Naslovnica Forum Starševski čvek duhovna rast

duhovna rast

Kaj razumete pod duhovna rast?
Nekateri to enačijo z religijo, fanatičnostjo, lari fari…..

Jaz mislim, da je duhovnost stik samim s sabo, voki toki med razumom in dušo.

Kdaj ste se začeli zavedati svoje duhovne strani, kaj vas je prebudilo in vzpodbudilo?
Pri meni je prišlo do zavedanja sebe in svojega duha, ko sem začutila, da mi začne propadati zakon, da moram ugotoviti kdo pravzaprav sem in kaj je moj smisel življenja. Najtežji trenutki našega življenja, pa so najboljša priložnost za duhovno rast.

Lep sončen dan!

A si ti tud gledala Oprah včeraj?

Bulšit. Še ena taka, ki je hvaležna za svoje sranje, da se je lahko dvignila.

Žal res. Ko sem se dotaknila popolnega dna, sem se začela ukvarjati s svojim smislom. Ker ničesar od tistega, kar mi je prej dajalo smisel, ni bilo več.

Dobra, najboljša danes!!!!

Sem jo gledala že pred 15 leti in še zdaj jo gledam, veliko me ja naučila in še kaj novega se najde. Jaz imam za svojo prijateljico, čeprav ona to ne ve, haha.

A veš, da ljudje, ki imajo težave s prebavo in gredo težko na blato, so res hvaležni in nadvse srečni, ko se jim uspe pokakati. Samo mimogrede.

Nisem gledala oprah, sem pa hvaležna za bulshit 🙂

Pri meni je bilo enako, ko je šel zakon v totalen poden, sem začela z iskanji, kako drugače naprej… In tako bo šlo zdaj do konca 🙂

sem ena od tistih, ki je hvaležna ravno za to, za doživeto sranje, da sem se lahko dvignila, da se mi je odprlo, pa kakorkoli že to berete…

Duhovnost razumem kot priložnost, da se otresem starega, smrdljivega sranja in živim, novo, sveže, mehko in mirno življenje…….

A veš, da ljudje, ki imajo težave s prebavo in gredo težko na blato, so res hvaležni in nadvse srečni, ko se jim uspe pokakati. Samo mimogrede.[/quote]

Jap, to je pa res. Pravo duhovno izkustvo se je ornk pokakati 🙂)).

Značilnost oseb, ki se začnejo ukvarjat z duhovnostjo je, da tisti hip postanejo nedostopne, vzvišene, negativne.
Ko želijo na silo spremeniti življenje na bolje, ravnajo v vseh razmišljanjih in dejanjih ravno narobe. Tudi jaz sem tako ravnala nekoč.
Ena in edina filozofija je, čist simlp: Bodi prijazna! Do sebe, do vseh…To ti res spremeni življenje. Na bolje!

Tole si pa lepo povedala. Ravno zaradi tega, ker se nekateri gredo kao duhovnost postanejo zoprni, vzvišeni in drugi jih kako ne razumemo, nismo več na njihovem nivoju. So pa enostavno tako zoprni, da jih nihče več ne mara. Ampak oni so poduhovljeni, duhovni, mi smo pa kreteni.

Ja čigavo življenje pa ste prej živele, preden ste “duhovno zrasle” in se začele spoznavati? A od partnerja al kako?

Najprej od staršev, potem prijatelji, potem partner potem pa sebe 🙂 ahahhahahhaa eto tako kot vsi 🙂

Spet pametujete. Seveda sem živela svoje življenje. Takšno, kakršno je bilo. In mi je bilo fajn. Potem se je moje življenje sesulo na tisoč komadov in če bi še vedno smisel iskala samo v tistem, kar je bilo pred mojimi očmi, bi se lahko šla ubit. Tudi to je bila ena od opcij. Ker pred mojimi očmi ni bilo nič, vse je šlo v maloro. Imela sem dve možnosti, ali se grem fentat ali pa se spremenim, tretje ni bilo.Po doživljenih globinah, čeprav globinah trpljenja, nazaj v tisto plitkost od prej nisem mogla. Globin pa vsak dan tudi ne najdeš, če jih iščeš okoli sebe, jih moraš najti v sebi.

In zakaj jih nisi že prej iskala v sebi? Za to ne rabiš trpljenja.

In zakaj jih nisi že prej iskala v sebi? Za to ne rabiš trpljenja.[/quote]

Jih pač nisem, mi jih ni bilo treba. Daleč od tega, da sem bila edina. Tukaj jih imaš cel bataljon, ki živijo za moža, za otroke. Če bi mož šel in še otroke odpeljal (v Sloveniji to ni mogoče, otroci gredo vedno z mamo), bi se sesedle same vase. Se je treba kar dna dotaknit, da začneš to iskati v sebi. Dokler ti gre dobro, se nič ne sprašuješ. Pa zakaj bi sploh se?

In zakaj jih nisi že prej iskala v sebi? Za to ne rabiš trpljenja.[/quote]

Jih pač nisem, mi jih ni bilo treba. Daleč od tega, da sem bila edina. Tukaj jih imaš cel bataljon, ki živijo za moža, za otroke. Če bi mož šel in še otroke odpeljal (v Sloveniji to ni mogoče, otroci gredo vedno z mamo), bi se sesedle same vase. Se je treba kar dna dotaknit, da začneš to iskati v sebi.

Tole si pa lepo povedala. Ravno zaradi tega, ker se nekateri gredo kao duhovnost postanejo zoprni, vzvišeni in drugi jih kako ne razumemo, nismo več na njihovem nivoju. So pa enostavno tako zoprni, da jih nihče več ne mara. Ampak oni so poduhovljeni, duhovni, mi smo pa kreteni.[/quote]

Ker je moje mnenje že napisano, ga le podpišem!

Točno tako, ko ti je lepo ne iščeš duhovnosti, se ne zavedaš, da je kaj višjega. Ko pa te življenje povozi, pa je nujno potrebno, da iščeš nekaj, v čemer vidiš smisel in črpaš moč. V bistvu jo črpaš iz sebe s pomočjo duhovnosti in ko enkrat dojameš, te univerzum sam vodi dalje.

To samo nakazuje na sebičnost “iskalca”, ki se loteva raziskovanja “duhovnosti” iz sebičnih razlogov.
O duhovnosti bi se morali spraševati takrat ko nam gre najbolje, ko naš um ni zamegljen z žalostjo, strahom in jezo. Kako se lahko eni vozite v avtih za 100.000€, ko otroci v afriki umirajo od lakote in o tem sploh ne razmišljate? Meni tega vest ne bi dopustila. A resnično morate vse izgubiti, da se boste zavedli svoje sebičnosti? A resnično morate zgubiti partnerja, družino, kariero, itd, da boste razmišljali o sebi?

Večina “duhovnih” ljudi je duhovnih iz sebičnih razlogov, zaradi elitizma in občutka večvrednosti, ter smisla, ki jim da razlog živeti. Jaz ne rabim razloga, niti smisla, da se trudim biti dobra oseba. Večina “duhovnosti” je prevara in slepljenje samega sebe.

Pravo “duhovnost” boste našli takrat ko boste najbolj srečni, ne ko boste na dnu. Le zakaj je profil new-age “duhovnih” ljudi tak: zagrenjena ločena ženska srednjih let, ki živi v bloku z 8 mačkami in išče duhovni smisel…. Ne bom komentiral.

Za primer: sveti Frančišek je bil bogat človek, ki mu je šlo dobro, imel je vsega na pretek, pa je vse pustil za sabo in začel živeti duhovno življenje. Siddhartha Buddha je bil princ, ki je vse pustil za sabo in se odločil, da je na svetu še kaj bolj pomembnega od materialnih dobrin.
TOLE je iskrena duhovnost, ne pa duhovnosti, ki nadomesti praznino zaradi npr. izgubljenega partnerja.
Kdo od vas, “duhovnih iskalcev” bi bil pripravljen pustiti vse za seboj, takrat ko mu gre najboljše?

To samo nakazuje na sebičnost “iskalca”, ki se loteva raziskovanja “duhovnosti” iz sebičnih razlogov.
O duhovnosti bi se morali spraševati takrat ko nam gre najbolje, ko naš um ni zamegljen z žalostjo, strahom in jezo. Kako se lahko eni vozite v avtih za 100.000€, ko otroci v afriki umirajo od lakote in o tem sploh ne razmišljate? Meni tega vest ne bi dopustila. A resnično morate vse izgubiti, da se boste zavedli svoje sebičnosti? A resnično morate zgubiti partnerja, družino, kariero, itd, da boste razmišljali o sebi?

Večina “duhovnih” ljudi je duhovnih iz sebičnih razlogov, zaradi elitizma in občutka večvrednosti, ter smisla, ki jim da razlog živeti. Jaz ne rabim razloga, niti smisla, da se trudim biti dobra oseba. Večina “duhovnosti” je prevara in slepljenje samega sebe.

Pravo “duhovnost” boste našli takrat ko boste najbolj srečni, ne ko boste na dnu. Le zakaj je profil new-age “duhovnih” ljudi tak: zagrenjena ločena ženska srednjih let, ki živi v bloku z 8 mačkami in išče duhovni smisel…. Ne bom komentiral.

Za primer: sveti Frančišek je bil bogat človek, ki mu je šlo dobro, imel je vsega na pretek, pa je vse pustil za sabo in začel živeti duhovno življenje. Siddhartha Buddha je bil princ, ki je vse pustil za sabo in se odločil, da je na svetu še kaj bolj pomembnega od materialnih dobrin.
TOLE je iskrena duhovnost, ne pa duhovnosti, ki nadomesti praznino zaradi npr. izgubljenega partnerja.
Kdo od vas, “duhovnih iskalcev” bi bil pripravljen pustiti vse za seboj, takrat ko mu gre najboljše?[/quote]

To bi bilo to!

To samo nakazuje na sebičnost “iskalca”, ki se loteva raziskovanja “duhovnosti” iz sebičnih razlogov.
O duhovnosti bi se morali spraševati takrat ko nam gre najbolje, ko naš um ni zamegljen z žalostjo, strahom in jezo. Kako se lahko eni vozite v avtih za 100.000€, ko otroci v afriki umirajo od lakote in o tem sploh ne razmišljate? Meni tega vest ne bi dopustila. A resnično morate vse izgubiti, da se boste zavedli svoje sebičnosti? A resnično morate zgubiti partnerja, družino, kariero, itd, da boste razmišljali o sebi?

Večina “duhovnih” ljudi je duhovnih iz sebičnih razlogov, zaradi elitizma in občutka večvrednosti, ter smisla, ki jim da razlog živeti. Jaz ne rabim razloga, niti smisla, da se trudim biti dobra oseba. Večina “duhovnosti” je prevara in slepljenje samega sebe.

Pravo “duhovnost” boste našli takrat ko boste najbolj srečni, ne ko boste na dnu. Le zakaj je profil new-age “duhovnih” ljudi tak: zagrenjena ločena ženska srednjih let, ki živi v bloku z 8 mačkami in išče duhovni smisel…. Ne bom komentiral.

Za primer: sveti Frančišek je bil bogat človek, ki mu je šlo dobro, imel je vsega na pretek, pa je vse pustil za sabo in začel živeti duhovno življenje. Siddhartha Buddha je bil princ, ki je vse pustil za sabo in se odločil, da je na svetu še kaj bolj pomembnega od materialnih dobrin.
TOLE je iskrena duhovnost, ne pa duhovnosti, ki nadomesti praznino zaradi npr. izgubljenega partnerja.
Kdo od vas, “duhovnih iskalcev” bi bil pripravljen pustiti vse za seboj, takrat ko mu gre najboljše?[/quote]

Odlično napisano.

Moje mnejne je, da je iskanje nečesa višjega s pomočjo neke duhovnosti blodnja skozi meglo..in naprej v meglo….
Ko se ti nakopičijo težave in problemi, ko se ti zarotijo sosedje, sodelavci, žlahta in mož, pa prodajalke v štacuni, pa politiki in norci na cesti….ni smiselno iskati božje, da ti bo pomagalo.

V bistvu moraš samo na novo oblikovati odnos do sebe in do soljudi.

Ko ti je lepo, lahko iščeš in vidiš lepo povsod in v vsakem človeku. Da opazim lep obris planin zjutraj na poti v službo, da se zjočem ob dobri knjigi in nasmejim prijatelju…to je stanje MOJEGA duha, nič ni božjega, ni boga, ni višje sile…to sem samo JAZ!!!

No, pa da ne bomo samo udrihali;

Duhovna rast je doseganje stopnje zavedanja, do stopnje ko se razgradi ego. Posledično takšen človek deluje popolnoma nesebično in altruistično (čeprav ne vedno, še vedno je le človek). Počasi se začenja zavedati prevare, ki ji pravimo družba in realnost, ter jo preseže. Zaveda se, da vsako dejanje, ki ga stori, sproži domino efekt, da ima vsaka beseda potencial uničiti ali spremeniti življenje drugih ljudi na bolje, zato je tudi veliko bolj pazljiv v svojih dejanjih. Začenja se izogibati množicam in črednemu nagonu, ter beži v svoj notranji svet, včasih do te mere, da popolnoma zgubi mentalni stik z zunanjm svetom, čeprav lahko v njej normalno operira, vendar si večina takšnih ljudi tega ne želi, ponavadi se umaknejo v razne samostane ipd.

In to je vse. Ostalo (religija, itd) je stvar dogme in tradicije.