Dokler ga ne vidiš, pa ne piši bedarij tukaj.

Iskreno povedano, nič kar prihaja iz Hollywooda zadnje čase me ne zanima. Industrija se je spolitizirala, ustvarjalnost šla k vragu, takole iz prve se niti ne spomnim kdaj so nazadnje kaj vrednega sproducirali.

Iskreno povedano, nič kar prihaja iz Hollywooda zadnje čase me ne zanima. Industrija se je spolitizirala, ustvarjalnost šla k vragu, takole iz prve se niti ne spomnim kdaj so nazadnje kaj vrednega sproducirali.
[/quote]

Potem v tej temi nimaš kaj pametnega za povedat. Ne vem zakaj sploh si tukaj.

Danes sva si s kolegico ogledali film, mnenja precej razlicna. Ona neizkusena v partnerskih odnosih, mene je ljubezen mojega zivljenja prevarala in pustila na cedilu. Skorajda v celoti sem se lahko poistovetila z Mary. Vzivela in cutila sem prizore Freddiejevega notranjega boja – na eni strani clovek, ki ti je v celoti vdan, na drugi zvezdnistvo, droge, obrazi brez imen in obzalovanj. Ne glede na vse orgije, ljubimce, prisklednike – ob Mary so se mu vedno zasvetile oci, vedno je imel posebno mesto v srcu zanjo. Ampak ona je zazivela naprej, medtem ko je on obtical med drogami, aferami za eno noc, depresijo. Naselil jo je v sosednjo hiso in jo ponoci klical za drink, ceprav ona ze davno ni vec sodelovala. Prizigal luc, ko je bil izgubljen in upal, da bo iz njene hise videl enak odziv. “Kako si mogla?”, ko ga je po dolgem casu nasla in mu povedala, da je noseca, da je zazivela z drugim. To je bilo drugacno obdobje, v 70ih je bilo popularno biti biseksualen, AIDSa se niso poznali. Jagger, Elton, Bowie etc… uradno biseksualni, poroceni, srecni. Ker se izgublja fane s priznanjem, da si gej, ker nobena zaljubljena najstnica ne bo vec kupila plate od homoseksualca.
Film se mi zdi odlicen, ceprav so res prizori orgij spretno posneti… npr. scena v Munchnu, fokus na Freddieju, ki sedi in se depresiven in zamisljen v sede naslanja na ograjo v visjem stuku… spodaj pa izven fokusa gej scene.
Ja, bil je gej in to v casu, ko se niti se ni vedelo za AIDS. Njegova glasba je vecna. Tezek film, ampak prikazuje realnost in zaslepljenost, ki jo prineseta slava in droge.
Pocakajte film o Eltonu, Freddie je bil, po videnem sodec, tabornik proti Rocket manu.

Jaz pa filma ravno zato ne grem gledat. Ker si nočem legende, kot je Freddy Mercury zapomnit po tem, kaj so si o njem izmislili v Hollywoodu. Zato tudi filma Doors nisem gledala. Kar pa sem po nesreči gledala podobnih filmov, sem bila zmeraj razočarana. Legenda naj ostane legenda, ne holywoodska plehkost, zreducirana na PG 13. Kogar Queeni in Freddy Mercury resnično zanima, ima dovolj materiala, ne rabi gledat in poslušat izmišljenega.

Meni film ni bil všeč, sem pa vesel, da drugim je (komur pač je).
Edino mislim, da je tvoj vtis o depresivnem in z drogami zaslepljenem Freddieju napačen. Freddie ni bil depresiven niti zasvojen z drogami niti nikoli ni “obtičal”. Ravno v tem vidim zgrešenost tega filma: Freddie je bil deloholik in bil je popolnoma predan glasbi. Ni “visel v zraku”, ni “obtičal”. Delal je. In to do konca življenja in do konca življenja od sebe dajal prvovrastno glasbo. Tega ne zmore ne depresivc ne zasvojenc. Mene je pri filmu zmotilo ravno to, da so Frediieja prikazali kot “nič posebnega”. Kot da je svoje danes večne komade enostavno pobral z mize in so jin posneli, drugega pa ni vedel početi. Freddie je bil ves čas v pogonu, ves čas kreativen, z mislimi in duhom pri glasbi. Ravno zato ga ne droge (ja, jih je najbrž konzumiral, ampak spet ne kritično veliko) ne spolnost nista pogubila, da bi zafrčkal svoj talent in kreativnost.

Velika škoda se mi zdi, da so film zastavili tako nedomiselno. Krasno komično dramo bi lahko naredili na primer iz njihovega koncertiranja po Japonski enkrat koncem 70-ih, se mi zdi, ko je bil Freddie popolnoma brez glasu, pa je noč za nočjo krakal svoje pesmi na polnih stadionih, ostali v bendu so pa ravno na tisti koncertni turi igrali fenomenalno dobro in na vso moč pomagali Freddieju prebroditi zlom glasu. Kar poslušajte na YouTubu, mogoče še obstajajo zvočni posnetki pod naslovi “Freddie’s worst” ali kaj takega. Film bi lahko prav skozi take epizode prikazal Queenovski delovni etos, Freddiejevo jekleno voljo in brezkompromisnost, moč njihove kolegialnosti, pa še polno priložnosti za komedijo bi bilo in prikaz Freddiejeve globoke ljubezni do Japonske, na primer (zato pa je imel rad kimona). Tako pa je vse prikazano zelo zelo mlačno in omledno.

Ampak mi je vsekakor všeč, da je film všeč, komur je všeč!

Naslov filma?

Potem v tej temi nimaš kaj pametnega za povedat. Ne vem zakaj sploh si tukaj.
[/quote]

Because I can 😛

Iskreno povedano, nič kar prihaja iz Hollywooda zadnje čase me ne zanima. Industrija se je spolitizirala, ustvarjalnost šla k vragu, takole iz prve se niti ne spomnim kdaj so nazadnje kaj vrednega sproducirali.
[/quote]

Res je.

Avtorše in monovska drhal, nič ni žalostno, da je umrl pri 45. Narava je sprevrženo izrojeno nesnago upravičeno in na popolnoam primeren način počistila. Snemajo flma o izprijencu pa lahko le izprijenci sami, v čisto narobe svetu, ki ga imamo.

Meni film ni bil všeč, sem pa vesel, da drugim je (komur pač je).
Edino mislim, da je tvoj vtis o depresivnem in z drogami zaslepljenem Freddieju napačen. Freddie ni bil depresiven niti zasvojen z drogami niti nikoli ni “obtičal”. Ravno v tem vidim zgrešenost tega filma: Freddie je bil deloholik in bil je popolnoma predan glasbi. Ni “visel v zraku”, ni “obtičal”. Delal je. In to do konca življenja in do konca življenja od sebe dajal prvovrastno glasbo. Tega ne zmore ne depresivc ne zasvojenc. Mene je pri filmu zmotilo ravno to, da so Frediieja prikazali kot “nič posebnega”. Kot da je svoje danes večne komade enostavno pobral z mize in so jin posneli, drugega pa ni vedel početi. Freddie je bil ves čas v pogonu, ves čas kreativen, z mislimi in duhom pri glasbi. Ravno zato ga ne droge (ja, jih je najbrž konzumiral, ampak spet ne kritično veliko) ne spolnost nista pogubila, da bi zafrčkal svoj talent in kreativnost.

Velika škoda se mi zdi, da so film zastavili tako nedomiselno. Krasno komično dramo bi lahko naredili na primer iz njihovega koncertiranja po Japonski enkrat koncem 70-ih, se mi zdi, ko je bil Freddie popolnoma brez glasu, pa je noč za nočjo krakal svoje pesmi na polnih stadionih, ostali v bendu so pa ravno na tisti koncertni turi igrali fenomenalno dobro in na vso moč pomagali Freddieju prebroditi zlom glasu. Kar poslušajte na YouTubu, mogoče še obstajajo zvočni posnetki pod naslovi “Freddie’s worst” ali kaj takega. Film bi lahko prav skozi take epizode prikazal Queenovski delovni etos, Freddiejevo jekleno voljo in brezkompromisnost, moč njihove kolegialnosti, pa še polno priložnosti za komedijo bi bilo in prikaz Freddiejeve globoke ljubezni do Japonske, na primer (zato pa je imel rad kimona). Tako pa je vse prikazano zelo zelo mlačno in omledno.

Ampak mi je vsekakor všeč, da je film všeč, komur je všeč!
[/quote]Ne ne, moten sprevrženec pa že ni mogel bit zraven vseh mentalnih motenj , ki jih je imel , še na drogah. To pa res ni možno, ti si bilo zraven njega vsak dan in ga spremljalo.

Nisem še gledala, sem pa brala, da so tisti, ki so mu bili blizu, razočarani, ker je film precej olepšan, ne prikazuje ga takega, kot je v resnici bil.

Ne vem če je to res. Film je nastajal 10 let. Pri scenariju so zelo upoštevali ostale člane skupine in šele ko so se oni strinjali z vsebino, je film prišel ven.
Film ni o Fredijevih spolnih navadah. Govori zgodbo genialnega uma, nerazumljenega v času v katerem je živel, od tod vse njegove frustracije in zmedenost. Ampak sam o vsem tem nikoli ni javno govoril, zato je zelo vprašljivo, kaj je resnica.
Najbolj neumno je brat kritike in si mnenje ustvarit na njihovih temeljih. Film ni slab. Tisti, ki so mislili, da bodo gledali gejevske orgije, so pa verjetno res razočarani.

Jaz pa od vsega začetka imela občutek, da je bil pubec vseskozi (razen na odru) globoko v sebi žalosten. No včeraj sem gledala še eden mimosunek Lars von Triera in bi bilo bolje, da bi magari že drugič gledala Maleka.

Ne vem če je to res. Film je nastajal 10 let. Pri scenariju so zelo upoštevali ostale člane skupine in šele ko so se oni strinjali z vsebino, je film prišel ven.
Film ni o Fredijevih spolnih navadah. Govori zgodbo genialnega uma, nerazumljenega v času v katerem je živel, od tod vse njegove frustracije in zmedenost. Ampak sam o vsem tem nikoli ni javno govoril, zato je zelo vprašljivo, kaj je resnica.
Najbolj neumno je brat kritike in si mnenje ustvarit na njihovih temeljih. Film ni slab. Tisti, ki so mislili, da bodo gledali gejevske orgije, so pa verjetno res razočarani.
[/quote]

Kot sem rekla – ne vem, nisem še gledala. Samo mimogrede sem prebrala, da so bližnji (pa ne člani skupine Queen) razočarani nad mlačno predstavitvijo, kot da je film hotel zamolčati določene stvari in dejstva, da bi ga predstavil v svetniški luči.
Ko si bom pogledala film, si bom ustvarila mnenje, verjetno pa bom “ocenjevala” film, in ne , kako je bil predstavljen, ker človeka nisem osebno poznala.

To je tako, ko film napišejo tisti, ki hočejo prikazat svojo resnico, Freddyja pa itak ni , da bi se branil.

There’s a superficiality to all of it that we’d imagine Mercury would have been appalled by. Bohemian Rhapsody only glances at his racial identity and the complicated feelings and shame he had about that. It only glances at his sexual identity and the complicated feelings and shame he had about that. It only glances at his feelings about masculinity, his genius complex, his drug issues, his relationship to fame. None of these things are erased, but they’re also never dug into. It’s a surface-level treatment that insinuates that these things all had some negative effect on his life, or that he had only tortured feelings about them, which is hardly true at all.

Instead, Bohemian Rhapsody seems mostly concerned with depicting how cool and fun it is to be a rock star, and how bitter the surviving members of Queen seem to be that Freddie, in their view of events, took that away.

As such, it’s worth pointing out that the band’s former manager, Jim Beach, is a producer on the film. Members Brian May and Roger Taylor served as creative consultants, at one point in the process reportedly chasing Sacha Baron Cohen away with their execution of script approval in a way that shifted the attention to them and away from Mercury.
“Mercury’s hard-partying ways, recklessly and shamefully intertwined with his sex life and gay culture, are made out to the be the downfall of the band.”

That’s important, considering all the ways that, as Mike Ryan laid out in his piece for Uproxx, the film “plays dirty pool” with Mercury’s legacy.

If you did not know that all the members of Queen contributed to writing the band’s songs, then Bohemian Rhapsody drills the point so hard you won’t soon forget it. That’s fine. Give credit where credit is due. It’s the foul tone and sanctimony behind how Mercury’s behavior is depicted that redirects the film toward revisionist propaganda.

Mercury’s hard-partying ways, recklessly and shamefully intertwined with his sex life and gay culture, are made out to be the downfall of the band. The rest of the members, meanwhile, are portrayed as upstanding family men who have no patience for such debauchery. “What pisses me off about it is that those three (to be fair, [John] Deacon didn’t have anything to do with the movie) are still around to offer this version of events while Freddie isn’t here to say, ‘Wait a minute, what about the time you did such and such,’” Ryan writes.

The last act of the film shows the band breaking up because Mercury makes the greedy decision to pursue a solo career. Here’s the thing, though. As Ryan writes, there is no record of the band ever breaking up. When Mercury’s solo career stalls, the movie shows him going back to the band with his tail between his legs, begging for them to reunite and play the Live Aid show. Again, not only is there no record of that happening, it also inexcusably omits the fact that Roger Taylor released two solo albums and Brian May released one before Mercury ever did.

It’s more celluloid chastising of Freddie Mercury.

Ne vem če je to res. Film je nastajal 10 let. Pri scenariju so zelo upoštevali ostale člane skupine in šele ko so se oni strinjali z vsebino, je film prišel ven.
Film ni o Fredijevih spolnih navadah. Govori zgodbo genialnega uma, nerazumljenega v času v katerem je živel, od tod vse njegove frustracije in zmedenost. Ampak sam o vsem tem nikoli ni javno govoril, zato je zelo vprašljivo, kaj je resnica.
Najbolj neumno je brat kritike in si mnenje ustvarit na njihovih temeljih. Film ni slab. Tisti, ki so mislili, da bodo gledali gejevske orgije, so pa verjetno res razočarani.
[/quote]

Saj v tem je bil problem . da si upoštevali ljudi, s katerim Freddie ni bil v najboljših odnosih. Predstavljaj si, da bi o tvojem življenju govoril nekdo, s komer si si prišel v navzkriž. To je ta film. Zato ga jaz ne bom gledala.

orgije z moškimi so mu prinesle aids in prezgodnjo smrt

[/quote]

Ma ja, sprevrženost se idolizira le v čisto narobe svetu ljudi z izrojenim umom, narava pa pravično naredi svoje.

Saj v tem je bil problem . da si upoštevali ljudi, s katerim Freddie ni bil v najboljših odnosih. Predstavljaj si, da bi o tvojem življenju govoril nekdo, s komer si si prišel v navzkriž. To je ta film. Zato ga jaz ne bom gledala.
[/quote]

S kom pa si je prišel navzkriž? Kako pa ti to veš? Ker je nekdo to rekel, napisal? Ja, to pa je edina prava resnica, haha.

Saj v tem je bil problem . da si upoštevali ljudi, s katerim Freddie ni bil v najboljših odnosih. Predstavljaj si, da bi o tvojem življenju govoril nekdo, s komer si si prišel v navzkriž. To je ta film. Zato ga jaz ne bom gledala.
[/quote]

Ne vem, če je ravno tako, sicer pa bi največ znali povedati njegovi člani iz ekipe, kolk je ta film resničen.

Ne vem, če je ravno tako, sicer pa bi največ znali povedati njegovi člani iz ekipe, kolk je ta film resničen.
[/quote]

Pa saj oni so povedali, oziroma sodelovali pri filmu. Samo Freddy ne more povedati svoje verzije o sebi … saj ravno v tem je problem.

Hvala za objavo tega.

Faking Holiwud…

Pa saj oni so povedali, oziroma sodelovali pri filmu. Samo Freddy ne more povedati svoje verzije o sebi … saj ravno v tem je problem.
[/quote]

Mislim, da to ni problem, saj če so bili taka ekipa, ga gotovo spoštujejo in so naredili film tako, kot da v njemu ni laži. Če pa ti misliš, da bi edino Freddy napisal resničnega, pa se hudo motiš. Tudi on bi lahko prikril zadeve, o katerih ne bi želel, da se diskutira.