Prijateljice mi vse razlagajo, da ko so rodile, je bila pri njih mama, ki je skuhala, vse postorila, pomagala…
Ko bom rodila, te možnosti ne bom imela, zato me kar malo skrbi, kako bom. Seveda bo tu mož, a za oba bo vse prvič, zato se sprašujem, kako bova zmogla brez pomoči. Ali to le ni tak bavbav?

Boš preživela kot vse mame tega sveta. Pa še druge froce imajo ob tem pri sebi. Sama sem bila po rizični nosečnosti povsem izčrpana (dobila astmo, alergije, ni da ni zbolevala), imela dvojčici nedonošenki, moža, ki je imel le dva levi roki, pa smo preživeli.

Midva nisa imela druge pomoči pa je vse šlo. Sedaj vnaprej vedeti kako se boš ti počutila je nesmiselno. Ampak večina porodnic se počuti dobro in si lahko sama pogreje hrano in sama skrbi za otroka. Kaj drugega itak na začetku ni. Pač skuhata ti ali mož popoldne ko je doma ali pa zvečer. Tudi ostalo se lahko naredi ko sta oba ali pa ko otrok spi. Če pa tisti mesec ko te lahko še kaj boli ni vse kot iz škatlice pa nič hudega.
Ne vem meni je bilo bolje tako da sva bila sama za začetku. Tako se mi zdi da se je tudi mož lažje privadil na previjanje in skrb za otroka. Se mi zdi da če so zraven mame, pa ne glede čigava, je to težje, ker ženske to vse znamo in hitreje naredimo, moški pa se potem umaknejo.

Vse bo ok. Kaksna stvar bo pocakala, kaj bo prevzel moz. Oredvsem pa spi ko bo dete spalo in ne misli na to kaj mors pospravljat. Kuhaj enostavno za par dni v naprej na zlico, ali omake in menjas priloge in juhe…. tempo se bo spremenil, ampak vazno je da bota z otrokom zdrava….sam mastitusa ne dobi pa bo vse ok. Jaz sem ga. Pa ni bil problem nedojenju ampak bradavicah, ki so se vnele. Bolelo me je pa celo telo da tud iz pojstle nism mogla sama, pa sm mogla k mojga ni blo. Ne vprasi…

Kar mirno, vse bo ok, noben bau bau, bo samo eno malo detece. Jaz sem bila tudi sama z mozem in po pravici povedano, je prav prvi teden moz moral sluzbeno na pot in in sem bila tisti teden celo sama. Saj bos na porodniski zaradi otroka, vse mirno, cas posvetis otroku. Tisto hitro kosilo bos ze skuhala, perilo bos tudi dala prat in susit, saj tej mali prve mesece samo spijo. Seveda se zna zgoditi, da ponoci ne bo spal in bos budna tudi ti. Jaz sem s prvim imela tako sreco, sem od 1 do 6 ponoc sedela z njim v jedilnici. Pac pospis dopoldne z njim. Meni se je na zacetku malo delal kup perila, pa sem tudi to sfolgala. Ce bo doma se moz, ki bo pomagala malo je pa sploh kul. Za obiske se ne sekiraj, kupis piskote in kaksen kolacen in jim postrezes tisto ob kavici. Saj bodo vsi razumeli, da imas delo z dojenckom. Ce ti po poravici povem, meni je prav smesno, da rabijo ene zenske pomoc ob eojstvu otroka.

Saj ravno to me skrbi, ko vidim druge in mi pripovedujejo o vsej pomoči, podpori, sem se res kar ustrašila, kako bo, mož pa tudi ni daleč od tega “dve levi roki”.
Sem vesela vaše tolažbe, kar napišite še prosim kaj za spodbudo. 🙂 Pa kak nasvet za novopečeno mamico bo tudi zelo dobrodošel, kar koli.

800 km iz Slovenije, 800 km od staršev in prijateljev.
Mož na visokem položaju in večinoma časa odsoten.
Jaz pa po porodu SAMA. Za vse sama in brez pomoči! Znašla sem se, kot sem vedela in znala. Brez izkušenj.
Bilo je tako težko, da mi postane slabo, če se spomnim na prvi dve leti po porodu.
Sama cel dan z otrokom, brez družbe odraslih ljudi. Z možem pa mogoče 3 ure na dan.
Moj dan je potekal na “relaciji” …. plenice, hranjenje, plenice, hranjenje, sprehod, plenice, kuhanje, hranjenje, pospravljanje, plenice… ponoči pa sem vsega skupaj spala dobre 3 ure.
V hiši je bil kaos, jaz pa psihično tako sesuta, da sem potrebovala dobri dve leti, da sem se ponovno socializirala in da sem spet zaživela.

Prijateljica pa je imela pomoč tako mame, kot tašče. Kuhali sta ji kosilo, pospravili, šli v nabavo, dojenčka peljali na sprehod … v glavnem sta jo razbremenili.
Lahko se je vsak na kratko odpočila.
Ona ima zdaj 4 otroke in pravi, da je pomembna samo organizacija in da to ni nič takega.
Otroci pa vsak vikend pri eni babici. Od petka do nedelje.
Jaz imam samo enega in priznam, da sem kljub dobri organizaciji komaj zmogla in bila ves čas kronično utrujena.

prvi nasvet je: ne kompliciraj, prepusti se.
drugi nasvet je: delaj tako, kot ti misliš da je prav in kot ti zdrava kmečka pamet narekuje, ravnaj se po lastni intuiciji.
tretji nasvet je: vključi moža takoj, naj on dela vse, tako kot ti in ne glej mu preveč pod prste. Če kaj naredi drugače kot ti, nič hudega!
četrti nasvet: uživaj in bodi mama 🙂

pa ne sekiraj se zaradi nepomoči mame, je pač nimaš, pa kaj.

Se strinjam s tem. Moški niso tako kronično nesposobni, samo pri miru jih je treba pustit. Če jim pa ves čas ena mama vleče otroka iz rok “ker se ji zdi, da ga je treba oblečt/slečt/previt/…” in ga pošilja iz kuhinje “ker ima ona mimogrede vse skuhano in pomito”, bo pa hitro obupal.

Kar pogumno vse bo ok. Itak bo mož skoraj en mesec doma in vaju bo crkljal. Hvala bogu, da boste sami in da ne bo ob tebi neka izkušena prepametna oseba. Dojencki veliko spijo in boste ritem in novega člana hitro osvojili. Morda si prej skuhaš kake jedi in jih daš zmrznit.
Ok priznam, da se ne bi branila če bi mi kdo prišel likat in pospravljat pa ne da sama ne bi zmogla ampak čez komt ga ni.

ve najbolje za svojega otroka. Moj nasvet bi sicer bil, da se naspiš, še preden rodiš. In dalje, da greš vsakič dremat, ko dete spi. Ne vem pa, če je smiselno dajati nasvete, ki se nekomu, ki tega še ni izkusil berejo kot znanstvena fantastika.

Jaz sem taka – sama nisem hotela iti z novorojenčico k mami, čeprav mi je (pred sosedo, jasno, da ne izpade slaba) to hinavsko ponujala.
Ker pa dobro vem, kakšna psihopatka je moja mama, sem to takoj zavrnila.
Z menoj in hčerko je bil samo mož – in smo se imeli lepo.
Pred porodom sem nakuhala jedi za v skrinjo, mož je nakupil zaloge, da ni bilo treba hoditi veliko v trgovino. Jaz sem skrbela za hčerko, mož pa za naju. Kuhal je priloge, mi pripravljal in v posteljo nosil zajtrke in večerje, pomival posodo, skrbel za perilo in vsak večer po steklenički nahranil hči, ki je bila na smrt lačna (za večerno dojenje mi je zmanjkalo mleka).
Stanovanje ni bilo tip-top pospravljeno, ampak to ni nikogqar motilo. Obiskom smo prvi mesec prepovedali vstop, bili smo le mi trije in občasno babica, ki je kopala dete, navajali smo se eden drugega in se spoznavali.
Lepo počasi, z ljubeznijo in s čimmanj kompliciranja, pa gre.
In res ne vem, zakaj dva odrasla ne bi zmogla poskrbeti za lastno družino in gospodinjstvo.
Danes se kar predvideva, da človek sam ne zmore “ničesar”.
Saj nismo invalidni in mentalno bolni, no.

Če otrok vsaj okvirno nekaj malega spi in ne joka dobesedno non stop, se vse da. Saj on sam skoraj nič ne umaže, če ga dojiš, z njegovo hrano nimaš nobenega dela, samo previti in preobleči ga je treba. Kuhaj preproste stvari, ki so hitro gotove, najbolje, da zdaj narediš nekaj omak, golažev in podobnega za več obrokov.
Jaz sem bila tudi tretji teden sama, pa bila sem precej šivana in so me šivi še zelo boleli, vseeno je šlo. Jaz niti ne bi zdržala, da bi bil eden non stop ob meni in me ves čas nekaj spraševal, a bi to, a bi ono, a dam prat, kje imaš to, ono … nisem tak tip, da se pustim streči.
Po drugem porodu sem šla teti pokazat dojenčka, ta večji leto in pol star, ta mali par tednov. Sama z avtom … njena soseda je skoraj dol padla, njena hči še mesec dni po porodu ni niti iz postelje vstala, kaj šele, da bi kam šla. To je zame res skrajnost, porod dejansko ni taka muka no, skrb za dojenčka pa tudi ne. Samo ne biti prezahtevna do sebe, upam, da mož ne zahteva vsak dan pečenke in treh hodov za kosilo in za večerjo, pa da ni razvajen in se zna obrnit tudi v gospodinjstvu.

Ne razumem točno, v čem je poanta tega strahu? A imate invalide doma, da ne morejo vsaj zase poskrbeti in pa malenkost za vas tiste par tednov? Zakaj hudiča je treba nakuhat ne vem kaj, če se da to narediti sproti? Tudi še najbolj levi človek bo pa ja znal nekaj na hitro spacat. Sploh pa vam je res toliko do ne vem kakšne hrane? Jaz sem rajši spala, kot pa da bi še kuhala?!? Zakaj že? Mož je v službi, jaz pa si že znam nekaj vzeti, če res ni kakšnega ostanka od prejšnjega dne. Komplikatorke na kubik. Prat zna vsak – ni tako umsko prezahtevno, da se ne bi mogel naučiti mož (če ni bohnedaj to že kdaj prej naredil) – sortiranje oblačil in pranje – tista dva programa nista nobena umetnost. Če imate sušilec, niti likanje ni potrebno. Če pa kaj res je, bo pa menda ata tudi zmogel zase, je tako? Ve pa zagotovo ne potrebujete prvih nekaj tednov nekih bluz, ki jih je treba likat.
Ohladite no malo in ne komplicirajte toliko. Predvsem pa menda niste same na svetu, imate še očeta otroka, ki ravno tako lahko gospodinji. Tisto o levih rokah je vaše maslo, ker jih preveč ujčkate. Odrasla oseba zna in mora poskrbeti zase in za svojo družino. Sicer ne vem, zakaj bi si navlekle še enega odraslega otroka zraven? 🙂

Jaz sem bila po porodu dvojckov sama z mozem (na lastno zeljo) pa smo cisto ok dali to skozi. Pa se moz je sel cez 10 dni v sluzbo. Res je da sem imela sreco in ni bilo nekih posebnosti ampak vse se da…
Kot so druge ze napisale – hrane naj bo cimvec v skrinji pa tudi kak halo pizza ali hamburger je resitev. Ne se sekirat s cistoco… kdor pricakuje sterilno cisto stanovanje in ne bo razumel da sta sama pa naj ne hodi. Jaz sem brez zadrzkov tistega ki je prisel na obisk prosila da skuha kavo za vse ali pa povedala kje so kozarci in pijaca. Pa nihce ni zameru.
Aja pa midva sva hodila ob 8h zvecer spat. Pozabi da je “treba” zlikat, “moras” pocistit itd.. moras bit samo tu spocita za dojencka. 🙂
Postavita sebe in otroka na prvo mesto. Pa bo slo.

No, prehrana je še kako pomembna, že tako, med nosečnostjo in dojenjem pa sploh.

Meni tudi zdaj, ko otroci sploh niso več majhni, kak dan zelo ustreza, da samo vzamem nekaj iz zamrzovalnika in skuham samo makarone. Občasno tudi čebulo popražim na zalogo in jo zamrznem, da si kak drug dan prihranim teh pet minut dela … Ko nisi ravno v vrhunski formi, je pa kaj takega še sploh dobrodošlo.

Avtorica brez skrbi. Velikokrat ravno tam, kjer vse pomagajo mame in tašče ni ravno ok, ker je skos neko vmešavanje. Naj te ne skrbi zaradi tega. V situacijah ki jih doživimo se znajdemo vedno pa četudi se lsiši še tako nemogoče. Se zanjdemo in to zelo dobro. Samo strahove stran in skrbi in bo. Go GO Bo bo 🙂

Jaz sem sicer imela pomoč, zato ne znam res pomagati izven že miljonkrat slišanih – ne se sekirat, če imate umazane šipe in nezlikano perilo, angažirat moža in skuhat med nosečnostjo čim več na zalogo. Bi predlagala samo še to, da prve tedne ne dovolite nobenih obiskov, razen če vam kdo pride dejansko pomagat. Pa res vam polagam na srce, spite ko otrok spi, pojdite vsak dan malo na zrak, pa magari če samo 15 minut, in če je mogoče vsak dan vsaj 15 minut klepetajte z odraslo osebo. Vso srečo!

Mlade mamice, i vam potrebno biti same in v strahu preživljati dan z novorojenčkom.
Tu smo, da vam pomagamo.
Za nekaj dni, tednov, mesecev.
Po želji.
Takoj vam pridem pomagat, Ljubljana LPP.
Sem pa strokovnjak in tudi kuhalnico in metlo znam vrteti, ter polna dobre volje, umirjena.

Ja, obiski naj bodo delovne narave oziroma ne si zadat, da bo postrežba kot v hotelu s petimi zvezdicami. Ko so prišle prijateljice, če nič drugega, je ena skuhala kavo, potem so si malo podajale dojenčka, da sem jaz v miru spila kavo z njimi. In pomile so za seboj. Ali pa so vmes likale plenice (saj drugega itak nisem likala), ko smo klepetale.

Najami si popotodno doulo.

Na porodniški boš, sigurno boš zmogla. Moja mami je imela porodniško samo tri mesece.

Tudi tvoja mami bi jo imela dlje, če bi takrat razmišljali o tem, kaj potrebuje otrok. Vprašaj, ti bo povedala – iz svojih izkušenj.

Tudi tvoja mami bi jo imela dlje, če bi takrat razmišljali o tem, kaj potrebuje otrok. Vprašaj, ti bo povedala – iz svojih izkušenj.
[/quote]

Res je, ampak bistveno je, da je zvozila. Bilo je hudo, ampak je nekako šlo. Najhuje je materam, ki imajo službo zelo oddaljeno od doma. Te imajo težave, ko je konec porodniške.

Že, že, samo ti si nekaj časa sesala flaško, potem pa dnevno sobo;-))