimenovanj, preveč nasvetov in napotkov. In preveč je več kot potrebujemo. In tudi več kot si v resnici želimo.

Včasih, ko sem bila predvsem vizažistka, sem na snemanja hodila ličit z dvema velikima potovalnima kovčkoma, enim takim za 3-tedensko potovanje in drugim, ki mu rečemo hand luggage. Kovčka sta bila tako težka, da so se na obeh skrivile kovinske vlečne palice. Taksist pa me je vprašal, kam potujem. Če me vprašate danes, je, po moje, imela ta punca preveč, čeprav jo je mnogo prevečkrat prešinil občutek pomanjkanja. Hm.

Danes razmišljam drugače. Morda to pride z zrelostjo, z otroki, s prenasičenim okoljem, z življenjem … ne vem. Ampak vedno bolj mi je jasno, da hrepenim po spokojnosti in miru, po prostoru in okolju, ki mi dopuščata opaziti svet, čutiti in slišati svoje misli, spontane ovinke, da se po potrebi ustavim in vdihnem, da lahko življenje živim, ne pa samo lovim.

Z mnogimi od vas, s katerimi smo se že osebno spoznali, je prej ali slej pogovor seveda nanesel na ličenje in ličila, na novosti, trende in na to, da se z leti obraz spreminja. In vedno znova ugotavljam, da tolikšna ponudba in količina informacij ustvarjata zmedo in negotovost. Zato mnoge od vas ličila uporabljate vedno redkeje. In povsem vas razumem. Ker če ne vemo, kaj delamo in kaj od vsega tega velja za nas in kaj ne, nastane zmešnjava.

Na vsakem koraku nam nekdo govori, kaj naj si želimo, in nas hkrati opozarja na vse, česar nimamo. A ni to malce čudno? Precej nelogično je, da nam nekdo, ki nas ne pozna, razlaga, kaj potrebujemo in zakaj. In mi prikimavamo.

Zato je pomembno, da znamo brati med vrsticami, da na vse to gledamo s kritično distanco. In da se opremimo z za nas relevantnimi informacijami. Vse ostalo pa vržemo čez ramo. In da ne bomo več tako lahek plen, moramo najprej ugotoviti, kaj si sploh želimo, kaj nam je zares všeč in kdaj smo si same najbolj všeč. In kako se ob tem počutimo.

Poskrbeti moramo, da bomo pri tem črpale iz edinega kredibilnega vira, iz izvira ljubezni do sebe. Šele potem bomo znale v preobilici ponudbe opaziti tisto, kar bi NAM zares odgovarjalo in ugajalo. Šele takrat bomo znale iz kaosa izluščiti našo resnico in se pravilno odločiti in izbrati. In predvsem bodo takšne izbire dolgoročne. In bodo ostale, ker so naše.

Kot so govorile že naše mame (in one so vedele): Misli s svojo glavo.

Tudi sama sem šla skozi ta proces. Sprehod po oddelku lepotnih izdelkov je bil zame kot vstopnica v lunapark. Vse bi imela. Vse bi kupila. Vse sem “potrebovala”. Dokler nisem zrastla v veliko punco in ugotovila, da nekaj ne štima. Da imam skrivljene vse kovčke z ličili, da sem zapravila ogromno denarja za izdelke, ki jim je bodisi polnim pretekel rok ali pa jih še nikoli nisem uporabila, da sem se pustila prepričati. Bila sem lahek plen, ker sem verjela, da vedo bolje od mene. Če tako rečejo, bo pa ja držalo. Odločitve sem prepustila drugim. Predala sem jim moč odločanja, ki je moja.

Minilo je nekaj časa in nekaj takšnih izletov v “moj Las Vegas” je bilo potrebnih, preden sem končno na vse lahko pogledala bolj objektivno. Od daleč. Uf, kakšen razgled. Kaj vse človek vidi, če zares pogleda.

Danes se še raje sprehajam med policami in ob tem uživam, ker vem, kaj potrebujem in kaj mi je všeč. In kar je še bolj pomembno: vem tudi, česa ne potrebujem. In ne govorim več samo o ličilih, ampak o vseh stvareh, saj to deluje tudi na drugih področjih.

In tako sem se počasi osvobodila …

Hkrati pa je tudi premalo. Premalo vrednot. Premalo odgovornosti. Premalo poguma in premalo samostojnosti.

Sama sem spoznala, da svobodo občutimo šele takrat, ko nam postane vseeno, kaj si o nas mislijo drugi. Živimo v svetu, ki nam narekuje, kako naj bi živeli, ključ pa se skriva ravno v tem, da zberemo pogum in si drznemo poslušati sebe.

Družba nas potiska v smer, kjer naj bi vsi mislili enako, v smer, kjer slepo sledimo navodilom ter trendom in smo tudi videti enako. Verjamem, da je navdihujoča družba tista, ki je raznovrstna, barvita, unikatna. Ima drugačne poglede. A kljub svoji raznolikosti najde skupni jezik in zna sprejemati. Vrednote so tiste, ki nas povezujejo. Sama nas vidim kot koščke sestavljanke, kjer je vsak unikaten, a skupaj tvorimo lepo in celovito sliko.

Moj “aha” moment, ko sem stopila iz modne matrice, je bil tak navaden, siv, zimski dan na Čopovi ulici. Tisto leto je bil “must have” kos kamelji plašč. Celoten prizor se je odvil kot počasni posnetek, ki ga vidimo v filmih. Že tako je bil dan brez barv, melanholičen in nič kaj navdihujoč. Ozrla sem se okrog sebe in opazovala ljudi, ki so hodili mimo mene. Niso me opazili. A če sem iskrena, tudi jaz trenutek prej nisem opazila njih. Zakaj?

Nato me je zadelo. Zdrznila sem se. Okoli mene množica ljudi, a vsi skoraj enaki. Zdelo se mi je, da povsod vidim le kamelji plašč.

Ljudje so se tisti dan še posebej zlili drug z drugim in z okolico. Kot statisti ali kloni, vsi isti in brezizrazni. In ko sem s pogledom iskala upanje, sem jo zagledala. Glavno vlogo filma tistega dne. Žensko v rumenem plašču. Svobodna. V vsej tisti poplavi sivine je žarela. Bila je nasmejana in zadovoljna. Bila je ona. Nasmejala sem se tudi jaz. Podarila mi je inspiracijo. Pa rumena sploh ni moja barva. Zato sem ji hvaležna. Končno človek, ki mu je uspelo slišati svoj notranji glas in premagati strah.

Skozi svoje delo sem spoznala, da je strah, da boš “brcnil” mimo, še kako resničen. Še bolj pa strah, da ne boš pripadal.

Zato vas izzivam, da si bolj zaupate. Da si lahko zaupate, pa se morate dobro poznati. Da se lahko spoznaš, pa se je treba družiti sam s seboj. Brez zunanjih vplivov. Četudi to ni najlažje in je včasih celo naporno. Ker to pomeni, da moramo stopiti iz cone udobja in se soočiti sami s sabo. Kar pa ni vedno nekaj prijetnega. Ampak šele tako in takrat se bomo začeli res spoznavati in bomo sposobni tudi na trende gledati z distanco in premišljeno. Znali bomo bolj iskreno sprejemati odločitve in povsem samozavestno stati za njimi. In kaj sledi?
Postali si bomo zares všeč.

Te lekcije sem se sama naučila že zelo zgodaj v mladosti. Svojo kreativnost sem namreč izražala tudi skozi oblačila in stil oblačenja. To pa je bilo velikokrat tema pogovora, komentiranja in obsojanj. Ampak jaz sem si bila všeč. Samo to je bilo pomembno. Ker sem zaupala sebi, so mi počasi začeli zaupati tudi ostali. In danes sem tu, da vam povem, da zaupajte sebi. Pobrskajte po svoji dušici in se vprašajte, kaj vam je pravzaprav všeč. Kaj najbolj odraža vas in vašo lepo, zanimivo unikatnost in edinstvenost?

Zadnje, kar ta svet potrebuje, je še več “kameljih plaščev”. Še posebej, če so “moderni”.

Naj bo moderno to, da v vsem, kar počnemo, tako na zunaj kot znotraj, ostajamo zvesti sebi.

Cilj je najti ravnovesje med manj stvarmi in več vrednot. In ko odvržemo balast, ki ni potreben, ustvarimo prostor za “stvari”, ki so.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Style.Over.Net.