Pri nas je tako, da je otrok star 8 let. Trenira 2 x na teden po 1.5 in ob sobotah ima tekme.

Midva se menjava na teden dni, en teden ga vozim jaz in takrat prideva z otrokom domov ob 18.30. Mož ta čas pripravi kaj za pod zob, uredi druge zadeve, včasih pa le lenari ali spi. Drugi teden je obratno, ponavadi kaj skuham, poberem cote ipd, včasih pa bluzim do večera.
Na vse tekme ga vozi mož, ker ga tekme zelo zanimajo, enkrat je šel s kombijem od kluba, ker sva z možem neko soboto šla na en pogreb.

Ko bo star 15 let, bo hodil sam. Zaenkrat ga vozim 15 km v eno smer. Meni ni tako težko. V tistem času, ko ima trening, grem jaz v bližnji Mercator, ali čebljam po telefonu, včasih pa celo dremam pred telovadnico ….

S treniranjem je začel v vrtcu, no – kvazi treniranje, bolj usmerjanje v šport, intenzivno od 1. razreda dalje…..

Ne vem, kolikokrat na teden v 10 letih imaš stvari za uredit na kakšnem uradu ali kar naprej viset v trgovini…..
Na koncu izpade tako, da otrok srečno trenira nekaj, naj mu bog požegna, mati zvečer mu kuha hrenovke in argo juhe ….. vse za zdravje. No, razen, če kuhanje prevzame babica… O tem smo že enkrat debatirali.

Mati naj ga vozi, če hoče in če noče, naj ga ne vozi. V bistvu ne vem, zakaj ji vsi nekaj pamet solite. Če jo je zanimalo naredit anketo med ljudstvom je ugotovila, da eni otroke vozite, drugi ne. Eni in drugi otroci so čisto srečni in zadovoljni, zrasejo v ok ljudi. Otroke se lahko nauči reda in discipline tudi s čim drugim, ne samo s treningom 30 km stran.

Moja je pa stara slaba tri leta in jo trikrat na teden popoldan vozim na razne terapije (dopoldan je v razvojnem vrtcu, midva z možem pa v službi). Če smo pa doma, pa se moram veliko igrati z njo, ker moram njeno igro usmerjati po navodilih terapevtov, je ne morem kar pustiti s kockami, recimo, kot zdravega otroka. Skratka, zgodaj vstajam in pozno grem spat, ker večino gospodinjskih stvari naredim takrat, ko dete spi, ker tistih par ur, ko smo skupaj, se ali voziva okrog ali pa ‘delava’ skupaj. Pri dveh letih in pol je proti pričakovanjem zdravnikov shodila in sem srečna. Sicer hodi čudno, ima težave z držo in ravnotežjem,a stanje se izboljšuje. Računam, da bo čez par let lahko hodila na ‘navadne’ športne aktivnosti in morda tudi v glasbeno šolo. In jo bom z veseljem peljala. Ko imaš otroke, gre čas zanje, tako ali drugače. Saj hitro odrastejo, in potem imaš spet več časa zase. Poznam tudi druge dobro organizirane starše, ki med treningom svojih otrok ali opravijo nakupe ali pa sedijo v avtu in berejo knjigo. Ena redkih priložnosti, da kaj prebereš.

Te pa popolnoma razumem, da ne moreš vsega svojega časa nameniti enemu otroku. Lahko pa ga manj nameniš gospodinjstvu in več otrokom. In mož se mora vključiti v to razporejanje. Za prevoz, če je le možno, lahko kdaj porabiš kakšno babico ali dedka. Bi pa tudi meni odletel pokrov, če bi si mož nekaj zamislil in pri tem kar sam od sebe računal name, da bi to speljala.

Prepišita vse tri na hokej.
Ali še bolje, prodajta hišo in kupita stanovanje v Ljubljani. Tako bo vse pri roki.
Ko boš imela drugega Kopitarja pri hiši, se mi lahko prideš zahvalit za nasvet.

Smo iz Kamnika, kjer je odbojka cez vse. Imava 3 hcere, starejsi dve obe trenirata, mlajsa je pa se premajhna. Do telovadnice imata 20 minu pes, treningi so vec ali manj vsak dan z izjemo tekmovalnih dni. Ce je tekma, klub najame avtobus ali kombi in grejo.
Midva nimava s tem nic, le poloznica pride vsak mesec. Si ne predstavljam, da bi frajli vozila na trening.
Naj izbere tisto, kar je trenutno dostopno, ko bo dovolj samostojen, pa naj gre v hokej, ce bo se zelja.

Pri nas nikoli ne jemo argo juh ipd, hrenovke pa po izrecni želji 1x na 3 mesece. Babica pa je doma 100 km stran, tako da tudi od nje ni pomoči.
Z dobro organizacijo se da porihtat zadeve, ampak če je za to volja. Če tega ni, tako kot pri avtorici, potem se tega ne gre.
Sploh pa ne vem kaj je sploh bilo bistvo prvotnega posta, saj je že itak sama povedala, da malega ne bo vozila. Če je želela potrditev od drugih, da dela prav, potem njena vest ni čisto 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, da počne prav, ampak čaka, da ji drugi pritrdijo. Nasprotnih mnenj pa tako ne posluša, ker se je že odločila Torej?

Jaz sem dolga leta vozila vsakega na svoj konec in priznam, da sem se voženj preobjedla. Danes se vozita pretežno sama, ko je toplo, s kolesom cca 10 km daleč, ali vsaj v eno smer z busom, vmes se vsaj občasno pokombiniramo tudi z drugimi starši. Ne vem, kako sem zdržala prej, ko sta bila premajhna za kolo ali bus in sem ju vedno vozila sama. Zato te po svoje razumem.
Po drugi strani pa … starejši otrok ima v klubu otroka, ki ga starši vozijo štirikrat ali petkrat na teden 30 km daleč, za 1,5 ali dve uri. Sem se že ponudila, da bi s petka na soboto kdaj prespal pri nas, da staršem ne bi bilo treba oba dneva hoditi v naš kraj, pa so rekli, da jim ni težko. Drugo leto bo začel trenirati še njihov mlajši otrok in bodo menda vsak dan delali toliko km, včasih tudi dvakrat, ker se jim ne bo splačalo čakati toliko časa. Vsa čast jim, jaz ne bi!

Če si le malo iznajdljiv in spreten v kuhinji, ni nobene potrebe za argo-juhe in hrenovke, se da hitro pripravit zdrav in hranljiv obrok.

Vse je stvar prioritet. Nekateri ljudje so za svoje otroke pripravljeni žrtvovat vse iz različnih nagibov. Najbolj bolan je tisti, ko na otrokih skušajo uresničevat svoje neuresničene sanje. Večkrat videno, ko so se zlomljeni otroci upirali, starš pa kar teral.
Moja prioriteta je otroku pokazat čimveč plati življenja, da bo imel široko izbiro najti tisto, kar ga bo veselilo. Od športa do fizičnega dela in kulture ter vsega ostalega. Pri tem pa želim živeti tudi lastno življenje. Zlat starš si, ko otroci ob tebi čutijo sprejetost in ljubezen, tudi če jim kdaj spodrsne. In tu nima veze, a ves svoj čas posvečaš letanju s treninga na tekmo in nazaj.. jaz bi ob tem trpela kot žival.. a se temu upreš in rečeš, da hočeš živet ritem po tvoji meri, otroci naj se pa naučijo živet brez satelitov, ki jim bojo na voljo 24/7.

joooj, dejte no še enga ali dva otročka naštimat pa bojo rešeni vsi problemi

Če si le malo iznajdljiv in spreten v kuhinji, ni nobene potrebe za argo-juhe in hrenovke, se da hitro pripravit zdrav in hranljiv obrok.[/quote]

Seveda. Do štirih, petih v službi, potem ajd na trening, ob osmih, pol devetih doma, potem pa je mati ravno prav spočita za pripravo hitrega, zdravega in hranilnega obroka za naslednji dan. Ne vem, a eni nimate službe/otrok, ali ste že pozabili, kako je to, ali pa ste super mame z 48-urnim dnem. Najbrž to, zadnje. Jaz pa priznam, da tega nisem sposobna. In če bi mi kdaj ostalo pol ure prostega časa, bi se usedla na kavč in brala knjigo, ne pa razmišljala, kako bom otrokom omogočila še in še obveznosti, ki jim že itak iz ušes ven gledajo. Ko je treba pa en plakat za šolo spacat, se pa oglašate tukaj, kako je šola dandanes zahtevna.

Meni se to zdi novodobno suženjstvo. To absolutno predajanje otrokom in njihovim potrebam, ker da si drugače slab starš. Da si 8 ur ali več v službi, nato tečeš domov in vlečeš froce na neke treninge, nato tečeš domov, živčen. Divjaš po cesti, blendaš, prehitevaš. Razen seveda, če imaš samo enega otroka, potem lahko dremlješ pred klubom in ti nič ne manjka. Kao. Nimaš svojega življenja, 15 ali več let ti gre: vstat, na hitro na skret, služba, domov, froca v avto, froca iz avta, froca v avto, froca iz avta, domov, hitro na skret, spat. Vsak dan. Po 15 letih ugotovite, da ne veste niti, s kom ste poročeni, ali da ta drugi naskakuje vse sosede, ki so prilikom sile bolj sproščene in imajo več časa.

To je neki amerikanizem. Kar pa je slovenska mati cankarjanska popolnoma spregledala je, da v Ameriki to počnejo ženske, ki so doma, v službo ne hodijo. Sem precej po svetu hodila in vam povem, da tudi po Evropi veliko mater doma sedi, niso v službi in se imajo čas tako razdajat otrokom. To je njihova naloga, služba, če hočeš.

Tiste, ki hodijo v službo, vam povem, nimajo tega časa in njihovi otroci si ne morejo tega špogat, razen, če jih vozijo varuške in au-pair.

Pri nas pa kar mati, knede. Je super mati, super žena, super menedžerka, vse super. Smo pa najbolj živčen, razrvan narod daleč naokoli. In dejstvo, ki ga sami tukaj na forumu poudarjate, da nam najslabše gre. Nismo v vrhu sveta po pameti, iznajdljivosti, zaslužku per capita.

Kako to, ko pa se naše matere tako razdajajo za nas? Saj bi morali vsi odrasti v neke CEO Coca-Cole ali Appla.
Kajti odgovornosti se lahko otrok nauči samo tako, da te mati vozi dneve ven in ven po treningih. Tudi srečni so menda samo taki otroci.

Imam isto tri otroke. Pri prvih dveh ni bilo nobenih problemov – vsak en inštrument po svoji izbiri in isto en šport. Glasbena je šla max. na roko, da sta imela inštrumente približno hkrati, isto NOG. Od športa sta se oba vpičila v plavanje, ker sta narazen samo 16 mes, sta bila v isti skupini. Zakon. Brez kakih tekmovanj in ne vem kakšnih priprav, 2 x letno športni tabor med počitnicami in čao, saj kot družina dosti potujemo in se ne mislim prilagajat nekim treningom ipd foram, že tako družina ni nič skupaj. Potem je prišla pa tretja, diametralno kontra od svojih bratov. Od vekomaj uspešna pri vsem, že v vrtcu so jo vabili ne vem kam vse in ona je vse vzela in vse furala. Otrok z enormno energijo in tisoč talenti. V Glasbeni ne le sprejeta, povabljena k vpisu, hodila 1. leto na 2 inštrumenta, od športa bi vse, od gimnastike do karateja – noro. Čist nam je sesula družinski mir. Potem smo jo zabremzali – izberi EN inštrument in EN šport, ker te ne bomo odstopili klubom in šolam, da te bodo furali po svoje. Zelo se je jezila in zelo težko izbrala, ampak letos, 3 leta kasneje, se je pokazalo, da smo imeli prav. Nismo se sicer ognili tekmovanjem, ne pri inštrumentu ne pri športu, ker je pač izjemna.Nimam jajc otroku, ki je res uspešen rečt, da zaradi mojih principov ne bo šel na nobeno tekmovanje. Ampak sva se z možem zorganizirala, da greva z njo na izmeno in tudi tekmovanja izberemo sami skupaj s profesorico oz. trenerjem. Večja dva nista nikoli izrazila želje po kakih tekmovanjih, sta v neki zlati sredini, gresta na kako lokalno tekmo in to je to. se jima ne da preveč, sta raje na igrišču z mularijo. Kadar so tekmovanja v kakih zanimivih krajih, gremo vsi, ne gremo pa vedno vsi na njena tekmovanja. Fanta sta v letih, ko ju violina ne zanima pretirano 🙂 in gresta tisti čas počet kaj drugega oz. se vedno skupaj odločimo, v kaki postavi bomo nekam šli. Ni pa vedno vse preprosto, ampak to moraš v trenutku, ko se za otroke odločiš, tudi upoštevat. Če naj se otrok razvija in krepi svoje talente, moraš kot starš tudi kdaj marsikaj potrpet. Seveda do neke mere. Je pa tko – naši so zdaj 9, 13 in 14 in moram rečt, da je tamala poper na kubik, zelo hitro je znala sama z busom kamorkoli (ne živimo v LJ, ampak v večjem slov. mestu!), ker je vedela, da je vsepovsod ne moremo peljat. Vozimo jo zdaj samo še izjemoma, redne obveznosti že več kot leto dni obleze sama. Večja dva sta tudi okoli 10. leta že sama hodila na treninge in v glasbeno. Pač, otroci niso paketi, ki sami ne znajo nikamor. Razen, če starši to iz njih naredijo. V glasbeni gledam 12, 13, 14 let staro mularijo, ki jih tastari še vedno dostavljajo do vrat in jih pred vrati pobirajo, 3 korake stran pa ustavi lokalni avtobus, ki vozi na 20 min. Torej??

Išči kompromis in NE postavljaj ultimatov. Ne zapiraj vrat otroku. Vsi tisti, ki predlagate naj otrok namesto enega izbere drug šport – meni je to bedarija na kubik! Če nekoga veseli en šport, ne more nek povem tretji šport biti zamenjava! Če imate vi veselje do kolesarstva, zakaj se raje ne odločite za tek na smučeh – je cenejši, lažji, pa klub imate … halo?! Če ima otrok veselje do kitare, naj igra kitaro, ne pa sax, ker je tam slučajno še prostor! Seveda pa velja – kar si vzel, to pelji dalje! Ne danes to, jutri ono, ampak kolikor poznam otrok, vztrajajo pri eni stvari, če jih le doma vsaj približno podprejo. Pri večih otrocih pa nikoli, never ever, nisi do čisto vseh čisto enak, kdor to trdi, flanca. Enemu nudiš na enem področju več, drugemu pa na drugem, je pa zelo pomembno, da odločitve, ki vplivajo na vse, sprejemate VSI. Tudi otroci!

Oprosti, saj si lepo napisala, ampak avtorica živi na vasi, nima busa. Otroka je treba peljat.

Moja ima tako dejavnost, da do tja bus na pripelje. Živimo tudi na vasi, nimamo busa. Jo je pač treba peljat, ane. To še ne pomeni, da smo vsi smotani starši.

Tudi če bi ga imela, v 1. razredu otroka vseeno ne moreš kar tako fliknit na bus. Leto vsaj ga kar lepo voziš. Ali bus ima ali ga nima, ne vem, ampak z LJ je okolica dokaj dobro povezana.

V grobem je tako: starši, ki otrok nimajo samo za to, da jih pač imajo, najdejo način, da otroku nekaj – ne vse, kar se zmisli!!! – omogočijo. Tudi, če sami malo stisnejo zobe. Starši, ki imajo otroke pod silo razmer, bodo vedno našli razlog za to, da bodo za otroka naredili samo nujni minimum. Pa ne mislim niti avtorice niti nikogar drugega konkretno – ampak vedno so starši, ki jim je čisto vse odveč in starši, ki otroku s svojo uslužnostjo že dobesedno škodijo. Vmes je pa veliiiiiiiiiko prostora…

Jaz bi se pri avtorici najprej vprašala, ali otrok sploh zna drsat. Kako dober je pri tem. Kako spreten je pri drsanju. Hokej tudi ni najcenejši šport – zahteva kar občutna finančna sredstva in je fizično ZELO naporen šport- Se otrok tega zaveda? Ne vem, čez poletje in počitnice obstajajo razno-razni hokejski tabori, pa naj gre mulo najprej pogledat, kako to v reali izgleda. Če ni res nek rojen hokejista, ga bo minilo v parih dneh, verjemi. Samo po mojih izkušnjah, otrok najbolj tišči tja, kjer mu nekaj vnaprej prepoveš.

Sem bila na istem kot ti. Sem vozila, vozila in vozila, dokler ni hodila sama.
Šport, ki ga je izbrala (in ga ni treniral noben, ki ga je poznala, mi nismo navdušeni nad njim, ni gledala…) je zahteval veliko odrekanja, saj so vsakodnevni treningi oz. treningi 2x dnevno bili kmalu na “sporedu”, družinsko življenje se je popolnoma tekom let spremenilo, priznam. Je pa večkratna državna prvakinja, ki ji je šport omogočil štipendijo na univerzi v ZDA, kjer zdaj pridno študira in seveda trenira še naprej in “žanje” uspehe.
Mož je bil najprej proti, z uspehi pa se je to spremeilo. Omogoči otroku, potem boste pa videli naprej.

Imaš prav- Mulc naj gre na dejavnosti pri katerih bo samostojen, saj bistvo vsakega treninga je disciplina dobra organiziranost in samostojnost. In na tvojem mestu sicer nisem, dam ti pa prav, da ne bi cele popoldneve taksirala mulca sem in tja. Res ne.[/quote]

Smilita se mi, obe.

Sem mama, ki z veseljem taksira svoje otroke že 6 let na hobije, ki so si jih sami izbrali in jih z veseljem obiskujejo, hodijo tudi na tekmovanja in so veseli, ko so nagrajeni tudi s kolajnami, priznanji, nastopi. Mi smo veseli v prvi vrsti, ker so otroci, veseli, nasmejani in zadovoljni, ker lahko gojijo hobi, ki so si ga želeli in sami izbrali, ne pa nečesa, kar bi odredili starši, ker je blizu, pri roki, cenejš in bolj na komot za starše… Samo toliko

Iskrene čestitke! Ker ste uspeli stopiti iz kalupa slovenceljstva, ker ste si upali poiskusiti in ne početi enako kot ostali, ker ste tvegali kljub nekemu tradicionalnemu slovenskemu prepričanju, da je treba otroka prepričat, da naj izbere raj kaj drugega, ker bo bolj komot in ugodno za starše….
Vse to ste seveda storili za dobro otroka. Vse dobro hčerki in tudi vam še naprej! To je za vas kot starša že velika zmaga, da ste svojemu otroku uspeli nuditi toliko, da že žanje uspehe in sadove svojega vloženega dela in truda. Tudi jaz vem, smo v precej podobni situaciji 😀

Avtorica jaz ti dam čisto prav- pri nas je bila pred leti ista situacija- prav glede hokeja, pa se nismo odločili prav zaradi časa, ki bi ga morali nameniti temu- 3-4x trening , tekme za vikend,

ne uvidim zakaj smo slabi starši tisti, ki ne podredimo vsega svojega življenja in časa SAMO otrokom, zgoraj ena piše kaj vse je pridobila na smučarskih treningih – in ima zlata starša, ki sta neomejeno časa in denarja namenila otrokoma-

jaz pa mislim, da zato, ker sem starš še ne pomeni, da se moram odrečt vsem mojim dejavnostim- pri nas imamo velik vrt, vsak dan kuhamo… tudi hobije sva obdržala, seveda pa je zdaj zanje več časa kot pri majhnih otrocih,
saj smo otroke tudi veliko vozili, ampak v bližino našega kraja, kar je še vseeno veliko manj obremenjujoče-

danes imam dva odrasla otroka, oba se ukvarjata z glasbo ( ljubiteljsko), sin rekreativno trenira dva športa, hči je predana prostovoljka,
imata veliko prijateljev in ostalih dejavnosti in sta zelo malo na el. napravah,

tako da mislim, da sva svojo vlogo kot starša čist solidno opravila in ne vidim, kaj neki bi bilo bolje, če bi vse popoldneve preživela za volanom in v čakanju?????

s tem, da profesije v športu svojemu otroku niti najmanj ne želim, ker vem marsikaj, kar se dogaja…

A je fora v očetu in mami?
A se gre za mamino in fotrovo komoditeto?
A otrokom je dovoljeno samo tisto, kar je enostavno in ne obremenjuje staršev?
Se pravi, ni pomembno, kaj je otroku všeč, važno da starš nima s tem dela?
Na kratko – mulc, bod vesel, da si živ! Nimaš se mi kaj sprdavat, kaj bi rad in kaj te veseli! Bod vesel, da sploh kaj imaš!

In btw -a žena je v službi pri možu al kaj, da si to medsebojno ukazujeta, kaj kdo mora? In trmarita, kaj kdo ne bo!
A fotr je pa opravil ko je šlic zapel?

Podn! Še dobro, da ne jaz in ne moji otroci nimamo/nimajo takih staršev.

Neumno razmišljanje… a ti veš, da se določeni športi morajo pričeti trenirati čimprej, še predno se razvije dokončna določena koordinacija in motorika in da je kasneje, po tvojem čez par let, lahko že prepozno in ne gre več v pravi smeri tako, kot bi lahko šlo par let prej? Pa ne ciljamo v neko vrhunsko in profi treniranje že na samem začetku. Gre pa v prvi vrsti tudi zato, da otrok dobi sposobnosti in zmožnosti organizacje in organiziranosti svojega prostega časa da si zna določiti prioritete – poleg šole je preko redno treninranega športa, hobija to najlažje.

Jaz ti dam čisto prav. Sedemletnik se bo v mladosti še 3x premislil. Sem pa tudi sama mama in te popolnoma razumem, kaj to pomeni popoldne stran vržt. Da je pa to vsak drug dan, se pa ustrelim. RAZEN če gospod tiste dneve prevzame kuharijo, posodo, pranje, likanje, sesanje, pomoč pri nalogah ipd. V tem primeru bo to zate počitek :)[/quote]

niso vsi enaki – odvisno je tudi, kaj ima otrok v genih ( vztrajnost, voljo, željo) in kakšen zgled ima tudi doma in kako naravnane so debate okrog tega, ki jih tudi posluša in sliši doma med staršema. en moj otrok redno trenira en hobi že od 6 leta, eden od 8. Oba vztrajna, uspešna, saozavestna odlično organizirana…. Kot mama sem jima na voljo za “taksiranje” ko je to potrebno že 5 let…. Pred tekmovanji so treningi tudi po 7x tedensko, po 5 ur dnevno, tudi do 20. ure med tednom. Z veseljem – ker so nasmehi na obrazu nas vseh, Vedno, ikoli otrokom ne pčitam in ne mečem naprej svojega “žrtvovanja” in taksiranja. Enemu od otrok je letos upel preboj med najboljše v državi in gre lahko že na evropska in svetovna tekmovanja. Njegova želja, njegova volja, veselje – ker je garač, je za svoje delo rad tudi nagrajen. In verjamem, da bo v življenju dobro slalomiral, ker mu tudi na drugih področjih uspeva z delom lastnih možganov, brez težav. Želi si tudi na študij v tujino, s pridnim delom in dobrimi rezultati mu bo to zagotovo uspelo. prav tako tadrugemu, neodvisno od prvega – nista rivala.

Me ne čudi, da je v Sloveniji tako, če pa vsi tako po slovenceljsko razmišljate.

Pri nas imamo odlične izkušnje z veslanjem, za ta šport lahk ootrdim, da je motorično in razvojno konstitucijsko odličen za mlade dečke – pozimi suhi treningi na eliptičnih veslačih, tudi turnirji, za zabavo, ekipno, takoj ko je možno na vodi. Stik z naravo, pomirjujoč zvok vode kljub včasih ponavljajočim se gibom. Telo se pa tako razvije, da to ni res 🙂 In to v prestolnici, ne na Bledu 🙂 Ga vozimo, 20 km tja in 20 nazaj – tudi 4x tedensko…. že nekaj let. Otrok presrečen, ker si je ta hobi lahko izbral sam. Nikoli ni pomislil, da bi zamenjal za kaj drugega.

Jaz bi rekla, naj sin proba. Dvomim, da bo imel že kar na začetku 4x tedensko trening in vsak vikend tekmo, pa tudi jaz osebno ne bi pristala na to, da 7-letnega otroka iz nule porinejo v tak sistem polprofesionalnega športa. Naj se najprej pokaže, če mu je sploh všeč in če ima ene osnovne predispozicije, preden cela familija začne računat na štipendijo na ameriškem faksu in olimpijske kolajne.

Potem bo pa treba najt en kompromis. Tudi velecenjeni gospod mož bo moral svoje nepredvidljive službene obveznosti prilagodit temu, da ima vrhunskega športnika doma, če bo hotel imet vrhunskega športnika doma. Vse se da, če se hoče, ampak ne na način, da se eden na pol pretrga, drugega se pa stvar sploh ne dotakne.

Si pa ne morem, da ne bi. Če že hočete stopit ven iz slovenceljske mentalitete, je del tega tudi zavest, da nisi priklenjen na rodno grudo. Če imaš 30 kilometrov do službe in se potem še popoldne voziš 30 kilometrov nazaj v isto smer iz kakršnega koli razloga, bi bilo mogoče smiselno razmislit o selitvi nekam tja v bližino.