Z ocenami obremenjeni otroci: “Takšno stisko je treba vzeti kot družinski izziv”

Branka Grbin, 11. januar 2022.
Foto: Pexels

Pretirane preobremenjenosti in stresa zaradi obveznosti ne poznajo samo odrasli, ampak se to lahko začne že precej zgodaj. Ko se denimo 13-letnica preveč žene za odličnim uspehom in je zaradi tega vidno zaskrbljena.

Na forum Starševski čvek se je obrnila mama 13-letnice, ki se tako žene za peticami v šoli, da jo je že začelo resno skrbeti. “Travmatizira in jamra in stoka in se uči in jo moramo cele dneve spraševati snov, ki jo zna in o kateri jaz nimam pojma. Nikamor ne gre, ker se mora učiti, če jo prisilimo, da kam gre, je tam slaba volja, ker se mora učiti in v glavnem meče življenje stran,” je zapisala in še dodala, da ji družina ves čas dopoveduje, da je tudi štirica dobra ocena.

Nadalje jo skrbi, ker se želi vpisati v zahtevno gimnazijo, kjer bo, če bo nadaljevala s takšnim tempom, izgorela. Poleg tega je ne zanima niti druženje s prijateljicami.

Eden od uporabnikov ji je odgovoril, da je to verjetno prevzela v družinskem okolju, s čimer se strinja tudi psihologinja, specialistka zakonske in družinske terapije, ter vodja študija Psihologije na SFU Ljubljana, Andreja Poljanec.

Foto: Unsplash

Močneje od povedanega se prenaša čustveno vzdušje v družini

“Ja, ta komentar kar drži, četudi nam je odraslim to morda težko slišati, saj se zares trudimo delati po svojih najboljših močeh. A družinsko okolje je poleg genetske podlage eden od pomembnih dejavnikov za oblikovanje otrokove osebnosti,” pojasnjuje psihologinja in dodaja, da “mnogokrat sicer sprva pomislimo, da se prenaša tisto, kar otroku govorimo, prigovarjamo … vendar se še močneje od povedanega prenaša čustveno vzdušje, ki vlada v družini.”

Ob tem je opozorila še na posebni vlogi staršev, ki sta izjemno pomembni pri otrokovem razvoju – na otrokovo doživljanje sebe, na občutek lastne vrednosti, na pričakovanja do sebe, na visoke cilje namreč močno vpliva njegovo doživljanje staršev, posebej matere in posebej očeta. “Otroci so na različna čustva pri starših različno občutljivi, odvisno od spola, zaporedja rojstva, občutljivosti, vloge, ki jo v družini nehote igrajo …”

Ravno tu tiči odgovor, zakaj se otroci v isti družini ob istih starših lahko počutijo zelo različno in tudi drugače obnašajo: “Tesnobo, občutek odtujenosti in previdnosti v odnosih lahko npr. prevzame eden od otrok. Ponavadi se starši te tesnobe, stresa ali nemira, ki povzročajo občutke stiske, previdnosti ali odtujenosti, v odnosih ne zavedajo. Otrok pa vse to vseeno čuti.”

Foto: Unsplash

Starši naj se čim prej potrudijo za spremembe

Nekateri uporabniki so izpostavili tudi skrb, kako bo hčerka prenesla neuspeh, ko bo enkrat prišlo do tega. Tudi to je upravičen strah, dodaja psihologinja.

Na tako pretirano skrben način je naporno živeti in stres pri otroku se nabira. Zato je pomembno, da se starši začnejo sedaj, ko so to izrazito zagnanost opazili in jih je začelo skrbeti, truditi za spremembe v smeri sproščenosti, prijaznosti, naklonjenosti, hecanju, …

“Ob sproščenih starših je najstnikom veliko bolj prijetno in so radi z njimi. Najstniki so radi s starši, vendar imajo visoke standarde po prijetnih odnosih. Če to lahko resno vzamemo, se ravno ob njih lahko začnemo učiti simpatičnih in navihanih načinov starševstva.”

Foto: Unsplash

Kako pomagati tako zagnanemu otroku?

Psihologinja priporoča, naj se starši ob takšni situaciji najprej pomirijo, saj to pogosto predstavlja najtežji korak. “Pogosto se svojega nemira, teže in živčnosti v odnosih ne zavedajo dovolj natančno. Otrokom pa je hitro preveč ‘zateženo’.” Otroci pa so hkrati zelo občutljivi in se začnejo hitro umikati v učenje, branje in čustveno odklapljanje.

“Nujno je torej zavedanje, da bomo pozitivne rezultate dosegli le, če bomo tak ‘projekt’ peljali umirjeno, z občutkom zase in za otroka, s sposobnostjo, da se vanj vživimo, da se ga potrudimo globlje začutiti in razumeti, zakaj se tako žene, kaj ga priganja, kateri strahovi in kateri notranji pritiski so morda ob tem prisotni …”

S pritiski, zgražanjem in ukazovanji dolgoročno namreč ne bomo dosegli nič, kvečjemu utrdili že prisotno tesnobo. “Brez občutka čustvene povezanosti in občutka, da je razumljen, otrok ne bo mogel slediti našim idejam, tudi če so načeloma dobre in zdrave.”

Razumska raven je pri vzgoji premalo. Ključen dejavnik je, da otrok čuti, da ga čutimo, kaj doživlja. To je temeljni dejavnik za razvoj odnosov in tudi otrokove sproščenosti in zdrave samopodobe ter lastne vrednosti.

Foto: Pexels

Tudi pri 13-letnici lahko takšen vzorec spremenimo

Tovrstno vedenje se da spremeniti tudi pri 13 letih, kot prvi korak pa je najpomembneje, da si starši to stisko najprej priznajo, še svetuje Poljančeva. “Naslednji korak pa je v smeri, da se zavedaš, da je spreminjanje otrokovih vzorcev pri tej starosti tudi starševski proces in odgovornost.”

Gre za pomembne globinske in dolgotrajne spremembe, ki so možne le ob raziskovanju in spreminjanju čustvenih vzorcev staršev. “Da starša denimo prečutita, koliko sproščenosti in veselja nosita v medsebojnih odnosih, koliko v odnosih z otroki, koliko se zmoreta sprostiti ob službi, dnevnih obveznostih, v odnosih s širšo družino, kako onadva živita prijateljske odnose … Takšno stisko je dobro vzeti kot družinski izziv.”

Ob tem je še poudarila, da to nikakor ni le težava otroka, oziroma 13-letne hčerke uporabnice foruma. “Starši se morajo s hčerko naučiti živeti tako, da bo zanjo in zanje bolj sproščeno in zadovoljujoče.”

New Report

Close