Ne moremo zanikati, da mu je Trst, kjer občasno živi (razpet je med Trstom, Münchnom in Slovenijo), pisan na kožo. Na prvi pogled bi stavili, da je po rodu Italijan, k celotnemu videzu pa piko na i doda še črna vespa, s katero se je Denis pripeljal na intervju. Njegova karizmatičnost in samozavest sovpadata z njegovim stilom, ki je sproščen in eleganten hkrati, z rahlim vintage ‘gentlemanskim’ pridihom.
Že po petih minutah pogovora začutiš njegovo profesionalnost, željo in strast do ustvarjanja ter dobrosrčnost, pri fotografiranju za intervju pa nas je očaral še s popolnim zavedanjem svojega telesa, obrazne mimike in sposobnostjo poziranja pred objektivom.
Na hitro nam je predstavil fotogenične kotičke Trsta, ki po njegovo postaja ena bolj popularnih turističnih znamenitosti Italije, ter odpeljal v eno najstarejših kavarn v Evropi, kjer nam je zaupal svojo zgodbo, pa tudi njegove pestre načrte za prihodnost.
Kako ste se sploh znašli v svetu vplivništva?
Moja zgodba je nekoliko drugačna kot od drugih, saj sem začel kot fotograf in model, se pravi pred in za kamero. Na začetku sem na Instagramu delil svoje fotografije s potovanj in ko sem objavil prvo fotografijo s snemanja, je bil odziv res dober, zato sem postopoma začel objavljati vedno več svojih fotografij. Videl sem, da je malo ljudi, ki živijo kot fotografi in modeli ter zgrabil poslovno priložnost.
Ko sem dobil prvi projekt na Instagramu, sem dojel, da se razvija v poslovno platformo, kar je bilo tisti čas še nekaj nepredstavljivega. Dobivati sem začel vedno več naročnikov z željo, da predstavljam sebe in svoj stil. Moj vplivnosti kanal se je tako razvil iz potovanj ter strasti do fotografije.
S fotografijo ste se začeli ukvarjati ljubiteljsko, kdaj ste odkril strast do ustvarjanja spominov in trenutkov s pomočjo fotoaparata?
Študiral sem kineziologijo na Fakulteti za šport v Ljubljani. Razmišljal sem, ali bi šel še na magisterij, saj sem bil vedno v športu in se mi je zdelo, da moram stvari v življenju početi v tej smeri. Košarko sem treniral štirinajst let, ob tem pa se ukvarjal še s tenisom, skejtanjem in surfanjem. V predzadnjem letniku sem šel na študijsko izmenjavo na Erasmus. Več kot pol leta sem živel na Grand Canarii, kjer sem spoznal svojo takratno punco iz Avstrije in se zaradi nje kasneje tja preselil.
Od nekdaj sem čutil, da sem kreativen, a tega nisem znal izrazit. Ko sem si kupil svoj prvi fotoaparat, sem vedel, da je to tisto, kar me veseli.
Svet mode ste spoznali tako pred kamero kot tudi za kamero. Kakšni so spomini na prvi kasting?
Prvo službo sem dobil kot športni model, snemali smo dva tedna na Karibih na otoku Martinique. Pred tem sem imel na bančnem računu 200 evrov in s prvim delom kot mode sem zaslužil toliko, da sem si prihranil par mesecev dela v baru, kjer sem prej delal. Videl sem, da sem v dveh tednih zaslužil veliko več in imel obenem veliko časa za potovanja ter denar za nakup fotoaparat, kar je bil takrat moj cilj in motivacija.
Sliši se prav filmsko …
Zdaj se sliši vse zelo enostavno, a ni bilo povsem tako. Ko sem prišel s Kanarskih otokov, se spomnim sem bil zelo slabo volje, nakar me je bivša punca, ki je bila športni model, poklicala in vprašala, če bi se želel udeležiti športnega modnega kastinga v Münchnu. Rekel sem si, služba je dobra, nisem še bil v Münchnu in nimam kaj izgubiti. Takrat pred kamero nisem bil samozavesten, ampak ker sem vedel, koliko znašajo honorarji, sem si rekel, da se bom za ta honorar potrudil.
Ko sem prišel na kasting, je to bil zame popolnoma drug svet, v sobi je bilo 20 fantov, vsi večji in lepši od mene. Moja samozavest je bila na dnu, ampak sem igral na karte moje samozavesti, simpatičnosti, dobre volje in optimizma.
Vzeli so moje mere, opravili kratek intervju in vprašali, katere športe obvladam. Najprej mi niso povsem verjeli koliko športov obvladam, a sem jim pokazal nekaj fotografij. Naslednji dan so me klicali, da sem izbran. Od takrat naprej se mi je obrnila perspektiva, kako sem gledal na fotografijo in na mojo nadaljnjo kariero. Mesec kasneje sem se preselil v Gradec in kasneje Salzburg, sprejeli so me v agencijo in potem sem začel postopoma dobivati vedno več snemanj.
Tri leta je delal kot hišni fotograf za znamko Ralph Lauren in bil razpet med Milanom, Münchnom in Londonom, na kar je zelo ponosen. Kot model je med drugim sodeloval s športnimi znamkami Adidas, Icepeak, Nike, Atomic ter tudi modnimi kot so Ralph Lauren, About You, Calvin Klein, Tag Heuer, Esprit, Churchs in Boss, spisek njegovih sodelovanj z znamkami, s katerimi je delal na področju ustvarjanja vsebin, pa je še velik daljši. Na družbenih omrežjih je prisoten osem let, pri čemer se delu vplivnostnega in vsebinskega marketinga intenzivneje posveča zadnjih pet let.
Kako je fotografija trenutno vpeta v vaše življenje?
Trg se je od mojih začetkov precej spremenil. Ko sem začel, sem bil najet in izbran zgolj kot fotograf, sedaj pa so se poklici nekako združili, ker so naročniki spoznali prednost ustvarjanja vsebin z vplivneži in ustvarjalci vsebin. Stranke, ki me najamejo, mi dajo proste roke, ker mi zaupajo in poznajo moj stil in govorico slik. S trenutno punco Francesco poleg vplivništva delava še foto in video produkcijo za druge znamke, vsebino, ki je jaz na svojem profilu ne delim.
Se pravi vsebine ne ustvarjate povsem sami?
Vse projekte, ki jih dobivam prek družbenih omrežjih, delam s Francesco, s katero sva uigran tim, ker vem da me ona najbolj pozna. Včasih se mi zdi smešno, da dva narediva kampanjo, za kakršno včasih najamejo ekipo 15 ali 20 ljudi. Ne bom rekel, da je kakovost najinega dela ista kot od agencij, je pa zelo blizu. Če dobiva kampanjo, jo lahko narediva v treh dneh.
Sem samouk, vedno sem se sproti učil in od prve službe naprej opazoval fotografe in se učil glede svetlobe in kompozicije, tudi družbenih spretnosti in perspektive na svet. Od vsakega projekta lahko vzameš del, ki se ti dopade in potem ga skušaš zložit v svojo kariero.
Kakšne so razlike med ženskimi in moškimi vplivneži?
Velika razlika je, še največja v številu. Če znamke iščejo moškega ustvarjalca vsebin, imajo v Nemčiji na izbiro 20 do 30 najboljših, med ženskimi pa več kot 150 v rangu s 100 tisoč sledilci in več. Veliko več je konkurence pri ženskih vplivnicah, zato morajo ponuditi nekaj drugega, kar večina ponuja. Precej znamk si zapomni, kako hitro narediš projekt, kako hitro se odzoveš na spremembe in se prilagodiš, še enkrat fotografiraš, če je potrebno. Prilagodljivost in kakovost sta ključni. Če imaš svoj stil, si unikaten in avtentičen, imaš več možnosti.
Denis dela zgolj v tujini, saj je osem let živel v Avstriji in Nemčiji ter tam razvil svojo bazo naročnikov in kontaktov. Osemdeset odstotkov njegovega dela predstavljajo nemški naročniki, ostalih 20 odstotkov pa mednarodni naročniki, iz Anglije, Francije in tudi ZDA.
Kaj pa glede plačil, so tudi tukaj nesorazmerja?
Manekenke v devetdesetih so zaslužile ogromno denarja. V tistem času so bili modni stereotipi drugačni, manekenke bolj prepoznavne. Ženske so bile boginje, moški pa je imel stransko vlogo. Kasneje se je to precej spremenilo in zaradi hitrega marketinga je težko držati monopol, saj je na trgu veliko znamk. Kampanje so sedaj aktualne nekaj dni, zato so tudi honorarji manjši kot nekdaj.
Po drugi strani pa hitri marketing omogoča preživetje in delo več ljudem. Včasih si bil obraz za eno znamko in si vedel, da ne boš mogel biti naslednji mesec obraz za drugo znamko. V Nemčiji ustvarjalci vsebin prejmejo večji honorar kot manekeni, ker je tudi delo precej bolj zahtevno. Najamejo te kot umetnika, kot ustvarjalca, drugačen je pristop in ti imaš večji vpliv na celoten končni produkt.
Kakšna je razlika med honorarji na nemškem trgu in v Sloveniji?
Med trgoma je velika razlika. Dela v Nemčiji ne manjka, če si priden, imaš delovne navade, se zavedaš svoje vrednosti, je nesmiselno, da bi delal pod ceno in rajši izpustiš projekt.
Honorarji v Nemčiji so ena in pol-krat do dva in pol-krat večji kot v Sloveniji. To je povsem logično, saj je v Nemčiji 80 milijonov ljudi, v Sloveniji le 2 milijona. Trg je toliko manjši in če jaz ne bi živel v Nemčiji, bi se sigurno navadil na ta trg in nižje honorarje.
Opazili smo, da imate dva Instagram profila, čemu?
Prvi profil sem ustvaril, da bi ustvarjal svoj ‘image’ in fotografije s pravim fotoaparatom, da bi bil strateško bolj unikaten in vabljiv za posel, drugi pa je namenjen objavi zakulisja, deljenju spontanih trenutkov. Družbena omrežja so postala preveč nasičena, ljudje so se naveličali popolnih slik, zato imajo spontane fotografije vse boljši odziv pri sledilcih. Z dvema različnima profiloma in objavami lahko tudi preverim uspešnost objav.
Potem ni bojazni, če bi vam v enega vdrli, kar se je v zadnjem obdobju vplivnežem v Sloveniji pogosto dogajalo?
Jaz bom povedal tako kot je, brez dlake na jeziku. Ne bom rekel vsi, ampak veliko ljudi, ki so izgubili profile, so imeli kupljene sledilce. Bilo je obdobje, ko so vplivneži precej tekmovali med sabo in se primerjali, nakup sledilcev pa je bil zelo poceni. Takrat sem na primer potreboval tri leta, da sem dosegel 50 tisoč sledilcev in karkoli sem objavil, nisem dobil veliko sledilcev. Ta čas je bil tudi zame mamljiv, sem prejel kar veliko ponudb za nakup sledilcev, a temu nisem podlegel. Precej prijateljev je to izkoristilo in sem videl, kako so profile sčasoma izgubili.
Instagram je začel čistko lažnih profilov in tiste ljudi, ki so imeli po mojem več kot 50 odstotkov lažnih sledilcev, so blokirali. Zgodi se sicer, da nekaterim vdrejo v račun, kar je zločin. Ne obsojam nobenega, je pa Instagram tek na maraton in moraš biti potrpežljiv.
Ali je med vplivneži čutiti tekmovanje in rivalstvo?
Vedno se skušam izogibati trendom na Instagramu, saj sem vedno želel biti unikaten. Spremljam druge vplivneže in imam nekaj vzornikov, ki jih cenim. Z nekaterimi sem bil celo na skupnem projektu in so postali moji prijatelji. To je najlepši in najbolj navdihujoč del posla. Do sedaj sem imel zgolj eno slabo izkušnjo, predvsem si med sabo na dogodkih ali projektih pomagamo. Čar te službe je tako tudi široka baza poznanstev in prijateljstev, ki jih skleneš. Pri ženskah je ravno zaradi večje konkurence nekoliko več rivalstva.
Delo vplivnežev je veliko bolj naporno in kompleksno kot se zdi na prvi pogled, poleg tega predstavlja le en del vaših prihodkov. Kako vam vse uspe?
Do lanskega leta sva s Francesco vse opravljala sama in delo so nama v večini priskrbele različne agencije. Sedaj imava menedžerko, punco iz Berlina, ki nama išče znamke, s katerimi bi delala. Ureja nama urnike in vodi vso organizacijo projektov. Nisva želela agencije, ki bi bila prevelika, ker tudi to izgubi svoj čar.
Vse skupaj je namreč postalo preveč stresno. Veliko ljudi ne vidi, da fotografije, ki jih objaviš na Instagramu, niso vse. Sam sem moral usklajevati priprave na projekt, opraviti organizacijo in se pogajati za ceno, česar se nisem nikoli učil. Ugotovil sem, če rečem eno ceno, to ni končna, saj jo bodo naročniki vedno zbijali. Tako moram začeti z višjo ceno, da potem pridem na tisto, ki jo želim.
Poleg vsega omenjenega ste izredno podjetni in ste ustvarili svojo znamko nakita.
Moja znamka se imenuje The Crima in se je razvila iz moje ljubezni do nakita in modnih dodatkov. Veliko časa sem iskal nakit za moške, zato sva se s punco odločila, da ustvariva svojo znamko. Inspiracija za najin nakit pa je mediteransko morje. Prva kolekcija je bila narejena na Baliju, proizvodnjo druge pa sva nato prestavila v Italijo, kjer je nakit izdelan ročno. Pri izdelavi skušava biti karseda ekološka, uporabljava tudi reciklirano srebro. Najin cilj je prodaja tako moškim kot ženskam tako da gre za uniseks modne kose, saj želiva odpraviti stereotipe.
Znamka nakita ni vaš edini izdelek, ustvarjate še na področju notranjega oblikovanja …
Vedno me je zanimal dizajn in med opremljanjem svojega stanovanja sem videl, da me to vedno bolj privlači. Povezal sem se z umetnikom s Krasa, ki ustvarja z marmorjem. Najin cilj je razvijati znamko notranjega dizajna Casa Crima in v prihodnjih mesecih že načrtujemo prve ročno izdelane izdelke iz marmorja. Začeli bomo le z nekaj izdelki, od klopi do umivalnikov in skodelic za kavo. Pred kratkim me je začelo zanimati še področje nepremičnin, saj sem z nakupom druge nepremičnine v Trstu videl, kakšne so lahko še poslovne priložnosti.
Potemtakem je vaš naslednji korak nekakšen premik v svet interierja?
Prvoten cilj je ustvariti znamko notranjega oblikovanja, ki bi jo dopolnjevala oddaja luksuznih stanovanj. S septembrom bom pričel oddajati dva stanovanja, poleg tega pa želim vse bolj razvijati znamko Casa Crima. Trenutno se želim tudi v Trstu malce bolj ustaliti, saj sem bil zadnja leta nenehno na poti, ter biti manj odvisen od projektov v tujini.
Crima prihaja iz besede lacrima, kar v italijanščini oz. latinščini pomeni kaplja. Simbolizira trdo delo in predstavlja kapljo potu ali solz. Kaplja je obenem povezana tudi z morjem ali športom, ki sta Denisu izredno blizu. Občutek za estetiko je razvil že v mladosti, saj je bil ob odraščanju nenehno v stiku z italijansko kulturo in njihovim načinom življenja. Pridih italijanske kulture se odraža tudi v njegovem stilu oblačenja in ustvarjanja.
Vaš Instagram profil je skladen in izpiljen. Od kje črpate modni navdih?
Pred nekaj leti sem odkril vintage modo in od takrat najraje kupujem v trgovinah z robo iz druge roke. Po klasičnih nakupih grem redko, saj imam tudi ta privilegij, da mi znamke modne kose in dodatke pošiljajo. Vedno iščem unikatne in zanimive modne kose, ki so navdahnjeni z zgodbo, so večni in jim lahko vnesem novo življenje.
Iskanje dobro ohranjenih kosov oblačil kakovostnih znamk, ki so jih ljudje na primer nosili le nekajkrat, je zame postal pravi izziv. V vseh mestih, kjer sem, iščem unikatne kose, ki so lokalno izdelani in obenem predstavljajo spomin na dotično mesto. Mojo omaro tako polnijo številni kosi, ki tvorijo koščke sestavljanke z mojih potovanj. Zelo malo zahajam v trgovine s hitro modo, saj skušam spodbujati kakovostno, večno in odgovorno modo.
Kako pa se odmaknete od družbenih omrežij, za katere vemo, da so precej toksični?
So minusi in plusi. Veliko ljudi preživi na družbenih omrežjih precej časa in tudi jaz sem se moral navaditi, da znam racionalno upravljati s svojim časom. Glede na to, da sva oba s punco vpeta v ta svet tudi poslovno, sva morala postaviti nekaj pravil. Če imava čas zase ali večerjo, nimava telefonov ob sebi, enako tudi v družbi s prijatelji. Sledim nekaj profilom, ki me navdihujejo, ne bom pa izgubljal dve, tri ali več ur za vsebino, ki zame ni relevantna.
Brezglavo izgubljanje časa na družbenih omrežjih je postalo kar nekakšna navada. Življenje je več vredno kot družbena omrežja.
V začetku kariere sem bil predvsem na snemanjih večkrat preplavljen z občutki in doživetji ter se nisem mogel posvetiti trenutni situaciji. Imel sem t.i. FOMO (strah pred zamujenim) in več pozornosti namenil svojemu delu in razmišljanju, kaj bi moral še narediti. Nisem znal uživati v trenutku. Čas prehitro teče in velikokrat se moram opomniti, da ni pomembno kje sem, se umiriti in uživati trenutek.
