Ja, pa še nekaj mi je padlo na pamet in to je upam zadnje kar napišem pod to temo.
Čas zase?
ja, priznam in to celo zagovarjam. Samo zadovoljna mama je lahko tudi dobra in prav tako oče. In zadovoljena tudi če hočete. Vse lepo in prav in tudi jaz si vzamem kdaj tudi dve urici le zase. Z možem se dobro razumeva, tudi ven greva kdaj pa kdaj.
Tudi k babici peljeva otroka za kakšno uro, dve nakako na 14 dni.
Vse lepo in prav ampak….
Ko se odločiš za otroka VEŠ, da bo odslej drugače. VEŠ, da bo čas odmerjen, da te otrok potrebuje, da si mu TI starš in da je TVOJA DOLŽNOST poskrbeti zanj. Ali pač ne po vaše?
Otrok ni stvar, ki jo ko se je naveličaš postaviš za nekaj časa v omaro in jo tam pustiš do takrat, ko jo boš slučajno spet pogrešal.
Tule pa se lepo vidi, da ego kar tolče in to pri meni pač ni v ospredju.
Da, vse do neke meje, a jaz tako z mojimi otroci ne bi mogla ravnat.
Moji otroci so najini in ne od varuške, babice, za kdaj pa kdaj že ne pa da je obratno.
Me pa zanima kaj bi govorile če bi prišel primer na TV?
Resnično si mislim, da bi bili odgovori malo drugačni.
Bodite z otroci, imejte jih radi kajti to je največja poptnica in največ kar jim lahko daste.
Vsaj v prostem času, ko pridete iz službe, vikendi…
Lp

Enadva ne vem, če jih glih lahko prepoznajo, je pa definitivno res, da ne vem kaj naj si mislim. Po eni strani se mi smilita otroka, če je res tako. Po drugi strani pa poznam veliko otrok, ki jejo samo frutke, ne govorijo, itd….

Ne vem kaj naj si trenutno mislim, mi je pa zgodba dala misliti.
A.

V tem postu ti ne bi mogla dati bolj prav. Ampak postavi se še v kožo niju. Poglej včasih (vsaj moja otroka sta izjemno energična, tako da oba z možem dostikrat zvečer samo dol padeva) ti je en naporen, pomisli kako je z dvema. En mojih bližnjih ima dvojčke in lahko ti potrdim iz prve roke, da je ful, ful naporno. Vsaj meni izgleda tako.

Ostali podatki so zato, da si lahko predstavljaš, da družina NI socialno ogrožena, da imajo čas, ki bi ga lahko preživeli skupaj, da jim resnično nič ne manjka v materialnem smislu.
Samo zato in daleč od tega, da hočem sebe predstavit v idealni luči ker to še zdaleč ni res.
Prav?
Lp

V GLAVNEM STE V VEČINI PRAV GROZNE ŽENSKE!”
ma na tem forumu sploh ni možno da bi človek normalno razpravljal.

draga katatjuta, jaz mislim da te skoraj nobena ni razumela kaj v bistvu hočeš.
Jaz poznam en čisto podoben primer in vem da sta starša čisto sebična in imata otroke samo za imidž.
otroci so povsod več kot doma.
Jaz mojega ful pogrešam če ga cel dan ne vidim kaj šele večkrat na teden po več dni in noči.
Sem ter tja že ampak več pa ne!

lp
nina

Ko tako berem te poste se najdem tako v tistih, ki robantijo čez katatjuto in v tistih, ki so na njeni strani. Takšno pa je moje skromno mnenje: Tudi midva z možem imava tri otroke 8 letno deklico in 6 letna dvojčka, živimo v svoji hiši in oba hodiva v službo. Otroci so moj največji zaklad pod soncem, pa vendar je včasih potreben tudi odklop ( tiste, ki imate večjo družino veste kaj govorim). Takrat otroke prevzame ona od babic, z možem pa si vzameva dan za toplice, kino, ples ali večerjo. To po mojem mnenju ni nič slabega, saj je še kako pomembno negovati tudi partnerske odnose in nenazadnje tudi odnos do sebe. Tudi med počitnicami so občasno pri enih ali drugih starih starših. Kljub svojim letom so že zelo samostojni in socializirani, saj nisva tip staršev, ki svojih otrok nikoli ne odlepijo od sebe. Ponosna sva na njihovo samostojnost. Nekoč mi je ena kolegica rekla, da svojim otrokom ne dovoli nikjer prespat, ne v šolo v naravi, še pri babici ne smejo prespat, ko sem ji omenila da bo moja mala šla v vrtec v naravi. In veste kaj mi je rekla: “Jaz sem svoje otroke zelo težko dobila pa jih nikamor ne dam”. Zdaj pa capljajo za njo kot kakšne račke. Čeprav hodita v peti in tretji razred in imata do šole le kakšnih 100 metrov, ju še vedno vozi v šolo in domov. Kaj hočem reči, otroci potrebujejo za svoj zdrav razvoj tudi razširjeno družino kot je že omenila Analina.
Se pa ne strinjam, da je poznejši razvoj govora pri teh otrocih posledica zanemarjanja. Mi smo se z našimi dvojčki enako ukvarjali kot s hčerko, pa je pri njiju to trajalo kakšni 2 leti dlje.
Tudi se ne strinjam glede prehranjevalnih navad teh dvojčkov.

V čem sem pa zdaj jaz grozna, če je to letelo na moj post?

črtica, te razumem in ti dam prav. Seveda ravnaš pravilno.Počitnice kakšen dan…
meni je bilo sporno VSAK TEDEN dan ali dva in tudi noč, kljub temu, da sta oba doma. In tudi takrat, ko je otrok bolan.
Samo to in nič drugega. Razumem in dam prav, da si starši kdaj pa kdaj vzame jo čas zase.
Absolutno.

Katatjuta, evo, ti bom pokazala, kako to izgleda:

Poznam žensko, ki ima otroka in še žive stare starše. Dejansko je že od rojstva bolestno navezana na svoja dva otroka. Kako to vem? Ker starim staršem enostavno ne privošči, da bi ta otroka videla pogosteje kot enkrat na 14 dni, pa še takrat po urico ali dve. Ne vem, a je za vas to normalno? Moji stari starši so še živi (parnerjevi ne), vendar že v letih, čeprav vitalni. Zavedam se, da jih mogoče že jutri ne bo več z mano, zato spoštujem njuno željo, da preživijo kar največ časa s svojimi vnuki. In moja mami je prav nesrečna, če vnukov dva dni ne vidi. Ves čas sprašuje, kdaj bosta kaj prišla k njej. Se mi zdi, da drugi druge medsebojno bogatijo, ker niso obremenjeni z odnosom starši-otroci. Ona meni, da so otroci stari staršem samo v breme in da je ona edina, ki lahko pazi otroke, ker so pač NJENI in so njena DOLŽNOST, ne dolžnost starih staršev. Pa vendar, meni se zdi, da tudi starši starši ljubijo svoje vnuke in si želijo biti kar največ časa z njimi. Kaj pravite?

Tako sa Katatjuta, vsako stvar se da pogledati z dveh zornih kotov. Tvoj ni edini pravilni. In kaj točno naj bi bilo pri vsej tej stvari za na TV? To, da so otroci pri ljubečih starih starših?

Zagovarjaš svoje. Tudi prav.
Nisi pa dojela bistva žal.
Mej se

enadva že, ampak dejansko ni nobeden pravilen. Nikoli ne smeš neke stvari primerjati tako, da rečeš, ah saj je lahko še slabše. 🙂

Takih staršev, ki imajo na dan otroka največ 3 urce je vedno več, ker je tak tempo življenja, nekateri pa so taki kot jih opisuješ ti, nevredni svojih otrok in potem jih vzgajajo dedki babice, ulice…

Žalostno ja, za vse so izpiti-šole…, za imeti otroka jih pa ni, pa bi bili najbolj potrebni..lahko ga ima vsak in zato je kot je…žalostno ja!

če se spomnim nazaj, se lahko pošteno zgrozim. Zakaj? Zato, ker če bi nas nekdo pred 10. leti opazoval, bi mirno lahko napisal post z enako vsebino, čeprav v resnici niti slučajno ni bilo tako.

Otroka sta bila večkrat pri mojih starših, (tudi vrtec sta “špricala” in to zato, ker sta želela biti pri babi! Tudi ona jih je večkrat prišla iskat in je za to prevozila 60km. Skoraj vsak vikend sta bila pri mojih. Dneve od ponedeljka do petka sta znala prešteti zato, ker sta odštevala dneve do petka popoldne, ko sta jo vandrovčka mahnila v svet. Večkrat smo bili pri mojih vsi skupaj, velikokrat pa sva midva šla kam žurat, čez noč na morje, v hribe, obiskala precej sejmov po celi evropi, smučala, ali pa samo ležala na kavču in gledala film. In vsi smo se imeli fajn. Moja starša, ker ju imata zelo rada, midva, ki kot starša nisva nikoli jamrala, da sva utrujena in da ne zmoreva več, še najbolj srečna sta bila pa oba otroka.

Danes, ko je hči stara dobrih 13, lahko rečem, da je zelo samostojna, da vsako leto preživi brez vseh problemov brez staršev (športne priprave), da si zna skuhat tako dobro, kot marsikatera gospodinja ne in da se mi zdi, da si bo v življenju kar dobro postalala.

In spet smo tam: sto ljudi, sto čudi. Nekaterim odgovarja to, drugim čisto nekaj drugega. Nekateri otroke kamot prepustijo staršem, drugim kaj takega niti na misel ne pride. In kdo smo zdaj mi, da bi sodili, kaj je prav in kaj ne???

Groza, točno to sem hotela povedat. Take poste vsak spremlja s svojega zornega kota. Tudi mi smo ena tistih družin, kjer so stari starši mahnjeni na svoje vnuke in jim varstvo ni nikoli odveč. S prejšnjim postom sem karikirala. Dejansko nikogar ne obsojam in se mi zdi, da tudi Katatjuta tega ne bi smela početi. Mi je pa malo stopila na žulj, ker sem imela v svojem ožjem krogu osebo, ki me je obsojala ravno zaradi tega. Njej se je mama odrekla že mislim, da ob rojstvu. Najprej je odraščala pri rejnikih, potem pa pri stari mami. Skratka, nesrečno otroštvo, polno kompleksov, ker ni imela mame. Potem je (na žalost) spoznala moškega s podobno usodo in kompleksi in skupaj sta naredila otroka. Moža ni nikoli bilo, staršev nista imela in dejansko je bilo vse breme materinstva na njej. In to je zamerila celemu svetu. Nikoli ni bila moja prijateljica, temveč moževa, ki sem jo bila jaz prisiljena ‘posvojit’, ker so si bili tako dobri. In ko sva imela midva otroke, so kmalu začeli padati očitki, da sta ves čas pri mojih starših. Pa dejansko nista bila, samo kako boš to dopovedal osebi, ki te organsko ne prebavlja in samo preži na tvoje napake? In točno to sem videla v tem postu. Nekakšno zamero. Ker takle post bi komot lahko napisala tale moja znanka, ki je na vso zadevo gledala s svojega stališča. Če jaz nisem imela varstva, ga ne privoščim nikomur. S tem, da sem jaz z njo prekinila vse stike, ker ne potrebujem take kislice v svoji bližini. Mi je zbijala vso moralo. In jaz imam kot mama vso pravico, da otroke oddam svojim staršem. In kot je napisala Ena Barbara: Stari starši so zadovoljni, ker imajo ob sebi vnuke, midva, ker si odpočijeva, otroci pa, ker malo spremenijo okolje in se pustijo pocartat.

In si pomislila, da če so starši dali otroke v varstvo bolne, da so bili tudi sami bolni? Ko namreč začnejo zbolevati otroci, jim starši kaj hitro sledijo in pocepajo. Ne poznaš situacije, zato ne obsojaj.

Pa ve sploh berete kaj vse pišete?
Malo kot da ne rečete, da so otroci dolžnost in nuja starih staršev.
Saj zato pa je toliko takih primerov.
Mislim, ne morem verjet kaj vse berem.
Ene kot da imate otroke dejansko za image, odgovorni za njih pa so tisti, ki so pač pri volji.
Groza.

Kjuty, ne klobasaj. Kaj pa včasih, ko so družine še živele skupaj in so vzgajali drug drugega? Družina sodi skupaj in to ne samo oče mama ter otroci. Take družine so dejansko zelo siromašne, otroci pa opeharjeni za zelo lepo izkušnjo. Ne vem, če imaš še svoje starše, ampak ko jih ne bo več, ti bo mogoče žal za tak način razmišljanja. Moji starši so vnučke zelo dolgo in nestrpno čakali in z moje strani bi bilo egoistično, da bi jih ločevala. Konec konec bom jaz s svojimi otroki še vse življenje (bog daj), oni pa vprašanje, koliko časa še. Pa pri tem ne gre za prelaganje odgovornosti, če oni sami izrazijo željo, da vnučki pridejo k njim. Silila jih ne bi pa nikoli.

Ha, ha
Zelo veliko smo pri starih starših. Vsi in tudi otroka sama za kakšno uro.
Vsak teden se vidimo vsaj 3x in se imamo zelo radi. Ko bodo otroci veliki bomo tudi počitnice vključevali, pa KAKŠEN VIKEND.
Da bi pa midva jih redno dajala stran in to večkrat na teden, da bi sama hodila na dopuste in to redno, da bi izkoristila vsako minuto, da jih dam starn od sebe To pa ne bi hvala. Vsaj JAZ NE.
Razmišljam kako se ene opravičujete z raznimi navedbami razlogov zakaj je dobro dati toliko otroka k starim staršem?
ob tem pa pozabljate na dejstvo, da so otroci sploh majhni potrebni materine in očetove ljubezni in to neizpodbitno največ.
Da pa daš otroka le zvečer spat in ga pred tem vidiš le uro ali dve ob tem, da si čil in zdrav cel dan doma – oprostite to pa zame ni več normalno.
Pa saj otroci niso nek naporen tovor halo!
nama na misel ne pade, da bi vse vikende in dopuste preživela sama. Se imamo skupaj tudi in predvsem zelo lepo in najin odnos zaradi otrok prav nič ne trpi.

Kjuty, zate otroci mogoče niso težak tovor, kar pa ne pomeni, da to niso za koga drugega. Jaz si predstavljam, da zna biti življenje z dvojčki zelo naporno, sploh, če imaš zahtevno službo in da si želiš breme malo porazdeliti. Pa ne mi govorit, da taki ljudje ne bi smeli imeti otrok, ker dejansko nikoli ne veš, kako bo, dokler ne rodiš. Marsikatera mamica je šokirana, ko vidi, koliko dela je. Z dvema pa sploh.

Oja vem, vem s tremi malimi še toliko več….
Pa saj to veš še predno rodiš a ne?
Mislim, da se tukaj ne gre za varstvo v času službe, bolezni, nujnih opravkov..
Tu gre za REDNO, POGOSTO in takrat, ko sta OBA starša PRISOTNA.
Vsaj tako sem jaz to razbrala. Ne zdaj kar vse posploševat.
By

Me veseli, ker si ena redkih ki je razumela, kaj sem sploh spraševala.
Pač vsak po svoje.
Kot rečeno mi je žal, da sem odprla to temo, ker se me res zadeva ne tiče, imam pa “žal” svoje mnenje o njej.
Lp

Ne, Kjuty, ne veš, to ti govorim. Kako boš vedel, če nisi imel nikoli stika z dojenčki? Meni se niti sanjalo ni, kako naporno je. Pa sem imela samo enega. Kolikor sem jaz razbrala, gre za redno varstvo namesto vrtca, ko sta starša v službi. Ter včasih ponoči, ko starša kam gresta. Na začetku je bilo to dvakrat na teden, potem pa trikrat. Narašča iz posta v post.

Starševstvo je odgovornost in vsak se te naloge loti kakor ve in zna. Obsojat druge (če ne gre za ogroženost otrok) in jih po vrhu meriti s svojiimi vatli, je pa po moje čisto mimo. Ne sodi drugega, KER NE STOJIŠ V NJEGOVIH ČEVLJJIH! je moj moto, ki se ga skušam držat. Si sicer včasih mislim svoje, mi pa na pamet ne pade, da bi obrekovala po forumih in tudi sicer.

Pred kratkim smo zvečer na hitro v polni družinski sestavi šli kupit telefon za enega od družinskih članov (nas je nadpovprečno veliko) in je najmlajša princesa stara nekaj čez dve leti brcnila svojo najstarejšo sestro v nogo, kar tako pač, in sem zarohnela. Za nami sta na prehodu za pešče stali starejša gospa in njen otrok ali nekaj takega in je ona otroku dovolj glasno rekla, da kako je otroček bogi ali nekaj takega, na srečo nisem slišala kaj, mi je kasneje hčera povedala. Ker če bi jo slišala, bi jo v tistem trenutku nazijala. Za mano je bil peklenski dan, bolela me je glava in skratka nobene prave energijske rezerve ni bilo v meni. Gospa seveda ni bila v moji koži, ne vzgaja in vzreja nadpovprečno veliko otrok (med njimi dvojčka) in ne vem kaj še vse, a lasti si pravico, da moralizira na ulici in si verjetno predstavlja, kako zverinska mati, da sem in bi me bilo treba morda celo prijavit na CSD.

Hočem rečt, da smo ljudje različni, da so otroci različni, da ljudi, ki niso naša družina, vidimo po kosih in slišimo o njih od drugih, pa smo vseeno pametni. Pa kaj, če moji otroci še niso prespali drugje, zakaj potem drugi ne bi. Pa kaj če sem včasih primorana biti z njimi čez vse meje, ker nimamo babic, dedkov,… in bolj ali manj odsotnega moža, a bom osojala tiste, ki si vzamejo čas zase?

Dajte ženske, pometajte svoj prag!

Najin otrok nama pomeni vse na svetu. Hodi v vrtec. Po potrebi ga pazikatera od babic. Določene stvari pač lažje urediš brez otroka in vsepovsod pač ne more zraven. Tudi na počitnice gre vsake tri mesece, da si midva sama privoščiva kakšen vikend oddiha, izlet ali krajše potovanje. Pri letu je ostal 1 noč, pri 2 letih 2 noči, zdaj pa ostane tudi 5 noči. Pa ga zardi tega nimava nič manj rada. Skupaj si privoščimo poleti 2 tedna in še kdaj vmes za par dni. Bolanega mi je tudi pazila mama, ker ni mogel nihče od naju v bolniško. Mislim, da to ni nobeno merilo za ljubezen. Včasih tudi starši potrebujejo oddih. In s tem se mi ne zdi nič narobe.

Nekomu je dovolj, da si vzame zase 1 ali 2 uri na mesec, nekdo pa rabi 1 ali 2 uri na dan.
Ne morem soditi, ker ne poznam situacije, ne vem kako naporna sta dvojčka, ne vem kako naporni službi imata starša, niti kakšna človeka sta. Predvidevam pa, da če imata dovolj denarja imata verjetno tudi zahtevni službi. In dva majhna otroka nista mačji kašelj, meni se še pri eni, dokaj nezahtevni, včasih trga. Morda peljeta otroka k babici, da se lahko vsi skupaj odpočijejo, ne vem. In mislim, da tudi ti ne. Ampak lažje je ljudi obsoditi, da so egoisti in neskrbni starši, kot pa se vživeti v njih.
Lahko ti pa predstavim primer ene moje kolegice, uspešne poslovne ženske oz. menedžerke.
Najini hčeri sta približno enako stari in meni tudi ni bilo jasno, kako jo je lahko pri 4 mesecih pustila pri varuški in šla za cel dan v toplice, pa pri 6 mesecih je imela že varuško za 4 ure, da je ona lahko spedenala ostalo. Potem je mala rasla in jo je varuška hodila iskat v vrtec, večkrat jo je pazila tudi zvečer, ker je mama delala ali pa sta šla z očetom na večerjo … Skratka, za moje pojme nepojemljivo, s to razliko, da meni se ni smilil otrok, ker zanj je bilo vedno lepo poskrbljeno, meni se je bolj ona smilila, ker je zamujala otrokove prve korake, besede … Ampak, če ona tega ni pogrešala, kdo sem jaz, da ji to očitam.
Vem pa, da vedno, vedno, ko smo kam skupaj šli so mi vsi delovali kot skladna in uspešna družina. Kot družina, ki je uspela združit družinsko življenje in kariero. Kot družina, kjer so vsi ZADOVOLJNI. In hkrati vedela, da njihov stil življenja pač ni zame, ker sem DRUGAČNA. In, da je oboje OK.
Čeprav po mnenju nekaterih taki sploh ne bi smeli imeti otrok.

Meni se zdi, da vse prevečkrat sodimo po sebi in če nam nekaj ni všeč, to avtomatsko velja tudi za druge. Pa ni res, drugi so od nas DRUGAČNI in zato tudi DRUGAČE živijo.

O zgodbi ne bom, ker se jo da videt tako ali pa drugače. Dejstvo je, da imamo starši veliko premalo časa za svoje otroke, mnogi pa tudi premalo volje, želje in energije zanje. Sama se velikokrat čudim, kako zadovoljni so določeni starši, če se le lahko otrok znebijo. Tudi tisti z edinčki. Nisem zagovornik teorije, da je otrok edini smisel, center in gonilo sveta svojih staršev, nikakor. Vseeno pa bi otrok moral biti prva skrb in odgovornost svojih staršev. Ne zamerim ljudem, ki rečejo “jaz nisem rojen za starša, ljubša mi je kariera (ali kakrkoli že) in otrok ne bom imel. Fer in pošteno. Če pa si jih spravil na svet, potem se zavedaj, da otrok je in MORA biti prvi, pa ne v tistem povsem napačnem smislu, ampak prvi v smislu njegovih najbolj osnovnih potreb.

Velikokrat dobim občutek, da za svoje vnuke skrbijo bolj stari starši kot starši. Še posebej, če prevzamejo varstvo v času službe. Ker so “ta mladi” takooooooo utrujeni in imajo toooolikooooooo opravkov. A res? Koliko od teh opravkov je res nujnih? Po mojih izkušnjah bore malo, pa še pri tistih se da zorganizirat na 1001 način, samo hoteti moraš.

Tudi pri nas z veseljem ponucamo vse podarjene cunje iz 2. (3, ali celo 4.!) roke. Otroka med najino službo pazijo stari starši in to odlično pazijo. Z denarjem ne razspiamo in sine nima vsega, kar si izmisli. Ima pa svoje starše, 10 min za tem, ko se konča moja služba. Stari starši ga med njegovo boleznijo še niso pazili, vsaj ne med ta hudo fazo, vedno eden od naju vzame bolniško, nenazdanje tudi zato, ker se mi zdi neodgovorno izpostavljat bolezni stare starše, da o tem, koga in kaj rabi otrok med boleznijo, sploh ne razglabljam. Pa se kljub vsemu najde tudi čas za naju, res pa, da ne vsak vikend. ampak saj to sva vedela – a ne?!