dojenje uber alles
Ne morem, ne morem, da ne bi.
Najprej, s tem ko sem postala mama, nisem nehala biti ženska. In kot ženska sem rada urejena, postavna, seksi,… Dve ločeni vlogi, vendar imata obe vpliv ena na drugo. Ker sem mama, mi kronično primanjkuje časa za “ženske zadeve” – kozmetičarko, frizerko, ja tudi za partnerja včasih. In, ker sem ženska, moram včasih otroka dati varuški, babici, da grem do kozmetičarke ali s partnerjem za 2 dni na crkljanje v toplice.
Moram in želim. In nimam nobene slabe vesti, ker vem, da ne bi bila srečna, če bi ena vloga zbrisala vse ostalo.
In nekatere ženske to dojamejo že pred rojstvom, nekatere po rojstvu, nekatere nikoli.
Tule govorimo o tistih, ki to dojamejo pred rojstvom, kot pomembno komponento svoje ženskosti jemljejo tudi izgled svojih dojk in zato ne želijo dojiti (nekaterim so bolj kot dojke pomembne nekatere druge zadeve, vsaka ženska po svoje definira ženskost). Ne bom se spuščala v razpravo in dokazovanja o koristnosti materinega mleka, ampak izjave, da otroku s tem, ko mu odvzameš materino mleko, narediš nepopravljivo zdravstveno (in kaj si že vem kakšno škodo), so pretirane. Otroku narediš najveš škode z manjkom ljubezni in nepravilno vzgojo. Pika.
Zame je narcisoidno in egoistično to, da iz otroka narediš čustvenega invalida.
In še, najbolje mi je, ko začnejo z lastnimi primeri…vse znanke, ki jih imam (in glede na moja leta jih ni malo) imajo enako bolne otroke, ne glede na pristonost ali odsotnost dojenja. Tvoj primer draga “pro-dojenje” je le ena plat. Če ti meniš, da je dojenje razlog, da so tvoji dojeni otroci zdravi, potem se tega lepo sama drži, ne posplošuj pa tega ne vse otroke in na vse mame. Predvsem pa ne predalčkaj mam po dojenju.[/quote]
Razlika je, če se odločiš, da en dan starega otroka ne boš več dojila ali eno leto starega.
Razlika je, če pustiš otroka v varstvu za 2 dni pri njegovih 9 mesecih, 2 letih ali pa 7 letih.
Ne morem, ne morem, da ne bi.
Najprej, s tem ko sem postala mama, nisem nehala biti ženska. In kot ženska sem rada urejena, postavna, seksi,… Dve ločeni vlogi, vendar imata obe vpliv ena na drugo. Ker sem mama, mi kronično primanjkuje časa za “ženske zadeve” – kozmetičarko, frizerko, ja tudi za partnerja včasih. In, ker sem ženska, moram včasih otroka dati varuški, babici, da grem do kozmetičarke ali s partnerjem za 2 dni na crkljanje v toplice.
Moram in želim. In nimam nobene slabe vesti, ker vem, da ne bi bila srečna, če bi ena vloga zbrisala vse ostalo.
In nekatere ženske to dojamejo že pred rojstvom, nekatere po rojstvu, nekatere nikoli.
Tule govorimo o tistih, ki to dojamejo pred rojstvom, kot pomembno komponento svoje ženskosti jemljejo tudi izgled svojih dojk in zato ne želijo dojiti (nekaterim so bolj kot dojke pomembne nekatere druge zadeve, vsaka ženska po svoje definira ženskost). Ne bom se spuščala v razpravo in dokazovanja o koristnosti materinega mleka, ampak izjave, da otroku s tem, ko mu odvzameš materino mleko, narediš nepopravljivo zdravstveno (in kaj si že vem kakšno škodo), so pretirane. Otroku narediš najveš škode z manjkom ljubezni in nepravilno vzgojo. Pika.
Zame je narcisoidno in egoistično to, da iz otroka narediš čustvenega invalida.
In še, najbolje mi je, ko začnejo z lastnimi primeri…vse znanke, ki jih imam (in glede na moja leta jih ni malo) imajo enako bolne otroke, ne glede na pristonost ali odsotnost dojenja. Tvoj primer draga “pro-dojenje” je le ena plat. Če ti meniš, da je dojenje razlog, da so tvoji dojeni otroci zdravi, potem se tega lepo sama drži, ne posplošuj pa tega ne vse otroke in na vse mame. Predvsem pa ne predalčkaj mam po dojenju.[/quote]
Razlika je, če se odločiš, da en dan starega otroka ne boš več dojila ali eno leto starega.
Razlika je, če pustiš otroka v varstvu za 2 dni pri njegovih 9 mesecih, 2 letih ali pa 7 letih.[/quote]
Po tvoje. Po moje pa jo ni. Oboje je odločitev posameznice (in para). Vkolikor je odločitev sprejeta z razmislekom, je kot taka pravilna.
Jap, sklep: večinsko mnenje prevladuje, da mati mora dojiti, če naj sploh poskuša biti dobra mati. In iz točno tega večinskega mnenja pride pri ženskah, ki ne morejo dojiti, do hudih travm, ko padejo pod vpliv te dojiljske histerije in so celo same prepričane, da niso dobre matere, ker jim ni uspelo otroka dojiti. Ni izključeno, da se je ženska, ki je prvič neuspešno dojila, zaradi take splošne klime, kot jo kažete tukaj,odločila drugič ne dojiti. Čisto zavestno. Ker se ne misli še vdrugo spopadati z občutki krivde in slabo voljo, ki je prvič spremljala težave ob dojenju. Jaz jo popolnoma razumem. Je vi ne?
In kakšna točno je razlika, če obema zagotoviš, da bosta sita, zadovoljna in bosta imela obilo ljubezni?[/quote]
Če lahko dojiš, je to najbolj naravna reč za novorojenčka. Stik z materjo, ki je ponavadi tista, s katero otrok vzpostavi prvo vez (saj je končno običajno eno leto z njim doma). Oče seveda tukaj ni izločen, a običajno v prvem letu ni z otrokom toliko kot mati. Enoletnik (ali pa še prej) pa lahko že zelo jasno pokaže, da ima dojenja dosti (in ga tudi ne potrebuje več; nekaterim pa paše tudi dlje).
9 mesečnik varstva pri (recimo) starih starših za 2 dni običajno še ne dojema kot neko “nagrado” ali ugodnost. Torej gre bolj zato, da bi ga mi zaradi naših načrtov “porinili” v varstvo. Poleg tega toliko star otrok ne pozna starih staršev tako dobro, da svojih staršev ne bi pogrešal. Če seveda niso njegovi stalni varuhi stari starši (pa danes za urco ali dve, pa jutri spet itd). 7 letnik pa (vsaj v našem primeru) jemlje možnost biti pri starih starših dlje časa kot nagrado, je zelo vesel, da lahko gre (mogoče spet ravno zato, ker ni pri njih konstantno vsak dan, kar tudi ni možno, ker ne živimo skupaj; hkrati pa jih obiskujemo tako pogosto, da so stari starši in vnuki vzpostavili lepe vezi).
Verjetno zna kdo bolj prepričljivo napisat razloge, a itak tisti, ki trditi nasprotno, boste ostali na svojem bregu.
Sklep od kod? Če ne moreš dojiti, ne moreš. Če se odločiš, da ne boš dojila, je pa to nekaj drugega, a ne? In če imaš na začetku manjše težave pri vzpostavljanju dojenja, tudi nima smisla takoj odnehat, a ne? Prav tako, pa je nesmiselno poskušat do onemoglosti in vse podredit dojenju. Je nepotrebno. Bo dojenček ravno tako preživel.
Sem že mislila, da marsikaj vem, toda danes sem dodala še nekaj novih spoznanj: da so mame, ki najprej poskrbijo za svojo rit in potem šele za dojenčkovo višek pozitivne evolucije, da so mame, ki želijo svojemu otroku dati največ, kar jim je dano od matere narave čisti presežek Cankarjeve in da smo ženske ena drugi strup.
Škoda.
Pa ko smo že pri ljubezni – mama je ena sama.
Jaz sem pa sicer zelo hvaležna, da sem lahko svoje otroke podojila. Verjetno je kje še kaka taka. Pa fama gor ali dol.
Po 2 tednih dojenja se je izkazalo, da imam premalo mleka za svojega otroka. Poskušala sem kombinirati dojenje in adaptirano mleko, pa je šlo tako zgolj 1 teden. Zaradi tega nimam nikakršnih travm. Mislim, da sem takrat storila vse, kar je bilo v mojih močeh. Podpiram pa dojenje, če ženska mleko ima. Nikoli ne bom razumela afne, ki niti poskusila ne bo dojiti, ker na prvo mesto postavlja svoj videz. Ne mislim tu na mater mučenico, ki mora vedno storiti vse za otroka, temveč na žensko, ki ji je materinstvo v veselje, ki uživa v spremembah, ki so se zgodile tako njenemu telesu kot v njenem družabnem in družinskem življenju.
“Ni izključeno, da se je ženska, ki je prvič neuspešno dojila, zaradi take splošne klime, kot jo kažete tukaj,odločila drugič ne dojiti. Čisto zavestno. Ker se ne misli še vdrugo spopadati z občutki krivde in slabo voljo, ki je prvič spremljala težave ob dojenju. Jaz jo popolnoma razumem. Je vi ne? “
Ne, je ne. K odraslosti spada tudi to, da ločiš, kaj je v tvoji moči in kaj ni, do kje se lahko potrudiš in od kje naprej se ne moreš več. In ko veš, da si naredil/a vse, kar si lahko, nimaš nobene slabe vesti, pa če ti 20 ljudi najeda in pametuje- Vem, ker sem na tem bila. Nobenih občutkov krivde nisem imela in jih nimam, ko sem po 6 tednih po porodu prvič sama vstala iz postelje. Bi jih pa imela, če bi vedela, da bi lahko naredila še to pa ono pa tretje, pa nisem, ker se mi ne da. Tudi nobene slabe volje ni bilo. Drugega otroka sem dojila 2 leti in pol, šla vmes čez ogromno hudega, ena diagnoza hujša od druge, otrok tedne na respiratorju, se ni dojil, ker se ni mogel, črpala na 2 uri, ko se je končno vrnil “med žive” na eno uro, ker je bil sestradan, a sam ni mogel dovolj sesati – pa ni bilo nobene slabe volje in nobenih občutkov krivde. Imam to smolo, da imam zelo malo mlečnih žlez in samo dojenje ni pokrilo potreb ne drugega in ne tretjega otroka, pri obeh sem si morala vmes črpati in jima dodajati po žlički, pa zame to nikoli sploh ni bilo predmet odločanja, ali ja ali ne. Ker sme vendarle najprej mati, potem sem vse drugo, vsaj v prvih treh letih, ko otrok najbolj potrebuje mamo in je od nje življenjsko odvisen. Do danes mi še ni bilo žal, res pa tudi, da imam za moža odraslega moškega, opravilno sposobnega in odgovornega, ki je v ženski sposoben videti še kaj več, kot par dobrostejčih joškov in napeto rit. Moškega, ki je sposoben otroka previt in ga negovat za to, da si žena lahko odpočije in ki je na ženo ponosen ne samo zato, ker dobro zgleda, ampak ker nekaj zmore in zna, ker ceni otroka in anpor, ki je vanj vložen.
Pa sva tudi dala otroke v varstvo in šla na odklop, si vzela dan zase, zdaj ko so večji, še toliko večkrat. Nič nama ni ušlo, četudi so nama otroci bili in so na prvem mestu.
Po 2 tednih dojenja se je izkazalo, da imam premalo mleka za svojega otroka. Poskušala sem kombinirati dojenje in adaptirano mleko, pa je šlo tako zgolj 1 teden. Zaradi tega nimam nikakršnih travm. Mislim, da sem takrat storila vse, kar je bilo v mojih močeh. Podpiram pa dojenje, če ženska mleko ima. Nikoli ne bom razumela afne, ki niti poskusila ne bo dojiti, ker na prvo mesto postavlja svoj videz. Ne mislim tu na mater mučenico, ki mora vedno storiti vse za otroka, temveč na žensko, ki ji je materinstvo v veselje, ki uživa v spremembah, ki so se zgodile tako njenemu telesu kot v njenem družabnem in družinskem življenju.[/quote]
Če je zate pozitivna telesna sprememba, da so dojke povešene in mehkejše, da je trebušček bolj zaobljen, da v intimni sekciji zadeve niso več enake…blagor se tebi. Jaz pogrešam moje prešnje telo. Pa sem bila v 1 mesecu na starih kilah in imam normalno postavo.
Ja, spremembe v družinskem življenju so krasne, več kot zaželjene. V družabnem nekje pol-pol, še vedno bi rada šla kdaj na lepše, ampak ne me fopat o pozitivni telesni spremembi.
Zaradi oblike dojk se ne bi ravno odločila za to, da naslednjič ne bom dojila, ampak, če pa ne bi bilo mleka si pa res ne bi belila glave.
Najbolj važno je, da ima otrok srečno mamo. Srečo pa vsak najdemo na svoj način.
Po 2 tednih dojenja se je izkazalo, da imam premalo mleka za svojega otroka. Poskušala sem kombinirati dojenje in adaptirano mleko, pa je šlo tako zgolj 1 teden. Zaradi tega nimam nikakršnih travm. Mislim, da sem takrat storila vse, kar je bilo v mojih močeh. Podpiram pa dojenje, če ženska mleko ima. Nikoli ne bom razumela afne, ki niti poskusila ne bo dojiti, ker na prvo mesto postavlja svoj videz. Ne mislim tu na mater mučenico, ki mora vedno storiti vse za otroka, temveč na žensko, ki ji je materinstvo v veselje, ki uživa v spremembah, ki so se zgodile tako njenemu telesu kot v njenem družabnem in družinskem življenju.[/quote]
Žal ti moram povedat, da po 14 dneh nisi naredila niti v od VSE za dojenje. Takrat se laktacija niti vzpostavila še ni popolnoma. Ne krivim tebe oz. te malo, ker očitno imaš comp in bi vsaj na forumih lahko poiskala pomoč, vsekakor nisi dobila pravih informacij in pomoči pravi čas. Tako, da po 14 dneh res ni neko herojstvo, da nehaš, ker ne gre!
Imam sama lepo, a naporno izkušnjo dojenja, potrudila sem se zanjo zelo (govorim o mesecih bojev) in sem ponosna na svoj uspeh – polno dojenje!
Jaz dojenja ne enačim s hranjenjem, ker je mnogo več od tega.
Študije kažejo, da je tudi pašteta OK, pa je ne dajem svojim otrokom in se trudim okopat vrt, da jemo zdravo in svežo hrano (pač v okoliščinah, kakršne na tem svetu pač so). Pa da ne bi nežnemu svežamu bitjecu poskusila dati najboljšega? Ja, morda se zadaj skriva tudi vprašanje ljubezni! KAJ SPLOH JE LJUBEZEN? Zame je poleg ostalega tudi to, da bitju, ki ga ljubim dajem najboljše, kar zmorem! Ne gre le za odnos. Gre tudi za materialne dobrine, če mleku/ dojenju sploh lahko tako rečemo.
Bi pa rekla tole – kaj če bi močno nabili recimo ekološki davek na adaptirano mleko? Ni nujno potrebno, je pa huda obremenitev okolja? Hm? Kako bi se vam zdelo?
Saj ne, da me je ravno obremenjevalo, ampak, da sem prav zato takšna srečnica, vidim šele sedaj: povešene prsi sem imela že veliko pred nosečnostmi, torej se mi s tem ni bilo potrebno ukvarjati, denarja za umetno mleko pa posebej pri prvem otroku nisem imela niti približno. Vse tako gladko in preprosto. No, za dojenje sem se nekaj tednov pošteno trudila (najprej kri iz bradavic, potem obdobje suše, ker je otrok zaradi krčev noči v glavnem prejokal in mi je pošteno manjkalo spanca) – ampak saj to ni nič neobičajnega, ne?!
Bila pa so mi prihranjena vsa ta razmišljanja, s katerimi se zdaj obremenjujejo nosečnice in mlade mamice.
Srečna jaz, srečen (vsak) moj otrok, zakon!! 🙂
No, zdaj bi se za dojenje ravno tako odločila – kaj odločila, preprosto dojila bi. Res pa bi zaradi vseh informacij, s katerimi smo bombardirani, verjetno imela mnoge pomisleke (ne samo, kaj smem jesti sama, ampak tudi, kje sme jesti otrok, da ne bo kdo njegovega obroka razumel kot ekshebicionizem njegove matere…).
same borke, en sam napor, herojski napori so to. res evo ti medaljo.
svašta.
ljubezni glede in hrane: moja mati vse pridelujejo domače, eko, sveže, a je nbi bolj zlobne, manipulntske ženske od njih. so me dojili, jasno, a to, da me ljubijo, pa že ni več tajko jasno. nekomu, ki ga ljubiš, težko rečeš prasica, right.
da ne bo pomote sem dojila. ne rabim pa medalje za to, pa ne rabim se vtikat v razloge, zakaj ene ne, briga me, njihov otrok, njihovo življenje. ene pa, “ne obsojam ampak nisi pa naredila vsega no malo te pa že obsojam” ko sudje na vr5hovnem sodišču.
prav globoko smešne ste v tej vnemi grškega zbora pripevaljk, res. ko en zborček samih pitij. z vun bačenim nedrjem, ofkors.
Enako. s tem, da dojila v pravem pomenu besede nisem niti 1 mesec…pač pa sem si mleko črpala in ga dajala po flaški. drugače ni šlo. In če se tu katera kuri, da sem zato slaba mati, pa naj sama poskusi tako mučenje. Potem, ko sem si načrpala še samo 20 ml pa sem prešaltala na am in imela otroka še naprej isto rada kot tisti prvi mesec.
Ne, lažem…še bolj…ker sem bila končno bolj spočita in se nisem več psihirala.
Zaradi mene ti lahko te teorije o povezavi dojenja z ljubeznijo kar vtaknete nekam. Bi še napisala kakšno na temo te relacije, pa se bom raje v vsak prst roke posebej vgriznila 🙂
“Žal ti moram povedat” – jaoooo ženska, a je tebi že kdo povedal, kako slabo lažeš? “Žal ti moram povedat” se pri tebi prebere “evo prav privoščim ti da boš zdaj zvedela, kakšna gnida si in še sploh sem vesela, da ti JAZ lahko povem.” po vsem prebranem se bere točno tko.
Kakšne kače ste ženske, kakšnbi volkovi ena drugi, pa to je huje kot kačje gnezdo ali volčji brlog. Ena sama zahrbtnost, obsojanje na tihem, govori pa iz oči vse drugo, kar iz ust.
Če ste take face, stopite DIREKT do novopečene mame, za klatereo veste da ne doji, in ji tole zmečiite v oči. Direkt, ne takole za hrbtom, pa na ulici, pa post festum “žal ti moram povedati, da takrat NISI…”. A ne, to pa ne, takrat pa špila “se brigam zase”.
GNUS, GNUS; GNUS.
Z one druge strani pa pravzaprav isto. >Eksibicionizem itd. Čist enak gnus. VSe ste GLIH.
Svašta!
Mislim pa kaj vas briga za druge! Zakaj se še ne vtaknete v vsako mamico na ulici za vsako malenkost… ??Tudi tisti, ki da otroku sadni sladki sok za spiti to takoj povejte, da ni dobro, ker je notri preveč sladkorja… pa ne pozabit na tisto, ki da otroku čips… in bog ne daj kako coca colo ali mc donalds!
Pa da ne bo sedaj pomote, da sem jaz proti dojenju ali kaj takega…Itak da je materino mleko najbolj zdrava in najboljša stvar za dojenčka…
Sama sem si za zadnjega otroka, ki ni znal sesati, črpala mleko eno leto… Čist nič drugega nisem delala, kot samo vsake tri ure črpala in ja bilo je SVINJSKO naporno ampak ni mi žal in bi še enkrat to naredila, ampak tista, ki pač ni tako naredila ali je vrgla puško v koruzo že po 14 dneh pa ni zato nič slabša mamica od nas, ki smo se malce bolj matrale…
Vsaka se sama odloči kaj bo in kako bo in dojenje je NJENA OSEBNA STVAR zato se nehajte vtikat v njih…
Pa kaj je z vami ženske zakaj se skoz praskate tam kjer vas ne srbi!?
dojenje je naravno. Zenska, ki se zavestno odloci, da ne bo dojila, je egoisticna, to je isto, kot kasnjeje ko mame kuhajo instant juhe za otroke.
Jaz sem se zavestno odlocila, da moj dojencek zvecer dobi flaso, da dlje spi ponoci. Evo, cisto egoisticno nagnjenje, da sem JAZ lahko dlje spala.
Poznam veliko zensk, ki so se zavestno odlocile ne dojiti, ki pa niso slabe mame. lp
..zato tudi nisem dojila.No,tiste prve dni v porodnišnici nisem,ko sem prišla domov pa je flaška nadomestila moje joške.In zakaj nisem dojila??Ker mi ta občutek ne paše in pika.Me moti.Otrok je zrasel,oziroma oba sta zrasla,sta zdrava.Zaenkrat.Pa se ne počutim,da sem slaba.Pa še ponoči ni bilo treba dojit,je enkrat mož vstala,enkrat jst..za flaško.Na poti pa itak brez problema.Iskat skrit kotiček,da nahraniš otroka iz dojke??Ne,ne,men to ni pa pika.Pa si misli naj kdo kar hoče.Ja,PA še to….svoja dva otroka ljubim najbolj na svetu,pomenita mi vse,kljub temu,da nisem dojila.