Kaj in koliko vam pomenijo otroci?
O hvala ti za to Skr bna. Pa le nisem edina hvala bogu.
Tako in samo tako razmišljam tudi sama in ravno to sem hotela povedati.
saj ni treba komentirati zgodbe. lahko je ena od en miljon. Je dovolj le tako nasplošno. Tudi jaz bi lahko napisala še veliko podrobnosti, od kje kako mi informacije, pa nočem, ker potem bi se lahko kdo res prepoznal. To pa nikakor ni moj namen.
Opisala sem v grobem, da se dobi ena približna slika, zanimalo me je pa čisto nasplošno, koliko jih razmišlja tako kot jaz. Vidim, da bore malo in morda sem jaz res v napačnem času na takem mestu ali pa samo tako ozko razmišljam.
Kajti moje mnenje je na las podeobno tvojemu in še redkim nekaterim tule.
In samo še pojasnilo eni, ki je tudi očitno narobe razumela.
Ne grejo mi v nos ne ponošene cunjice, ki jih imajo tudi moji kar nekaj, ne vse lagodje. Zanimalo me je le če se vam zdi sprejemljivo da je ob zdravih starših, ki imajo mimogrede tudi veliko časa, da so otroci tako zelo veliko odsotni?
Pa ne za čas varstva ampak nasplošno in celi v času bolezni. Starši doma in zdravi?
Še 1x hvala Skr bna, morda bodo tebe bolje in lažje razumele, ker si to pač ti.
Lp
“morda bodo tebe bolje in lažje razumele, ker si to pač ti.”
He, he, Katatjuta, o tem pa močno močno dvomim!! Kdor želi razumeti, razume vsakogar, kdor se v zgdobi prepozna i mu morda vzbudi slabo vest, pa pač šavsne, ker je napad najboljša obramba…
Oprosti, ampak kako pa veš, da imajo starši ogromno časa? Napisala si, da imajo hišo. Kaj pa, če jo preurejajo ali kaj podobnega? Kako veš, kaj se dogaja v hiši? A si zraven? To so neke tvoje pavšalne ocene. In če hočeš moje mnenje, ne, ni normalno, je pa možno, da za to obstajajo razumni razlogi. In mogoče vsem pač materinstvo ne pomeni toliko kot tebi in meni. Očitno. In kaj čmo zdaj?
Jaz sem pa en tak otrok, ki je od malega pa do najstniških let skoraj vsak vikend prespal pri maminih starših. Zakaj? Ker sem uživala pri njiju in sta rada videla, da pridem k njima. Koliko zanimivih zgodb sem slišala.Marsikaj sta me naučila. Rada sem jima pomagala. Pri 3 letih mi je omica postavla pručko pred korito, da sem lahko umivala šalčke in pribor, ker sem si želela.Pomagala sem ji luščiti grah,
fižolo. Za na vrt mi je kupila pomanjšano motko, da sem ji lahko ”pomagala. Stari ata me je v delavnici pokazal kako se švasa, zabija žeblje . Skratka znala sta mojo zvedavost obrniti tudi v svoj prid.
Zelo smo si blizu in zelo ju imam rada. Vedno pravim, da sem srečna, ker imam dve zlati mami. Mojo mamo in omico, ki ji tudi pravim mama. Žal je stari ata pred kratkim umrl.
Moja dva otroka sta v vsem času kar ju imam (6 in 9 let) prespala pri babicah 2X! Žal mi je, da bosta prikrajšana za marsikaj. Odnos med starimi starši je popolnoma drugačen in poseben.Teh trenutkov se spominjam z veliko topline v srcu.
Čeprav smo bili trije ortoci, brat in sestra nista imela takega interesa prespati pei njiju, zato sem največkrat šla sama in še danes grem rada tja .
Mislim, da je pri vsej temi v igri veliko stvari.
Ena od teh je zgodba družine iz naslovnega posta. Ne, tega ne bom komentirala, ker ne poznam celotnega ozadja, ker sem prebrala le stran enega od opazovalcev in ker nimam namena soditi o dejanjih drugih – vsak si življenje ustvari tako, kot to hoče in zmore sam. Če so otroci kasneje kot starši neodgovorni do svojih otrok, pa bi se po mojem mnenju hudo močno morali zamisliti tudi starši oziroma takrat že stari starši – je najbrž nekaj narobe z njihovim pogledom na življenje (ki so si ga ustvarjali celo otroštvo in mladost pod varnim okriljem staršev …)
Druga stvar pri celotni temi pa me zadeva precej bolj – zato ker sem tudi sama mami trem lumpom. Ja, sem mami, sem rada mami, vendar otrokom “dovolim” tudi trenutke (ki so lahko ure, lahko pa tudi teden ali dva) brez mojega budnega nadzora. Prav zato, ker jih imam tako neskončno rada, se zavedam, da jim ne koristim prav veliko, če jih vsak možen trenutek priklepam nase. Otroci grejo strašno radi na obiske k starim staršem, še raje pa na vikend ali mini počitnice. Sem zato slaba mama? Mislim, ob tem mi gre pošteno na smeh.
Prav tako pa sem kljub temu, da sem že kar nekaj časa mami, še vedno ženska, ki svojega življenja ni 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} podredila otrokom. Pravzaprav bi jim bila hudo slaba mami, če bi to storila. V nekih razumnih mejah namreč tudi sama potrebujem čas zase, pa naj bo to za rekreacijo, za kulturne prireditve, kozarec s prijatelji ali samo preprosto počivanje in uživanje v tišini.
Sem mogoče slaba mami, če skočim na bližnji hrib sama in ob tem uživam? Sem slaba, če ne hodim samo na lutkovne predstave z mularij, pač pa grem včasih pogledati tudi kaj takega, ki ni za otroške oči in ušesa? Je narobe, če včasih zvečer skočim – ojoj, v zakajeno gostilno polno ljudi z alkoholom v roki in se imam tudi tam dobro?
In ja, po napornih dnevih s tremi razposajenimi lumpi, ki niso pol sekunde pri miru, tiho pa še v spanju niso, se še kako prileže popolna tišina …
Če sem zaradi vsega zgornjega slaba mama, sem to z veseljem. Vem pa tudi, da če bi bilo drugače in bi moji otroci morali biti ob meni ves čas, ko ga ne prebijejo v vrtcu in šoli ob meni, bi to vzeli za svojevrstno kazen.
Ja, se strinjam, da ni prav, da so vnuki prepuščeni starim staršem – ni pravično ne do enih ne do drugih. Prav nič pa ni narobe z zdravo mero kombinacij normalnega življenja.
Pa še nekaj – tiste, ki ste z vso resnostjo prepričane, da je edina dobra mama tista, ki je 24/7 z otrokom, bi se morda morale nekoliko ozreti naokrog in odkriti, kaj taka priklenitev otroka na mamo naredi otroku … Ampak to je že vsebina za novo temo … Vseeno pa nisem prepričana, da svojim otrokom želite tako zelo pokvariti življenje. Ja, ne da se ga pokvariti samo z zanemarjanje, tudi druge “metode” so hudičevo učinkovite 🙁
LPM
menim, naš malček obožuje svoje stare starše. Nikoli jim ne bom mogla poplačat in povrnit vsega, kar naredijo za svojega vnuka. Močno se zavedam, koliko bogasta mu dajejo, vsak na svoj način, koliko topline, nežnosti, varnosti je deležen, koliko tega, za kar z možem fizično nimava časa, z njimi doživi. In TO JE neprecenljivo, nesporno.
Vendar: med tednom vidim svojega sina eno uro zjutraj pred službo – za to si povsem zavestno vzamem čas. Po službi v najboljšem primeru 5 ur, če letim iz službe kot sneta sekira. In to je ves moj čas z mojim otrokom. Če pogledam moža, odpade jutranja ura, od popoldneva v najboljšem primeru ostanejo 3 ure, ker se vozi 70 km v eno smer. Potegnjeno skupaj: bore bore malo časa. Edini dnevi, ko smo res lahko skupaj, so vikendi. Ne glede na to, kako cenim varstvo svojih staršev, moj sin tudi doma pomiva posodo in zato ne rabi k babici hodit. Ena prvih moževih “redekoracij” ob vselitvi je bila namestitev “ponka” v delavnici za sina. Eno prvih domačih obrtniških del “kišta”, na kateri še vedno varno stoji, da doseže na “ponk” (delovni pult al kako se po slovensko reče). Pa nakup kovčka za orodje in orodja, da imata vsak svoj kovček in vsak svoj komplet orodja. V kuhinji ima sine svoj “nudlpret” (uh, kako se to lepo slovensko reče??), svoj valjar, edino stepalnik si deliva. Ima svoj nož, svojo kuhalnico, desko za rezat in seveda pručko, s katero vse doseže.
Edino, česar doma nimamo, je kosilnica in žaga za živo mejo, ker enega ne drugega nimamo za kaj rabit, pri vsem ostalem je sine z vsemi štirimi zraven. Predvsem s svojim radovednim noskom. Ja, seveda, če pečeva štrudl skupaj, je to projekt 2 ur, če delam sama, sem v pol ure gotova. Ne bom trdila, da med tednom po službi komaj čakam na kak tak skupni podvig, ker ni res, si izmislimo kaj manj zahtevnega, ob sobotah in nedeljah pa je naš ves čas pod soncem. In končno imata tudi oba “možakarja” svoje ure, ko zbijata, šraufata, tešeta, spajkata v svoji delavnici in imam jaz uro ali dve zase – in obratno. Hočem ti rečt, da niso stari starši za to na svetu, da skrbijo za doživetja vnukov, pač pa je to naloga staršev. In če se še tako skušam vživet v starše, ki tožijo, da jim je dolgčas ob otrokih ter njihovim otrokom ob njih, jaz tega nikoli ne morem in verjetno ne bom mogla razumet. Nam nikoli ni dolgčas, nasprotno, čas nam je veliko prekratek za vse, kar bi še radi počeli skupaj, pa ne utegnemo. Čas za vragolije z otrokom, za “brezplodno” ustvarjanje, za neskončno “packanje”, ki bo morda rodilo samo brezoblično gmoto, za odkirvanje “tople vode” si enostavno moraš vzet, to rabi enako ali še bolj, kot rabi objem in crkljanje. Če to narediš, otrok tega ne išče povsod drugod.
Ob vikendih stare starše 1 x mesečno in za praznike povabimo na kosilo, da se vsaj majčkeno oddolžimo za ves servis med tednom, poleti gremo delat okoli hiše, da lažje zmorejo, eni in drugi, kljub vsej uživanciji pa je sine prvi v avtu, ko pade komanda “gremo domov.” No ja, prvi je tudi pri komandi “gremo k babici” 😉 Konec koncev si tudi stari starši zaslužijo malo miru in svojega življenja, ne pa, da samo “pomagajo” na vseh koncih in krajih. Si oni mar ne zaslužijo vikenda? Dopusta? Oni niso utrujeni?
Kdo dela bolj prav, tisti, ki skušamo čimveč bit s svojimi otroki ali tisti, ki jih mirno nekam porinejo, bo pokazal čas. Ne bi si upala dajat kakih garancij.
Skrbna, z vsemi pač ni tako. Oba z možem delava do treh in sva s sinom tako do desetih zvečer. To se meni ne zdi tako malo časa. Zato ne zganjava panike, tudi če je kdaj čez teden kje ‘v gosteh’. Hvalabogu, da ga imajo radi in si želijo njegove družbe. Pod prisilo ni pa to nikoli. Ni zato, ker ste nam dolžni, ker morate, ampak zato, ker si želite. In k starim staršem gre tudi, ko sa midva z možem popolnoma frej. In ob tem nimam nobene slabe vesti. Meni ni jasno, kako lahko gledate stare starše skozi prizmo a la mi smo starši, otroci so naša dolžnost, ne vaša. Ljudje, saj ne gre za dolžnost, če starši starši to z veseljem počno! Moji so vnuke dolgo čakali in jim jih zdaj ne bom vzela zaradi nekega občutka lastne pomembnosti. V smislu da ne morejo brez mene. Tudi brez mene se imajo fino, pa še kako.
Pri nas je situacija verjetno drugačna, ker redno varujejo – na lastno veliko željo in veselje. Se strinjam, da je povsem prav, da so vnuki in stari starši navezani, povezani, vajeni drug drugega itd. Samo moj otrok JE moja oz. najina dolžnost, starim staršem pa je lahko veselje, razvedrilo, popestritev, če in dokler eni in drugi to želijo – in nič več ali dlje. Midva jih vsakih par mesecev vprašava, če si še želijo varstva, če ne bi raje malo izpregli, pa so vsi v luftu. Dokler bodo v tem vsi uživali – super.
Ne gre za lastno pomembnost v stilu “moj otrok brez mene nikamor!” Ne gre za navezovanje otroka nase, da se mu strga, če nekega dne staršev iz x razloga ni ob njem. Naš lump je že prespal pri obojih starih starših in to z velikim veseljem in pričakovanjem. Šel je na “žur” k moževi mami 100 km daleč. Prespal je pri moji mami, ker je bilo treba. Brez težav. Ne gre za tovrstne kaprice po tem, da sem edino jaz svojemu otroku zadosti dobra in potrebna, nikakor. Gre za to, da je pri nekaterih starših pravilo – ne izjema, pravilo-, da otroka nekam odpikajo, pa ne občasno, pač pa redno in vedno. Ker jim je odveč in prenaporen. Ne 3 x letno, ampak 3 x tedensko+vikend.
Ah, katajuta, pa ja ne gre za to, da bistvo vsega dojame samo tisti, ki se strinja s tabo? Kdor se pa ne, pa bistva ne dojame!
Jaz imam 4 otroke. Babici obiskujemo približno 2x na mesec, pri njih prespi samo tretja punčka kakšne 2x na leto. Če bi želeli prespati večkrat, bi jim pač dovolila, prav gotovo pa to ne bi bilo vsak teden.
Skrbna, jasno je, da otroka, ki ga ves teden varujejo stari starši, ne boš dal njim še čez vidkend – razen če si res do skrajnosti neobziren. Kar pa najbrž ne velja za tiste, ki so čez teden v vrtcu in so sobote npr. edini prost dan, ko bi stari starši lahko videli otroka in si ga tudi zelo želijo videti – in če takrat pri njih prespi, najbrž ne bo imel nobenih negativnih posledic in dvomim, da lahko ne da bi dobro poznali starše, rečemo, da starši zanj ne skrbijo in se ga hočejo znebiti. Bi bilo preveliko posploševanje.
Sem absolutno mnenja, da je otrok skrb svojih staršev in ne starih staršev, ampak meje, kdaj se zgodi tisti preskok, ko starši zares oddajo otroka starim staršem, ker jim gre na živce in bi imeli radi mir, in ne gre zgolj za druženje babic in dedkov z vnuki, ki bogatijo oboje – pa mi tukaj ne moremo določiti. Saj ne gre za ure, ki jih preživijo v varstvu, ker potem bi tisti, ki jih stari starši varujejo čez teden, bili največ ur z njimi, ne gre za štetje dni, ko otroci tam prespijo. Po moje gre samo za to, ali takrat, ko otroka oddamo drugam, občutimo olajšanje in veselje, ker otroka ne bo z nami ali občutimo celo rahlo praznino. Samo to je po moje pravo merilo, da bi lahko nekoga obsodili, da ni dober starš in da je breme starševstva preložil na druge. Vendar pa občutkov staršev ne poznamo, zato enostavno ne moremo soditi o občutkih drugih in o tem, ali so dobri ali slabi starši.
Katatjuta, sem začela brati odgovore, pa mi je kar slabo ratalo, tako da sploh ne bom prebirala ostalih “mnenj”, bom zase in za nas povedala: ne, tudi jaz (mi) ne bi zmogli bit narazen. ja, damo ju prespat za kakšno noč, to je pa tudi vse. če so otroci bolani, sodijo k mami (in atiju, da ne bo pomote,haha)!!
smo pa ljudje različni: maja mi poteče porodniška in si bom žal morala najti novo službo, upam in držim pesti, da bi ratalo, da bom doma do septembra, da mi ne bo treba iskat varstva za vse tri čez poletje, pa mi je včeraj tut ena “prijateljica” namignila, naj jih dam (vse tri) za 2 meseca k tašči in tastu v hribe, da kako je gor krasen zrak… sem rekla, da to pa ne, pa verjetn sem jo gledala, kt bi z lune padla, haha…mislim pa da tudi s strani tašče/tasta ne bi bila kakšna želja – lani sta tavelka2 eno noč tam prespala…
tako da: vsak po svoje, jaz mojih ne dam – tudi meni je družina sveta…pa prav lepo dobro jutro želim, metka ;-)))
Ker poznam zelo podoben primer te razumem in se strinjam s teboj in s Skr bno.
Vsakodnevno vidim, kako gospa učiteljica pripelja otroka iz vrtca in ga napodi (!) dejansko k babici, kjer je do 21. oz. 22. ure zvečer, ker je ona tako utrujena!??? Da ne govorim o vikendih…
Ne, nekateri si otrok ne zaslužijo, imajo jih zato, ker je pač to normalno, da jih imajo!
V veliki meri se strinjam z xxy. Bi pa dodala še nekaj opažanj. Največkrat so namreč ravno starši, ki svojim otrokom ne zmorejo dati pravilnih vzgojnih smernic in določenih nujno potrebnih omejitev ter jim zato lastni otroci zrastejo čez glavo, tisti, ki otroke kar naprej dajejo v varstvo starim staršem. Otrok namreč pri njih sitnari, stalno nekaj zahteva, joče za vsako malenkost in starši se počutijo frustrirane in nemočne – in ja, kolikor bi to radi zanikali, lastni otroci jim gredo na živce. Potem so stari starši in otrok, ki bi rad šel k njim, rešilna bilka, ki se je taki starši oprimejo v svoji stiski. Svojo slabo vest operejo tako, da si pač rečejo, da so sedaj vsi zadovoljni: stari starši, ker radi vidijo vnuka, vnuk, ker je rad pri njih in nenazadnje oni sami, ker imajo malo miru. Seveda pa nikakor ne moremo tega posploševati kar na vse starše, ki svoje otroke občasno pustijo prespati pri babicah.
Ampak po moje dejstvo ostaja, da starši, ki so nekaj vložili v vzgojo in so svoje otroke vzgojili tako, da nimajo večjih težav z njimi, veliko raje preživljajo vsak prosti trenutek s svojimi otroki kot starši, katerih otroci so težki in nemogoči. Seveda ima oboje svoje korenine, ki pa po moje nimajo zveze z ljubeznijo do otroka. Gre predvsem za to, ali smo kot starši znali določiti svoje obveznosti do otroka in smo mu znali postaviti meje ter smo si za to vzeli veliko časa, ali tega nismo zmogli, ker se ne zavedamo dolžnosti starševstva ali enostavno zato, ker smo preleni. Samo za razmislek.
Tvoje bistvo je na moc bedno.
Ze skozi 20+ postov poslusamo samo to, da prav vsak, ki se ne strinja s teboj, ni razumel bistva. In tisti ki se je, tisti je razumel bistvo.
Ce zadeve ne znas prikazati tako, da bi vecina razumela bistvo (ki ga tako rada omenjas), potem se prikaza dejanskih stanj rajsi ne lotevaj vec.
Ocka
Mene pri vsem teem moti to, da nei skrb in ljubezen do otrok povezujejo z časom, koliko si z njim.
Jaz bi bila zelo vesela, če bi naš 1.5 letnik malo več govoril in povedal, da bi prespal bri babici. Bi vsaj enkrat po letu in pol prespala celo noč. Taveča se pa čez vikend večkrat odloči in organizira sama počitnice pri babici (prespi pri njej).
Jaz sem opazila, da otroci rabijo spremembo in je nujno potrebna. Da se nas malo naveličajo, še posebno, kadar nismo 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} v najboljšem stanju. In da so babice enkratna priložnost za tako spremembo. Dostikrat se zgodi, da sta tečna in midva zraven. Pa gresta za uro ali dve k babici , pa smo vsi štirje kot prenovljeni….Če se pri babicah otroci dobro počutijo, potem ni nič narobe, tudi če so večkrat tam…Seveda ne 16 ur na dan, vsak dan.
Če enkrat na teden prespita pri babici, to še ni za CSD. Če imata starša naporne službe, tudi zaslužita eno noč mirnega spanja na teden.
Kar se pa bolezni tiče. Sklepam, da imata dobro plačane službe, kjer pa se tudi veliko zahteva…Se zgodi, da imaš pomemben sestanek, otrok pa ponoči zakuha…..V takih službah take “nenapovedane” odsotnosti ne tolerirajo prav dolgo……Tudi jaz sem že dala otroka z vročino babici pa v službo……
Tudi ni prav, da čisto pozabimo nase in se 110{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} posvetimo otroku. Otrok rabi tudi druge ljudi okoli sebe, ne samo starše.
Bravo, Dana!! se popolnoma strinjam s tabo in ne bom pisala naše zgodbe, ampak gre nekako v stilu: saj je težko, naporno, ampak se splača, ker na koncu ti je povrnjeno…z otrokovo ljubeznijo, povezanostjo…
za vesno pa tole: tut jaz poznam eno tako “učiteljico”, ki pride domov ob dveh, pa se ji ob štirih NE DA peljat otroka na dejavnost, ker se ji pač ne da…otrok nad dejavnostjo navdušen, mami se pa ne da…zato ga vozi bolan dedek!!! res sramota!
pa lep dan vsem, metka ;-)))
Ocka, Katatjuta je odprla post, jaz sem pa katatjuta in sem napisala le dve mnenji, do sedaj. Tko, da boš vedel da sva dve različni osebi.
Bistvo gor ali dol:))), štos je le v temu, kje ima vsak starš mejo, govori se o dveh stvareh: varstvo pri babici oz. varuški tako na splošno in varstvo non stop(petek, svetek, otrok bolan ipd), o tem jaz govorim, ko se starši otepajo otroka, ga dajo v varstvo, samo da jim ni treba biti z njim…ker se jim NE DA, ker jim je v breme…itd.
Xxy, v svojem drugem odstavku si lepo napisala in se strinjam s tabo.Tko.
In zdi se mi da takšnih staršev je vedno več, ki rinejo otroke v neka varstva z različnimi argumenti kot so:
– s partnerjem rabiva čas za sebe! (kaj sta pa mislila kako bo ko bosta imela otroka??),
– imam naporno službo in se moram spočit- to pomeni, da že tako nis dosti z otrokom in še ta čas ki ga imaš ga porabiš zase!!
– otrok mora bit samostojen: halo pa ne že pri 3 letih, potem pri 15 ko pa ti ne bo povedal ne kajm gre ne kaj počne se boste pa vsi čudili??
– otroka mora odraščat v širši družini: NE! otrok potrebuje za vzgojo očeta in matere, širša družina pa ni za vzgojo, ampak otroka različmi pristopi samo zmedejo!
Zato mislim, da drage mamice in seveda tudi ateki, razčistite si v svojih glavicah dokler ne bo prepozno in pometite s svojim egoizmom in zahodnjaškimi vrednotami ter se vprašajte zakaj sploh imate otroke?!