bolnici z rakom, ena ga je že pozdravila, upajmo, da za vedno, druga pa se z njim še bojuje, upajmo da se bo čimprej pozdravila.

Danes ob 17 v živo na radiju Erna, primož in izkušnje bolnikov z rakom. Zakaj ta tema, ker je ravno teden boja proti raku. Govorili pa bomo o boju navadnih ljudi z rakom.

Vabimo vas, da gostom postavite vprašanja na katere bomo poiskušali odgovoriti karseda izčrpno.

Primož

Kam pa postavimo vprašanja? A sem?

Lahko.

Primož

Vesela sem, da so tudi bolniki gostje na takšnih oddajah. Pravzaprav ravno oni lahko zelo veliko pripsevajo k ozaveščenosti o bolezni in njihovem zdravljenju. Le kako bi drugače zdravniki vedeli ali so dobro zdravili ali slabo, če ne bi bilo odziva. Me pa zanima, kako sta vedve sprejeli svojo bolezen v samem začetku, ko sta izvedeli, da imata raka? Je bilo težko sprejeti dejstvo, da lahko po hitrem postopku umreš in da se življenje izteka? Kako pa so to sprejeli vajini najbljižji?

Držim pesti Ana

Kaj je vajina vrednota v življenju in ali so se te vrednote močno spremenile po bolezni in sedaj ko sta ozdravljene? Se držite sklepov? Predvidevam, da sta med samo boleznijo sprejele kakšen sklep, kako bosta živeli, če se pozdraviti.

Kakšna je verjetnost, da za boleznijo zopet zbolita.
P.

Zanima me, kaj vedve menita o današnjem zdravljenju bolnikom z rakom. Bi strokovne službe lahko naredile več? Kje se zatika, da je stanje na onkološki bolnici tako porazno? Morda pa je odgovornim prav, da so ljudje vedno bolj bolni in da ni možnosti za zdravljene? Kako pa bi vidve uredili sistem zdravljenja? Zagotovo imata ogromno izkušenj, zakaj bi morali predloge dajati vedno samo zdravi in tisti s papirjem. Ponavadi je tako, da bolniki res več vidijo, slišijo in čutijo kot vsi odgovorni. Morda pa bo ravno ta oddaja dala misliti odgovornim.

Ali menite, da bi se o tem problemu bilo potrebno več pogovarjati in govoriti, ne samo na teden boja proti raku?
Hvala!

Ko govorimo ravno o moderatorkah, zakaj sta se odločili, da bosta postali moderatorki na forumu? Tudi jaz se namreč soočam s to boleznijo, ne ravno osebno, ampak zaradi moje žene. Marsikaj je človek pripravljen storiti ko izve diagnozo. Kaj sta vedve strorili, da sta se spoznali s to boleznijo in kaj vama je najbolj pomagalo pri premagovanju?

Janez

Koliko pomeni bolniku, da zve za nekoga, ki je imel enako bolezen, da je zdaj zdrav? In koliko recimo, daste na tako imenovane recepte, ki se prenašajo od ust do ust, o nekih nenavadnih rečeh, ki so menda pomagale. Saj veste, kaj mislim, tisto v smislu – jej prečiščeno zeleno travo ob polni luni … No, malo sem se pohecala, ampak nekateri niso daleč od tega.

Kako lahko sploh dobiš levkemijo? Kdo je bolj dovzeten za tovrsto raka?

A ni levkemija tako nenavadno zahrbtna bolezen, ali je to starokopitno prepričanje?
Milena, kako ste si vi borili z njo? Oprostite, če vprašam tako, ampak, če bi lahko potegnili vzporednico z gripo, kaj bi rekli, kako levkemija “zgleda”?
Gripo vsi poznamo, pa mi bo lažje razumeti kaj se dogaja.

Smem vprašati katera se še bojuje z rakom in v kakšnem stanju je sedaj?

Se to vprašanje: Koliko časa je minilo od ugotovitve diagnoze do ozdravitve, za drugo pa koliko časa že traja bolezen?

A je človek sploh kdaj miren, če je enkrat bil bolan? Kristina, vi ste našli svoj mir?

Sem pa tja zaidem tudi na kakšen drug forum, ne samo tele “neresne”. :-))))
Pa včasih zasledim, da imate srečanja. kulinarična, pa predavanja. Kaj tam počnete. Koliko ljudi kaj pride?

Kaj pa gibanje? Lahko kaj naredimo z zdravim načinom življenja? Če ne prej, kaj pa po bolezni gibanje?

Kakšna je bila njuna prehrana v času zdravljenja??
Minka

Re:
Avtor: bejba
Datum: 05-03-07 12:16

Jaz bi ju samo lepo pozdravila. Kar sem želela, sem ju že vprašala in res sta krasni moderatorki. Obema želim še naprej dobro zdravje in vse najboljše.

Re:
Avtor: dodatek
Datum: 05-03-07 13:00

Se pridružujem bejbi, istočasno pa se zahvaljujem Kristini za vse optimistične besede, ki mi jih je namenila. Po njenem odgovoru sem se vedno počutila bolj pomirjeno. Kar tako naprej, obema pa želim veliko zdravja in sreče.

Zanima me, kako daleč je raziskovalna dejavnost medicine v zvezi z nastankom levkemije. Ne moremo se samo sprijazniti z informacijo- sevanje je vzrok. Pogosto je zdravljenje lažje, cenejše, uspešnejše, krajše, z manj zapleti, če poznamo VZROK NASTANKA BOLEZNI ? Kje smo v medicini in kam peljejo naslednje poti?
NAMESTO OGROMNIH ZNESKOV ZA OKLEPNA VOZILA ZA NATO, NAJ GREDO SREDSTVA V TA NAMEN!

Ponavadi ko srečamo obolelega za rakom ne vemo kako naj se obnašamo. Ali naj sočustvujemo ali naj nič ne rečemo… Ali lahko poveste kako naj se obnašamo v takšnih situacijah, ko srečamo nekoga, ki se zdravi za rakom. Kaj bolniki pričakujejo od zdravih, ko se srečajo?

Kako sta se soočali z diagnozo in boleznijo? Ali sta imeli kaj psihičnih težav?
Kako sta se odločili za moderatorstvo?

Še to – kaj vama pomeni vajina aktivnost v dobro bolnikov? Kako to, da sta se odločili za pomoč?

Koliko pa ste seznanjeni z alternativnimi metodami zdravljenja? Verjetno bi veliko vedel o tem povedati tudi g. Drnovšek.

Pa veliko sreče želim, zdravc

Cmok za Mileno in cmok za Kristino:))

Kaj se vama zdi, da bi bilo koristno, da slišijo tudi drugi bolniki z rakom?
lp, petra

Hvala vsem za dobre želje in za vsa vprašanja; nekaj smo skušali okvirno odgovoriti že v sami oddaji, nekaj bi pa tule na forumu, samo jutri, danes sem že čisto fuč.

Tokrat sem bila prvič na radiu v živo, tako da sem imela kar nekaj treme, pa nisem našla besed za vse, kar sem želela povedati. Neizgovorjeno je ostalo ravno tisto, kar je zame od vsega najbolj pomembno pri zdravljenju – to je čvrsta in neutrudna podpora mojega ljubega moža, ki v vsako mojo stisko posije s svojim soncem optimizma in upanja.

Draga Ana,

jaz nisem nikoli sprejela dejstva, da ‘lahko po hitrem postopku umreš’. S to možnostjo se sploh nisem hotela soočiti, niti za trenutek; saj ne vem, ali je to dobro ali ne, ampak jaz sem to opcijo črtala iz svojih misli. Vedno sem računala na to, da mi bo uspelo, da mi mora uspeti, in tudi danes tako mislim, čeprav seveda nimam prav nič ‘zagarantiranega.’ Vsake tri mesece mi naredijo preiskavo krvi na molekularni ravni, kjer iščejo morebitne bolne krvne celice, če bi se spet namnožile. Zaenkrat, v letu dni po presaditvi, jih hvalabogu niso našli, za naprej pa upam, upam in še enkrat upam. Po dveh letih pa naj bi bilo že precej manj nevarno za ponovitev.