Oprosti, tvojih sovražnih čustev do tega otroka ne razumem. Imam občutek, da si ljubosumna in da sovražiš njeno mater (svojo svakinjo) in od tod izvirajo tvoja negativna čustva. Se morda motim?
Meni osebno se zdijo taka čustva nenormalna. Če bi bila na tvojem mestu, bi se bala sama sebe. Šla bi na kakšen posvet h psihologu ali psihiatru. Res je, da so nekateri otroci bolj, drugi pa manj simpatični (razvajeni, ošabni, hočejo biti v središču sveta), vendar si zato še ne zaslužijo, da jih sovražimo in da jih bi kar preklofutali.
Avtorica, razmisli, kaj te tako bega. Si ljubosumna, nimaš še lastnih otrok, imam občutek, da se v tebi kopičijo negativna čustva in pri tem si moraš pomagati. Pri vsem tem najbolj trpiš ti.

sovražiš jo, ker te spominja nate, ko si bila otrok, na nekaj kar pri sebi ne maraš. Razmisli.

Ali ne znaš brati, da je govora o partnerjevih nečakih? Ali misliš, da sem ljubosumna ker mi tašča in tast ne posvečata pozornosti?!? Manj jih vidim, bolj sem srečna :)[/quote]
Sem pac malo poenostavila, vem da nisi moja sestra :-). Jaz pa ne razumem zakaj ti gre tako na zivce ce ju hvalijo in se ukvarjajo z njima. S kom pa naj se, s tabo? Otroci nase vlecejo pozornost, to je normalno. Se mi vseeno zdi, da si malo ljubosumna. Mogoce zato, ker sama nisi bila delezna take pozornosti kot otrok? Samo ugibam.[/quote]
Vidim dva možna odgovora: da je imela kot otrok veliko več pozornosti kot ti, da se je tako navadila in je enostavno ljubosumna, ali pa, da si bila ti ljubljenka staršev, da jo je to bolelo in še ni predelala. V tem drugem primeru jo boli, ker čuti (pa če je res ali ne), da ima celo naslednja generacija več ljubezni njenih staršev, kot jo je bila kadarkoli deležna ona. To so bolečine za nazaj.

Jaz pa mislim, da je ravno obratno. Da je tako kot so že eni napisali:
da jo spominja na kakega razvejenga froca, ki je bil njen vrstnik, v vrtcu, šoli in ji je grenil življenje.
In zdaj so se podzavestno obudili tisti spomini.

Sem pac malo poenostavila, vem da nisi moja sestra :-). Jaz pa ne razumem zakaj ti gre tako na zivce ce ju hvalijo in se ukvarjajo z njima. S kom pa naj se, s tabo? Otroci nase vlecejo pozornost, to je normalno. Se mi vseeno zdi, da si malo ljubosumna. Mogoce zato, ker sama nisi bila delezna take pozornosti kot otrok? Samo ugibam.[/quote]
Vidim dva možna odgovora: da je imela kot otrok veliko več pozornosti kot ti, da se je tako navadila in je enostavno ljubosumna, ali pa, da si bila ti ljubljenka staršev, da jo je to bolelo in še ni predelala. V tem drugem primeru jo boli, ker čuti (pa če je res ali ne), da ima celo naslednja generacija več ljubezni njenih staršev, kot jo je bila kadarkoli deležna ona. To so bolečine za nazaj.[/quote]
A ves da imas mogoce point? Po eni strani so se z njo veliko vec ukvarjali, ker je bila bolj tezavna, pa se mlajsa, po drugi pa sem bila jaz “pridna puncka, s katero ni dela”. Tako da mislim da je kombinacija obeh variant. Se opravicujem ker se mesam v temo.

Meni je bila ena sosedova hčerka podobno nesimpatična. Je bila z mojim sinom v skupini in na igrišču smo se pogosto srečali. Njeni starši so mi simpatični in se rada pogovarjam z njimi, bratec je tudi ok, ta tamala je pa nekakšna mini izvedba manipulantske, dominantne škodoželjnice in mi je šla resno na živce. Sem ji postavljala meje, ker se je vtikala v mojega sina, moj sin je ni porajtal 5{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, ker je po moško neodziven na čustvena izsiljevanja, ona mojega sina ni marala, ker se ji kot kaže ni podrejal. Eni drugi deklici je delala cel pekel, ko ji je tvezila zgodbice. Skratka, meni se je zdela kot en peklenski otrok iz začetka kakšne grozljivke. (Sicer ne samo meni, je imela moja druga sosada podobno mnenje o njej.) Vendar moram reči, da se je v zadnjem letu in pol kar popravila. Zgleda, da je obrusila svoje metode in se malo “nazaj povlekla”. Morda so to samo otroški nastavki kakšnih značilnosti, ki se potem z odraščanjem prekrijejo, oz. ne razvijejo naprej…
Mene je kot zunanjo opazovalko zelo zanimalo, v kaj se bo ta deklica razvila. Ampak, kot sem že rekla, ji zdaj precej bolje kaže kot 2 leti nazaj.

Podobne občutke, ki si jih nisem znala razložiti, sem doživljala tudi jaz. Delam direktno s strankami. Do vseh sem prijazna, ponavadi nimam nobenih težav. Sicer mi niso vsi simpatični, ampak me ne moti.
Nekoč do mene pristopi starejša ženska. Upam, da bom lahko pojasnila, ker se mi to ni zgodilo nikoli prej in pozneje…občutek sem imela, da se je njena avra prilepila moje. Zajel me je gnil občutek in odpora do te osebe. Bila mi je neznansko antipatična in nenavadna. Sploh ne vem zakaj, saj me ne spominja na nikogar, ki bi mi povzročal travme. Pred očmi se mi je zavrtel film, kako bi ji škodovala. Z lahkoto bi ji kaj naredila in ne bi obžalovala. Komaj sem zadrževala, da se nisem izdala kaj imam v mislih. Takoj, ko se je ženska odstranila, kot bi odrezal, negativnih občutkov ni bilo več. Bila sem dobesedno šokirana nad sabo. Morala sem se usesti za nekaj minut na samem. Ne bom pozabila njenih oči in zdelo se mi je, kot da jo obkroža neka sivkasta megla. (Bilo je zvečer).

Meni je šla nečakinja nekaj časa na živce, ko je bila stara pet let. Bila je res grd otrok, s prevelikimi usti in nenormalno razvajena. Če ni bilo po njenem se je vrgla na tla in vpila z visokim tonom, da bi še šipe lahko popokale. Bila je žleht, s svojimi lažmi, je marsikdaj povzročila prepir med odraslimi. Skratka, znala mi je na vse rdeče gumbe pritisnit. Nad sabo sem bila kar razočarana, ker nisem bila kos svojim občutkom.
Potem sem se začela iz principa ukvarjat z njo. Brala sem ji pravljice, z njo risala in igrala. Bolj, ko mi je bila zoprna, bolj sem bila prijazna z njo. Rezultat? Nisem se je več znebila. Stalno mi je bila za petami. Za njo sem bila najmanj Božiček. Osvojila me je. Danes je krasna, simpatična in lepa najstnica

Ne vem, lahko pa nekako razumem. Ker imam podobno izkušnjo, sicer ne tako intenzivnih občutkov, vendar ja, ena od moževih nečakinj je v meni zbujala neprijetne občutke in če sem se še tako trudila, je nisem marala, prav nisem si želela njene bližine, pa je bila punčka stara 3-4 leta, ko sem jo videla prvič. medtem ko z njeno sestro teh težav nisem imela, pa sta si bili fizično zelo podobni, osebnostno seveda ne, razlika v starosti le leto in pol. No, minilo je 12 let in … zdaj je najstnica, ki je še vedno ne maram, v bistvu zdaj se mi zdi prav zares “grda” (po duši). Ne vem, neka tema bije ven iz nje, tisti pogled, kar srh me spreletava.

Avtorica, te niti malo ne obsojam. Zelo podobno čutim do moževe nečakinje. Prav fizično bolečino, ko samo slišim njeno ime. Ne prenesem je. AMpak mi je jasno, zakaj. Ker je razvajena do amena, tako kot njena mama.

Imam več nečakov in nečakinj in samo ena od njih mi je manj pri srcu, to pa predvsem zato, ker vidim, kako zna izsiljevati in manipulirati z vsemi okrog sebe. Še zdaleč pa ne gre za neko sovraštvo in tukaj vseeno mislim, da je avtorica malo pretiravala. Sovraštvo je namreč zelo močno čustvo, zelo močna energija.

Sicer pa tudi meni niso vsi otroci oh in sploh luštni in simpatični – tu mislim tudi popolnoma nepoznane in nikakor ne mislim na fizično podobo. V nekaterih pač začutim neko žlehtnobo, ali kaj … Enako kot pri odraslih.

če bi moj partner tako govoril o mojem nečaku, ki mu ni nič naredil, niti slokega prsta pokazal, temveč je prijazen, in sam trpi zaradi negativno nastrojenih staršev (ki svoje težave prenašajo nanj kot otroka), jaz bi se takega partnerja znebila.
Ne rabiš biti niti z mano, če se misliš tako obnašati do nekoga, ki je otrok in je meni ljub. Če ga ne zmoreš sprejet ne rabiš niti mene.
Sama bi se ustrašila tako nasilnega odraslega človeka, ki je zmožen vse to čutiti do nič krivega otroka in take pisati o otroku, kaj vse bi mu naredil. In s tako nasilno in sovražno osebno ne bi hotela živeti niti sama.
Moj nečak je ljubeči otrok, ima pa čudno mamo, ki mu zaradi lastnih problemov in osebne nesreče, povzroča rane v življenju. Zadnja je bila ta, da ga je na njen lastni rojstni dan poslala kao na počitnice in ni smel biti z njo in ostalimi na kosilu in sladici . Nikoli ne gre na počitnice nikamor… ravno tisti vikend – si zamislite kakšna je to mama, da na njen lastni rojstni dan si ne želi bližine svojega otroka in ga da raje drugim. mene srce boli ko se vživim v občutke tega malega otroka, ki si misli, vsi so lahko bili tam, samo jaz sem moral na počitnice ravno takrat. In to je samo ena takih stvari, ki jih počne ta ženska…
evo zadnjič se mu je po nesreči polil čaj po mizi, stolu in tleh – sestavljala sva kocke in pri iskanju, je po nesreči ruknil šalčko s čajem in se je razlil… pač se zgodi si mislim jaz, ker res ni bilo namenoma, vsakemu se lahko – in otrok je toliko, da počisti za sabo, kar je čuito ok… ko bi vi videli njen izraz izza računalnika na drugi strani mize – in besede zato, ker nič ne paziš, zdaj pa razmisli, kje so krpe in pojdi čistit… in je pridno vstal šel po krpo in briše, in ko je že vse pobrisal, se ona spomni, da je bil med notri in da to bo vse lepljivo – čeprav se ni nič lepilo po parketu. In mu reče še enkrat pojdi po krpo, jo zmoči in pobriši, ker tako nisi naredil nič in otrok (star je ravno sedem let) gre in zmoči krpo in seveda on pri tej starosti ne ve, da mora biti samo vlažna in ne mokra in da jo je treba fejst ožet, da se parket ne zmoči močno… star je komaj sedem let in tega mu ni še nobeden povedal,da parket lahko nabrekne itd, če je preveč mokro… pa tudi s svojo močjo in malimi rokami je še ne more tako močno ožeti.
in prinese mokro krpo, ki je bila torej preveč mokra in se začne ona dreti nanj, da ne takšne, kako da nič ne ve, da mu nič ni jasno, da bi mu moralo biti,da je to parket, ki se briše z vlažno krpo…
vse do takrat sem bila tiho, ker se ne vmešavam v vzgojo, samo ob tem sem se pa oglasila, da naj ga pohvali, ker vidi,da se otrok trudi da bi pobrisal in pospravil, kar se mu je po nesreči zgodilo, in da on pri tej starosti ne more vedeti tega o parketu, če mu tega ona prej ne pove in mu pomaga ožeti tako možno krpo in da naj raje opazi njegov trud, da se res trudi, da bi popravil, kar se je po nesreči zgodilo…
in ona name, da naj mu ne govorim, da se trudi in da je priden, če to ni… in ga je raje kritizirala naprej, v glavnem zanjo nikoli ni dovolj dober…pa če se še tako trudi in uboga… je moja sestra, ampak vem kakšna je, tudi do mene je takšna kot do njega, ampak jaz otroka imam srčno rada
in meni se otrok smili – res v dno srca in si želim, da bi kljub taki mami, čutil, da je dober, vreden ljubezni, da ga nekdo ima rad in ceni in da nekdo opazi kako se trudi… in jaz opazim, in mu to vseskozi govorim, srce se mi trga, da ima take starše, ki mu ne pokažejo dovolj ljubezni in ga samo kritizirajo in stran odganjajo.
In bi me prizadelo, če bi recimo imela partnerja, ki bi tako se obnašal do tega otroka kot piše avtorica… tako da avtorica v tebi je problem,da si si sporducirala ta neg. čustva – ne v tem ubogem nič krivem otroku.

Kot se z nekaterimi odraslimi ne razumeš zaradi karakterja, se tudi z otroki ne. Mimogrede, tudi meni ne sedejo egoistični, brez empatije, nesramni do drugih in “nikoli nič krivi” otroci.

skoraj vedno gre za otroke po partnerjevi strani, nikoli po vaši, res zanimivo! Mi lahko katera to pojasni?

Nimam tega občutka, nekaj tem je tudi o sestrah.

Nimam tega občutka, nekaj tem je tudi o sestrah.[/quote]

Samo 1, in 5 o nečakih po partnerjevi strani in ena o sosedi! Torej?

V takem primeru bi se tudi meni zasmilil otrok, ampak po navadi je žal ravno kontra – smrkovje totalno razvajeno in nima mej, ker se starši dobesedno bojijo reči ne. Drugače pa jaz redko kdaj partnerju omenim kaj si v resnici mislim o nečakih, pač iz obzirnosti zadržim zase. Moti me, ker se mi zdi, da smo mi kot otroci imeli določene omejitve, in verjetno sem podzavestno prevzela nase ta pravila.

Kaj pa tebi ni jasno. Tukaj gre za TVOJEGA nečaka. Jasno, da ga imaš rada. Jaz imam samo eno nečakinjo, ki tudi ima grozno mamo, in jo imam seveda rada. Ker je moja kri. To je čisto nekaj drugega, kot moževa nečakinja, ki je žive ne prenesem.

Tole se meni večkrat zgodi. In praviloma je tako obojestransko. Energetsko nista na isti ravni in ne gre.

Nimam pa izkušenj z otroci. Tudi pri moževih nečakih nimam takih izkušenj – pa so problem odnosi med odraslimi.

Poznam osebo, ki ji gre skoraj vsak otrok na živce, nasplošno je negativka, ki ima o vsem in vseh bolj ali manj slabo mnenje. Sosedove otroke, od sinov sošolce v vrtcu in šoli ocenjuje in kritizira kot da so odrasli, skratka nihče ni dovolj dober za njihovo prečastito družbo, za njo so skoraj vsi otroci zlobni, izkoriščevalski, manipulativni, hinavski, pa roko na srce – je pravzaprav ona sama taka. Pri vsem tem se mi zdi, da pri drugih sovraži lastnosti, k jih ima sama. Glede nečkanije tvojega partnerja pa bi rekla, da te daje neko ljubosumje, skratka nekaj, kar moraš, če želiš – predelati ta negatoven odnos sama pri sebi, otrok pa ni pri tem nič kriv, pa naj bo še tako scrkljan in (tebi osebno) antipatičen.

Kaj pa tebi ni jasno. Tukaj gre za TVOJEGA nečaka. Jasno, da ga imaš rada. Jaz imam samo eno nečakinjo, ki tudi ima grozno mamo, in jo imam seveda rada. Ker je moja kri. To je čisto nekaj drugega, kot moževa nečakinja, ki je žive ne prenesem.[/quote]

kao odrasla oseba, pa mi je jasno zakaj je svet v kürcu!

Kaj pa tebi ni jasno. Tukaj gre za TVOJEGA nečaka. Jasno, da ga imaš rada. Jaz imam samo eno nečakinjo, ki tudi ima grozno mamo, in jo imam seveda rada. Ker je moja kri. To je čisto nekaj drugega, kot moževa nečakinja, ki je žive ne prenesem.[/quote]
jaz odnosa in ljubezni z otroki ne vzpostavljam na podlagi krvne povezave. Ni s tem pogojena ljubezen. Tako imam rada tudi punčko, ki je soseda staršev in je bila pri moji mami v varstvu, sva se navezali, danes je na pragu vstopa v najstništvo – odločno se razumeva, imam jo rada, pa čeprav mi ni nič po krvni povezavi.
Pa je tam še ena sosedova punčka, tudi že malo večja, ki se igra z mojim nečakom velikokrat – prava sončica in jo imam rada. Vse te otroke.
Sem bila vzgojiteljica v koloniji – z nekaterimi smo navezali celo tak stik, da smo si še po tem dopisovali, ko so bili že večji. Še danes hranim pisma ene punčke, ki je danes že polnoletna dama. pač ali vzpostaviš stik z otrokom in se povežeta in ga imaš rad – tukaj ni kri bistvena.
Tako poudarjaš to kri – kako lahko pa imajo starši posvojene otroke radi kot svoje, če je po tvoje kri osnova za starševsko ljubezen. In verjamem, da jih imajo radi kot svoje in je tako tudi prav.

Se poznata iz prejsnjih zivljenj in imata nerazciscen odnos in imas zato taksne obcutke.

so mi prišle solze v oči, HB za normalne svakinje-partnerke moževih bratov, ki na moje otroke gledajo skoraj kot na svoje, ki jih najina otroka obožujeta, ki najinima otrokoma dajeta občutek sprejetosti in željenosti, ki mene kot mamo včasih opomnita, da sem prestroga…..
Obe imata bogate izkušnje starševanja in sedaj obirata sadove svojega dela imata uspešne mladostnike, ki se prav tako dobro počutijo v naši družbi, sicer se ne bi tako veliko videvali in HB za moja svaka, ki podpirata to, in hvala tašči ker je te tri vzgojila tako, da smo si v oporo. Za moje nečake pa naredim vse kar je v moji moči.
Že veliko sem prebrala na tem forumu in se čudila, kaj je to v ljudeh, toliko neke jeze, nerazčiščene preteklosti, zlobe…..da niso sposobni živeti in uživati!
Zapomnite si, ogledalo nas nikoli ne osreči, pokaže nam lastne pomanjkljivosti ampak z razbitjem ogledala nismo nič rešili, saj bomo slej ko prej naleteli na novo ogledalo.

Mogoce pa ona isto cuti do tebe pa ne mores sprejet dejstva da te neko organsko ne prenasa in ignorira. Sej te pusti pri miru mogoce te pa to moti. Otroci okoli pet let so imajo ze razvito osebnost in cist normalno je da smo nekomu vsec nekomu pa pac ne. Sej scasoma ti bo njej tvojo antipaticnost tako kot vsak zaveden hinavec vec ne pokazala tako ocitno.