leeellee, komentar na zadnji odstavek: ni šans, da se preselim nazaj v Ljubljano, mi je bilo 30 let življenja tam dovolj- mir, ptičje petje, zasebnost periferije, prijaznejši ljudje s prijaznim odnosom do soljudi, nobenega smoga in megle odtehta brez težav vožnjo otrok na treninge na tisti konec v klub. Aja, službe pa nimam v prestolnici, delam iz domače pisarne ko je potrebno grem pa na teren. Vse stvar organizacije in prilagoditev urnikov, pa smo vsi zadovoljni in brez slabe volje. Nikoi se pa nisem štela med tvojo omenjeno slovenceljsko mentaliteto. Že zato ne, ker se je tudi struktura ljudi v Ljubljani spremenila ( priseljenci).

Hm no, kot nekdanja sportnica(zelo aktivna, pa me na sreco ni bilo treba starsem prevazati naokoli) priznam, da nisem najbolj navdusena nad nekim profesionalnim ukvarjanjem s sportom. Rekreativno je super, da pa je celo zivljenje otroka in posledicno tudi familije podrejeno samo temu? Ne, hvala. Pa stipendija v Ameriki gor ali dol. Ker resnici na ljubo vec kot 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} teh ‘perspektivnih’ otrok potem ostane kje? V Ameriki ze ne. Prej so pri poznih dvajsetih ze takorekoc invalidi s stevilnimi poskodbami. Situacija se lahko v momentu spremeni, ko pride do kaksne poskodbe(kar pa danes ni redko), zato vse staviti na sport ni ravno pametno. Super, ce otrok lahko nekaj trenira, ampak tako, da to ne pomeni, da je cisto vse podrejenu temu. Po moznosti se celo samo enemu otroku, ostali pa so kaj? Manj vredni, ker po njihovo ne more biti nic? Do stipendije v tujini se da pa priti tudi drugace, ne samo s sportom. Vsaj tu se na sreco nismo na ravni crncev v Ameriki, ki pridejo samo tako ven iz geta.
Kar se pa tice starsevstva – ni tako redko, da so najbolj zagreti za raznorazne treninge ravno tisti starsi, ki se ne znajo/nocejo ukvarjati s svojimi otroki, pa jih raje porinejo v nek klub. Ti tudi taksno taksi sluzbo vzamejo v zakup, samo, da imajo mir pred otroki.Zalostno, ampak res pogosto videno oz. doziveto. Da si ti otroci najbolj problematicni na treningih najbrz ni potrebno posebej poudarjati.
Skratka – ukvarjanje s sportom-absolutno da, samo po pameti(otrok in starsev). Predvsem pa starsi ne izzivljate svojih ambicij na plecih otrok! Vecina jih ne bo Kopitarjev, Mazetk, Mankocev, Copov, Oblakov….In prav je tako – naj imajo raje bolj normalno otrostvo in bolj zdravo telo tudi pri tridesetih!
Za rekreativno ukvarjanje z drsanjem in celo tekmovanje v kaksni ligi pa je dovolj, ce se tega naucis tudi kasneje. Preverjeno!:-)

Ne vem, a resno mislite ali kaj? Zato, ker se mali ukvarja z nekim športom, bom prodala hišo in se selila na drug konec, da bom bližje klubu? In potem, ko bo zamenjal klub, bomo spet kupili kje drugje. Pa potem bo še ta drugi otrok hodil v kakšen krožek, ki pa ne bo blizu temu klubu, bomo kupili dve hiši, ena bo blizu enemu krožku, druga pa drugemu.

Kakšne nabijate. Ma res no. In to naj bo dokaz neslovenceljnosti? Ravno to je dokaz slovenceljnosti, ideja da kupujem vsako leto drugo hišo, da se lažje prilagodim otrokovemu urniku.

Včasih ne vem, a ste res tako blesavi ali samo provocirate. Upam, da to drugo.

Nič ne provociram, je bilo pa mišljeno za tiste, ki se gredo nek vrhunski šport pri podmladku in zato delajo 50 in več kilometrov na dan (poleg tistih 50, ki jih že itak naredijo za pot v službo in domov). Kdaj imaš pravzaprav čas uživat v ptičjem petju pred hšo, če cele popoldneve čepiš nekje v avtu na parkirišču in čakaš, da otrok s treningom zaključi? V takšnem primeru je ziher bolj smiselno živet nekje v bližini, pa lahko otrok sčasoma začne sam hodit, če ga je že treba vozit, greš pa lahko vmes domov. Ampak ja, to pišem za primere resnega treniranja, ne za situacijo avtorice prvega posta, kjer šele razmišljajo o ideji, da bi sine začel hokej špilat.

Ajaj, otrok ima šest let in ker je milijardinka možnosti, da bo drugi Kopitar, si mora vsa družina postaviti življenje na glavo, da mu omogoči šport, ki ga je najbrž videl samo na televiziji.
Saj ne morem verjet, kaj berem.
Očitno je največ, kar je produkt takih staršev sposoben doseči, je štipendija na ameriški univerzi. In kaj nudijo takega, česar v Sloveniji ne dobiš? To je maksimum za vse odrekanje staršev, za vse ure preživete na cesti in razbito družinsko življenje? Za to se splača odrekat življenju? Zaradi ene usrane ameriške univerze? Ne me basat, no.

[Očitno je največ, kar je produkt takih staršev sposoben doseči, je štipendija na ameriški univerzi. In kaj nudijo takega, česar v Sloveniji ne dobiš? To je maksimum za vse odrekanje staršev, za vse ure preživete na cesti in razbito družinsko življenje? Za to se splača odrekat življenju? Zaradi ene usrane ameriške univerze? Ne me basat, no.[/quote]
Veš kaj, če je to letelo name… Kot prvo, na začetku sem mislila, da jo bo treniranje hitro minilo, nikoli si nisem mislila, da bom starš otroka, ki se ukvarja s tekmovalnim športom v svetovnem merilu. Hči je vztrajala, njena ljubezen do športa je rasla, uspehi so se večali….kaj bi pa ti naredila? Rekla, veš kaj, meni se pa več ne da. Vse je prišlo postopno in spontano. Ne mislim, da sem si odrekla življenje s tem. In mislim, da bo imela več možnosti v tujini z diplomo ene usrane ameriške univerze kot z diplomo slovenske univerze, ja.

Ti še najbolje veš, ali je otroku res kaj do hokeja ali ne. Jaz mislim, da če mu to lahko nudiš, ima pravico poskusit. Verjetno pri 7-ih ni glih nevem koliko treningov? Tudi mož verjetno lahko kdaj / sorazmerno prevaža otroka? Pri 7-ih ga res ne moreš poslat na bus, kasneje – če bo vztrajal – pa ni ovire, da ne bi mogel z javnim prevozom … če seveda ta pri vas obstaja in to takrat ko ga rabi. Mogoče bi hodil še kakšen sosošel, pa se prevozi delijo? Mogoče gre zgolj (kot nekdo zgoraj predlaga) poskusno za 1 mesec, pa da vidi ali ga bo še bolj zagrabilo, ali mu sploh ne bo všeč …

Veš kaj, če je to letelo name… Kot prvo, na začetku sem mislila, da jo bo treniranje hitro minilo, nikoli si nisem mislila, da bom starš otroka, ki se ukvarja s tekmovalnim športom v svetovnem merilu. Hči je vztrajala, njena ljubezen do športa je rasla, uspehi so se večali….kaj bi pa ti naredila? Rekla, veš kaj, meni se pa več ne da. Vse je prišlo postopno in spontano. Ne mislim, da sem si odrekla življenje s tem. In mislim, da bo imela več možnosti v tujini z diplomo ene usrane ameriške univerze kot z diplomo slovenske univerze, ja.[/quote]

Ampak takih kot je tvoja hči je koliko? En na petdeset tisoč? In samo sebe negiraš, višje si napisala, da je njen šport zahteval veliko odrekanja. Zdaj se pa odloči. Si bila celo popoldne na cesti? Si bila samo taksist? Si prišla s hčerko domov samo še jest?

Neumno razmišljanje… a ti veš, da se določeni športi morajo pričeti trenirati čimprej, še predno se razvije dokončna določena koordinacija in motorika in da je kasneje, po tvojem čez par let, lahko že prepozno in ne gre več v pravi smeri tako, kot bi lahko šlo par let prej? Pa ne ciljamo v neko vrhunsko in profi treniranje že na samem začetku. Gre pa v prvi vrsti tudi zato, da otrok dobi sposobnosti in zmožnosti organizacje in organiziranosti svojega prostega časa da si zna določiti prioritete – poleg šole je preko redno treninranega športa, hobija to najlažje.[/quote]
Ja, valjda! 🙂 Si tudi ti ena tistih, ki svojega otroka ne znajo naučiti plavati samo zato, ker bi jih lahko narobe? :-))) Zato pa jih tlačite v tečaje in klube. Samo marsikateri otrok se potem res muči, ker je tako prekleto pomembna tehnika, da si niti zaplavati ne upa oz. se dolgo dejansko ne drži na vodi (kar je pravzaprav bistvo, a ne?). Ker vsi sanjate, da boste imeli Mankoče in Isakovičke. Marsikaj se da razviti tudi kasneje koordinacijo in motoriko tudi – pač ne za hudo profi šport (kar v bistvu ni namen, a je tako?), za malo manj pa vsekakor. Glede sposobnosti organizacije – ne sanjajte – v začetku je starš odgovoren za vso organizacijo in usklajevanje, otrok se tega nauči kasneje!
Mater, vi bi imeli pa same hude športnike. Še sanja se vam ne, kaj to dejansko pomeni! Ker potem tu ni vrhunec to, da dobiš štipendijo neke ameriške univerze (mah, tisti potem šport opustijo oz. so svojšportni vrh že dosegli – kolikor so ga pač), pač pa veliko več. Kar pa načenja tudi zdravje! Samo tega se večina ne zaveda, vidijo samo denar, ki pa ga nikoli ni toliko, kot bi radi oz. to uspe res res redkim (verjetnost, da bo to vaš otrok, je skoraj nična)!

Lila, ne skrbi – ne uči me po slovenceljsko, ker ne sodim v ta lonec 🙂 Jaz in moji smo zadovljni z nasmeškom na obrazu. Zate se pa iz branja razbere, da ne ravno, ko tako “pokroviteljsko” deliš nasvete, kako po Sloveniji mora bit, kako naj se ljudje organiziramo pri razvažanju svojih otrok na aktivnosti, hobije…. ne rabimo nekateri štrika, ker nisko bikci…… Jaz ne jamram, uživam, četudi sefim v avtu, ali na tribuni, ali pa zs prenosnikom na kolenih na klopci na soncu, ko lahko naredim še kaj za službo na svežem zraku, medtem ko čakam na otroke, pa ne samo svoje, občasno taksiram še tiste, ki sotrenirajo z našimi otroci.
Zakaj tudi to počnem? Ker imam tudi osebno zelo pozitivno izkušnjo – 15 let “hobiranja” po lastni izbiri, z veseljem, lepi tudi mednarodni, svetovni rezultati ( sicer ne v športu) so me tudi starši kdaj potaksirali, počakali in peljali na tekmovanja. In veš kaj s tem pridobiš? Disciplino, organizirat se naučiš svoj čas, si ponosen, da znaš pri svoji mladosti že bolj samostojnoin organizirano funkcionirat kot nekateri tvoji vrstniki, ki se podijo od trgovine do trgovine in zapravljajo čas z visenjem z vej in vrezavanjem v debla, pisanjem grafitov po stenah, …..
Na tak način ti nič kot otroku ni hudega, sploh pa nimaš časa za najstniške kozlarije. Meni ni bilo nikoli žal, da tega ni bilo v moji mladosti – bedarij, mi jih tudi kasneje ni bilo treba izživet, sem se izživela skozi svoj hobi, uživala na druženjih po tekmovanjih, taborih, izobraževanjih, videla sveta, kot bi ga verjetno takrat lahko v tistih časih ( par celin), pa tudi veliko prijateljev po svetu pridobiš, s katerimi si v stikih in ko potuješ sedaj po svetu, se z veseljem oglasiš pri njih, ker so te veseli, enako sprejmeš tudi njih, če pridejo sem.
In veš, kaj je pa tudi zanimivo? Ko ti lasten otrok reče, da uživa, ko gre lahko po svetu tudi na tak način, skozi hobi, ko spoznava nove prijatelje, kulture in način bivanja, kulinarike – izven Evrope. To je veliko, kar lahko otrok doživi v svoji mladosti, se tega vedno tako v živo in z veseljem spominjaš.
In tadelovn, dobro organizirani, razgledani in nezaplankani pridemo naprej, se prebijemo brez medijske odmevnosti, pa je včasih še bolje tako za zasebnost in prihodnost 🙂

Neumno razmišljanje… a ti veš, da se določeni športi morajo pričeti trenirati čimprej, še predno se razvije dokončna določena koordinacija in motorika in da je kasneje, po tvojem čez par let, lahko že prepozno in ne gre več v pravi smeri tako, kot bi lahko šlo par let prej? Pa ne ciljamo v neko vrhunsko in profi treniranje že na samem začetku. Gre pa v prvi vrsti tudi zato, da otrok dobi sposobnosti in zmožnosti organizacje in organiziranosti svojega prostega časa da si zna določiti prioritete – poleg šole je preko redno treninranega športa, hobija to najlažje.[/quote]
Ja, valjda! 🙂 Si tudi ti ena tistih, ki svojega otroka ne znajo naučiti plavati samo zato, ker bi jih lahko narobe? :-))) Zato pa jih tlačite v tečaje in klube. Samo marsikateri otrok se potem res muči, ker je tako prekleto pomembna tehnika, da si niti zaplavati ne upa oz. se dolgo dejansko ne drži na vodi (kar je pravzaprav bistvo, a ne?). Ker vsi sanjate, da boste imeli Mankoče in Isakovičke. Marsikaj se da razviti tudi kasneje koordinacijo in motoriko tudi – pač ne za hudo profi šport (kar v bistvu ni namen, a je tako?), za malo manj pa vsekakor. Glede sposobnosti organizacije – ne sanjajte – v začetku je starš odgovoren za vso organizacijo in usklajevanje, otrok se tega nauči kasneje!
Mater, vi bi imeli pa same hude športnike. Še sanja se vam ne, kaj to dejansko pomeni! Ker potem tu ni vrhunec to, da dobiš štipendijo neke ameriške univerze (mah, tisti potem šport opustijo oz. so svojšportni vrh že dosegli – kolikor so ga pač), pač pa veliko več. Kar pa načenja tudi zdravje! Samo tega se večina ne zaveda, vidijo samo denar, ki pa ga nikoli ni toliko, kot bi radi oz. to uspe res res redkim (verjetnost, da bo to vaš otrok, je skoraj nična)![/quote]

smiliš se mi, ker si tako nerazgledana, ker ne dopuščaš možnosti, da ti eni tukaj napišemo iz lastnih izkušenj, pa da smo sami bili tako organizirani in uspešni že v svji mladosti… A ne gre noter, ane ?

Veš kaj, če je to letelo name… Kot prvo, na začetku sem mislila, da jo bo treniranje hitro minilo, nikoli si nisem mislila, da bom starš otroka, ki se ukvarja s tekmovalnim športom v svetovnem merilu. Hči je vztrajala, njena ljubezen do športa je rasla, uspehi so se večali….kaj bi pa ti naredila? Rekla, veš kaj, meni se pa več ne da. Vse je prišlo postopno in spontano. Ne mislim, da sem si odrekla življenje s tem. In mislim, da bo imela več možnosti v tujini z diplomo ene usrane ameriške univerze kot z diplomo slovenske univerze, ja.[/quote]

🙂 dobro si ji odbila pingpong žogco. Naj se zamisli malo nad svojo zaplankanostjo. IN naj pomisli, da je kar nekaj SLovencev lahko in so uspešni v tujini in tam tudi ostanejo, ker tukaj za njih ni ne prihdnosti, ne spšotovanja njihovih dosežkov, neprestano jim zaradi zavisti in lastnega manjvrednostnega kompleksa mečejo polena pod noge.

Med mnogimi prijatelji v tujini, ki sva jih spoznala tudi v času svojega študija tam, imamava z možem tudi prijatelja, ki je v SLoveniji dokončal eEF v LJ, sedaj pa poučuje kot redni profesor na ugledni ameriški zasebni univerzi, pa je rekel, da ni govora, da pride nazaj v Slovenijo služit za svojo pokojnino 🙂 Samo toliko , za tiste, ki se tukaj tako repenčite na račun izobraževanja Slovencev na ameriških univerzah. Veliko jih je, in privoščim jim, da jim ne bodo taki kot ste nekateri metali polen zavisti pod noge v rodni državici.

Veš kaj, če je to letelo name… Kot prvo, na začetku sem mislila, da jo bo treniranje hitro minilo, nikoli si nisem mislila, da bom starš otroka, ki se ukvarja s tekmovalnim športom v svetovnem merilu. Hči je vztrajala, njena ljubezen do športa je rasla, uspehi so se večali….kaj bi pa ti naredila? Rekla, veš kaj, meni se pa več ne da. Vse je prišlo postopno in spontano. Ne mislim, da sem si odrekla življenje s tem. In mislim, da bo imela več možnosti v tujini z diplomo ene usrane ameriške univerze kot z diplomo slovenske univerze, ja.[/quote]

Ampak takih kot je tvoja hči je koliko? En na petdeset tisoč? In samo sebe negiraš, višje si napisala, da je njen šport zahteval veliko odrekanja. Zdaj se pa odloči. Si bila celo popoldne na cesti? Si bila samo taksist? Si prišla s hčerko domov samo še jest?[/quote]

Slovenceljka zaplankana, nehaj pisati bedarije prosim no.

Tina in fantje: Samostojnost pri otrocih zahteva nekaj truda. In tudi nekaj razmisleka.[/url]

Ja, valjda! 🙂 Si tudi ti ena tistih, ki svojega otroka ne znajo naučiti plavati samo zato, ker bi jih lahko narobe? :-))) Zato pa jih tlačite v tečaje in klube. Samo marsikateri otrok se potem res muči, ker je tako prekleto pomembna tehnika, da si niti zaplavati ne upa oz. se dolgo dejansko ne drži na vodi (kar je pravzaprav bistvo, a ne?). Ker vsi sanjate, da boste imeli Mankoče in Isakovičke. Marsikaj se da razviti tudi kasneje koordinacijo in motoriko tudi – pač ne za hudo profi šport (kar v bistvu ni namen, a je tako?), za malo manj pa vsekakor. Glede sposobnosti organizacije – ne sanjajte – v začetku je starš odgovoren za vso organizacijo in usklajevanje, otrok se tega nauči kasneje!
Mater, vi bi imeli pa same hude športnike. Še sanja se vam ne, kaj to dejansko pomeni! Ker potem tu ni vrhunec to, da dobiš štipendijo neke ameriške univerze (mah, tisti potem šport opustijo oz. so svojšportni vrh že dosegli – kolikor so ga pač), pač pa veliko več. Kar pa načenja tudi zdravje! Samo tega se večina ne zaveda, vidijo samo denar, ki pa ga nikoli ni toliko, kot bi radi oz. to uspe res res redkim (verjetnost, da bo to vaš otrok, je skoraj nična)![/quote]

smiliš se mi, ker si tako nerazgledana, ker ne dopuščaš možnosti, da ti eni tukaj napišemo iz lastnih izkušenj, pa da smo sami bili tako organizirani in uspešni že v svji mladosti… A ne gre noter, ane ?[/quote]
Nikar. Ves, nekateri nismo potrebovali sporta, da smo prisli na tuje fakultete:-) Vi pa…jah, kako ze pravijo: ce nima v glavi, ima pa v nogah 🙂

Hm ja, pa discipline tudi. Tega pa vsaj enemu njenemu manjka kar precej!

smiliš se mi, ker si tako nerazgledana, ker ne dopuščaš možnosti, da ti eni tukaj napišemo iz lastnih izkušenj, pa da smo sami bili tako organizirani in uspešni že v svji mladosti… A ne gre noter, ane ?[/quote]
Nikar. Ves, nekateri nismo potrebovali sporta, da smo prisli na tuje fakultete:-) Vi pa…jah, kako ze pravijo: ce nima v glavi, ima pa v nogah :-)[/quote]

Eh, še ena s seznama vsevednih SLovencev 🙂
Šport in drugi hobi je pri nekaterih samo za zraven, nismo nekateri šli na tuje fakultete, da bomo profi športniki ali kaj drugega – vse, kar je bilo hobi je bilo za zraven -ker smo bili to sposobni speljat – sprijazni se 😀

Nikar. Ves, nekateri nismo potrebovali sporta, da smo prisli na tuje fakultete:-) Vi pa…jah, kako ze pravijo: ce nima v glavi, ima pa v nogah :-)[/quote]

Eh, še ena s seznama vsevednih SLovencev 🙂
Šport in drugi hobi je pri nekaterih samo za zraven, nismo nekateri šli na tuje fakultete, da bomo profi športniki ali kaj drugega – vse, kar je bilo hobi je bilo za zraven -ker smo bili to sposobni speljat – sprijazni se :D[/quote]
Pa se ti zavedaš kaj pišeš?:-) ) Če je nekaj hobi za zraven, to še ne pomeni, da boš pa za to celo familijo postavil na glavo, a ne? Točno to bi nekateri zblojeni starši radi, da avtorica naredi. Zaradi enega hobija…:-)

Treningi naj bi se začeli zdaj? Ali septembra z novim šolskim letom ali kako? Ali z zimo?

Kul je, če se že otroci navadijo na določen šport, ampak 7 let … 8 let … to za hokej ni takšna razlika? Če prav razumem, gre za novo željo, ki se je pojavila pred kratkim (ob ogledu tekme in tv), tako da če počakaš nekaj mesecev, se bo morda težava sama od sebe razrešila (namesto da se razburjaš že vnaprej).

Če pa želja ostane, je po mojem vredno poskusiti.

Seveda to ni nekaj samoumevnega (tega se mora tudi sin zavedati), in pa določene spremembe se morajo zgoditi pri gospodinjskih/hišnih opravilih (tega se mora mož zavedati). Ti pa se moraš zavedati, da če boš pač sprejela odločitev, ne smeš potem vsak drugi dan igrati mučenice. 🙂 Joj kako je prijetno pametovati. 🙂

Eh, še ena s seznama vsevednih SLovencev 🙂
Šport in drugi hobi je pri nekaterih samo za zraven, nismo nekateri šli na tuje fakultete, da bomo profi športniki ali kaj drugega – vse, kar je bilo hobi je bilo za zraven -ker smo bili to sposobni speljat – sprijazni se :D[/quote]

Pa se ti zavedaš kaj pišeš?:-) ) Če je nekaj hobi za zraven, to še ne pomeni, da boš pa za to celo familijo postavil na glavo, a ne? Točno to bi nekateri zblojeni starši radi, da avtorica naredi. Zaradi enega hobija…:-)[/quote]

Si žal ena izmed tistih, ki ne razmišlja za prihodnost otroka, amak samo za svoj ego, nek “ugled” med žlahto, sosedi in prijatelji in za svojo rit. Ker ti si dosegl-a, kar si dosegl-a. In dojemi, da nekateri so bolj bistri tudi od tebe ali tvojih potomcev in z lahkoto naredijo fakulteto tudi v tujini, s hobijem za zraven.

Slovenskim generacijam otrokje in bo vse težje -tako pridobit izobrazbo, kot jo vnovčit, da se bodo lahko dostojno z družinami preživljali. In tukaj za nekatere zagotovo že ni ne bo priložnosti- Ja, je za povprečne, ki bodo na enakih zaposlitvenim mestih, kot če bi šli delat v Avstrijo, Nemčijo, strežba, zdravstvo, prodaja, kjer je vedno fluktuacija kadra velika…, za izjemno bistre, delovne in izobražene pa ne. Ker bodo dobili preveč polen pod noge zaradi zavisti in privoščljivosti tukaj. Tako to v Sloveniji funkcionira zadnja desetletja.

Lila, ne skrbi – ne uči me po slovenceljsko, ker ne sodim v ta lonec 🙂 Jaz in moji smo zadovljni z nasmeškom na obrazu. Zate se pa iz branja razbere, da ne ravno, ko tako “pokroviteljsko” deliš nasvete, kako po Sloveniji mora bit, kako naj se ljudje organiziramo pri razvažanju svojih otrok na aktivnosti, hobije…. ne rabimo nekateri štrika, ker nisko bikci…… Jaz ne jamram, uživam, četudi sefim v avtu, ali na tribuni, ali pa zs prenosnikom na kolenih na klopci na soncu, ko lahko naredim še kaj za službo na svežem zraku, medtem ko čakam na otroke, pa ne samo svoje, občasno taksiram še tiste, ki sotrenirajo z našimi otroci.
Zakaj tudi to počnem? Ker imam tudi osebno zelo pozitivno izkušnjo – 15 let “hobiranja” po lastni izbiri, z veseljem, lepi tudi mednarodni, svetovni rezultati ( sicer ne v športu) so me tudi starši kdaj potaksirali, počakali in peljali na tekmovanja. In veš kaj s tem pridobiš? Disciplino, organizirat se naučiš svoj čas, si ponosen, da znaš pri svoji mladosti že bolj samostojnoin organizirano funkcionirat kot nekateri tvoji vrstniki, ki se podijo od trgovine do trgovine in zapravljajo čas z visenjem z vej in vrezavanjem v debla, pisanjem grafitov po stenah, …..
Na tak način ti nič kot otroku ni hudega, sploh pa nimaš časa za najstniške kozlarije. Meni ni bilo nikoli žal, da tega ni bilo v moji mladosti – bedarij, mi jih tudi kasneje ni bilo treba izživet, sem se izživela skozi svoj hobi, uživala na druženjih po tekmovanjih, taborih, izobraževanjih, videla sveta, kot bi ga verjetno takrat lahko v tistih časih ( par celin), pa tudi veliko prijateljev po svetu pridobiš, s katerimi si v stikih in ko potuješ sedaj po svetu, se z veseljem oglasiš pri njih, ker so te veseli, enako sprejmeš tudi njih, če pridejo sem.
In veš, kaj je pa tudi zanimivo? Ko ti lasten otrok reče, da uživa, ko gre lahko po svetu tudi na tak način, skozi hobi, ko spoznava nove prijatelje, kulture in način bivanja, kulinarike – izven Evrope. To je veliko, kar lahko otrok doživi v svoji mladosti, se tega vedno tako v živo in z veseljem spominjaš.
In tadelovn, dobro organizirani, razgledani in nezaplankani pridemo naprej, se prebijemo brez medijske odmevnosti, pa je včasih še bolje tako za zasebnost in prihodnost :)[/quote]

A veš, kaj je pokroviteljsko? To, da se prav potrudiš, da vzdevek sogovornika narobe napišeš. Na tak način lepo pokažeš svoj obraz, tako da ti ni treba pisarit o tem, kdo je srečen in zadovoljen, kdo pa ni. Se v prvih treh besedah tvojega odgovora vse razbere.

Vse ostalo, o čemer pišeš, pa z z mojim postom nima nobene veze, tako da sploh ne mislim odgovarjat, ker nikoli nisem polemizirala o prednostih in slabostih športnih treningov, ampak sem se obregnila samo v to, kako tipično slovensko je, da so ljudje pripravljeni pol dneva v avtu preživet (oz. so, kot avtoričin mož, pripravljeni pričakovat, da bo pol dneva v avtu preživel nekdo drug), namesto da bi logistiko drugače organizirali. In če se navežem na ta konkreten primer, avtorica teme ima tri otroke, zato je ta tvoj koncept, da bi cele popoldneve vsak teden sedela na tribuni, ali v avtu, ali na klopci, zaradi treningov enega otroka, druga dva bi bila pa samorastnika doma, za moje pojme nesprejemljiv. Pa čeprav bi to mogoče počela z nasmehom na obrazu.

Pa se ti zavedaš kaj pišeš?:-) ) Če je nekaj hobi za zraven, to še ne pomeni, da boš pa za to celo familijo postavil na glavo, a ne? Točno to bi nekateri zblojeni starši radi, da avtorica naredi. Zaradi enega hobija…:-)[/quote]

Si žal ena izmed tistih, ki ne razmišlja za prihodnost otroka, amak samo za svoj ego, nek “ugled” med žlahto, sosedi in prijatelji in za svojo rit. Ker ti si dosegl-a, kar si dosegl-a. In dojemi, da nekateri so bolj bistri tudi od tebe ali tvojih potomcev in z lahkoto naredijo fakulteto tudi v tujini, s hobijem za zraven.

Slovenskim generacijam otrokje in bo vse težje -tako pridobit izobrazbo, kot jo vnovčit, da se bodo lahko dostojno z družinami preživljali. In tukaj za nekatere zagotovo že ni ne bo priložnosti- Ja, je za povprečne, ki bodo na enakih zaposlitvenim mestih, kot če bi šli delat v Avstrijo, Nemčijo, strežba, zdravstvo, prodaja, kjer je vedno fluktuacija kadra velika…, za izjemno bistre, delovne in izobražene pa ne. Ker bodo dobili preveč polen pod noge zaradi zavisti in privoščljivosti tukaj. Tako to v Sloveniji funkcionira zadnja desetletja.[/quote]
Bluziš in si sama sebi kontradiktorna! Kaj sedaj vlečeš notri vse slovenske otroke, pa stanje v državi, celo nek ugled med žlahto (kakšen pa?!?)… Ti pišeš o hobijih – tako, za zraven, a ne? Torej kaj sedaj? Če je hobi tako za zraven, pač ni nek hudo bistven element v otrokovi prihodnosti. Razen če si ena tistih, ki so ji otroke vzgajali v klubih? 🙂 No, potem pa je res pomembno, da jih vsaj nekdo (če ne že starši) vsaj malo vzgoji. 🙂

Mislim, da nimaš prav.

Jaz in moja žena bi za otroke naredila vse. Starejši je plesal v plesni šoli, bila so neka tekmovanja, to smo se vozili gor in dol.

Šlo je časa nenormalno, vendar mi ni nikoli bilo žal. Sin (starejši) pa ima kup medalj in priznanj, na katere je zelo ponosen.

Potem pa je malo puberteta, malo nekako plesanje ni bil ravno fantovski šport – in je nehal, kot bi odrezal.

Zdaj ima kitaro, pa o bendu sanja.

Še malo pa se bo lahko sam peljal naokoli.

Glej, sicer če tako iz starševske perspektive premislim, mah tiste medalje. Moj sin gleda povsem drugače na to. Še prijateljem pokaže (zdaj so to drugi prijatelji) kup medalj – uaaaa – pa kaj si ti nor. Sin pa ponosen.

Zdaj so nekaj vadili za ples v srednji šoli. Pa se sin prireži domov češ, da mu je plesalka rekla, ja ti pa supr plešeš. alo, pa jaz imam ja kup medalj iz tega… Lejga fanta, napihuje se kot balon.

Ko je bil pa star 8-14 let,pa smo naredili neskončno kilometrov, ga čakala po plesnih vajah, treningih. Nikoli mi ni bilo žal, da je odšlo toliko časa za to. Pa četudi so bile doma cunje neoprsne. Je žena na hitro vrgla v stroj, pa je tudi bilo. Oba sva se žrtvovala za oba sina.

Pri nas imamo odlične izkušnje z veslanjem, za ta šport lahk ootrdim, da je motorično in razvojno konstitucijsko odličen za mlade dečke – pozimi suhi treningi na eliptičnih veslačih, tudi turnirji, za zabavo, ekipno, takoj ko je možno na vodi. Stik z naravo, pomirjujoč zvok vode kljub včasih ponavljajočim se gibom. Telo se pa tako razvije, da to ni res 🙂 In to v prestolnici, ne na Bledu 🙂 Ga vozimo, 20 km tja in 20 nazaj – tudi 4x tedensko…. že nekaj let. Otrok presrečen, ker si je ta hobi lahko izbral sam. Nikoli ni pomislil, da bi zamenjal za kaj drugega.[/quote]

Moj eden se je ukvarjal s strelstvom, eden pa s plesom. Zdaj se jima več ne da, imata neke druge interese. Eden računalništvo, drugi pa glasbo.

Za oba pa sva z ženo naredila vse. Če je bilo potrebno vstati ob 5h, smo vstali ob 5h, da smo bili na nekem tekmovanju na drugem koncu Slovenije. In tega je bilo neskončno.

Nikoli mi ni bilo žal. Otroka pa imata krasne spomine na rane dni in dosti prijateljev iz tistih časov. Pa medalje in priznanja in še česa.

Pač za otroka narediš vse.

Jaz pa ne razumem zakaj bi moral 7letnik nekaj “trenirat”. Udejstvovanje v sportu/glasbilu? Ja, zakaj ne? Ampak! Omejitev na 1 sport in to po 3x ali vec na teden, po par ur, pa do 8h zvecer kot ste pisali nekateri… A se hecamo?! 7letnik mora ob 8h bit v postelji. Ne prit iz treninga lacen, caka ga pa se nenarejena domaca naloga.

Ne, ne bom postavila zivljenja druzine na glavo za 1 od 3 otrok. Ce ne drugega – bi s tem ugodila enemu in omejila ali v slabso pozicijo postavila druga dva.

Kaj pa naredis, ce bi en voznjo na hokej 30km od doma 3x/teden, drugi pa voznjo na “karkoli ze” 20km v drugo smer v istih dneh, tretji pa se kaksno x verzijo? Kdo potem dobi prednost? Kdo potegne ta kratko? In kaj recemo, ko se starsa locita, ker se sploh ne vidita vec, le zato, da bosta ugodila vsakemu od svojih potomcev?

Zakaj lahko otroku recemo, da ne more vsak dan viset do trde teme na otroskem igriscu… ne moremo pa rec isto, ce gre za trening?

Pri 7letih naj se vpise v vec “klubov” v soli. Naj uziva otrostvo. Za treninge bo se cas, ce bo to res tako velika zelja in bo to za druzino kot celoto sploh izvedljivo.

Moz pa naj ali ponudi, da bo vedno vozil on in sprejel, da otrok ne gre na trening, ce ga on ne more peljat.. ali pa bo tiho, ker se “drugega ne ponuja za voluntariat” in se tega od zene ne zahteva.