Starša sta se ločila pred osmimi leti. Oče se je odselil, mlajša sestra je ostala pri mami v večji enostanovanjski hiši, sam se zaradi bližine šole ošel k očetu. Oče je svojo polovico lastništva prepisal na naju s sestro, polovica je mamine.
Mamina plača je žal precej povprečna (700, 800€) in scenarij se je zdel očiten.
Od samega začetka samskega življenja se mama sooča z enornimi stroški za vzdrževanje hiše in naju je s sestro prigovarjala (kot formalna solastnika) k prodaji hiše in nakupu stanovanja za njo in sestro. Na pogostih obiskih pri mami je bil prisoten njen jok in obup zaradi nemoči nad hišo ter stroškov ki so rasli. Situacija me je nekoliko zaznamovala in od samega začetka sem podpiral idejo prodaje hiše, četudi so naju s sestro na nepremičnino in okolico vezala “najlepša” leta. Pogosto je omenjala, da jo je pogosto samo v hiši resnično strah in predvsem – da do hiše ne čuti ničesar, razen naveličanost in brezbrižje.

Minilo pa je več kot pet let in zgodilo se ni nič. Obiski pri mami so še vedno podobne narave, posledica česar je bilo spoznanje, da mama ne bo (ali ne želi) zbrati poguma za prodajo hiše, ki je sčasoma postala še večje breme zaradi nezmožnosti vlaganja pa nekoč najlepša hiša v kraju razpada; potrebna bo kompletna obnova fasade, kritine, pohištvenh elementov,… a situacija stoji se na mestu. Pričeli so se celo nabirati neplačani stroški, ki se bližajo 1.000€ in z opomini strmo naraščajo.
Mama je kot razlog za zastoj navedla očetovo in sestrino neodobravanje nad prodajo. Oče naj bi celo ob omembi tovrstne možnosti “ponorel”. V preteklem mesecu sem se aktivno angažiral in se mirno pogovoril z obema in brez da bi sploh potreboval navajti dejstva, sta se obadva povsem strinjala. Oče je celo dodal, da ji je tako ob predaji hiše, kot tudi kasneje večkrat priporočal prodajo in nakup stanovanja. Kljub vloženemu delu je dodal, da je hiša vendarle samo “beton” in ne gre vztrajati z glavo skozi zid. Govoril sem celo z njenimi starši, ki predlog od začetka podpirajo. Kljub maminemu polovičnemu lastištvu sva se s sestro dogovorila, da ji prepustima večji del, saj ji privoščiva da si z denarjem od prodaje hiše kupi stanovanje – novogradnjo in si ga po želji opremi.
Dogovorila sva se, da najin preostanek denarja vloživa v manjše stanovanje v Mariboru, kamor oba odhajava študirati prihodnje leto. S svojim stanovanjem tako staršem prihaniva nekaj 10.000€ najemnim, sama pa imama zagotovljen začeten kapital za odraslo dobo, kar nama lahko prihani vsaj del kreditov za nakup lastnega stanovanja.

Presenečen sem tako spredvidel, da ne obstaja nikakršna realna razlaga več, da stojimo na mestu. Vsi nadaljni argumenti vseh vpletenih govorijo vprid prodaje.
Ker je mati sicer neodločne narave, sem se z nepremičninskim agentom dogovoril za povsem neobvezen ogled novogradenj – stanovanj za mamo. Motiv je bil, da mama ob videnju res kvalitetnih, lepih in predvsem – stroškovno nižjih stanovanj (kot je naša potratna hiša) v bližnjem kraju, kamor po lastnih besedah najbolj želi, vendarle prične zbirati pogum za korak dlje. Domneval sem, da bo vesela moje pobude in podpore celotne družine, ki jo tako vendarle ima.

Sledil pa je presenetljiv preobrat. Že ob omembi neobevznega ogleda je pričela naštevati razloge, zakaj se tega prvič po osmih letih naenkrat ne moremo lotiti. Prvi izgovor je bil, da ne vemo vrednosti hiše (iracionalen izgovor, ki s popolnoma neobveznim ogledom nima opraviti nič, vrednost hiše pa je trenutno še krepko nad 100.000€), da so stanovanja predraga (vrednost stanovanj novogradenj je približno 1/2 hiše), da lahko naslednje leto izgubi službo (vsak ve cenovno razliko med stroški v stanovanju in stroški v večji hiši kjer biva 1 oseba) in da jo v službi morebiti premestijo na novo lokacijo, oddaljeno 30min (lokacija stanovanj je celo bližja od naslova hiše). Mamin odgovor je bil preprosto le jok. V pomanjkanju argumentov mi je celo izrekla, da ji vsi želimo najslabše in nihče ne misli na njo!
Tokrat sem prvič resno spredvidel resnost in kontralogičnost situacije.
Pogovoril sem se z očetom, katerega poznajo kot resnega in racionalnega človeka, ki do mame ne kuha zamer kot tudi z njeno mamo, s katero je v povprečnih odnosih. Povedala sta mi popolnoma isto: da mama pogosto čuti vlogo žrtve, a za spremembo ne bo zbrala poguma. Da ko izgine en izgovor, bo sledil drugi. Oče je dodal tudi, da je hiša v preteklih letih čakanja zgubila preveliko vrednost, da bi s sestro lahko dobila manjše stanovanje. Situacija torej vključuje le še mamo in njeno stanovanje, a ne spredvidi da bo s ponovnim čakanjem tudi sebi zapečatila prihodnost.

Poudarim naj, kar je neizbežno: s hišo ki je v resnem stanju propadanja in izgube vrednosti bo v sledečih letih več 10.000€ stroškov obnove. Mama si te nikakor ne more privoščiti, s sestro je kot bodoča študenta (stara 18 in 20) kljub občasnemu posojilu finančno izdatneje ne moreva podpirati.

Kako lahko mamo glede na resnost situacije sploh prepričam(o) v to, v kar je 8 let strmela sama? Kako jo lahko zavarujemo pred popolnim zlomom (v kakršnem je popolnoma enakem že končal njen brat)? Jo sploh lahko pripravimo do tega, da prične pozornost usmerjati na dejstva in prične sprejemati konkretne odločitve?

Zahvaljujem se za kakršnekoli konstruktiven predlog oziroma nasvet.
Matej

V Polje znjo, na zaprti oddelek, pa boste imeli mir pred babo.

Tvoj oče se morda zdaj lahko dela resnega in racionalnega človeka, v resnici pa je ob ločitvi najbrž natančno vedel, v kakšno situacijo je spravil mamo s prepisom polovice hiše na mladoletne otroke – s tem ji je praktično onemogočil prodajo v času, ko je bila hiša še nekaj vredna. Starši namreč z lastnino mladoletnih otrok zelo težko razpolagajo, za vsak drekec pekec je potrebno dovoljenje pristojne socialne službe.
Skratka, oba tvoja starša sta situacijo zajebala precej enakovredno, vama ostane v glavnem to, da se od vsega skupaj primerno distancirata in se sprijaznita s tem, da si bosta morala eksistenco ustvariti sama.

NOŠIL,če ze nimas nobenga pametnega odgovora bodi tiho.Očitno si ti za nekam če dajes take bolane odgovore.

Težka situacija, ampak če iz hiše noče, je ne boste premaknili. Zlepa že ne. Mogoče bi jo šele kakšen odklop elektrike streznil.

Se pa ne strinjam s tvojo oceno o propadu hiše v parih letih. Nobena hiša ne propade tako na hitro, ampak verjetno sploh še ni bila obnovljena. Tako tudi ne pristajam na tezo, da se vam mudi, ker ‘hiša propada’. Verjamem pa, da hočete rešiti situacijo, ker mama ni zmožna nositi bremena stroškov. Težka situacija, vendar zelo tipična za ljudi, ki so vajeni bivanja v hiši.

Se strinjam, da je oče vedel v kaj se spušča(mo) in da je sokriv za situacijo, ki je nastala. Ne vem pa je on ali še kdo sokriv za situacijo, ki se nadaljuje in nadaljuje.

Ko sem o zadevi govoril z očetom mi je povedal tisto, česar mi prej nikoli ni povedal sam (čeprav bi lahko), zanimivo, nikoli ni omenjala niti mati.
Čeprav sem živel pri očetu in bil zadnja tri leta v tujem kraju na šolanju, ne la da ni zahteval nikakršnih stroškov z mamine strani zame (kar sem sicer že vedel), mami je celo še naprej plačeval skrbništvo zame: 70€ mesečno. Pokazal mi je odrezke. O tem sem vprašal mamo, ki je preprosto odgovorilo z: da.
Mama je prav tako prejemala otroške in ostale dodatke zame. Ne oče. Kar sicer neposredne povezave z zgodbo, posredno pa.

Jasno naj povem, da sem ves ta čas mami stal v 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} podporo, prav tako sestra. Pogosto je grdo govorila o očetu, njeno jezo sva razumela. Oče v 8 letih ni enkrat na negativen način spreogovil o mami. To so danes črno-bela dejstva, s katerimi se ne postavljam na stran nikogar.
Mamine sodelavke in prijateljice so me vedno poznale kot “pridnega sina” (s čimer se ne želim kakorkoli izpostavljati), ker sem mami poskušal pomagati pri hiši vsaj kar se zunanjih in notranjih opravil tiče. Po ločitvi je namreč mama (kakor je priznala sama) izgubila kakršnokoli voljo po večjem vzdrževanju hiše, katera, kot omenjeno, propada.

Delno se seveda strinjam da je distanciranje najboljše, žal pa preprosto ne morem gledati, kako se stvari pred nami sesuvajo v prah zaradi neodločnosti in nevolje…

Kako bolna situacija !! Zakaj je bilo treba vpletati mladoletne otroke ?? Oče je navaden manipulator , ki vas vse drži v šahu in še povdarja slabosti matere , pa čeprav ne govori slabo o njej !!!!
Vem , da je zate boleče , ampak realno poglej situacijo in se ne pusti zmanipulirat !!
Srečno !

Se ti zdi 70€/mesec vsota, s katero si je tvoj oče zaslužil svetniški sij? Verjemi mi, da je imel že davčne olajšave na vzdrževanega družinskega člana več.
Če tole res piše 20letnik (sicer se mi zdi, da je za tastaturo oče “v sinovem imenu”), si mogoče še premlad, da bi razumel, ampak nekega dne mogoče boš: oba tvoja starša sta manipulatorja, eden manipulira s čustveno odvisnostjo in psihično nedejavnostjo, drugi s tem, da igra steber racionalnosti pri tem, ko poskrbi za to, da potiska drugega v tako stanje. Če boš hotel odrasti, se boš moral od tega nujno distancirati, in “propadla” hiša bo za to še zelo majhna cena.

mama je morda v depresiji ,….

Kako pa je oče ‘potunkal’ mladoletna otroka? Če bi hišo v celoti prepisal na mamo, pa spet ne bi bilo prav.

kaj ne bi bilo prav ???

Jaz pa mislim, da vaša mama na veliko izkorišča in manipulira z vami vsemi. Čeprav se sliši boleče, bi jo bilo morda treba postaviti na realna tla.
LP!

Ne bom pisala o situaciji, a po vsem prebranem predvidevam, da si star okoli 20 let in moram povedat: kapo dol, kako deluješ odraslo v tem prispevku!

Se popolnoma pridružujem temu mnenju.

Oh, ja. Seveda je vedno moški kriv! Kaj pa če je tale oče res čisto v redu oče? Samo z ločitvijo od matere si še ni zaslužil tole obkladanje z manipulatorjem. Od kod ti ideja, da je oče manipulator? Avtor o tem ne piše nič in nihče od družine ga s tem ne obklada. Imaš lastne boleče izkušnje?

Da pa se bajte ne da prodati, ker je prepisana na mladoletnega otroka, ni čisto res. Vsak CSD ti takoj podpiše zadevo, če se s tem strinjajo vsi v familiji in če gre za dobrobit otroka. V primeru ločenega starša, ki je ostal v ogromni hiši, ki je ne zmore vzdrževati, bi privolitev od CSD za prodajo dobil takoj!

Iz zgodbe kot jo piše avtor je videti samo materino manipulativnost, nesposobnost in nedejavnost. Mati je očitno oseba,ki ni sposobna prevzemanja odločitev, ki ima neke skrite strahove in fobije.

Nobenemu izmed njiju zagotovo ne pripada svetniški sij…

Čeprav sem živel pri očetu in bil teoretično bolj vezan nanj, pa sem bil vseeno bolj pod vplivom mame in priznam da vse do danes čutil večjo naklonjenost njej. Čutim pa, da je spoznanje ki ga opisujem zgoraj, situacijo rahlo spremenilo. Nikomur vprid, temveč v distanco od obeh, v tem primeru pa zlasti korak stran od mame.

Kar se tiče propadanja hiše, ki ga je nekdo omenil… Resda se hiša ne bo zrušila v petih letih. Kmalu bo 20 let od gradnje in od takrat ni bila deležna ničesar. Pojavilo se je že več težav, katere je mama na račun ogromnega števila neprespanih noči in sivih las počasi skrpala, seveda le za silo – kar je razumljivo.
Pravim le da bo v prihodnjih letih prišlo do situacije, ko hiša ne bo več bivalna enota, temveč za morebitnega naslednika le še investicijska luknja brez dna. Zanjo bo lahko prejela garsonjero, morda spodobno enosobno stanovanje, ob kupu neplačanih obveznosti, ki se ji nabirajo.
Boli me to, da se ničesar ni naučila od brata, ki je prav tako čakal do zadnjega trenutka, ko se je na njegovo nepremičnino usedla banka – grozljiva zgodba!

Zgodba se v počasnem posnetku ponovno odvija – mama se pogreza v abnormalnih stroških in naraščujočih dolgovih in ko ji ponudimo pomoč me kot prvega obtoži, da nalašč delujem proti njej – ob vsej pomoči, ki sem ji jo nudil in ji jo še vedno.
Vprašam se, koliko otrok bi ravnalo podobno, namesto da bi preprosto pograbili svoje in odšli čim dlje.
Preprosto ne razumem več…

V bistvu ni fer , da se ukvarjaš s takšnimi zadevami , namesto , da uživaš mladost ! Po eni strani pa spet ni ok , da se zanašaš na nek dobiček ! Študiraj , delaj in pusti starša !

o bedna situacija ti ne zavidam. mama je zagotovo precej motena. Imam podoben primer, tako da, ja, ona ima največjo težavo – sama s sabo.
To, da to veš, pa ti prav nič ne pomaga pri reševanju. Moj nasvet. Bolj ko boš mamo prepričeval z racio argumenti, bolj se bo upirala. Njej nič ne pomenijo, ker jo bremeni strah na iracionalnem nivoju. Tako da, potrudi se v pogovoru z njo nagovarjati ta strah. Ne poskusi ga odganjati, če ti po rekla, da se boji tega in tega, z “ah mama saj veš da to ne bo tako”, ampak jo poskusi samo poslušati, brez obsojanja. Nekako tako kot delamo pri otrokih, ki ne znajo izrazit, kaj jih muči, samo upirajo se. Nagovori njeno resnično potrebo, ne želja (njenih, tvojih, očetovih). To bi lahko bila ena od poti, če je sploh še kaj upanja.

Matej90, popolnoma te razumem, saj sem bila tudi sama ,,žrtev,, manipulativnih staršev ( v tvojem primeru mislim, da je to tvoj mati, kot sem že enkrat napisala), čeprav se tega v pravi meri zavedam šele sedaj, ko sem se umaknila od njih.
Ker v najtežjih trenutkih nisem vedela kaj narediti, sem se v trenutku obupa in nemoči obrnila na forum Partnerska in družinska posvetovalnica. Svoje težave sem opisala v le nekaj stavkih ,a sem od družinske terapevtke dobila odgovor, ki mi je dal misliti. Pisala mi je o tem, česar sama sebi nisem upala priznat 30 let.
Enako predlagam tudi tebi, mogoče se boš lažje odločil, ker imam glede na tvoje zadnje stavke občutek, da veš kaj narediti, vendar je to takoooo hudičevo težko.
Kakorkoli se boš odločil, ti želim,srečno!

Matej, deluješ zelo zrelo in resno za svoja leta! Tvojo mamo vidim kot manipulativno trpečo ”žrtev”, ki vas s tem drži v šahu. Na tvojem mestu bi dala hišo v prodajo in ko/če bi prišel kupec, bi mater postavila na realna tla naj proda. Če bi se upirala in na prodajo ne bi pristala, bi stvar zaključila in se ne bi na to več ozirala ter vmešavala, naj živi kot ve in zna. Naj si vzame podnajemnike in si delijo stroške, karkoli pač že.

Mi je žal, da moraš pri teh letih igrati starša neki kao odrasli ženski, to preprosto ni prav.

Kaj pa je mladost? Mlad sem še vedno in čeprav zadevi trenutno posvečam kar nekaj energije, moje življenje ne bo obstalo.
Da se zanašam na dobiček? Upam da sem dovolj jasno izrazil, da sam na noben način ne bom in ne morem profitirati niti Eura. Gre za korist, ki bi bila v prvi le mamina. Čemur pa se zdaj naenkrat in z vsemi silami upira in se utaplja v mizeriji. Ena izmed dodatnih opcij je bila, da bi s sestro svoj preostanek (manjši kot bi nama dejansko pripadal) vložila v stanovanje. Kar ni nakup športnega avtomobila temveč pretopitev dela premoženja v naložbo, katero bi prva občutila starša – z vsaj mesečno 400€, ki ju ne bi potrebovala plačevati za študijski najemnini. (Preden utegne koga zmotiti, naj jasno povem da s sestro redno opravljama delo preko študentskega servisa in ob šoli služima dodaten denar, ki pa med študijem ne bo mogel zadostiti vsem stroškom).
Ta opcija je že odpadla, a če teoretično ne bi, bi imela mati/starša še vedno daleč največjo korist.

narobe svet – tudi to je možnost, a žal tista v skrajni sili, ki bi pomenila neprijateljske odnose med nami do konca življenja. Četudi bi mati dokončno pristala v stanovanju, opremljenem tako kot si je vedno želela, se bojim da bi vedno bolj gojilo teorijo, da se je zgodilo proti njeni volji (kar je seveda absurd) in da je ponovno žrtev drugih. Mislim da bi to dolgoročno vodilo v njeno dokončno destrukcijo, čeprav bi selitev v nadstandardno stanovanje ob katerem bi ji ostalo mesečno 80{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} plače pravzaprav moralo pomeniti njen nov začetek, kar sama nujno potrebuje. Žal se zdi, da tega ne razume tako.

ona70 – hvala, najbrž se bom za neodvisen nasvet (izven družinskega kroga torej) res obrnil na kakšno svetovalnico in jo morebiti kasneje priporočal tudi mami. Morebiti bi ji nevpletena oseba lahko uspešneje predstavila zadevo.

“bedno” – dober nasvet! Bom poskusil.

Še enkrat hvala vsem ki ste ponudili konstruktivne odgovore.
Čutim da bo pot dolga in ne pretirano enostavna, vseeno pa ohranjam upanje na racionalno rešitev za vse vpletene…

če prav razumem situacijo je pri tej hiši nekaj narobe z mamo. pri ločitvi oče ni želel prepisati svojega deleža bajte na mamo, ni bil pa tudi svinja, da bi ga obdržal, zato je zadevo podaril otrokoma.
če mati z 800 eur plače plus otroški dodatki plus preživnina, kar skupaj znese tako čez palec okoli 1200 eur, ne more opraviti niti plačila položnic ( pišeš o 1000 eur neplačanih) kaj šele opraviti nujna vzdževalna dela ( menjava počenih strešnikov itd), je res nekaj narobe z njo.
Kam meče ves denar?

konec koncev imaš 20 let…a ne znaš sam prav nič naredit okoli bajte?

ne prodajjate bajte, čez par let, ti bo prišla prekleto prav.

če zdaj prodaš bajto za 120 jurjev…..ti mami častiš 30 jurjev za njeno stanovanje….za 120 jurjev tudi ne bo bokve kakšno stanovanje, sploh ker ga bo potrebno še opremiti.
a misliš da v bloku ni položnic? enake kot za bajto. tudi v bloku se plača vzdrževanje itd.

s temi maminimi posli te bosta s sestro samo zajebali. čez 5 let mi boš dal prav.

Glede na napisano, je več kot očitno, da mama še vedno ni prebolela ločitve. V vsem tem času bi jo morala že davno – če je zrela osebnost…
Dejansko je po ločitvi skrbela le za enega otroka, ostala v nepremičnini – dejansko povsem normalno življenje, kot ga živi mnogo enostarševcev, daleč od tega, da je bila preobremenjena … ampak se ji pa očitno vendarle zdi, da je mučenica? …
Kaj narediti? Morda stopiti do pravnika? Čisto iz preprostega razloga, ker je del nepremičnine tudi vajin pa ne moreta do tega deleža. Morda vedo pravniki, kako, če se da sploh kaj narediti.
IN žalostno, da človek okoli 50-leta, ni zmožen racionalnega razmišljanja – tovrstne probleme imajo starostniki, pri katerih človek še nekako razume obsesivno navezanost na hišo. Morda pa je to neke vrste nagajanje? … V smislu, dolžni ste mi pomagati oz. preživljati…

swasta ima po svoje tudi prav, ker zdajle niso časi za prodajanje nepremičnin. In če je hiša stara 20 let, taka katastrofa tudi ne more biti. Jaz živim v 20 let stari hiši, pa ji nič ne manjka. Kritino bo sicer treba v doglednem času zamenjati, ker se je po nepotrebnem šparalo. Fasada bi morala biti še v redu. Vse ostalo so pa kozmetični popravki.

Tako da ne vem, o kakšnem hudem propadanju govoriš. Kot da bi bila hiša stara 50 let.

moja mama živi vi 50 let stari hiši, ki nima fasade in še prvo streho.
Okna in vhodna so menjana.
Notranje pohištvo je enako.
V naslednjih par letih bo treba menjat streho.
Eventuelno dat gor fasado (če bi s tem prihranila pri stroških energije – temu se reče, da bo investicija financirana s prihranki).
Eventuelno zamenjat notranja vrata (spet prihranek pri ogrevanju) – ni pa nujno.

Jaz bi se od maminih problemov zaenkrat distancirala. Predstaviš ji možnosti – odločitev je na njej.

Bajta ti zna čez 10 let priti prav – ko boš imel lastno familijo boš drugače razmišljal…
Če boš imel svoje manjše stanovanje lahko z mamo zamenjaš za hišo – ti jo boš potreboval ona pa ne…
Ne zapiraj si vrat….