Film o Freddiju Mercuryju in homoseksualne orgije
https://www.theguardian.com/century/1990-1999/Story/0,,112639,00.html
V casu Live aida pa se ni imel diagnoze, testiral se je pozneje, tako da tudi to v filmu ne drzi.
Ni bila Freddijeva spolna usmerjenost in spolno življenje ter posledica tega Aids, ampak njegova glasba. Tudi sam si je želel, da ostane v spominu poslušalcev po svojem delu in ne po drugih zadevah. Pri nastanku filma so sodelovali tudi člani skupine in so to njegovo željo dobro poznali, saj jo je skupini razkril še pred smrtjo. Pri njemu je bila največja posebnost razpon njegovega glasu, dosegal je višine, ki jih marsikateri pevec še danes ne dosega, bil je pevski talent. Mislim, da je bilo v filmu lepo prikazano vse v pravi meri in nikakor se mi ne zdi, da bi bila biseksualnost ( všeč so mu bili moški in ženske) zamolčana ali premalo poudarjena. Kar se tiče Aidsa so bili to časi, ko je bila ta bolezen v tistih časih nova in epidemična med homuseksualci, takrat ni bilo pravega zdravila, da bi se dalo s to boleznijo dolgo živeti in je bila ta bolezen smrtna obsodba, ampak to ni bilo bistvo tega filma.
Ni bila Freddijeva spolna usmerjenost in spolno življenje ter posledica tega Aids, ampak njegova glasba. Tudi sam si je želel, da ostane v spominu poslušalcev po svojem delu in ne po drugih zadevah. Pri nastanku filma so sodelovali tudi člani skupine in so to njegovo željo dobro poznali, saj jo je skupini razkril še pred smrtjo. Pri njemu je bila največja posebnost razpon njegovega glasu, dosegal je višine, ki jih marsikateri pevec še danes ne dosega, bil je pevski talent. Mislim, da je bilo v filmu lepo prikazano vse v pravi meri in nikakor se mi ne zdi, da bi bila biseksualnost ( všeč so mu bili moški in ženske) zamolčana ali premalo poudarjena. Kar se tiče Aidsa so bili to časi, ko je bila ta bolezen v tistih časih nova in epidemična med homuseksualci, takrat ni bilo pravega zdravila, da bi se dalo s to boleznijo dolgo živeti in je bila ta bolezen smrtna obsodba, ampak to ni bilo bistvo tega filma.
[/quote]
Dj, dj, če bi bil bisex, bi živel z Austinovo, imel z njo familijo, otroke,ne pa, da je živela v bazenski hišici.
Je pa popolnoma res, da njegova usmerjenost ni pomembna, pač pa kar je zapustil v glasbi.
Samo, treba je s tem še dodatno zaslužiti.
Meni se pa zdi, da če je že film o neki resnični osebi, naj bo v njem resnica!
[/quote]
Glede na to, da je resnic toliko kot ljudi, je to skoraj nemogoče naredit. Pa tudi, če bi že, je še vedno ne bi vsi tako dojemali. Eni bi še vedno videli laži ali pa izmišljotine itn.
Vem, da je mnogim nesmrten, no, meni ni bil všeč že živ ne, mrtvega se pa tudi ne spominjam z neko veličino. Nekaj komadov bi mi bilo všeč, ampak njegovega glasu res nisem prenašala. Bowie, Clapton, Hutchence, Prince in še bi jih naštela, ki so nesmrtni meni. Mercury edino v duetu z Montserrat, pa še to zaradi nje. V bistvu njegove najboljše komade so gradili dueti, recimo under pressure bowie poseka sto na uro.
Sicer pa ni bistveno, da se avtobiografija vrti le okrog njegovega seksualnega življenja.
Ni samo fu*al, ali zakaj bi se le na to osredotočali? 🙂
Glej, kako ljubko, mucke je imel rad:
[img]https://www.irishcentral.com/uploads/assets/resized_MI_resized_Jim_Hutton_Freddie_Hutton_YouTube.jpg[/img]
Ja kaj pa bo peder je bil, vsak moški ima v guzi g točko in je sposoben doživljati analne orgazme. Narava dela svoje. Ne bo prenašal neke hipergamične, solipstične in briffaultove koze z zajdealskimi froci. Je pa bil neuravnovešen, ker se je moral skrivat in potem je pač udarjalo ven z raznimi orgijami s podobnimi neuravnovešenimi moškimi, ki se morajo skrivat. Pa spolne bolezni so domena tudi pseudo heteroseksualnih zvez.