Žal mi je da sem rodila hčerko in zdaj se je moram znebiti
Že od nekdaj sem vedela, da nisem rojena za materinstvo, otroci so mi šli na živce in prepričana sem bila, da nikoli ne bom imela otrok. Nato se je zgodilo, da sem nenačrtovano zanosila in partner me je nekako prepričal, da otroka obdržim (češ, do svojega boš čutila drugače, vzljubila ga boš v trenutku, ko ga boš zagledala). Sama nosečnost je bila grozno naporna (kljub temu da je potekala brez težav, niti kakšne slabosti nisem imela) in na nek način ponižujoča. Sovražila sem trebuh, nosečniška oblačila, kar pa je bilo najhuje je to, da se nihče več z mano ni pogovarjal o drugi temi kot o nosečnosti, porodu, otrocih. Celo nosečnost sem prenašala grozno nadležna in utrujajoča vprašanja in pripombe. Nato je prišel porod, ki je prav tako potekal brez kakšnih posebnosti, ampak… ko sem ležala z razkrečenimi nogami, predihavala popadke in potiskala, sem vedela, da mi bo ta ponižujoč in primitiven dogodek ostal v večnem spominu kot nekaj najhujšega kar lahko žensko doleti. Ampak sem se motila. Najhujša nočna mora se je začela ko sem rodila. Ko so mi jo položili na prsi, se mi je zdela milo rečeno odvratna, nobenih čustev nisem čutila, želela sem si samo, da bi jo odpeljali in me pustili počivati. Ko zdaj gledam nazaj bi jo morda drugače sprejela, če bi imela carski rez in bi jo videla, ko bi jo umili in oblekli in ne v najbolj primitivnem stanju. Ko sva prišli domov pa se je prava mora šele začela. Dojenje se mi je zdelo skoraj tako ponižujoče kot sam porod, hčerka pa kot parazit, ki se hrani iz mojega telesa. Nagnusno in grozno. Takrat bi dala vse da bi ustavila tisto mleko. Že misel na mleko, ki teče iz mojega telesa se mi zdi grozljiva. Da ne govorim o previjanju. Enostavno nimam želodca za to. Uporabila sem masko, da bi čim manj vonjala, ampak pogledu na polno plenico se nisem mogla izogniti. In potem še tisti nadležen jok ves čas. In ostali izločki, ki so mi povzročali obračanje želodca. Skratka… zdaj sem se izkašljala in končno povedala kako je v resnici.
Zadeva pa je sledeča… Želim nazaj svoje staro življenje. Če bi lahko zavrtela čas nazaj, ne bi bila nikoli noseča oz. bi naredila splav ali pa jo pustila v porodnišnici. Ampak ker tega več ne morem, sem se odselila stran od hčere in partnerja in zdaj me zanima kako je v primeru, da partnerju prepustim skrbništvo v celoti (že zdaj skrbi zanjo sam)? Bom vseeno morala plačevati preživnino? Sem namreč redno zaposlena s kar dobro plačo. In kako je v primeru, da bi ga prepričala, da malo odda v rejništvo ali posvojitev? V tem primeru bi ona imela oba starša, meni pa ne bi bilo potrebno plačevati zanjo, če se ne motim? Naj povem, da ne gre za poporodno depresijo, že med nosečnostjo sem slutila kaj bo. Ne želim več videti ne otroka, ne partnerja, ker ga krivim za vse skupaj. Želim živeti sama in imeti življenje kot prej. Kar bo verjetno malo težje, glede na to da me bodo ljudje spraševali kje imam otroka. Razmišljala sem, da bi vsem rekla, da je hčerka žal umrla (vem, grozno, ampak druge rešitve žal ne vidim).
Zdaj si pa predstavljaj, da je o tebi tako govorila tvoja mama. No, velika verjetnost, da tudi je, ker jabolko ne pade daleč od drevesa. Uboga punčka, privoščim ji odličnega očeta in novo mamo, ki jo bosta ljubila iz vsega srca, o tebi pa da bo izvedela čim manj. Mislim ej, eni pa si tako želimo otroka :/
Resnično mislite, da bi vsi morali imeti radi otroke in bi nam dojenje, previjanje, poslušanje kričanja…moralo biti nekaj zabavnega? No, pa ni! Preklinjam dan, ko sem se odločila da ne bom splavila. Sovražim otroka in sovražim partnerja! In ne provocira vsak, ki se mu materinstvo ne zdi nekaj najlepšega, ampak je to zgolj prekletstvo. Želim, da gre v posvojitev. Ne samo zato, da mi ne bo treba plačevati zanjo, ampak tudi zato, ker ne želim da imajo moji starši in brata stike z njo, ker je nikoli več ne želim videti. Uničila je moj mir, uničila je moje telo, uničila je moje družabno življenje, vzela mi je prosti čas, potovanja, skratka vse.
Brez veze ugibati, če gre za provokacijo ali če je resnica in v resnici obstaja tako grozna in psihično bolna oseba…
Če se otroku URADNO ODPOVEŠ, lahko v korist očeta ali v korist države (da mu CSD uredi posvojitev), ne boš plačevala nobene preživnine. Uradno se dogovori, lahko tudi preko odvetnika in se otroku odpovej tudi uradno.
Brez veze ugibati, če gre za provokacijo ali če je resnica in v resnici obstaja tako grozna in psihično bolna oseba…
Če se otroku URADNO ODPOVEŠ, lahko v korist očeta ali v korist države (da mu CSD uredi posvojitev), ne boš plačevala nobene preživnine. Uradno se dogovori, lahko tudi preko odvetnika in se otroku odpovej tudi uradno.
[/quote]
Točno to sem hotela vedeti. Hvala.
Če to ni provokacija, je iskrena izpoved. Jaz ti ne sodim. Nisi šesto čudo In nisi edina, ki ne nosi v sebi ljubezni do otroka. Eni se pač taki rodijo. Vsekakor pa ne razlagaj okoli, da je hčerka umrla. To je zelo grdo in vem, da ne misliš resno. Če se boš res za stalno ločila od hčerke, jim boš že nekaj natvezila, kar se ti bo zdelo sprejemljivo. Jaz bi te na koncu samo še vprašal, ali si prepričana, da ti ne bo žal?
Poznam podoben primer iz resničnega življenja. Mati je z leti hči doživljala kot konkurenco. Podobno, kot je opisano zgoraj, je poskušala otroka oddati v sirotišnico in podobne, ne ravno logične reči. Ne obsojajte teh reči in teh ljudi. Le upam lahko, da je vsaj oče kolikor toliko stabilen. Pomagati avtorici najbrž ne more nihče izmed nas. Niti naše pomoči ne potrebuje. Prišla je povedat, kar ji leži na duši, ne zato, ker bi imela slabo vestin bi žele zgraditi drugačen odnos z otrokom in/ali partnerjem, temveč, da dobi potrditev. In več kot to ne potrebuje.
Torej, ja… kot družba res nismo navajeni tega, da se mati na ta način odereče otroku. Ampak, če tako čutiš, kot opisuješ, potem je najbolje, da res zaživiš svoje življenje, proč od otroka in očeta/partnerja. Ni potrebno dodatno škodovati in ustvarjati nepotrenih zapletov. Pusti očetu, naj poskrbi za hči in si ustvari morda celo družino. To, kot praviš, ni tvoje področje in se te torej tudi ne tiče. Naj tako ostane. Preživnini se moški zlahka odpovemo, tako da če uredita neko minimalno preživnino pred sodiščem, bo tudi temu hitro zadoščeno, da boš tudi v tem pogledu imela mir.
Zaživi svoje življenje in naj ti ta življenjski spodrsljaj služi kot lekcija za v prihodnje. Ogibaj se nezaščitenim spolnim odnosom in razmerjem z moškimi, ki jim je do družine, ker ti bo vse skupaj le novo breme.
Mojih 5 centov.
Vse situacije so narejene za cloveka. Tudi ta. To ni neobicajno, kot se zdi. Gre za izkusnjo, ki se ne bi zgodila, ce se ne bi zgodila zanositev in nosecnost. Ce smem jaz reci kaj mislim; jaz bi jo posvojila. Sva par, se trudiva…pa se ne zgodi. Bom spremljala temo, morda pa pride pri vas do tega. Oce otroka se mora strinjati, pogoj je formalno ocetovstvo (starsevska pravica).
Vse dobro!
Vse situacije so narejene za cloveka. Tudi ta. To ni neobicajno, kot se zdi. Gre za izkusnjo, ki se ne bi zgodila, ce se ne bi zgodila zanositev in nosecnost. Ce smem jaz reci kaj mislim; jaz bi jo posvojila. Sva par, se trudiva…pa se ne zgodi. Bom spremljala temo, morda pa pride pri vas do tega. Oce otroka se mora strinjati, pogoj je formalno ocetovstvo (starsevska pravica).
Vse dobro!
[/quote]
Poglej si na gov.si, v kakšnih primerih je posvojitev v Sloveniji sploh mogoča, če res razmišljaš o tem. Ker v zgornjem primeru in tako, kot si tudi avtorica to predstavlja, sploh ni mogoče.
Če bo imel mož polno skrbništvo ali gre v rejništvo potem plačuješ preživnino in kasneje tudi deduje po tvoji liniji. Izogneš se le skrbi in stikom. Možnost je da se odrečeš roditeljskih pravicam.
Bolj vidim težavo v tem, da sedaj že pač vsi vedo, da imaš otroka in te bodo nenehno kaj spraševali, te obsojali, ipd. Vedno boš ena grozna ženština, ko je zapustila otroka.
Jaz bi v tvojem primeru razmišlja o selitvi v tujino ali vsaj na drugi konec Slovenije (tam te bodo sicer govorice in obsodbe hitro ujele).
Te ne obsojam. Jaz bi si sicer pustila odprta vrata – plačevala bi preživnino, se zanimala kako napreduje, jo občasno vsaj minimalno stik obdržala. Pa tudi te bo morda hladen odnos med vama. Mogoče boš pa sčasoma kaj začutila. Drugo premislila bi če morda nimaš poprodne depresije, psihoze… Tudi jaz nisem bila najbolj navdušena nad porodom, mučenim dojenčkom (sicer ne tako ekstremno kot ti), tam po 6 mesecu je postalo bolj luštno. Še bolj pa tam okrog 3let in naprej.
Vse situacije so narejene za cloveka. Tudi ta. To ni neobicajno, kot se zdi. Gre za izkusnjo, ki se ne bi zgodila, ce se ne bi zgodila zanositev in nosecnost. Ce smem jaz reci kaj mislim; jaz bi jo posvojila. Sva par, se trudiva…pa se ne zgodi. Bom spremljala temo, morda pa pride pri vas do tega. Oce otroka se mora strinjati, pogoj je formalno ocetovstvo (starsevska pravica).
Vse dobro!
[/quote]
In ti res mislis, da se bo oce odpovedal svojemu otroku zaradi ene zblojene babe?
Najbolje bo, da se otroku povsem od rečeš in da nimaš stikov z njo, naj se ji zlažejo, da si mrtva. Iz lastnih izkušenj ti povem, da je zelo hudo, da si kot otrok prizadevaš za materino ljubezen, ki pa enostavno ne obstaja oziroma je degenerirana do obisti.
V Sloveniji je veliko staršev, ki se ne brigajo za otroke, tako, da ti živijo v rejništvu ali po domovih – zaradi lepšega pa se jim nočejo odreči ter otrokom omogočiti, da jih posvoji ljubeč par brez otrok.
Če te zanima odličen psihološki portret osebe, kakršna si, si preberi roman Vzhodno od raja, z Nobelovo nagrado nagrajenega Steinbecka.
Če sovražiš otroka, je narobe, če se siliš za stik. V posvojitev ne boš mogla brez privolitve otrokovega očeta; rejništvo ne vem, če ni celo za plačati, ker je mišljeno, da se otrok lahko vrne staršem.
Raziskuj v smeri odrekanja starševskih pravic, ker ni vezano na partnerja.
Ne sodim, da tako čutiš – sodim, da si vedela pa vseeno brez zaščite.
Odrekanje starševskih pravic…
Jaz mislim, da je ženska iskrena kot malokdo in si upa tudi napisati, kako čuti. Ali ni bolje, da se hčerki odpove in ji da možnost, da živi v ljubeči družini, kot da bi jo obdržala kljub temu, da jo sovraži. Otrok bi še v odrasla leta zaman upal, da ga bo mama vzljubila, če bo dovolj “priden” in ne bo razumel, da ženska, ki ga je rodila, ne more dati nekaj, česar v njej ni. Avtorica ni tako slaba, kot se kaže na prvi pogled: otroku želi srečo, ki mu je sama ne more dati. Naj tako tudi naredi!
Provokacija ali pa ne, ja, taka je kot tista Katie v Vzhodno od raja, ki je potem šla v prostitucijo.
Skratka, roditeljskim pravicam se lahko odpoveš izključno takrat, ko daš otroka v posvojitev, kar se pa ne bo zgodilo, ker ima očeta, ki je verjetno ne bo oddal. Ali pa, če ti otrok streže po življenju. Torej v nobenem primeru se ne more odreči roditeljskih pravic in preživnini.
Pač plačevala boš, to je dejstvo. Tudi če otrok ne živi s teboj in nimaš z njim stikov, imaš dolžnost preživljanja. Ker če ne bi bilo tako, bi se lahko vsi tisti moški, ki so tudi zapustili svoje otroke enostavno odrekli roditeljskim pravicam in jim ne bi bilo treba plačevati. Pa ne gre tako. Če zanje ne gre, tudi zate ne more.