Čustva – da ali ne?
Tud če vemo, vseeno gremo.
Ker imamo napačno mnenje o sebi, da zdaj pa to že zmoremo. Namreč se iti “moški” sex.
In na koncu smo spet na istem.
Če nas dobr poštima, se kuj zatrapamo,
če ne, pa odidemo z zmenka “prazne”. Se na poti domov v avtu vprašamo, le kaj za hudiča sem sploh tam delala.
In imamo za naslednjih nekaj let lepo vse podelano:-)))))
Al smo zatrapane pa sanjamo, al pa nam vse dol pade in si rečemo:
ma, saj nima smisla kt itak nimam nč od tega.
Lep dan!!!
NI RES!!!!
Beri KIRa!
In Ministra (upam, da se nisem zmotila zdaj!)
Čustva so hudič, ki se jih otepajo!!!!!
In potem je težko izpolnit ženska pričakovanja, če so tako velika kot v mojem pisanju na primer….
Seveda imam vse to doma.
Hvala materi Gei za to… in teti Fortuni, da sem našla pravega zase…
Ampak, veš, človek se z veliko nostalgijo obrača nazaj v čas spoznavanja in odkrivanja… in mu je prav tesno pri srcu, ker tega ne more nikoli ponoviti. V sanjah pa lahko. In lahko bi tudi z ljubčkom, če….
ČE bi bili izpolnjeni čisto vsi pogoji.
In ker ima veliko žensk te pogoje silno visoko postavljene, se raje v kaj takega ne spustijo.
RAZEN v primeru, da doma ne štima nič več…. o tem pa je debata v tisti tvoji temi z dvema skrajnostima.
P.s.: Ljubček, z današnjim javljanjem si pa malo popravil vtis, ki se je malo “pokislil” zadnjič s tistim mojim odkritjem! Dobrodošel v “klubu iskrivih mnenj”!