Tudi jaz bi šla, vendar le v primeru, da sto procentno zaupaš osebi, ki varuje otroka drugače nima smisla ker si vedno na trnih. Jaz sem se v takih primerih ravnala po otrokovem ritmu spanja in hranjenja, ven za nekaj uric sem šla takrat, ko sem vedela, da bo vsaj nekaj ur skupaj spal, mleko sem načrpala in nikoli ni bilo težav. Bivša Miška brez slabe vesti si privošči malo sprostitve:)

Seveda pejte, ne bo konec ne otroka ne vas, ne študirajte kaj če bo kaj, nič mu ne bo, ker nima kaj bit, ga bodo že popestvali….
tri ure le niso cela večnost.. res je lahko govoriti, ampak le iz mojih izkušenj, sem mati dveh otrok..

lep pozdrav

Pri prvem otroku sem tudi imela blazno željo, da bi šla ven, v life… nekako se še nisem privadila na detece.

Pri drugem in tretjem pa sploh ne več. Sploh nisem čutila potrebe, je pa res da sem zelo družabna in sem vsakodnevno v stiku z različnimi ljudmi in prijateljicami, tako da se ne počutim izolirana.

Zdaj pričakujem četrtega in sem možu rekla, da bo pa že skrajni čas, da greva na kakšno gledališko predstavo ali koncert, ker potem spet dve leti ne bo nič iz tega 🙂

Ko sem jaz imela dojenčka smo imele mame 105 dni porodniškega dopusta. Pred datumom poroda, ki ga je izračunal ginekolog, smo morale 28 dni prej na porodniški dopust. Torej – pri dveh mesecih otrokove starosti smo morale v službo in ga pri 2 MESECIH! pustiti v varstvu, kakor smo vedle in se znajdle – mogoče smo pustile otroka v rokah tuje ženske, če smo imele srečo pa v rokah naših mam. No, do 8. meseca smo delale po 4 ure in če prištejem še čas za odhod in prihod v službo, mimogrede še nakup v trgovini – 6 ur smo bile od doma. Potem pa brez milosti po 8 ur, brez prostih sobot. Bilo nam je težko in po sebi sodeč vem, da smo vsako jutro z zelo težkim srcem odhajale od doma.
Vendar nismo delali takega problema, ko so prišli prazniki in smo že našli pot, da nismo pozabili nase. Naši otroci, so kljub temu zrasli v kar zdrave in dobre ljudi. In to ste vi, ki tule pišete in mogoče zganjate preveliko paniko ob preprostem vprašanju – ali si smem privoščiti tudi malo zabave ob delu, ki ga imam z dojenčkom?
Lep pozdrav.

Ja bi šla.

Uf, Mitka, točno na to se jaz spomnim, ko včasih “kompliciram”!

Je pa res, da upam, da bo moj sin (in še kakšno dete!) imel bistveno lepše spomine na svoja otroška leta, kot jih imam jaz! Pa ne po krivdi moje mame, ampak sistema, proti kateremu je bila nemočna.