A sem jaz edina ki vidi dobro v Viharnem?
Škoda, ker vsak moj odgovor bi uporabili za nadaljevanje tega napadanja. A zgornja vprašanja so točno to, o čemer si želim z nekom pogovarjati. Pa še mnogo drugih.
[/quote]
Torej imam prav? 🙂 Weee, zadetek v polno. Moj talent je na trenutke bolj rahitičen, ampak na črne in polne lune se izostri.
Vsem jasno! Razmisli je le alternick od Pomisli. Kam pa gre razmisli brez pomisli?
[/quote]
Je sploh možno, da razmisli in pomisli kot kognitivini funkciji delujeta simultano? Je razlika semantične narave? Je razlika le v časovnem intervalu? A je kakšen jezikoslovec tukaj gor?
sskj pravi:
razmísliti -im dov. (í ȋ)
1. usmeriti dejavnost v zavesti v kaj
a) da bi prišlo do jasnosti, zaključkov: vso stvar bo treba še razmisliti; skušal je razmisliti, kaj se dogaja z njim; o teh vprašanjih moramo dobro razmisliti
pomísliti -im dov., pomíšljen (í ȋ)
1. krajši čas biti dejaven v zavesti: mora še pomisliti; malo je pomislila, nato odgovorila / čakaj, da pomislim; kaj stokaš, prej bi pomislil premislil, razmislil
Zelo možno, da gre za zafrkancijo – kake amaterske ljubiteljice psihologije ali pa celo kak študentski eksperiment. Mogoče je pa kdo enostavno stavil za gajbo piva, da mu rata omedit Viharca.
[/quote]
Eksperiment, zagotovo.
Neverjetno kako malo potrebuje človek, da se omehča pod trdo lupino?
Viharc je dobra duša, samo ga je bivša tako uničila, da potem imamo kar imamo.
Karma pa itak dela 100 na uro …
Eksperiment, zagotovo.
Neverjetno kako malo potrebuje človek, da se omehča pod trdo lupino?
Viharc je dobra duša, samo ga je bivša tako uničila, da potem imamo kar imamo.
Karma pa itak dela 100 na uro …
[/quote]
Multinično blesavo, se še nisi pomirilo?😁 Naj te potolažim, teme nisem bral, kot skoraj nobene ne😁, vidim le da napadate eno isto osebo multinična zavožena.
Je sploh možno, da razmisli in pomisli kot kognitivini funkciji delujeta simultano? Je razlika semantične narave? Je razlika le v časovnem intervalu? A je kakšen jezikoslovec tukaj gor?
sskj pravi:
razmísliti -im dov. (í ȋ)
1. usmeriti dejavnost v zavesti v kaj
a) da bi prišlo do jasnosti, zaključkov: vso stvar bo treba še razmisliti; skušal je razmisliti, kaj se dogaja z njim; o teh vprašanjih moramo dobro razmisliti
pomísliti -im dov., pomíšljen (í ȋ)
1. krajši čas biti dejaven v zavesti: mora še pomisliti; malo je pomislila, nato odgovorila / čakaj, da pomislim; kaj stokaš, prej bi pomislil premislil, razmislil
[/quote]
Tlele pametujete, Pomisli pa sprašuje velepomembne stvari. A sploh zna kdo odgovorit?
Lahko simultano zaporedoma.
Pomisliš, nato razmisliš. Razmisleku sledi pomislek.
Če je razmisli proces, je pomisli priklic in dvom.
[/quote]
Hvala za to pojasnilo. Precej smiselno. Kdo bi si mislil, da je moč samoumevne stvari zakomplicirat, čeprav so čisto enostavne.
Hvala za to pojasnilo. Precej smiselno. Kdo bi si mislil, da je moč samoumevne stvari zakomplicirat, čeprav so čisto enostavne.
[/quote]
Kar se mi zdi najbolj samoumevno, običajno najbolj kliče po refleksiji.
Pojavi se vprašanje, ali je nekaj sploh lahko samo po sebi umevno ali se pravzaprav vedno na nekaj nanaša?
Kar se mi zdi najbolj samoumevno, običajno najbolj kliče po refleksiji.
Pojavi se vprašanje, ali je nekaj sploh lahko samo po sebi umevno ali se pravzaprav vedno na nekaj nanaša?
[/quote]
Hm, morda bi bilo lažje zapisati na konkretnem aplikativnem primeru, če ne bomo prehitro začeli ugibati koliko zob ima konj, ampak nimam konkretne ideje.
Hm, morda bi bilo lažje zapisati na konkretnem aplikativnem primeru, če ne bomo prehitro začeli ugibati koliko zob ima konj, ampak nimam konkretne ideje.
[/quote]
Pišeš, da se da samoumevne stvari zakomplicirati.
Karkoli na tem svetu (recimo temu “nekaj”), kar vzamem v svoj um (kot pomislek), se morda že na nekaj nanaša in zato pravzaprav ni (več?) samoumeven (je že obarvan, povezan z nečim, tudi preoblikovan skozi lečo percepcije).
Samoumevnosti kot takšne zato morda sploh ni, ko o “nekaj” razmislim.
Živi torej “samoumevnost” zgolj kot beseda v slovarju, označevalec?
Zunaj uma pa morda “nekaj” zgolj je, obstaja. Takrat je enostaven, kot praviš.
Pišeš, da se da samoumevne stvari zakomplicirati.
Karkoli na tem svetu (recimo temu “nekaj”), kar vzamem v svoj um (kot pomislek), se morda že na nekaj nanaša in zato pravzaprav ni (več?) samoumeven (je že obarvan, povezan z nečim, tudi preoblikovan skozi lečo percepcije).
Samoumevnosti kot takšne zato morda sploh ni, ko o “nekaj” razmislim.
Živi torej “samoumevnost” zgolj kot beseda v slovarju, označevalec?
Zunaj uma pa morda “nekaj” zgolj je, obstaja. Takrat je enostaven, kot praviš.
[/quote]
Brskam pa po spominu, če je kakšna sopomenka za samoumevnost, ker samoumevnost je tako samoumevna, da z gotovostjo naprej pomislim, da obstaja in biva samo beseda samo samoumevna.
“Živi torej “samoumevnost” zgolj kot beseda v slovarju, označevalec?”
Se nagibam v smer da ja. Sklepam iz predpostavke, da so besede, torej, da je jezik produkt človekovih poskusov o boljšem razumevanju sveta in je tako v osnovi beseda samoumevnost označevalec v slovarju. Tisto samoumevno je kot tako neodvisno od same besede. Beseda opisuje stanje, a na stanje samo nima vpliva.