Žal mi je da sem rodila hčerko in zdaj se je moram znebiti
Ja vse je mogoče. Vse se lahko zgodi ljudem… Mislim pa, da tako razmišljaš, ker ti je očitno vse v zivljenju šlo kot po maslu. Očitno nisi imela nekih težav npr ločene starše, zmerjanje v okolici, bolezen… Vse te izkušnje v življenju človeka nekako spravijo na reakna tla in da se zamislijo nad življenjem in njegovim smislom. Očitno si imela res super življenje, uzivanje v otroštvu in mladosti, v vezah z moškimi… Polno rit vsegav glavnem. In nisi na realnih tleh in misliš, da je vse bajno in se svet vrti le okrog tebe. Uživanje uzivanje na polno.
Kaj pa, če bi se ti znašla oziroma, ko se boš znašla na primer bolna, s kakšno diagnozo z zdravjem. Se boš zamislila in želela v starosti, da te nekdo čuva in pazi.. Takrat si boš še kako prekleto želela bližine in hčerkino skrb, ki pa je mogoče ne boš dobila. Zamisli se o medsebojnii ljubezni in podpori.
Takrat je sigurno ne boš dobila. Zato se spravi k pameti že enkrat, ker življenje ni pravljica, ki jo očitno živiš v svoji glavi!
Ženska božja, toplo ti priporočam kako terapijo, ne zato da ostaneš z otrokom ampak ker imaš v sebi toliko sovraštva da je težko živeti. Poporodna depresija se lahko kaže na ogromno načinov, tudi med nosečnostjo tako da ne izključi tega brez diagnoze
Otroku se lahko uradno odpoveš, vseh pravic in dolžnosti do njega. In naredi če si prepričana da si to želiš in ne boš obžalovala
Če bi to pisal en moški kako mu je baba podtaknila otroka bi bilo pa čisto drugače a? Javilo bi se jih en kup ki bi obsojali njo
Naj bo provokacija ali resnična zgodba te stvari se dogajajo, tudi mamam. Tudi tistim ki si otroke res želijo in jih imajo najraje pridejo dnevi ko bi ga spakiral in odnesel nekam.
Pozdravljena,
otrok ni kriv, da se je rodil, torej ne moreš obtoževati njega za svoja ravnanja…tvoj otrok je tvoja/vajina posledica užitka. Obstaja zaščita, splav, posvojitev, ampak ne po ne vem kolikšnem času…tvoje obžalovanje rojstva in tvoje sovraštvo bosta uničila hčerino življenje. Mogoče bi bilo res najbolje, da gre nekam kjer bo zaželjena oz. naj ji oče reče, da si umrla, samo tako ne bo imela zafustriranega življenja. Vem iz lastnih izkušenj. Pri 32-ih letih imam še vedno “sindrom zapuščenosti”. Morda je moja mama mislila, da je tako najbolje oz. si je sebično izbrala življenje brez mene, ampak ona je bila tista, ki je bila odrasla, vendar nerazsodna. Po eni strani sem ji hvaležna, da je storila to, po drugi strani pa si mislim svoje.
Tudi sama sem rodila, celo nosečnost nisem čutila ničesar do tega otroka, v mislih sem imela nekega črva, ki se premika po meni. Tudi, ko so jo položili name nisem občutila popolnoma ničesar…no potem me je zadela ta ljubezen, ko sva bili v sobi, ona tako majhna, neubogljena, popolnoma odvisna od mene. V njej vidim sebe in želim ji dati vse kar bo v mojih močeh, predvsem pa ogromno ljubezni. In ne, ni mi žal, telo imam prekrito s strijami, viseč trebuh, nobenega časa zase…ampak trenutno je to tisto kar me osrečuje. Ona mi zadostuje, drugega ne potrebujem.
Če čutiš, da materinstvo ni zate, je bolje, da se distanciraš od tega. Naj živi pri očetu. Upam, da ne boš obžalovala. Upam pa tudi, da hči ne bo imela travm zahvaljujoč sebičnosti.
Lahko si pa njena prijateljica, zaupnica…če že ne moreš biti mati. Sprejmi posledice in plačuj preživnino zanjo. Ne bodi egoist.
Ona je tvoja žrtev in ti si rabin.
to, o čemer pišete vi, je travma, ki je v vas globoko zakoreninjena in menim, da bi potrebovali pomoč, da ugotovite, v čem je problem – ste morda rojeni za biti mođki in želite postati transeskualec? Ste bili zlorabljeni v otroštvu in ste to zatrli? Vas je mati ali oseba, na katero ste bili navezani, gledala kot nekaj repulzivnega, vas je obtoževala, da ste sploh živi? Še ena možna razlaga je, da imate kje kakšen tumor – to se je tudi že dogajalo. Dajte si pregledat ščitnico samoplačniško, hipofizo in hipotalamus in slikanje glave. To bi vam priporočila in ne ni šala.
Sicer pa vam priporočam naslednje – greste na CSD, poveste, seveda ne, da se vam otrok gabi, ampak da se želite odreči roditeljskim pravicam za svojega otroka in kakšne možnosti imate. To vse se ureja preko CSD-ja, če so stvari urejene oziroma preko odvetnika in na sodišču če niso. Sicer pa – otroak boste pustili partnerju, a se vam ne zdi prav, da minimalno vsaj plačate preživnino za vašega partnerja, ki bo verjetno postal BIVŠI, NEKDANJI, EX in NE VEČ VAŠ, da si lahko vsaj te osnovne stvari uredi? Preživnine niso tako zelo grzno visoke. In bolje je, da greste proč, da se ne bo zgodila tragedija in boste naredili kaj, kar ne bi smeli.
Menim pa, da bi morali na temeljiti zdravstveni pregled najprej, da res izključite hormonske spremembne, rakava obolenja, tumorje, nepravilnosti ali alergije. Priporočam tudi obisk psihiatra, da vam da tablete – lahko da ste shizogreni ali imate katero koli drugo motnjo, morda aspargijev sindrom, ki ni bil zdravljen in obravnavan, ko ste bili vi sami še otrok.
Uh, imam glasbeno šolo – ‘normalne’ učiteljice v glasbeni šoli so dokaj redke, večina jih je hladnih kot ribe. Poznam nekaj pianistov, pogosto so samski in introvertirani.
A si že brala ali pa gledala Učiteljico klavirja (Elfriede Jelinek)?
[/quote]
Prebrala knjigo in gledala film. Se strinjam, večinoma smo res vse hladne. Veliko damo na red, disciplino, kulturno in spodobno obnašanje in dojenček je popolno nasprotje discipliniranega in ubogljivega učenca. Med nosečnostjo, porodom in po rojstvu si soočen z najbolj primitivnimi in tudi nagnusnimi dejanji, ki so v meni prebudili najslabše in zato bo bolje, da nadaljujem z življenjem kot ga poznam. Na prvem mestu je bila vedno glasba in tu ni prostora za otroka, niti za partnerja (žal sem šele zdaj to ugotovila).
Meni se ne zdiš hudobna, verjetno si le v globoki psihološki stisku. Zanimivo, da si tako ponižujoče in grozno doživela svojo nosečnostno in porodno izkušnjo. Ali ti partner ni nič stal ob strani? Ali ni občudoval tvojega spreminjajočega telesa, te malo pocrkljal, razvajal, ti dal vedeti, da si mu lepa s trebuščkom, napeto kožo… ali se je posvečal le skrbi za otroka, ki raste v tebi in te ” kregal” kot na primer zakaj to ješ, a ne veš, da lahko s tem škodiš otroku… Skratka se osredotočal samo še na otroka, ti si bila pa v drugem planu? Eni moški znajo biti pretirano posesivni in pokroviteljski do tega bodočega otroka in s tem partnerico naredijo za hodečo maternico, jo oropajo pozornosti in ljubezni, ki bi jo morali v prvi vrsti izkazovati njej. Ali se ti je morda to zgodilo, avtorica?
Ne bi te rada obsojala…lahko rečem le,da za take,kot si ti,poskrbi karma.Kar seješ,to žanješ.Se pa sprašujem,kakšen človek si,da ne zmoreš ljubezni do lastnega otroka…in da ne moreš prevzeti odgovornosti za svoja dejanja.Gnusi se ti vse,kar je povezano z njo?Si poskusila,da se postaviš v njeno kožo in pogledaš skozi otroške oči?Ne gre,kajne?Brez empatije,vase zagledana in polna same sebe.Brez tebe ji bo definitivno lepše.Škoda,da svoje frustracije seješ naokoli v taki obliki.Življenje pa ti bo dalo točno to,kar si zaslužiš.
Ljudje več ne živite na zemlji, tukaj je problem. Potrebno se bo prizemljiti. Nisi prilagojena na življenje, če pride do svetovne vojne, boš umrla, ker bo svet umazan, katastrofa. Svet je “umazan”. Življenje je vulgarno in prostaško. Sem pa prepričan, da boš to še kako doživela, mogoče pred smrtjo, ko boš umirala in ti bodo pred vsemi ritko čistili in umivali. Ko boš samo ena stara nadloga, ki je vsem odveč, povešena koža, zgubana, odvratna, drek, zemlja, prah… Potem pa ne boš uspela dojeti, da prej sploh ni bilo tako slabo…
Prebrala knjigo in gledala film. Se strinjam, večinoma smo res vse hladne. Veliko damo na red, disciplino, kulturno in spodobno obnašanje in dojenček je popolno nasprotje discipliniranega in ubogljivega učenca. Med nosečnostjo, porodom in po rojstvu si soočen z najbolj primitivnimi in tudi nagnusnimi dejanji, ki so v meni prebudili najslabše in zato bo bolje, da nadaljujem z življenjem kot ga poznam. Na prvem mestu je bila vedno glasba in tu ni prostora za otroka, niti za partnerja (žal sem šele zdaj to ugotovila).
[/quote]
Draga avtorica,
Najprej, glede tvojih občutkov glede otrok – nisi sama. Obstajamo ženske, ki si res ne želimo otrok in ob otrocih nič ne čutimo. Sama spadam med te ženske in sem partnerju že dolgo nazaj dala vedeti, da si otrok v prihodnosti res ne želim. Materinski nagon včasih zataji in živimo v družbi (razvidno iz vseh teh komentarjev), ki tega ne odobrava. Od vsake ženske se (na žalost) pričakuje, da bo enkrat mama in da ima to materinsko ljubezen. V kolikor ženska tega nima, je takoj nekaj narobe z njo. Vsi tisti, ki ste v komentarjih podali takšno mnenje in sitnarite s provokacijo – nezreli ste. Če niste sposobni dojeti, da niso vsi za starše in se vam takšni ljudje zdijo psihopati, je z vami nekaj narobe. Ne silite človeka v materinstvo in ljubezen do otrok, če tega nočejo/niso sposobni. In ne, takšne ženske niso zlobne, ker nič ne čutijo do otrok. Preprosto jim razmnoževanje ni pomembno in s tem ni čisto nič narobe. Čas je, da družba začne sprejemati raznolikost, sploh pa slovenska družba.
Zdaj pa glede tvojih občutkov do lastnega otroka. Nič čutiti do otrok in si jih ne želeti je drugo kot sovraštvo do lastnega otroka. Tvoj otrok ni kriv, da sta ga s partnerjem naredila in da se je zdrav rodil. Kriva sta sama. Obstajajo različne vrste zaščite in če sta bila tako neumna, je treba sprejeti posledice. Razumem, da ti ni do otroka in da nočeš z njim imeti nič in je tvoje distanciranje najboljše za otroka in te tukaj podpiram in ne obsojam. Me pa zmoti tvoje sovraštvo do hčerke. Mislim, da globoko v sebi veš, da si sama kriva za nastalo situacijo, kar tudi si, ne zatiskaj si oči. Jezna si sama nase (in na partnerja) ampak je to jezo lažje projekcirati na nekoga drugega kot pa se soočiti z njo. Dobronamerno ti predlagam psihoterapijo, da se soocis s to jezo – ne toliko zaradi hčerke kot zaradi sebe. Sčasoma boš sprejela to jezo samo nase in si odpustila in takrat tudi do hčerke ne boš več čutila jeze ampak preprosto ne boš čutila nič – šele takrat se boš lahko posvečala svojemu življenju.
Tako da, za situacijo si sama kriva in otrok res ni nič kriv. Se pa ne obsojaj glede tvoje (ne) želje po otrocih, ker s tabo ni nič narobe, samo živimo v družbi, ki vidi samo eno vlogo ženske – roditeljice.
Se ena stvar – res me je zmotilo to, da na noben način nočeš plačevati preživnine in si pripravljena storiti vse, da ti je ni treba plačati. To je narobe. Otroka si po svoji neodgovornosti pripeljala na svet in zdaj moraš sprejeti posledice in ji (od daleč) omogočiti normalno življenje, če si ji že kvaliteto življenja zmanjšala. Tvoja moralna dolžnost je, da ji vsaj nekaj namenis vsak mesec. Si odrasla in moraš začeti nositi posledice svojih dejanj. Se enkrat poudarjam – otrok ni nič kriv. Kriva si sama.
Prebrala knjigo in gledala film. Se strinjam, večinoma smo res vse hladne. Veliko damo na red, disciplino, kulturno in spodobno obnašanje in dojenček je popolno nasprotje discipliniranega in ubogljivega učenca. Med nosečnostjo, porodom in po rojstvu si soočen z najbolj primitivnimi in tudi nagnusnimi dejanji, ki so v meni prebudili najslabše in zato bo bolje, da nadaljujem z življenjem kot ga poznam. Na prvem mestu je bila vedno glasba in tu ni prostora za otroka, niti za partnerja (žal sem šele zdaj to ugotovila).
[/quote]
Sicer, gledano zelo racionalno na odnos med materjo in otroci – velika večina mater ni enako dobrih (sposobnih) v vseh obdobjih otrokovega življenja. Na primer, neka ženska je lahko odlična mati dojenčku (ki je popolnoma odvisen od nje), a bo tega taistega otroka strla, ko bo postal najstnik, ker ne bo prenesla, da se osamosvaja, da je ne potrebuje več toliko. Kaj pa če bo tvoja hči, ko odraste, takšna, da se bosta zelo dobro ujemali? Zanimivo, da se moškim še vedno nekako tolerira, da se npr. povežejo s sinovi šele v puberteti (npr. preko športa, ribarjenja ipd.), medtem ko se v ranem otroštvu praktično niso zmenili zanje. Kaj, ko bi z bivšim partnerjem na nek način zamenjala vloge?
Prav je,da si odkrita in ravnaš v skladu s svojo notranjostjo.Edino zrelo,da prepustiš deklico možu,ki jo ima rad.Glede preživnine pa jo moraš plačevati.nekatere stvari pač ne moremo izbrisati za nazaj,tu pa ne bodi egoist.Ko se srečata se potrudi,da si vljudna,vsaj to.Moj mož si tudi ni želel otrok,žrni je to povedal,pa jih je pritruckala,Potrudil se je,da odrastejo,finančno skrbel zadnje,čustveno ni mogel,ni odsraščal v družini.K meni je prišel,ko je moj sin odrasel in ni več živel z menoj.Dobro se razumeta,ko se srečata na nivoju prijateljev.Tako pač je,naprej moramo a res,dolžnost je preživljanje.
Mah meni se pa to ne zdi neumno. Otrok si ne zasluzi take mame. Uradno se ji odpovej, upam da je oce vredu in bo otroku nudil ljubezen, ki je sama ne premores.
Definitivno je boljse, da gres stran, kakor da hcerki unicis zivljenje.
Imam pa pripombo, TVOJA odlocitev je bila, da ne naredis splava. Morda te je partner preprical, vendar na koncu je bila odlocitev TVOJA. Zal zivimo v casu, ko se o tem odlocajo izkljucno samo zenske.
Ne vem, kaksno vzgojo si imela doma, vendar pa si se nekje v zivljenju morala nauciti, da vsako dejanje nosi svoje posledice. Tvoja dejanja brezpogojno vplivajo na zivljenje druge osebe, tvoje hcerke. Torej je tvoja DOLZNOST, da poskrbis zanjo. Ce ne kot mati, pa tako, da ima cimlepse zivljenje stran od tebe.
Tukaj pride v igro prezivnina. Ali pa se otroku odpovej popolnoma, ceprav mislim da tudi tukaj pride v igro prezivnjna, v kolikor partner to zahteva, nisem sigurna, poklici na CSD. Tam bodo imeli vec informacij.
Svoje mnenje glede napisanega bom sicer zadrzala zase, vendar si zelo egoisticen tip osebe. Tvoji hcerki zelim lepo zivljenje in veliko uspeha.
Kako ste eni tečni s temi kvazi provokacijami – kako je lahko to glavni argument? Takšne stvari se še kako dogajajo in ni na vas da pametujete. Če se vam zdi provokacija, pač ne odgovarjate in preskočite temo. Mate pa res preveč časa, da komentirate izključno z namenom opozarjanja na “provokacijo” in to se najdete v čist vsaki temi.
Sploh pa se je v tej temi avtorica že večkrat oglasila in podala dodatne informacije. Najprej preberite celo temo preden nekaj pametujete in se smešite.
Kako ste eni tečni s temi kvazi provokacijami – kako je lahko to glavni argument? Takšne stvari se še kako dogajajo in ni na vas da pametujete. Če se vam zdi provokacija, pač ne odgovarjate in preskočite temo. Mate pa res preveč časa, da komentirate izključno z namenom opozarjanja na “provokacijo” in to se najdete v čist vsaki temi.
Sploh pa se je v tej temi avtorica že večkrat oglasila in podala dodatne informacije. Najprej preberite celo temo preden nekaj pametujete in se smešite.
[/quote]
Jaoooo, kolk maš šele ti časa, da se spotakneš prav ob vsak komentar, kura.
Ti punca ali kak si ti si res zabita v glavo kot kura in nič vredna mati ti si samo za ustreliti. Da ti praviš od tvoje hčerke da bi rekla da je umrla pa kaj je s tabo jaz sem sama mamica 2 sončkov hčerko in sina. Hčerko imam zdravo sina imam bolanega ima bolezen ki se nu lomijo kosti na nogi. Bodi srečna da je zdrava rodila si jo pa jo ponižuješ kako življene bi ti imela da bi luksus imela pa se rajcala vsaki dan pa sminkala pa nohte pa daj punca k sebi se spravi pa nehaj s takimi bolanami ves kak pravijo gdo viskolo leta nizko pade bos vidla bos videla se cez cas karmo bos dobila nazaj… Te ni sram jaz nevem kaki folk hodi po svetu. Pa otrok je nekaj najlepšega v življenju. Ti pa omenjaš da jo nimas rada pa da boš rekla da je umrla povej tako kot je da nisi vredna mati ne pa s takimi grdimi besedami kot ti omenjas sram naj te bo da te nebo kaj doletelo ker tako grdo govoris. Vedi ko bo odrasla si zapomni da te nebo pol ona hotela videti.