Tisti, ki ste v službi, ki vam je mučna pa delate z ljudmi. Kako se spodbudite, da ste prijazni, nasmejani do strank?

Jaz imam slabo plačano službo (ja, manj kot minimalca, ker ni poln delovni čas), odnosi s sodelavci slabi, šef adijo pamet. Pa vsak dan delo z ljudmi do katerih moram biti prijazna, nasmejana.

Se seveda trudim kar se da s prijaznostjo, ampak ni pa enostavno. Sploh, ko skušaš vendarle nekaj pojesti pa te vseeno kar nekaj sprašujejo (žal ni možnosti se umaknit nekam na samo, stran od ljudi) ali pa ko čistim svinjarijo, ki jo pustijo na WCju. Ali pa, ko se v malem prostoru poskušam spreobleči pa kar vleti nekdo, brez trkanja, pa rečem prosim a lahko malo, da se preoblečem pa še kar bulji… jaz moram pa ostajati prijazna.

Seveda iščem na polno kaj drugega pa ni in ni uspeha.

Kako se spodbujate, da ste prijazni, nasmejani, čeprav je bedno delo, slabi pogoji, zanič plača?

Pa recimo kako odgovorite, ko vas šef vpraša, če vam je všeč v službi? Pa kaj odgovorite, če vas neka stranka vpraša kako vam je všeč? Se je tako težko lagati. Resnice pa seveda ne morem povedat. Naj rečem stranki: sovražim to delo in zanič je plačano?

nađi poso a? čitaj to… eeeeee merimice… pa ti si sedmo-ligašica… ej ko da stavim nešto kiselo u usta kad vidim tvoje ime… tak izraz mam

Mogoče tako, da je vsaka stranka potencialno tvoj novi delodajalec? Moja kolegica je tako dobila ponudbo za boljšo službo. Delala je v trgovini, odnosi, plača itd. sicer poden, a ona je po naravi blazno simpatična in prijazna. In ji je ena stranka ponudila, da pride delat k njej, zdaj je zelo zadovoljna.

G

Če te sprašujejo bi pa jaz rekla v stilu služba kot služba, ni slabo, si pa želim delati za polni DČ. Mogoče komu klikne.

To si pa težko predstavljam, da bi bil kdo obiskovalcev potencialni novi delodajalec :). Tako, da to mi pa res ne bo v tolažbo.

Si predstavljam, da me kdo vidi kako čistim WCje in mi reče, da pridem k njim delat kot čistilka, jaz imam pa univerzitetno izobrazbo in bi rada počela kaj, kjer je potrebna izobrazba, ne pa sekrete pucala.

Pri nas smo v zadnjih dveh letih 3 bivše kelnarje zaposlili. Vsi so bili izobraženi, ampak pač delali v lokalih v naši okolici, kjer se nas dosti zbira na kavi in kosilu. Nikoli ne veš kdo ti na pot pride.

Jaz sem eni punci zrihtala službo pri nas. Spoznala sem jo med prostovoljnim delom ob sobotah.

Veš že lani sem tule delala pa letos tudi. Pa še zdaleč niti pod razno nisem bila blizu tega, da bi koga zanimalo kaj si želim delat, kaj sem po izobrazbi. Ljudje tega ne sprašujejo. Jih vidim enkrat in nikoli več.

Tako, da si ne delam utvar, da bi me kdo želel zaposliti.

Pred kratkim sem imela razgovor z enim od našega vodstva. Ta me je pa res vprašal kaj sem po izobrazbi in je bil čisto šokiran, ko sem povedala in potem spraševal zakaj delam tu, zakaj sem se za tako delo odločila. Nekako sem se izmaknila odgovoru, naj bi rekla, da sovražim delo, da je zanič plačano, da so zanič odnosi, ampak pač drugega ne najdem.

Kaksno delo pa pravzaprav opravljas? Ne mores malicati, hkrati se preoblacis pa se WC, ki je posao za tujerodne…

Hmmm, razlozi!

Vesel oce

P.S.

Kateri studij pa imas zakljucen in kaj bi rada delala v zivljenju?

Delo je v turizmu. Ko pridem v službo, se preoblečem, v delovno uniformo. Žal pa ni nekih privat prostorov, da bi se tam v miru preoblekla, najedla.

Ja, WCje je treba tudi očistiti. Nimamo čistilk. TUdi tisti, ki delajo na blagajni, kjer so tudi WCji, morajo počisti WCje, trgovino. Tudi tam ni čistilk.

js sm dala odpoved. Liberalno.

delo je bil oslabo plačano, sodelavci so bili eni lenuhi, drugi neolikani, tretji neorganizirani, četrti prostaški. Stranke so bile ene take in druge take, ampak dokler je bil delovni čas urejen, sem sprejela. Sem se smejala in s cinizmom odgovajala nazaj.

ko je pa šef začel z delovnim časom je…, sem spakirala kufre, dala odpoved in šla. Liberalno.

polovico stvari si ne morem privoščit, si moram urediti nazaj sistem prehranjevanja, saj tam se je ves sistem porušil in kilogrami se lepo nabirajo. Ampak občutek, ko greš pohajat, ko si končno človek, ko greš lahko po opravkih, ko lahko se doma naješ in ješ kadar ti paše…

NE bi šla še enkrat tam delat. Taka delovna mesta so taka prav zato, ker ljudje to dopuščate, podjetja pa izkoriščajo. jaz se sam sprašujem ,je vredno si uničit svoje zdravje, za delo, kjer stvari niso urejene, plača ni urejena, odnosi niso urejeni? zame pač ni

lej tle si ta prvo diplomsko preber o čustvenem delu …

https://dk.um.si/Iskanje.php?type=napredno&stl0=KljucneBesede&niz0=%C4%8Dustveno+delo&lang=slv

Veš, tu delam, ker drugega pač ne najdem.

Sem bila par mesecev brezposelna, nato sem šla spet tole delat, kar sem lani. Pa sem ogromno iskala pa nič našla. Tako, da sem pač spet tole vzela.

Se pa sprašujem kako bom zdržala celo poletje. Težka bo.

Se tolažim, da je pa vseeno veliko bolje kot delo v proizvodnji ali pa kot čistilka (meni je namreč grozno že tiste pol ure, ko moram čistiti WCje, da bi to počela cel dan, se mi odpelje, ker ljudje so res ogabni, kaj vse morajo čistilke požreti, groza). Tudi bolje je kot delo natakarice. Tisto tudi ne bi mogla. Sploh, ko se spomnim slinavih tipov.

Bolj klavrna tolažba. Lani sem še nekako z veseljem začela, prepričana, da bo vsaj lažje naprej iskati pa, da spoznam kakek kontakte pa to. Nič od tega.

Se pa seveda po najboljših močeh trudim, da sem prijazna do obiskovalcev. Poskušam biti kar se da profesionalna. Je pa to težko, če gre za delo, ki ga ne maraš. A vendar obiskovalci pač niso krivi, oni plačajo, in je prav, da se jih korektno obravnava.

Mi je pa sedaj jasno, ko včasih naletiš kje na kakega kelnarja, ki kaj sika, namesto, da bi bil vljuden ali pa uradnika, ki mu je vse odveč, učitelja, ki je že zjutraj tečen, … ni enostavno delat nekaj, kar te ne veseli.

Občudujem vse, ki delajo v proizvodnji ali pa kot čistilke ali pa kaj takega. Moraš imeti jeklene živce, da to vzdržiš in to marsikdo 40 let. Pa marsikdo ima še groznega šefa, ki mu redno diha  za vrat.

Zakaj se pa v sluzbi preoblacis oz. zakaj se ze doma ne obleces v delovna oblacila?

Za malico si vzemi cas in poisci kak cosak, ker ti oboje pripada. Vem, kako je to, ko nimas miru in si moras to izborit… meni je bilo tudi bedno jesti, ko so mi uletavale stranke, zaposleni, telefoni – neko obdobje sem cakala, da se stvari umirijo, na skrivaj poglodala kaksno pest oresckov, predvsem pa bila lacna cel dan, ampak nekega dne je zelodec prevladal in sploh nisem vec trznila, ko so me poskusali zmotiti. Preprosto se nisem vec pustila, telefone sem tistih 10 min ignorirala, ljudi na hitro odpikala… ponavadi je bilo njim bolj nerodno kot meni. Tudi na terenu sem se navadila brezsramno pomalicati, pa ceprav sredi blejske promenade 😄

Trenutno je veliko povprašeanje po delavcih. Služb za minimalca je toliko, da lahko izbiraš kam boš šla.

Sem bila zelo dolgo časa kot ti. Živci na koncu.

Končno mi je preklopilo v glavi. Nič več se ne trudim biti prijazna, vesela, zadovoljna – ker to nisem.  Če me kdo vpraša, povem po resnici: služba je za en drek, plača sramotna. Ničesar več ne skrivam, zakaj pa bi? Za minimalca? Nope. Delam toliko, kolikor sem plačana. In nisem dovolj plačana, da bi lagala, imela lažne nasmeške in se udinjala brezobraznim strankam.

Odkar se ne obremenjujem več z nekimi ‘stranka ni nič kriva’ bedarijami, je služba postala čisto znosna. Če pa bo delodajalec želel, da se grem lizanje riti, bo pač to moral plačati, do takrat me pa res boli k… Neverjetno kako dober občutek je, ko ti enkrat postane vseeno.

Se pač potrudi in si poišči drugo službo.Druge opcije ni.

Stranka v tvojem odgovoru in cinizmu jasno vidi, da je krivda v tebi…

Meni se taka oseba, ki kritizira nekoga, ki mu daje kruh niti malo ne smili!

oprosti, a v proizvodnji je lahko veliko bolje, kot imaš ti tole. redna, čeprav minialna plača, regres, dodatki, definiran čas za malico, ko lahko delaš kar hočeš, možnost napredovanja, plačan dopust… Ne bodi trmasta in probaj. Jaz sem šla na razgovor za pomočnico strojnika v proizvodnji, iz pisarne sem pa odšla s podpisano pogodbo za enoizmensko delo v pisarni za zahtevano visoko izobrazbo. V naši firmi sposobni delavci tudi napredujejo. Pa tudi tisti, ki ne, radi delajo in imajo dobre prijateljske odnose med seboj.

Vsi ste suž.žnji, ki delate za drobtinice. In nihče vas ne ceni …

Veš stvar ni ravno enostavna.

Si predstavljaš sebe, da kupiš vstopnico za neko zadevo, oseba, ki bi se morala ukvarjat s tabo pa vsa neprijazna, zoprna, tečna? Lahko si to privoščiš, če si recimo uradnik. Če si pa v turizmu pa žal to ne gre. Pa tudi obiskovalci niso krivi, če sem jaz nezadovoljna v službi. Oni korektno plačajo storitev in je prav, da jo tudi dobijo. Niso oni krivi, da sem jaz vsa nesrečna in nezadovoljna, ker ne najdem boljše službe. Marsikdo bi bil povsem srečen, če bi lahko to delal, ker vseeno je pa boljše kot delo čistilke ali pa delo v proizvodnji ali kelnarjenje ali kaj takega. Pa tudi taka dela morajo delati pa so ravno tako slabo plačani kot jaz.

Brez zamere, ampak v proizvodnji pa niti pod razno ne bi delala. To mi je pa ta zadnje, kar bi. Kot sem že napisala: ko se v sedanji službi počutim bedno, se potolažim, da pa vendarle je veliko bolje kot proizvodnja, čistlika, natakarstvo…

Jaz v tvojih pisanjih vidim prilike, ki jih ti ne izkoristiš. Na primer, ko te tvoj šef povpraša, ali si zadovolna, imaš idealno priliko za napredek. Takrat imaš priložnost pohvalit svoje kvalitetno delo, zadovoljnost strank s tabo, tvojo požrtvovalnost,.. ter malo namigneš na povišico in boljše razmere. Vsak pameten delodajalec se bo za svoje dobre delavce potrudil. Če pa rečeš, da je vse ok, pa si delno tudi sama kriva za tvoje slabe razmere.

Kadar pa te stranke povprašajo, ali si srečna in zadovolna z delom, pa mislim, da jim lahko mirno in iskreno poveš, na kulturen način, da bi raje delala poklic s tvojo izobrazbo. To nikogar ne očrni in pove vse.

V bistvu s šefom govorim enkrat ali dvakrat na leto :). Na začetku leta me je vprašal, če bom spet delala to sezono ali naj koga drugega išče in če je vse ok. Bi mu začela govoriti, da mi ni všeč in tako naprej? Itak, da ne, ker bi potem nekoga drugega vzel. On je dal pogoje, vzemi ali pusti. Če ti ni všeč, bomo drugega vzeli. Ni to prostora za pogajanje. Je pa več drugih kandidatov, ki čakajo, da bom jaz rekla ne, da bodo oni prišli na vrsto za delo. Aja, letos mi je celo znižal plačo v primerjavi z lani. Ne pa zvišal. Ostali imajo enako postavko. Tudi tisti, ki že več let delajo, jaz samo par mesecev.

Veš, ko stranka reče, jo tole imaš pa tako super službo, ji pač ne bom ralagala kako bi pa raje kaj drugega delala.

Pa, ko stranka plača mojo storitev, ji seveda ne bom razlagala, da sem izobražena za nekaj čisto drugega, da bi raje tisto drugo delala, ker bi izpadlo kot, da mi je odveč se ukvarjat z njo.

Pa tudi mi je nerodno omenjat kaki stranki, da bi pa raje kaj drugega delala, ko me vidi čistit WCje, ker imam univ. izobrazbo, ker mi je dejansko nerodno. Čutim se nesposobna, ker kljub visoki izobrazbi delam taka bedna dela. In mi je čisto ok, da recimo sodelavci pa stranke nimajo pojma, da delam krepko pod svojo izobrazbo. Sploh sodelavcem, ki imajo poklicne šole, mogoče kdo srednjo, bi bilo v zabavo, da mora nekdo z diplomo sekrete pucat.

Tale univerzitetna izobrazba ti tako ven tolce, da ni cudno, da se odraza na tvojem delu in odnosu do strank.

Newsflash, nisi edina, ki z diplomo delas za minimalca in ne zdis v pisarni od osmih do stirih z neskoncnimi izhodi za malico, pa v petek prej domov, pa seveda frej vikendi in prazniki, nocnih itak ne poznate….

Ja grozno no, ocitno zacenjas na dnu, ampak s takim odnosom do dela bos tam tudi ostala. Ce ne zmores vztrajat, ce ni perspektive, menjaj. Pa ceprav spet na dnu zacnes. Prej ali slej se nekje vrata odprejo in ko prilezes do odskocne deske, gre samo se navzgor.