Antipatična punčka ki je ne prenesem
Jaz že od svojega otroštva in mladosti zaznavam, da sploh niso vsi majhni otroci simpatični in luskani. Kdor trdi, da je vsak majhen otrok simpatičen, je v hudi zmoti ali pa to govori zato, ker noče biti pristranski. Ko sem bila se sama otrok, oziroma tam nekje do 20 leta svoje starosti, sem tudi jaz dojemala vse majhne otroke enako,ampak samo zato, ker sem mislila, da je tako prav. V večini kot simpatične, nujno potrebne, da jih človek stisne k sebi, pocrklja. Potem pa sem začela tudi sama pri sebi JASNO IN GLASNO OPREDELJEVATI določene razlike. Eni malčki imajo izrazito na žalost nesimpatičen obraz ali izraz na obrazu, kot bi jih nekdo zmečkal in pozabil speglati. Ja vem, zdaj boste vsi navalili name, kot na tovornega osla. Ampak kar je RES, je res. Tudi njihovi starši imajo podobne izraze, le da jih ne gledamo s takimi očmi, zato tega ne opazimo. Se pa marsikdaj zares zgodi, da najmanj simpatični otroci postanejo največji lepotci ali lepotice in lomilci src njihovih simpatij. Vsi pa se spomnimo tudi filma Ne joči Peter, kjer je bil mali Peter oziroma igralec, pravi cuker. Ampak, ko sem kasneje videla njegovo fotografijo odraslega človeka, je bil manj kot povprečen. Nekakšna čelava zabuhla faca. Prav tako igralec, ki je igral simpatičnega Kevina, v filmu Sam doma. Tako da zadeva deluje tudi obratno.
Super, sem vesela zate, da se imate tako radi in ste si v oporo. Ampak življenje ni pravljica in ljudje smo samo ljudje. Žal nimamo vsi čustveno inteligentnih tašč, tastov, svakinj, svakov, itd … Verjemi, kar daš to dobiš. Če nimajo ti ljudje v realnosti nobenih prijateljev, skregani so z vsemi sosedi, itd … potem ti je lahko jasno, da ni ravno prijetno v njihovi bližini.
Pa nikoli ni bilo iz moje strani sovraštva do partnerjevih nečakov, samo ni tiste povezanosti. Ju pač pustim pri miru, nočem jima pa nič slabega v življenju.
Super, sem vesela zate, da se imate tako radi in ste si v oporo. Ampak življenje ni pravljica in ljudje smo samo ljudje. Žal nimamo vsi čustveno inteligentnih tašč, tastov, svakinj, svakov, itd … Verjemi, kar daš to dobiš. Če nimajo ti ljudje v realnosti nobenih prijateljev, skregani so z vsemi sosedi, itd … potem ti je lahko jasno, da ni ravno prijetno v njihovi bližini.
Pa nikoli ni bilo iz moje strani sovraštva do partnerjevih nečakov, samo ni tiste povezanosti. Ju pač pustim pri miru, nočem jima pa nič slabega v življenju.[/quote]
je tvoj tič, kako si lahko povezana z njim? Aja to je tista varianta, na začetku je bilo vse super, potem pa se je spremenil!
Super, sem vesela zate, da se imate tako radi in ste si v oporo. Ampak življenje ni pravljica in ljudje smo samo ljudje. Žal nimamo vsi čustveno inteligentnih tašč, tastov, svakinj, svakov, itd … Verjemi, kar daš to dobiš. Če nimajo ti ljudje v realnosti nobenih prijateljev, skregani so z vsemi sosedi, itd … potem ti je lahko jasno, da ni ravno prijetno v njihovi bližini.
Pa nikoli ni bilo iz moje strani sovraštva do partnerjevih nečakov, samo ni tiste povezanosti. Ju pač pustim pri miru, nočem jima pa nič slabega v življenju.[/quote]
je tvoj tič, kako si lahko povezana z njim? Aja to je tista varianta, na začetku je bilo vse super, potem pa se je spremenil![/quote]
Poznam ga že več kot 12 let in je svetla izjema v familiji 🙂 Veliko ljudi se je že vprašalo kako je lahko on tako zelo drugačen od njih. Sprejela sem ga s prtljago vred, jbg …
V takem primeru bi se tudi meni zasmilil otrok, ampak po navadi je žal ravno kontra – smrkovje totalno razvajeno in nima mej, ker se starši dobesedno bojijo reči ne. Drugače pa jaz redko kdaj partnerju omenim kaj si v resnici mislim o nečakih, pač iz obzirnosti zadržim zase. Moti me, ker se mi zdi, da smo mi kot otroci imeli določene omejitve, in verjetno sem podzavestno prevzela nase ta pravila.[/quote]
Tako je.
Prevzela si ta pravila. Seveda ne na lep način, ampak ker si morala. Zato si tudi morala potlačiti določene želje. Zato obsojaš del sebe in ko to, kar obsojaš pri sebi, prepoznaš v drugem, obsojanje projiciraš v to osebo.
V takem primeru bi se tudi meni zasmilil otrok, ampak po navadi je žal ravno kontra – smrkovje totalno razvajeno in nima mej, ker se starši dobesedno bojijo reči ne. Drugače pa jaz redko kdaj partnerju omenim kaj si v resnici mislim o nečakih, pač iz obzirnosti zadržim zase. Moti me, ker se mi zdi, da smo mi kot otroci imeli določene omejitve, in verjetno sem podzavestno prevzela nase ta pravila.[/quote]
Tako je.
Prevzela si ta pravila. Seveda ne na lep način, ampak ker si morala. Zato si tudi morala potlačiti določene želje. Zato obsojaš del sebe in ko to, kar obsojaš pri sebi, prepoznaš v drugem, obsojanje projiciraš v to osebo.[/quote]
Imaš prav. Samo kako še na sprejemljiv način odzvati? jaz sem izbrala umik in ignoriranje … obstaja še kakšen drug način poleg tega? Ali pa misliš, da jima naj vse dovolim? (če se tiče mene neposredno).
Kaj pa tebi ni jasno. Tukaj gre za TVOJEGA nečaka. Jasno, da ga imaš rada. Jaz imam samo eno nečakinjo, ki tudi ima grozno mamo, in jo imam seveda rada. Ker je moja kri. To je čisto nekaj drugega, kot moževa nečakinja, ki je žive ne prenesem.[/quote]
jaz odnosa in ljubezni z otroki ne vzpostavljam na podlagi krvne povezave. Ni s tem pogojena ljubezen. Tako imam rada tudi punčko, ki je soseda staršev in je bila pri moji mami v varstvu, sva se navezali, danes je na pragu vstopa v najstništvo – odločno se razumeva, imam jo rada, pa čeprav mi ni nič po krvni povezavi.
Pa je tam še ena sosedova punčka, tudi že malo večja, ki se igra z mojim nečakom velikokrat – prava sončica in jo imam rada. Vse te otroke.
Sem bila vzgojiteljica v koloniji – z nekaterimi smo navezali celo tak stik, da smo si še po tem dopisovali, ko so bili že večji. Še danes hranim pisma ene punčke, ki je danes že polnoletna dama. pač ali vzpostaviš stik z otrokom in se povežeta in ga imaš rad – tukaj ni kri bistvena.
Tako poudarjaš to kri – kako lahko pa imajo starši posvojene otroke radi kot svoje, če je po tvoje kri osnova za starševsko ljubezen. In verjamem, da jih imajo radi kot svoje in je tako tudi prav.[/quote]
Verjetno nimaš svojih otrok. Ko jih boš imela, potem piši pravljice.
jaz odnosa in ljubezni z otroki ne vzpostavljam na podlagi krvne povezave. Ni s tem pogojena ljubezen. Tako imam rada tudi punčko, ki je soseda staršev in je bila pri moji mami v varstvu, sva se navezali, danes je na pragu vstopa v najstništvo – odločno se razumeva, imam jo rada, pa čeprav mi ni nič po krvni povezavi.
Pa je tam še ena sosedova punčka, tudi že malo večja, ki se igra z mojim nečakom velikokrat – prava sončica in jo imam rada. Vse te otroke.
Sem bila vzgojiteljica v koloniji – z nekaterimi smo navezali celo tak stik, da smo si še po tem dopisovali, ko so bili že večji. Še danes hranim pisma ene punčke, ki je danes že polnoletna dama. pač ali vzpostaviš stik z otrokom in se povežeta in ga imaš rad – tukaj ni kri bistvena.
Tako poudarjaš to kri – kako lahko pa imajo starši posvojene otroke radi kot svoje, če je po tvoje kri osnova za starševsko ljubezen. In verjamem, da jih imajo radi kot svoje in je tako tudi prav.[/quote]
Verjetno nimaš svojih otrok. Ko jih boš imela, potem piši pravljice.[/quote]
veš kaj če ti nisi zmožna oz. zmožen iskrene ljubezni do otrok in sin poln agresije in sovraštva, ti zato še ni treba zaničevati drugih – v tem primeru mene…
in s svojim nickom prav kažeš svoj primitivizem… ti tudi svojih otrok ne maraš očitno – ker ti je pač to preveč pocukrano ane… ubogi tvoji otroci.
To pa je žal tvoja realnost glede na tvoje komentarje. Žalostno Jaz se svoje ljubezni do otrok na splošno in tudi svojega, ko ga bom imela, ne sramujem prav nič, nasprotno s ponosom to pokažem in o tem govorim. Se nimam česa sramovati.
četudi tebe zato pobere od cukra.
Verjetno nimaš svojih otrok. Ko jih boš imela, potem piši pravljice.[/quote]
veš kaj če ti nisi zmožna oz. zmožen iskrene ljubezni do otrok in sin poln agresije in sovraštva, ti zato še ni treba zaničevati drugih – v tem primeru mene…
in s svojim nickom prav kažeš svoj primitivizem… ti tudi svojih otrok ne maraš očitno – ker ti je pač to preveč pocukrano ane… ubogi tvoji otroci.
To pa je žal tvoja realnost glede na tvoje komentarje. Žalostno Jaz se svoje ljubezni do otrok na splošno in tudi svojega, ko ga bom imela, ne sramujem prav nič, nasprotno s ponosom to pokažem in o tem govorim. Se nimam česa sramovati.
četudi tebe zato pobere od cukra.[/quote]
No, sem rekla, da si brez otrok. Se vidi.
veš kaj če ti nisi zmožna oz. zmožen iskrene ljubezni do otrok in sin poln agresije in sovraštva, ti zato še ni treba zaničevati drugih – v tem primeru mene…
in s svojim nickom prav kažeš svoj primitivizem… ti tudi svojih otrok ne maraš očitno – ker ti je pač to preveč pocukrano ane… ubogi tvoji otroci.
To pa je žal tvoja realnost glede na tvoje komentarje. Žalostno Jaz se svoje ljubezni do otrok na splošno in tudi svojega, ko ga bom imela, ne sramujem prav nič, nasprotno s ponosom to pokažem in o tem govorim. Se nimam česa sramovati.
četudi tebe zato pobere od cukra.[/quote]
No, sem rekla, da si brez otrok. Se vidi.[/quote]
zanekrat sem še – ti pa očitno žal jih imaš, pa žal očitno nisi sposobna ljubezni… žal :((( tudi takšni ste na tem svetu na žalost.
se ti oglasim, ko ga bom imela svojega, zagotovo ga bom in bom ljubljen in spoštovan otrok… za razliko od tvojih, ki morajo žal s tvojim cinizmom in zlobo in zasmehljivostjo shajati in gor rasti. Ubogi.
No, sem rekla, da si brez otrok. Se vidi.[/quote]
zanekrat sem še – ti pa očitno žal jih imaš, pa žal očitno nisi sposobna ljubezni… žal :((( tudi takšni ste na tem svetu na žalost.
se ti oglasim, ko ga bom imela svojega, zagotovo ga bom in bom ljubljen in spoštovan otrok… za razliko od tvojih, ki morajo žal s tvojim cinizmom in zlobo in zasmehljivostjo shajati in gor rasti. Ubogi.[/quote]
Po tvoje bi morali imeti vsi radi vse otroke ali kako? Zakaj? Saj nimamo radi vseh ljudi, ali so tebi vsi ljudje simpatični in imaš vse rada? A samo zato, ker je nekdo otrok nam ne bi smel bit antipatičen?
zanekrat sem še – ti pa očitno žal jih imaš, pa žal očitno nisi sposobna ljubezni… žal :((( tudi takšni ste na tem svetu na žalost.
se ti oglasim, ko ga bom imela svojega, zagotovo ga bom in bom ljubljen in spoštovan otrok… za razliko od tvojih, ki morajo žal s tvojim cinizmom in zlobo in zasmehljivostjo shajati in gor rasti. Ubogi.[/quote]
Po tvoje bi morali imeti vsi radi vse otroke ali kako? Zakaj? Saj nimamo radi vseh ljudi, ali so tebi vsi ljudje simpatični in imaš vse rada? A samo zato, ker je nekdo otrok nam ne bi smel bit antipatičen?[/quote]
to kar avtorica opisuje nis simpatičnost ali nesimpatičnost… to je njeno sovraštvo, agresija in jeza – in ni normalno… za to ni neki nedolžen nič hudega sluteč otrok nič kriv… je prej njen resen problem.Preberi še enkrat njen uvodni post.
In to,d a se pa mene žali, ker še nimam otrok in ker imam pa rada druge je pa tudi nespoštljivo. Po tvoje zato ker ti ne maraš vseh, jih moram potlej tudi jaz sovražiti. ok bom, ampak zgolj in samo tvoje – nič krive in nič dolžne,ampak samo zato, da vidiš in občutiš na lastni koži kako je to, če se nekdo tako obnaša kot ti.
Po tvoje bi morali imeti vsi radi vse otroke ali kako? Zakaj? Saj nimamo radi vseh ljudi, ali so tebi vsi ljudje simpatični in imaš vse rada? A samo zato, ker je nekdo otrok nam ne bi smel bit antipatičen?[/quote]
to kar avtorica opisuje nis simpatičnost ali nesimpatičnost… to je njeno sovraštvo, agresija in jeza – in ni normalno… za to ni neki nedolžen nič hudega sluteč otrok nič kriv… je prej njen resen problem.Preberi še enkrat njen uvodni post.
In to,d a se pa mene žali, ker še nimam otrok in ker imam pa rada druge je pa tudi nespoštljivo. Po tvoje zato ker ti ne maraš vseh, jih moram potlej tudi jaz sovražiti. ok bom, ampak zgolj in samo tvoje – nič krive in nič dolžne,ampak samo zato, da vidiš in občutiš na lastni koži kako je to, če se nekdo tako obnaša kot ti.[/quote]
Res je, nisem govorila o sovraštvu ampak o antipatičnosti.
Tako je.
Prevzela si ta pravila. Seveda ne na lep način, ampak ker si morala. Zato si tudi morala potlačiti določene želje. Zato obsojaš del sebe in ko to, kar obsojaš pri sebi, prepoznaš v drugem, obsojanje projiciraš v to osebo.[/quote]
Imaš prav. Samo kako še na sprejemljiv način odzvati? jaz sem izbrala umik in ignoriranje … obstaja še kakšen drug način poleg tega? Ali pa misliš, da jima naj vse dovolim? (če se tiče mene neposredno).[/quote]
Obstaja. Da razčistiš pri sebi in nehaš tako trdno verjeti v tisto, kar so ti drugi vcepili in se nehaš obsojati.
Ignoriranje je le izmikanje izzivom in s tem ne rešiš vzroka, ki je v tebi.
Vsega ne boš mogla dovoliti, da v sebi ne bi čutila jeze. Ob takšnih situacijah je treba vklopiti razum in razumsko vplivati nase in na svoje nehotene čustvene odzive.
Seveda ne boš nikoli brez obsojanja, lahko pa z razumevanjem in zavestno voljo zmanjšaš vpliv.
Imaš prav. Samo kako še na sprejemljiv način odzvati? jaz sem izbrala umik in ignoriranje … obstaja še kakšen drug način poleg tega? Ali pa misliš, da jima naj vse dovolim? (če se tiče mene neposredno).[/quote]
Obstaja. Da razčistiš pri sebi in nehaš tako trdno verjeti v tisto, kar so ti drugi vcepili in se nehaš obsojati.
Ignoriranje je le izmikanje izzivom in s tem ne rešiš vzroka, ki je v tebi.
Vsega ne boš mogla dovoliti, da v sebi ne bi čutila jeze. Ob takšnih situacijah je treba vklopiti razum in razumsko vplivati nase in na svoje nehotene čustvene odzive.
Seveda ne boš nikoli brez obsojanja, lahko pa z razumevanjem in zavestno voljo zmanjšaš vpliv.[/quote]
Zanimiva teorija.
Verjetno je edini način, kako lahko razčistiš vse te sodbe – preko svojega otroka? Da postaneš bolj sočuten in razumevajoč?
Samo otroci morajo imeti neke omejitve, se ti ne zdi?
Obstaja. Da razčistiš pri sebi in nehaš tako trdno verjeti v tisto, kar so ti drugi vcepili in se nehaš obsojati.
Ignoriranje je le izmikanje izzivom in s tem ne rešiš vzroka, ki je v tebi.
Vsega ne boš mogla dovoliti, da v sebi ne bi čutila jeze. Ob takšnih situacijah je treba vklopiti razum in razumsko vplivati nase in na svoje nehotene čustvene odzive.
Seveda ne boš nikoli brez obsojanja, lahko pa z razumevanjem in zavestno voljo zmanjšaš vpliv.[/quote]
Zanimiva teorija.
Verjetno je edini način, kako lahko razčistiš vse te sodbe – preko svojega otroka? Da postaneš bolj sočuten in razumevajoč?
Samo otroci morajo imeti neke omejitve, se ti ne zdi?[/quote]
Sočutna vzgoja, ne izključuje postavljanje mej…
Žal tudi vsi otroci niso nedolžni angelčki:
https://www.youtube.com/watch?v=VDVaiwzU8yc
Obstaja. Da razčistiš pri sebi in nehaš tako trdno verjeti v tisto, kar so ti drugi vcepili in se nehaš obsojati.
Ignoriranje je le izmikanje izzivom in s tem ne rešiš vzroka, ki je v tebi.
Vsega ne boš mogla dovoliti, da v sebi ne bi čutila jeze. Ob takšnih situacijah je treba vklopiti razum in razumsko vplivati nase in na svoje nehotene čustvene odzive.
Seveda ne boš nikoli brez obsojanja, lahko pa z razumevanjem in zavestno voljo zmanjšaš vpliv.[/quote]
Zanimiva teorija.
Verjetno je edini način, kako lahko razčistiš vse te sodbe – preko svojega otroka? Da postaneš bolj sočuten in razumevajoč?
Samo otroci morajo imeti neke omejitve, se ti ne zdi?[/quote]
Lahko postaneš, lahko pa ne. Odvisno koliko znanja in razuma ter empatije premoreš.
Imeti lastnega otroka je neke vrste terapija soočanja. Kot na primer strah pred pajki predelaš tako, da se z njimi soočiš in spoznaš, da niso tako nevarni in grozni, kot ti to sporoča nek vzorec iz podzavesti.
In isto je pri tvojem strahu, ki temelji na prepričanju, da bo otrok, če se ne bo strogo držal tvojih meril in se skladal s tvojimi brezkompromisnimi prepričanji, postal razvajen in bo to za njega slabo, ti pa boš izpadla nesposobna.
Da si bila priča avtoritativne vzgoje, je dokaz tudi to, da se ob vsaki ideji popuščanja v tebi pojavi strah pred razvajenostjo, kot da obstajata le dve skrajnosti.
Zato brez dodatnega znanja pri vzgoji ne bo šlo, ker boš polna frustracij ali pa celo izgubljala živce.
Slučajno sem kliknil na to povezavo in ne morem verjet svojim očem… kakšne nebuloze! Kako imaš lahko takšen odnos do svoje nečakinje oz. do katerega koli 5 letnega otroka?! In nekateri na forumu te pri tem še podpirajo… Vsakemu normalnemu je jasno, da je problem v tebi in, da si zdrava za psihiatra! Upam, da ta otrok posluša kakšne Andersenove pravljice, da vidi v tebi čarovnico in se te bo izogibal, kolikor bo le možno! Pejt v knjižnico in si sposodi kakšno knjigo o vzgoji otrok, recimo od Juhanta… Začni delati na sebi, preden kakšnemu otroku narediš nepopravljivo škodo… Problem je v tebi, ne v otroku!
Tudi pri meni je bilo tako, namreč moževega nečaka absolutno nisem prenesla. Otrok ni imel nobenih omejitev, divji, razbrzdan kot majhen, danes odrasel v krasnega fanta, ki je že mož in krasen oče dveh otrok, ja ga imam rada. V glavnem sem ugotovila, da tisti otroci, ki so zoprni in nemogoči kot majhni, zrastejo v krasne osebe, no vsaj pri mojem opažanju kar nekaj takih, sem pa že starejša.
Ah, da ti otrok, ki se neprimerno obnaša, gre na živce, ob pogostejšem druženju pa ga organsko ne prebavljaš več, je najbolj normalna stvar pod soncem. Pusti mone, ki ti nabijajo slabo vest, ker nimajo pametnejšega dela.
Otroci pač niso samo sončki in angelčki, včasih so zoprni za znoret. Pa imam svoja, ki ju obužujem in nanju gledam drugače, se pa zavedam, da tako kot so meni včasih zoprni tuji, sta onadva lahko komu zoprna. In s tem ni nič narobe. To ni nobeno sovraštvo, je pač antipatija, odpor. Na Monu je antipatija do otrok seveda bogokletna. Tako kot do psov. Nič novega.