Da bi razvili globoke občutke v zvezi in ustvarili intimnost, moramo vsi podreti zidove, ki jih imamo okoli sebe ter premagati strah. Tveganje se začne od trenutka, ko se osebi, ki nam je všeč, predstavimo, naslednjega koraka, ko jo povabimo ven na zmenek in tvegamo zavrnitev, do prvega poljuba, držanja za roke, trenutka, ko slečemo oblačila in se drugemu razkrijemo, kaj šele takrat, ko jih predstavimo svojim prijateljem ali naletimo v odnosu na oviro ter na težke pogovore.

Prav premagovanje tega strahu nas dela človeške in sposobne za globlje občutke v odnosu. Če se nismo pripravljeni spopasti z občutki žalosti, obžalovanja, nemoči, depresije, jeze, frustracije in drugimi negativnimi poli čustev, če nismo pripravljeni tvegati potencialne bolečine razhoda in zapuščenosti, potem sploh nimamo potenciala, da bi se kdaj odprli pravi ljubezni, pravijo psihologi.

Strah pred zavrnitvijo

Oseba, ki se umika, ni sposobna izražati čustev, njeno glavno gonilo pa je strah pred zavrnitvijo. Okoli sebe zgradi tako visok zid, da je čustva ne morejo doseči, kar je pogubno za vsako razmerje, v katerem se taka oseba kdaj znajde, spotoma pa nevede in včasih povsem nehote zelo prizadene tudi (potencialnega) partnerja, ki si še mesece razbija glavo, kaj je storil/-a narobe, da razmerje ni nikoli prešlo v resnejšo fazo.

Psihologi mentaliteto umikajočega se ‘izogibalca’ opisujejo kot ogromen skupek obrambnih mehanizmov, ki naj bi ga obvarovali pred vsakršno travmo. “Ne potrebujem te” ali “Nočem te” tako osebo za večno zadrži na obronkih vsakega razmerja, saj druge ljudi vidi samo kot sredstvo za dosego cilja. Zaradi tega bi to v resnici ranjeno osebo lahko na prvo žogo ocenili kot egoista, a gre za to, da je bila oseba v preteklosti v enem od pomembnih razmerij zapuščena, zato noče tvegati nove bolečine. Izid je za to osebo preprosto preveč negotov, negotovost pa sovraži.

Faza ‘medenih tednov’

Ta oseba je nesposobna tako prejemati kot dajati ljubezen, slednje je zanjo po navadi težje, kot prvo. Na začetku odnosa se tega sicer ne opazi. Oseba, ki se izogiba lastnim čustvom in intimnosti ter globokemu razmerju, se zdi na začetku zveze nenavadno zagreta. Šele čez čas, po navadi je to nekaj tednov do nekaj mesecev, se začne umikati iz razmerja. Ker sta za slednje potrebna dva, se bo prvi začel torej umikati, drugi pa bo razvil občutek zapuščenosti. Prvi morda niti ne bo zavestno vedel, da se umika, kar njegovemu partnerju še poveča občutek osamljenosti in ima občutek, da mora sam vložiti vso energijo, da razmerje še ohranja skupaj.

Miselni okvir partnerja, ki se izogiba, v razmerju nujno pripelje do stagnacije in nevtralnosti. Prvi noče, da bi se odnos kam premaknil, drugi vpleteni si prizadeva, da bi se. Partner, ki je navajen bežati in se umakniti, namesto da se spoprime s svojimi čustvi, bo na tej točki dobesedno ‘zgradil primer’: to mu služi kot izgovor, da razmerje začasno ali za vedno ustavi in se zapre pred čustvi.

Cikel se lahko ponovi, umikajoči se čez čas, v kolikor partner nanj ne pritiska, lahko ponovno ‘zagreje’, a čez nekaj mesecev bo sledilo novo in drastično odmikanje in tako vse do konca, ki je neizogiben. Izmikajoči se bo nenadoma postal kritičen, v partnerju bo videl napake in opazno bo izgubil vsakršno zanimanje za spolnost oziroma bližino, namesto tega se bo zatekel v pornografijo.

Ves čas so na preži

Zanimivo pri tem je, da ravno druga oseba, ki je v razmerje bolj prepričana in je bolj sposobna pristne intimnosti, izogibajočemu se s svojim razumevanjem, strpnostjo in potrpežljivim čakanjem nevede omogoči, da ta ustvari dinamiko umikanja in pritegovanja, igre vročega in hladnega oziroma ‘elastike’. S tem pa le še poveča razdaljo, saj umikajoči se še manj investira v razmerje in razvije še večji strah pred zapuščenostjo, ki izvira ponavadi iz primarnega družinskega okolja, torej odnosa s starši, ali pa iz polomije v prvem resnem ljubezenskem razmerju.

Problem oseb, ki z nikomer niso sposobne ustvariti resnega ali globokega razmerja je zlasti ta, da dobesedno verjamejo, da so lahko kadarkoli izdani in prevarani, zato so ves čas v pozoru in se ne morejo nikoli zares niti sprostiti, niti prepustiti. Njihov ‘čuvaj’ čustev je vedno buden in aktiven. Ne morejo si namreč dovoliti občutka, da bi bili osramočeni, izdani ali zapuščeni in prizadeti.

Tako ta oseba po navadi bodisi nikomur ne da možnosti bodisi občasno zaide v razmerje, kjer pa občutek prve zagledanosti in občutka močne privlačnosti izrabi zgolj za samozdravljenje osamljenosti, obupa, depresije in izolacije, kajti ti ljudje so največkrat samotarji oziroma imajo peščico prijateljev, s katerimi so že dolgo časa, nove ljudi pa težko spustijo blizu.

Nepripravljenost na soočenje s seboj

Tisti trenutek, ko bo razmerje zadišalo po resnem, bodo vse negotovosti prišle na površje, in ker oseba, ki umik uporablja kot glavno strategijo, te negotovosti ne more prenašati, bo raje končala razmerje ali se iz njega umaknila, pri tem pa navajala različne razloge, tudi poskušala krivdo naprtiti partnerju, le o svoji glavni težavi bo molčala.

Čeprav bo sposobna ustvarjati zgolj priložnostna razmerja, celo z zavestjo, da se drugemu ne zmore ponuditi v celoti, pa tudi mojster ali mojstrica umika v takem razmerju nevede trpi in podcenjuje svojo vrednost, ki jo lahko nekomu ponudi. V resnici si želi več in bi rad/a ‘nekoč’ več, a se z globljimi vprašanji in izvorno težavo za zdaj ni pripravljen/-a soočiti.

Ljubezen bi bila edino zdravilo, a kaj, ko jo odklanja

Tako v resnici s spolno obarvanimi razmerji, ki nikoli ne preidejo v globino, oškoduje tudi sebe, ne le partnerja, ki si je želel več od razmerja. Prikrajša se za resnično bližino in ljubezen, ki bi ga lahko ozdravila. S koncem razmerja, ki ga je sam spodbudil, samo še ponovno utrdi prepričanje, da ne zmore najti nikogar za globje ali resnejše razmerje – neke vrste samouresničujoča prerokba, ki to osebo ‘odreši’ pred tem, da bi se soočila sama s seboj. Ta krog se bo ponavljal vse do tedaj, ko se bo taka oseba pripravljena s pomočjo psihoterapevta poglobiti v svoj osnovni problem in ga uspešno razrešiti, kar lahko traja leta.

Bistvo je namreč to, da oseba, ki se izogiba občutenju ljubezni in resnemu odnosu, v resnici zelo hrepeni po intimnosti in predaji, vendar je ni sposobna spustiti v svoje življenje. Zato se v nekaterih primerih povsem zavestno prikrajša za izkušnje, ki nas kot ljudi bogatijo. Raje ostane čustveno oropan in prazen, kot da bi tvegal, da se njegovi strahovi kdaj uresničijo.